Odprto kodiranje nam je dalo pojme različnih ravni abstraktnosti, med njimi tudi posebno "močne" ali povedne pojme, to je, kategorije. Seveda ne vemo vnaprej, kateri pojmi so kategorije; glede tega ni nobenega mehaničnega pravila. Nekateri pojmi nam pač več povedo; se izkažejo za bolj uporabne za nadaljnjo gradnjo teorije. Tem pojmom se v nadaljevanju analize posvetimo bolj podrobno. To storimo z osnim kodiranjem. Pri osnem kodiranju se "vrtimo" okrog pojma-kategorije in iščemo njegove značilnosti. Prispodoba osnega kodiranje je vrtenje kolesa okrog osi. Os je pojem, napere (špice) pa povezujejo ta osrednji pojem z različnimi njegovimi značilnostmi.
A. Strauss (str. 64-68) razlikuje tri postopke osnega kodiranja: (1) iskanje značilnosti kategorije oziroma dimenzij kategorije, (2) postavljanje in preverjanje domnev (hipotez) o pogojih, posledicah, interakcijah in strategijah, ki so povezane s pojavom, ki ga označuje določena kategorija; (3) iskanje odnosov (relacij) dane kategorije z drugimi kategorijami.
(1) Iskanje dimenzij kategorije. V raziskavi "Scenariji preživetja" smo za kategorijo "zaznavanje (družbene) krize" našli naslednje dimenzije: trajanje krize (kako dolgo človek že občuti krizo), stopnjevanje krize (narašča, upada, stagnira), obseg krize (število potreb, ki jih ogrozi), globina krize (število potreb, ki se jim oseba odreče). - K tej točki, ali pa morda k samostojni, spada odkrivanje vrst ali podtipov kategorije. Strauss, ki je raziskoval delo sestre za intenzivno kardiološko rehabilitacijo, je pri osnem kodiranju kategorije "spremljanje (monitoring) klinične varnosti" ("monitoring" bi morda bolje prevedli z "opazovanje" ali "nadzor") odkril med drugim naslednje podkategorije: tehnično spremljanje, spremljanje (nadzor) spremljevalca, spremljanje (nadzor) z vizualno primerjavo s standardom, spremljanje (nadzor) čustvenega dela, stalno "lebdeče" spremljanje, spremljanje (nadzor) bolnikovega vedenja, spremljanje trajektorije (krivulje) poteka bolezni itd.
(2) Pogoji, posledice, interakcije, strategije. Pri "spremljanju (monitoring) klinične varnosti" se vprašamo: pod kakšnimi pogoji, v kakšnem primeru, bi intenzivirali spremljanje ali nadzor pacientove varnosti? Kateri pogoji nakazujejo povečano tveganje in potrebo po intenzivnejšem spremljanju? Kakšno je tveganje; kakšne so možne posledice pomanjkljivega spremljanja? "Pogoji, posledice, interakcije, strategije" so sestavine Straussove "kodirne paradigme", obrazca za iskanje primernih kod, to je, pojmov, ki se povezujejo z dano kategorijo.
(3) Odnosi z drugimi kategorijami. "Spremljanje (nadzor) klinične varnosti" se povezuje z drugimi vrstami zdravstvenih opravil ali nege: opravičevanje napak pri nadzoru, ocenjevanje tveganja, zagotavljanje varnosti, zagotavljanje udobja, spremljanje delovanja naprav, čustveno delo. Povezuje se z drugo "močno" kategorijo, to je, "trajektorija" ali potek bolezni: faze bolezni, prelomnice, odločitve, kratkoročne in dolgoročne naloge.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
četrtek, 29. marec 2012
sobota, 24. marec 2012
Izguba identitete pri Alzheimerjevi bolezni (3)
"Eksistencialne koordinate" ... "preuredijo čas in parametre identitete z refleksijo posameznega dogodka, ki kristalizira določen proces". Tako zapleteno in učenjakarsko, ne preveč posrečeno, piše C. Orona. Primerneje bi bilo reči, da gre za preobrat v doživljanju in razmišljanju oskrbovalca, za točko kristalizacije - zanimivo je, da Strauss in Corbinova prav ta izraz uporabita v raziskavi o urejanju vsakdanjega življenja s kronično boleznijo. "Prelomnica" - bi lepo ponašili. Taka prelomnica je nedvomno trenutek, ko prizadeti ne prepozna več svojega zakonca, otroka.
Drug tak abstrakten pojem so "spomini, ki imajo posledice" (memories of consequence). Tudi tu bi sam drugače poimenoval ravnanja, na katera misli avtorica. Gre za skupno spominjanje, s katerim skušajo svojci ohraniti identiteto prizadetega. Primernejša koda bi torej bila "ohranjanje identitete s spominjanjem". Za domače je boleče, ko vidijo, da se svojec nič več ne spomni skupnih dogodkov, ki so bili pomembni za oblikovanje njihove identitete, kot otrok, zakoncev ipd. Odmiranje identitete je tako do določene mere recipročen proces, ki prizadene tudi oskrbovalce. Zato se poslužujejo različnih načinov skupnega spominjanja: skupno pregledovanje albumov družinskih fotografij, skupnih potovanj, praznovanj. Ena od oskrbovalk pripoveduje:
"Peljala sem jo ven, veste, v kino. Ali pa sem ji brala ... in ona se je vrnila, pa spet izgubila, pa spet vrnila ... In potem me je poljubila in rekla: Oh, kako si dobra - kar je bilo skoraj tako kot nekoč. Prej je vedno tako storila."
Ni videti, da bi se prizadeti sam zavedal pomena teh obredov, pomembni so predvsem za oskrbovalce. Tem se v takih trenutkih zazdi, da je svojec tak kot nekoč, da je vse tako, kot je bilo. Na ta način ohranjajo občutek "normalnosti", hkrati pa se jim zdi, da je tak dogodek nekaj posebnega. Potem pa pride trenutek, ko oskrbovalec spozna, da prizadetemu svojcu tudi to ne pomaga več, da bi se česa spomnil. Ne pride do srečnega trenutka, ko bi se spomnila oba in oba to vedela - ne pride do "vzajemne validacije" spomina.
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
Drug tak abstrakten pojem so "spomini, ki imajo posledice" (memories of consequence). Tudi tu bi sam drugače poimenoval ravnanja, na katera misli avtorica. Gre za skupno spominjanje, s katerim skušajo svojci ohraniti identiteto prizadetega. Primernejša koda bi torej bila "ohranjanje identitete s spominjanjem". Za domače je boleče, ko vidijo, da se svojec nič več ne spomni skupnih dogodkov, ki so bili pomembni za oblikovanje njihove identitete, kot otrok, zakoncev ipd. Odmiranje identitete je tako do določene mere recipročen proces, ki prizadene tudi oskrbovalce. Zato se poslužujejo različnih načinov skupnega spominjanja: skupno pregledovanje albumov družinskih fotografij, skupnih potovanj, praznovanj. Ena od oskrbovalk pripoveduje:
"Peljala sem jo ven, veste, v kino. Ali pa sem ji brala ... in ona se je vrnila, pa spet izgubila, pa spet vrnila ... In potem me je poljubila in rekla: Oh, kako si dobra - kar je bilo skoraj tako kot nekoč. Prej je vedno tako storila."
Ni videti, da bi se prizadeti sam zavedal pomena teh obredov, pomembni so predvsem za oskrbovalce. Tem se v takih trenutkih zazdi, da je svojec tak kot nekoč, da je vse tako, kot je bilo. Na ta način ohranjajo občutek "normalnosti", hkrati pa se jim zdi, da je tak dogodek nekaj posebnega. Potem pa pride trenutek, ko oskrbovalec spozna, da prizadetemu svojcu tudi to ne pomaga več, da bi se česa spomnil. Ne pride do srečnega trenutka, ko bi se spomnila oba in oba to vedela - ne pride do "vzajemne validacije" spomina.
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
petek, 23. marec 2012
Izguba identitete pri Alzheimerjevi bolezni (2)
Celia Orona opisuje, kako je vrstico za vrstico kodirala zapise intervjujev. "Čeprav je kodiranje včasih vznemirljivo, posebno v trenutkih, ko se ti kaj posveti, ko kaj odkriješ, je vendarle dolgočasno in vzame veliko časa. Vendar pa je nujno." Najprej je vrstico za vrstico kodirala, da je dobila prvi vtis o gradivu, nato pa se je vrnila na začetek in kodirala počasi in premišljeno, da bi preverila prve vtise in da bi oblikovala bolj abstraktne pojme. V naslednjem primeru so kode podčrtane besede v izjavah svojcev:
To se je dogajalo v tistem času, ko nihče ne gre ven na dvorišče...
V začetku...
Kasneje je bilo še mnogo hujše.
Kdo pa je pred enajstimi leti sploh slišal za Alzheimerjevo bolezen.
Vse bolj je postajal odvisen od mene.
Prej ni bil nikoli tak.
Vedno je imela rada kavo.
Celo, ko imaš prost dan, vedno gledaš na uro.
V vseh teh izjavah je omenjen čas. Ko je šla drugič skozi kode, je pripisala bolj abstraktno kodo "časovnost" (temporalnost) - z drugo barvo, da se je razlikovala od prejšnjih, manj abstraktnih. Pojem časovnosti je potem postal eden osrednjih pojmov njene disertacije, ki jo je naslovila ČASOVNOST IN IZGUBA IDENTITETE. Vse se je vrtelo okrog primerjave med tem, kakšen je bil človek prej in kakšen potem.
Ob tem sem se spomnil raziskave, ki sva jo opravila s kolegico Sanjo Kaube o ljudeh, ki so jim po operaciji debelega črevesa naredili stomo in vstavili vrečko za iztrebljanje. Tudi tu se je v vseh intervjujih pojavljala časovna dimenzija. Govorili so stanju pred operacijo in po njej in opisovali celotno svoje življenje, kar je pomenilo, da je imel ta poseg zanje bistven eksistencialni pomen.
Eden drugih pojmov Celie Orona je pojem: "zgodnja znamenja bolezni" ali "vznemirljiva znamenja". Žena opisuje: "Nenadoma ga ni več zanimala glasba, ki je bila prej pomemben del njegovega življenja. Vedela sem, da je nekaj narobe." Raziskovalka je take izjave kodirala s kodo "vznemirljiva znamenja" in jo definirala kot "nenavadna vedenja, ki so povzročila nelagodje svojca-oskrbovalca." Ob tem je postala pozorna na izjave, s katerimi so bolniki sami pojasnjevali svoja dejanja ("Veliko dela imam in nimam časa") ali pa so si jih pojasnjevali njihovi svojci ("Najbrž ima težave pri prilagajanju na upokojitev"). Ko so ženo sosedje spraševali, kako to, da njen mož tako počasi, zamišljeno hodi, je pojasnjevala, da je imel neko operacijo na stopalu, kar je bilo res, ni pa bil to resnični vzrok njegove upočasnjenosti. Nadaljnje slabšanje stanja je pokazalo, da so bila ta pojasnjevanja ali opravičevanja napačna. Raziskovalka jih je poimenovala "napačna pripisovanja" (misattributions). Vprašala se je, kakšno funkcijo imajo, zakaj se pojavljajo. S temi pojasnili so se svojci pomirili. Zdelo se je, da prizadeti svojec še vedno tudi sam razmišlja in si razumno pojasnjuje svoje nenavadno vedenje. Prav tako so oni sami našli razumna pojasnila v trenutnih življenjskih okoliščinah. Skupni imenovalec teh neustreznih opravičevanj je raziskovalka videla v težnji svojcev po "normalizaciji". Hoteli so reči, da spremembe, ki jih vidijo pri svojcih, niso nič nenormalnega; da so v okviru vsakdanjih razpoloženjskih odklonov. To je prav tako "močan" pojem, ki nam pomaga k uvidu v dogajanje. Za tem pa je prišel trenutek, ko oskrbovalec ni mogel več zanikati, da je s svojcem nekaj narobe. Svojec je prevečkrat in prehudo prekoračil okvire svojega običajnega vedenja in svoje identitete - postajal je preveč drugačen. "Vedela sem, da je nekaj narobe." Nekaj je bilo treba ukreniti, poiskati razlago, pomoč. To je točka "mobilizacije". Začne se pot skozi zdravstveni sistem, kar privede do "diagnoze" (tedaj je neki zdravnik postavil napačno diagnozo "sifilis"). Svojec je dobil nalepko; vzrok njegove spremembe je pojasnjen, vedenje je na neki način upravičeno, legitimno - "legitimiranje vedenja". Sledi "zmanjšanje negotovosti". Oskrbovalec zagleda preteklost in prihodnost, svojo in svojca, zagleda svojo in njegovo identiteto v drugi luči. Pride do "rekonstrukcije eksistencialnih koordinat".
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
To se je dogajalo v tistem času, ko nihče ne gre ven na dvorišče...
V začetku...
Kasneje je bilo še mnogo hujše.
Kdo pa je pred enajstimi leti sploh slišal za Alzheimerjevo bolezen.
Vse bolj je postajal odvisen od mene.
Prej ni bil nikoli tak.
Vedno je imela rada kavo.
Celo, ko imaš prost dan, vedno gledaš na uro.
V vseh teh izjavah je omenjen čas. Ko je šla drugič skozi kode, je pripisala bolj abstraktno kodo "časovnost" (temporalnost) - z drugo barvo, da se je razlikovala od prejšnjih, manj abstraktnih. Pojem časovnosti je potem postal eden osrednjih pojmov njene disertacije, ki jo je naslovila ČASOVNOST IN IZGUBA IDENTITETE. Vse se je vrtelo okrog primerjave med tem, kakšen je bil človek prej in kakšen potem.
Ob tem sem se spomnil raziskave, ki sva jo opravila s kolegico Sanjo Kaube o ljudeh, ki so jim po operaciji debelega črevesa naredili stomo in vstavili vrečko za iztrebljanje. Tudi tu se je v vseh intervjujih pojavljala časovna dimenzija. Govorili so stanju pred operacijo in po njej in opisovali celotno svoje življenje, kar je pomenilo, da je imel ta poseg zanje bistven eksistencialni pomen.
Eden drugih pojmov Celie Orona je pojem: "zgodnja znamenja bolezni" ali "vznemirljiva znamenja". Žena opisuje: "Nenadoma ga ni več zanimala glasba, ki je bila prej pomemben del njegovega življenja. Vedela sem, da je nekaj narobe." Raziskovalka je take izjave kodirala s kodo "vznemirljiva znamenja" in jo definirala kot "nenavadna vedenja, ki so povzročila nelagodje svojca-oskrbovalca." Ob tem je postala pozorna na izjave, s katerimi so bolniki sami pojasnjevali svoja dejanja ("Veliko dela imam in nimam časa") ali pa so si jih pojasnjevali njihovi svojci ("Najbrž ima težave pri prilagajanju na upokojitev"). Ko so ženo sosedje spraševali, kako to, da njen mož tako počasi, zamišljeno hodi, je pojasnjevala, da je imel neko operacijo na stopalu, kar je bilo res, ni pa bil to resnični vzrok njegove upočasnjenosti. Nadaljnje slabšanje stanja je pokazalo, da so bila ta pojasnjevanja ali opravičevanja napačna. Raziskovalka jih je poimenovala "napačna pripisovanja" (misattributions). Vprašala se je, kakšno funkcijo imajo, zakaj se pojavljajo. S temi pojasnili so se svojci pomirili. Zdelo se je, da prizadeti svojec še vedno tudi sam razmišlja in si razumno pojasnjuje svoje nenavadno vedenje. Prav tako so oni sami našli razumna pojasnila v trenutnih življenjskih okoliščinah. Skupni imenovalec teh neustreznih opravičevanj je raziskovalka videla v težnji svojcev po "normalizaciji". Hoteli so reči, da spremembe, ki jih vidijo pri svojcih, niso nič nenormalnega; da so v okviru vsakdanjih razpoloženjskih odklonov. To je prav tako "močan" pojem, ki nam pomaga k uvidu v dogajanje. Za tem pa je prišel trenutek, ko oskrbovalec ni mogel več zanikati, da je s svojcem nekaj narobe. Svojec je prevečkrat in prehudo prekoračil okvire svojega običajnega vedenja in svoje identitete - postajal je preveč drugačen. "Vedela sem, da je nekaj narobe." Nekaj je bilo treba ukreniti, poiskati razlago, pomoč. To je točka "mobilizacije". Začne se pot skozi zdravstveni sistem, kar privede do "diagnoze" (tedaj je neki zdravnik postavil napačno diagnozo "sifilis"). Svojec je dobil nalepko; vzrok njegove spremembe je pojasnjen, vedenje je na neki način upravičeno, legitimno - "legitimiranje vedenja". Sledi "zmanjšanje negotovosti". Oskrbovalec zagleda preteklost in prihodnost, svojo in svojca, zagleda svojo in njegovo identiteto v drugi luči. Pride do "rekonstrukcije eksistencialnih koordinat".
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
Izguba identitete pri Alzheimerjevi bolezni (1)
V nadaljevanju povzemam primer dobre konceptualizacije v raziskavi med svojci oseb z Alzheimerjevo boleznijo, ki jo je izvedla doktorska študentka Anselma Straussa (enega od avtorjev "grounded theory"), Celia Orona.
Za razumevanje pristopa v okviru te metode je najprej zanimiv opis, kako je avtorica sploh prišla do svoje teme in formulacije problema. Leta 1985 je kot doktorska študentka sociologije sodelovala kot članica tima v dnevnem zdravstvenem centru za telesno in duševno prizadete starejše. Starejše so dvakrat na teden pripeljali svojci. Avtorica je pomagala osebju pri skrbi za te starejše: pomagala je pri jedi, pri premikanju z vozički, vodenju vaj, iger ipd. Programu se je priključila z mislijo na to, da bi dobila temo in snov za svojo disertacijo. Vedela je samo to, da naj bi bila disertacija o starih. Že kmalu po prihodu jo je starejša ženska, ki se je predstavila za Rose in ki jo je avtorica imela za prostovoljko, povabila, da jo predstavi drugim in vprašala, če ve, kje je gradivo za ročna dela. Kmalu se je izkazalo, da je gospa Rose ena od pacientk v srednji fazi razvoja Alzheimerjeve bolezni in avtorica je v naslednjih tednih lahko samo nemočno opazovala nadaljnje slabšanje njenega stanja. O tej bolezni se takrat še ni veliko vedelo. Avtorica je kmalu opazila, da so tudi drugi starejši zelo verjetno žrtve te bolezni. Z njimi se je ukvarjala vsak dan in se zvečer izčrpana vračala domov. Spraševala se je, kako se šele počutijo svojci starejših, ki so z njimi dan in noč in ki se zavedajo, da se stanje njihovega svojca lahko samo še poslabša, na koncu pa bodo pristali v domu. Branje literature jo je utrdilo v njenih predvidevanjih in vse bolj se je spraševala, kako svojci obvladujejo ta položaj, kaj počnejo doma s prizadetim; kako razmišljajo o tem, da bi dali svojca v dom. Zdelo se ji je, da bi za disertacijo lahko obdelala proces odločanja svojcev oseb z Alzheimerjevo boleznijo.
Izvedla je poglobljene intervjuje v trajanju od 2-4 ur z 10 svojci oseb z Alzheimerjevo boleznijo na njihovem domu (razen pri dveh osebah). Intervjuvani so bili stari od 34 do 74 let, iz različnih družbenih okolij. Poleg tega so bili upoštevani zapisi tedenskih timskih obravnav posameznih primerov na kliniki in 10-tedensko opazovanje z udeležbo na dveh dnevnih zdravstvenih centrih za odrasle. Analiza je bila izvedena v skladu z metodologijo utemeljene teorije po Glasserju in Straussu.
Že prva ženska, ki je dala moža v dom, je odgovorila: "Odločitev? Odločitev? Saj se nisem nič odločila. Saj nisem imela izbire. Ko pride čas, veš. Tako kot kadar se zaljubiš." Nekje v ozadju se je avtorici poblisnil uvid, kaj bi lahko bila prava tema njenega raziskovanja. Kljub temu je avtorica nadaljevala z intervjuji z istim vprašanjem o odločanju. Posnetke treh intervjujev je prepisala in začela kodirati. Vendar z izidom ni bila zadovoljna. Ni bilo nobenega "procesa odločanja". Človek, kakršnega so poznali in živeli z njim, mož, mati, žena, je počasi izgineval in nazadnje izginil - ni bil več ista oseba. V dom so dali "tujca". Proces odločanja ni bil tema, ki bi jo vsebovalo njeno gradivo. Osrednja tema teh intervjujev je bila izguba identitete osebe z Alzheimerjevo boleznijo. Tako je avtorica med kodiranjem odkrila pravo temo svoje disertacije.
To hočem povedati v skladu z avtorico. Kvalitativna analiza ni nekaj mehaničnega. Je miselno delo; občutljivo moraš prisluhniti sam sebi in drugim; posvetiti se ti mora, kaj je bistveno, kaj "preseva" skozi gradivo. Pri kvalitativnem raziskovanju ne slediš mehanično vnaprej zastavljenemu problemu. Problem iščeš, tako kot iščeš osnovne pojmovne kategorije.
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
Za razumevanje pristopa v okviru te metode je najprej zanimiv opis, kako je avtorica sploh prišla do svoje teme in formulacije problema. Leta 1985 je kot doktorska študentka sociologije sodelovala kot članica tima v dnevnem zdravstvenem centru za telesno in duševno prizadete starejše. Starejše so dvakrat na teden pripeljali svojci. Avtorica je pomagala osebju pri skrbi za te starejše: pomagala je pri jedi, pri premikanju z vozički, vodenju vaj, iger ipd. Programu se je priključila z mislijo na to, da bi dobila temo in snov za svojo disertacijo. Vedela je samo to, da naj bi bila disertacija o starih. Že kmalu po prihodu jo je starejša ženska, ki se je predstavila za Rose in ki jo je avtorica imela za prostovoljko, povabila, da jo predstavi drugim in vprašala, če ve, kje je gradivo za ročna dela. Kmalu se je izkazalo, da je gospa Rose ena od pacientk v srednji fazi razvoja Alzheimerjeve bolezni in avtorica je v naslednjih tednih lahko samo nemočno opazovala nadaljnje slabšanje njenega stanja. O tej bolezni se takrat še ni veliko vedelo. Avtorica je kmalu opazila, da so tudi drugi starejši zelo verjetno žrtve te bolezni. Z njimi se je ukvarjala vsak dan in se zvečer izčrpana vračala domov. Spraševala se je, kako se šele počutijo svojci starejših, ki so z njimi dan in noč in ki se zavedajo, da se stanje njihovega svojca lahko samo še poslabša, na koncu pa bodo pristali v domu. Branje literature jo je utrdilo v njenih predvidevanjih in vse bolj se je spraševala, kako svojci obvladujejo ta položaj, kaj počnejo doma s prizadetim; kako razmišljajo o tem, da bi dali svojca v dom. Zdelo se ji je, da bi za disertacijo lahko obdelala proces odločanja svojcev oseb z Alzheimerjevo boleznijo.
Izvedla je poglobljene intervjuje v trajanju od 2-4 ur z 10 svojci oseb z Alzheimerjevo boleznijo na njihovem domu (razen pri dveh osebah). Intervjuvani so bili stari od 34 do 74 let, iz različnih družbenih okolij. Poleg tega so bili upoštevani zapisi tedenskih timskih obravnav posameznih primerov na kliniki in 10-tedensko opazovanje z udeležbo na dveh dnevnih zdravstvenih centrih za odrasle. Analiza je bila izvedena v skladu z metodologijo utemeljene teorije po Glasserju in Straussu.
Že prva ženska, ki je dala moža v dom, je odgovorila: "Odločitev? Odločitev? Saj se nisem nič odločila. Saj nisem imela izbire. Ko pride čas, veš. Tako kot kadar se zaljubiš." Nekje v ozadju se je avtorici poblisnil uvid, kaj bi lahko bila prava tema njenega raziskovanja. Kljub temu je avtorica nadaljevala z intervjuji z istim vprašanjem o odločanju. Posnetke treh intervjujev je prepisala in začela kodirati. Vendar z izidom ni bila zadovoljna. Ni bilo nobenega "procesa odločanja". Človek, kakršnega so poznali in živeli z njim, mož, mati, žena, je počasi izgineval in nazadnje izginil - ni bil več ista oseba. V dom so dali "tujca". Proces odločanja ni bil tema, ki bi jo vsebovalo njeno gradivo. Osrednja tema teh intervjujev je bila izguba identitete osebe z Alzheimerjevo boleznijo. Tako je avtorica med kodiranjem odkrila pravo temo svoje disertacije.
To hočem povedati v skladu z avtorico. Kvalitativna analiza ni nekaj mehaničnega. Je miselno delo; občutljivo moraš prisluhniti sam sebi in drugim; posvetiti se ti mora, kaj je bistveno, kaj "preseva" skozi gradivo. Pri kvalitativnem raziskovanju ne slediš mehanično vnaprej zastavljenemu problemu. Problem iščeš, tako kot iščeš osnovne pojmovne kategorije.
Vir: Celia J. Orona, "Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease", Social Science and Medicine, 10 (1990), 1247-1256.
četrtek, 22. marec 2012
KODIRANJE = KONCEPTUALIZACIJA
Konceptualizacija je ustvarjanje pojmov iz empiričnih zapisov (izjav, povedi, opažanj).
Kodiranje je tehnika, s pomočjo katere ustvarjamo pojme različnih ravni abstraktnosti in različno pomembne za končni smoter raziskave, ki je oblikovanje prizemljene in utemeljene teorije (grounded theory) o določenem izseku družbene stvarnosti.
Vrnimo se k zapisu intervjuja s praktikantko zdravstvene nege (zapis Odprto kodiranje, 17.3.12).
Človek, ki je postavljen pred nalogo, da kodira ta (ali podoben) zapis, sprva ne ve, kaj se od njega pričakuje; čemu naj ob rob pripisuje kode - besede, ki naj označujejo dele besedila; kaj naj si misli o besedilu; kaj pravzaprav se pričakuje od njega. Nekateri brez posebnega razmišljanja pripisujejo besede, ki jim pridejo na um, nekako po metodi prostega asociiranja, z namenom, da se rešijo naloge, ki ji ne vidijo pravega smisla. Drugi vzamejo zapis kot mnenje študentke o njeni praksi, o tem, kako dobra je. Skušajo razbrati, ali je njeno mnenje o praksi pozitivno ali negativno; ali meni, da je praksa dobra ali slaba; se je dobro počutila ali ne; ji je koristila ali ne. Skušajo oceniti prakso. V najboljšem primeru nastane na koncu nekakšen seznam plusov in minusov, pozitivnih in negativnih značilnosti prakse, prednosti in pomanjkljivosti. To ni neuporaben rezultat analize intervjuja. Ni pa tisto, kar naj bi bil rezultat kvalitativne analize. Tretji, ti so na vseh praktičnih strokovnih področjih (negi, soc. delu, pedagogiki) redki, skušajo razumeti, kaj se pri praksi dogaja. Skušajo razumeti, kateri procesi potekajo: kako študentka doživlja prakso; kaj se dogaja v njenem umu; kako se spreminja njen odnos do dela, ki ga opravlja, do poklica; kaj se dogaja na učni bazi, med sodelavkami; kako se študentka vživlja v novo okolje. Ko bodo skušali odgovoriti na ta vprašanja, ne bodo mogli samo ponoviti, kar je študentka izjavila, ampak bodo morali - da ne bi stopicali na mestu in se vrteli v krogu - v njenih izjavah videti nekaj več. Ne bo dovolj, če bodo v izjavi "pogovarjamo se o praksi" videli samo "pogovor o praksi". To ne pove nič novega, ničesar ne doda prvotni izjavi. Kodirati bodo morali, na primer, "sodelovanje". To je že boljše. Še boljše bi bilo, če bi kodirali "pogled na prakso", "obravnavanje prakse", ali kot smo že namignili, "refleksija prakse". To je pravi pojem, kategorija. Pove nam, da praksa poteka tako, da na tak ali drugačen način praktikantke druga drugi kažejo zrcalo ob praktičnemu delu; se kot igralec ali plesalec na vaji vidijo v zrcalu, ki je v tem primeru opazovanje in mnenje drugih o istem delu. Tak pojem poveže naše razmišljanje z obstoječo teorijo; odpre nam pot do drugih razmišljanj o isti stvari. Znanstvenika Argyris in Schon sta, na primer, objavila knjigo o refleksivni praksi - Reflexive Practitioner.
Pri negi nas ne zanima teorija ampak praksa, boste rekli. Teorija vodi do prakse; njen končni namen v zdravstveni negi je izboljšanje prakse. Z boljšim razumevanje tega, kar se med prakso dogaja, jo bomo lahko izboljšali. Če bi tistega, ki je naredil seznam pozitivnih in negativnih plati prakse, vprašali, zakaj je nekaj ocenil pozitivno in drugo negativno, bi moral teoretizirati, to je, pojasniti, kako, na kakšen način, po kakšnem mehanizmu, značilnost, ki jo je ocenil kot pozitivno, prispeva h končni uspešni praksi - in enako za negativno značilnost, kako ogroža doseganje ciljev dobre prakse. Da bi bilo to teoretiziranje prepričljivo, bi se moral opreti na empirično dobljene izjave in opažanja, skratka, moral bi izvesti konceptualizacijo.
Kodiranje je tehnika, s pomočjo katere ustvarjamo pojme različnih ravni abstraktnosti in različno pomembne za končni smoter raziskave, ki je oblikovanje prizemljene in utemeljene teorije (grounded theory) o določenem izseku družbene stvarnosti.
Vrnimo se k zapisu intervjuja s praktikantko zdravstvene nege (zapis Odprto kodiranje, 17.3.12).
Človek, ki je postavljen pred nalogo, da kodira ta (ali podoben) zapis, sprva ne ve, kaj se od njega pričakuje; čemu naj ob rob pripisuje kode - besede, ki naj označujejo dele besedila; kaj naj si misli o besedilu; kaj pravzaprav se pričakuje od njega. Nekateri brez posebnega razmišljanja pripisujejo besede, ki jim pridejo na um, nekako po metodi prostega asociiranja, z namenom, da se rešijo naloge, ki ji ne vidijo pravega smisla. Drugi vzamejo zapis kot mnenje študentke o njeni praksi, o tem, kako dobra je. Skušajo razbrati, ali je njeno mnenje o praksi pozitivno ali negativno; ali meni, da je praksa dobra ali slaba; se je dobro počutila ali ne; ji je koristila ali ne. Skušajo oceniti prakso. V najboljšem primeru nastane na koncu nekakšen seznam plusov in minusov, pozitivnih in negativnih značilnosti prakse, prednosti in pomanjkljivosti. To ni neuporaben rezultat analize intervjuja. Ni pa tisto, kar naj bi bil rezultat kvalitativne analize. Tretji, ti so na vseh praktičnih strokovnih področjih (negi, soc. delu, pedagogiki) redki, skušajo razumeti, kaj se pri praksi dogaja. Skušajo razumeti, kateri procesi potekajo: kako študentka doživlja prakso; kaj se dogaja v njenem umu; kako se spreminja njen odnos do dela, ki ga opravlja, do poklica; kaj se dogaja na učni bazi, med sodelavkami; kako se študentka vživlja v novo okolje. Ko bodo skušali odgovoriti na ta vprašanja, ne bodo mogli samo ponoviti, kar je študentka izjavila, ampak bodo morali - da ne bi stopicali na mestu in se vrteli v krogu - v njenih izjavah videti nekaj več. Ne bo dovolj, če bodo v izjavi "pogovarjamo se o praksi" videli samo "pogovor o praksi". To ne pove nič novega, ničesar ne doda prvotni izjavi. Kodirati bodo morali, na primer, "sodelovanje". To je že boljše. Še boljše bi bilo, če bi kodirali "pogled na prakso", "obravnavanje prakse", ali kot smo že namignili, "refleksija prakse". To je pravi pojem, kategorija. Pove nam, da praksa poteka tako, da na tak ali drugačen način praktikantke druga drugi kažejo zrcalo ob praktičnemu delu; se kot igralec ali plesalec na vaji vidijo v zrcalu, ki je v tem primeru opazovanje in mnenje drugih o istem delu. Tak pojem poveže naše razmišljanje z obstoječo teorijo; odpre nam pot do drugih razmišljanj o isti stvari. Znanstvenika Argyris in Schon sta, na primer, objavila knjigo o refleksivni praksi - Reflexive Practitioner.
Pri negi nas ne zanima teorija ampak praksa, boste rekli. Teorija vodi do prakse; njen končni namen v zdravstveni negi je izboljšanje prakse. Z boljšim razumevanje tega, kar se med prakso dogaja, jo bomo lahko izboljšali. Če bi tistega, ki je naredil seznam pozitivnih in negativnih plati prakse, vprašali, zakaj je nekaj ocenil pozitivno in drugo negativno, bi moral teoretizirati, to je, pojasniti, kako, na kakšen način, po kakšnem mehanizmu, značilnost, ki jo je ocenil kot pozitivno, prispeva h končni uspešni praksi - in enako za negativno značilnost, kako ogroža doseganje ciljev dobre prakse. Da bi bilo to teoretiziranje prepričljivo, bi se moral opreti na empirično dobljene izjave in opažanja, skratka, moral bi izvesti konceptualizacijo.
nedelja, 18. marec 2012
Kode: strokovni pojmi in in vivo kode
In vivo kode so besede, pojmi, ki jih uporablja intervjuvani in so običajno vzeti iz vsakdanjega jezika. Te besede dobesedno ali skoraj dobesedno prepišemo iz besedila, ki ga kodiramo. Poglejmo prvi stavek intervjuja s praktikantko zdravstvene nege.
BESEDILO: "Kot študentka izrednega študija ... se počutim odlično ..."
IN VIVO KODA: počutje, odlično počutje
Nadaljevanje stavka:
BESEDILO: "... saj dobro sodelujemo med seboj in si pomagamo."
IN VIVO KODE: sodelovanje, dobro sodelovanje; medsebojna pomoč.
V nadaljevanju intervjuja:
BESEDILO "Vedno me v veselje spravijo ljudje, ki so nam neskončno hvaležni."
IN VIVO KODA: hvaležnost bolnikov
Strokovne kode ali strokovni pojmi so vzeti iz strokovnega ali znanstvenega jezika, jezika teorije. Med temi pojmi so določene razlike: nekateri so sicer vzeti iz strokovnega jezika, ki pa je vsakdanji jezik strokovnjakov, npr. nazivi pripomočkov, ki jih uporablja sestra. Drugi so vzeti iz popolnoma določene teorije ali teoretične šole, usmeritve, npr. iz psihoanalize (prenos ali transfer). Seveda so lahko vzeti iz različnih strok, zdravstvene nege, socialnega dela, pedagogike, psihologije, sociologije, ali iz njihovih disciplin. Primer kode iz vsakdanjega strokovnega jezika (ki je v tem smislu, da jo zgolj prepišemo hkrati tudi in vivo koda):
BESEDILO: "Vsak pacient je drugačen, in vsakega moramo obravnavati individualno, zato se veliko naučimo, tudi komunikacijo s pacienti."
KODE: individualna obravnava, komunikacija
Primer kode iz jezika pedagoške ali organizacijske teorije:
BESEDILO: "Med študenti se radi pogovarjamo (o praksi) ... tudi doma se pogovarjamo ..."
KODA: refleksivna praksa
BESEDILO: "... nenadna smrt ali poslabšanje te lahko zelo pretrese ... se lahko nalezeš raznih bacilov ... strah pred napakami ..."
KODA: stres, psihofizična obremenitev.
Besedilo "Vedno me v veselje spravijo ljudje, ki so nam neskončno hvaležni" bi lahko kodirali s kodo "motivacija" ali "motivator", saj gre očitno za enega od dejavnikov, ki motivirajo praktikantke za delo.
Vse te različne kode sicer lahko razlikujemo, ne moremo pa jih vedno natančno ločiti; veliko je prekrivanja. Pomembno je, da skušamo v procesu kvalitativne analize besedila narediti korak od bolj konkretnih vsakdanjih izrazov do bolj abstraktnih strokovnih pojmov in kategorij.
BESEDILO: "Kot študentka izrednega študija ... se počutim odlično ..."
IN VIVO KODA: počutje, odlično počutje
Nadaljevanje stavka:
BESEDILO: "... saj dobro sodelujemo med seboj in si pomagamo."
IN VIVO KODE: sodelovanje, dobro sodelovanje; medsebojna pomoč.
V nadaljevanju intervjuja:
BESEDILO "Vedno me v veselje spravijo ljudje, ki so nam neskončno hvaležni."
IN VIVO KODA: hvaležnost bolnikov
Strokovne kode ali strokovni pojmi so vzeti iz strokovnega ali znanstvenega jezika, jezika teorije. Med temi pojmi so določene razlike: nekateri so sicer vzeti iz strokovnega jezika, ki pa je vsakdanji jezik strokovnjakov, npr. nazivi pripomočkov, ki jih uporablja sestra. Drugi so vzeti iz popolnoma določene teorije ali teoretične šole, usmeritve, npr. iz psihoanalize (prenos ali transfer). Seveda so lahko vzeti iz različnih strok, zdravstvene nege, socialnega dela, pedagogike, psihologije, sociologije, ali iz njihovih disciplin. Primer kode iz vsakdanjega strokovnega jezika (ki je v tem smislu, da jo zgolj prepišemo hkrati tudi in vivo koda):
BESEDILO: "Vsak pacient je drugačen, in vsakega moramo obravnavati individualno, zato se veliko naučimo, tudi komunikacijo s pacienti."
KODE: individualna obravnava, komunikacija
Primer kode iz jezika pedagoške ali organizacijske teorije:
BESEDILO: "Med študenti se radi pogovarjamo (o praksi) ... tudi doma se pogovarjamo ..."
KODA: refleksivna praksa
BESEDILO: "... nenadna smrt ali poslabšanje te lahko zelo pretrese ... se lahko nalezeš raznih bacilov ... strah pred napakami ..."
KODA: stres, psihofizična obremenitev.
Besedilo "Vedno me v veselje spravijo ljudje, ki so nam neskončno hvaležni" bi lahko kodirali s kodo "motivacija" ali "motivator", saj gre očitno za enega od dejavnikov, ki motivirajo praktikantke za delo.
Vse te različne kode sicer lahko razlikujemo, ne moremo pa jih vedno natančno ločiti; veliko je prekrivanja. Pomembno je, da skušamo v procesu kvalitativne analize besedila narediti korak od bolj konkretnih vsakdanjih izrazov do bolj abstraktnih strokovnih pojmov in kategorij.
sobota, 17. marec 2012
PRIMERI KATEGORIJ
V istem zapisu intervjuja najdemo še druge močne pojme ali kategorije poleg pojma REFLEKSIVNA PRAKSA.
Drugi tak pojem je SOCIALNA OPORA. Praktikantka pravi: "... dobro sodelujemo med seboj in si pomagamo", "se radi pogovarjamo o izkušnjah", "se pogovarjamo doma", "šolske mentorice ... govorijo o pripetljajih". Deloma so to iste izjave, ki smo jih že upoštevali pri pojmu REFLEKSIVNA PRAKSA. Nič ne de. Tu gre zdaj za drug vidik. Ko smo konstruirali pojem refleksivne prakse, smo bili pozorni na to, da se o praksi pogovarjajo. Zdaj pa smo pozorni na to, da imajo na praksi in ob njej okrog sebe krog ljudi: kolegice, mentorico, domače. Z vsemi temi ljudmi so v stikih, z njimi se pogovarjajo o praksi. Ti ljudje sestavljajo njihovo socialno oporno mrežo, katere funkcija je socialna opora.
Če bi upoštevali samo kolegice in mentorico in morda sodelavke na delovnem mestu (ki sicer niso omenjene), bi to poimenovali s pojmom KOLEGIALNA OPORA ali s še ožjim VRSTNIŠKA OPORA, če bi upoštevali samo druge praktikantke. Ti trije pojmi sestavljajo pojmovno hierarhijo:
Drugi tak pojem je SOCIALNA OPORA. Praktikantka pravi: "... dobro sodelujemo med seboj in si pomagamo", "se radi pogovarjamo o izkušnjah", "se pogovarjamo doma", "šolske mentorice ... govorijo o pripetljajih". Deloma so to iste izjave, ki smo jih že upoštevali pri pojmu REFLEKSIVNA PRAKSA. Nič ne de. Tu gre zdaj za drug vidik. Ko smo konstruirali pojem refleksivne prakse, smo bili pozorni na to, da se o praksi pogovarjajo. Zdaj pa smo pozorni na to, da imajo na praksi in ob njej okrog sebe krog ljudi: kolegice, mentorico, domače. Z vsemi temi ljudmi so v stikih, z njimi se pogovarjajo o praksi. Ti ljudje sestavljajo njihovo socialno oporno mrežo, katere funkcija je socialna opora.
Če bi upoštevali samo kolegice in mentorico in morda sodelavke na delovnem mestu (ki sicer niso omenjene), bi to poimenovali s pojmom KOLEGIALNA OPORA ali s še ožjim VRSTNIŠKA OPORA, če bi upoštevali samo druge praktikantke. Ti trije pojmi sestavljajo pojmovno hierarhijo:
SOCIALNA OPORA
KOLEGIALNA OPORA
VRSTNIŠKA OPORA
Zakaj je SOCIALNA OPORA pomemben pojem, kategorija? Stvar je precej očitna: zato, ker praksa doseže svoj namen samo, če obstaja taka opora. Praktikantke se na praksi srečajo z novimi izzivi, naletijo na težave, včasih na hude obremenitve (npr. smrt pacienta), ki jih lahko obvladajo samo ob pomoči drugih in njihovi empatični opori. Ko mislimo na izboljševanje pogojev prakse, moramo upoštevati tudi zagotavljanje in izboljševanje socialne opore.
Tretji pomemben pojem so OBREMENITVE (STRES), pojem-dvojček s pojmom socialne opore. Praktikantka omenja "žalostne trenutke", ko se "navežeš na pacienta ... in nenadna smrt ali poslabšanje te lahko zelo pretrese"; "lahko se nalezeš raznih bacilov..."; temu se pridruži "strah pred napakami" in novi izzivi: "spomnim se, kako sem prvič vzela pacientu kri. Bilo me je zelo strah, tresla sem se, potila, nisem upala pičiti..." Lep opis psihofizičnega stresa.
PRAVI (MOČNI) POJMI: KATEGORIJE
Še vedno govorimo o kodiranju. V neurejenem besedilu najprej poiščemo TEME. Vprašamo se, o čem se pripoveduje. Nato znotraj tem identificiramo posamezne VARIABLE in njihove MODALITETE. Vse to so v širokem pomenu besede pojmi ali kode. V raziskavi pa iščemo predvsem "močne", povedne pojme; pojme, ki izrazijo bistvo povedanega in ki dodajo nekaj novega.
Kaj nam pove besedilo v prvem okviru prejšnjega članka? Praktikantka pripoveduje o tem, da se o praksi pogovarjajo med študenti, doma in z mentorico. Nadaljnje kodiranje nam pove, da so ti pogovori lahko takšni in drugačni; opiše nekaj značilnosti teh pogovorov. Kakšen je smisel vsega tega pripisovanja pojmov? K čemu to vodi? Kaj pomembnega lahko ugotovimo? To iz vsega tega kodiranja ni razvidno. Potreben je premislek.
Ali bi lahko praksa potekala tudi tako, da se o njej ne bi pogovarjali? Teoretično je to možno. Kaj je bolje: da se pogovarjajo, ali da se ne pogovarjajo? Rekli bomo: da se pogovarjajo, saj to pomeni, da o praktičnem delu razmišljajo; se ozavestijo njegovih prednosti in pomanjkljivosti; zvedo, kaj so storile prav in kaj ne; kako bi lahko delale boljše itd. Pogovor o praksi je nujen sestavni del prakse same. Ni dovolj, da delamo, o delu je treba govoriti, da bi lahko delali boljše in/ali da bi se ob njem počutili boljše, da bi bolje videli smisel svojega dela. Gre torej za prakso s pogovorom. To je REFLEKSIVNA PRAKSA. "Refleksivna praksa" je pravi, močni pojem; je KATEGORIJA.
Ta intervju odkriva, da poteka praksa zdravstvene nege kot refleksivna ali reflektirana praksa, kot praksa, o kateri se pogovarjajo in o njej razmišljajo. Na osnovi tega, kar smo zvedeli o tem, s kom se praktikantke pogovarjajo in kako in kaj si mislijo o tem, lahko izboljšamo študijsko prakso. Kategorije so torej pojmi, ki povezujejo in usmerjajo spoznavanje h končnemu smotru raziskave. V njih je jasneje kot v ostalih pojmih izražen namen (intenca) in zveza z razlogom in smotrom raziskave.
Lahko bi torej definirali: REFLEKSIVNA PRAKSA je praksa, o kateri se praktikantke pogovarjajo, o kateri razmišljajo. Ti pogovori lahko potekajo v različnih kontekstih, krogih, z različnimi osebami: z drugimi praktikantkami, z mentorico v šoli, s sodelavkami na delovnem mestu, s svojci doma. Pogovori imajo lahko različno vsebino, recimo o splošnih pogojih in okvirih prakse, o delovni organizaciji, sodelavcih, poteku dela, posebnih vidikih dela. Pogovori so lahko bolj ali manj sistematični. Lahko imajo značaj vsakdanjih nesistematičnih, naključnih opazk; pripovedovanje zgodb in anekdot; lahko so bolj sistematični in analitični; lahko potekajo po vnaprej pripravljenih obrazcih. Itd.
Kaj nam pove besedilo v prvem okviru prejšnjega članka? Praktikantka pripoveduje o tem, da se o praksi pogovarjajo med študenti, doma in z mentorico. Nadaljnje kodiranje nam pove, da so ti pogovori lahko takšni in drugačni; opiše nekaj značilnosti teh pogovorov. Kakšen je smisel vsega tega pripisovanja pojmov? K čemu to vodi? Kaj pomembnega lahko ugotovimo? To iz vsega tega kodiranja ni razvidno. Potreben je premislek.
Ali bi lahko praksa potekala tudi tako, da se o njej ne bi pogovarjali? Teoretično je to možno. Kaj je bolje: da se pogovarjajo, ali da se ne pogovarjajo? Rekli bomo: da se pogovarjajo, saj to pomeni, da o praktičnem delu razmišljajo; se ozavestijo njegovih prednosti in pomanjkljivosti; zvedo, kaj so storile prav in kaj ne; kako bi lahko delale boljše itd. Pogovor o praksi je nujen sestavni del prakse same. Ni dovolj, da delamo, o delu je treba govoriti, da bi lahko delali boljše in/ali da bi se ob njem počutili boljše, da bi bolje videli smisel svojega dela. Gre torej za prakso s pogovorom. To je REFLEKSIVNA PRAKSA. "Refleksivna praksa" je pravi, močni pojem; je KATEGORIJA.
Ta intervju odkriva, da poteka praksa zdravstvene nege kot refleksivna ali reflektirana praksa, kot praksa, o kateri se pogovarjajo in o njej razmišljajo. Na osnovi tega, kar smo zvedeli o tem, s kom se praktikantke pogovarjajo in kako in kaj si mislijo o tem, lahko izboljšamo študijsko prakso. Kategorije so torej pojmi, ki povezujejo in usmerjajo spoznavanje h končnemu smotru raziskave. V njih je jasneje kot v ostalih pojmih izražen namen (intenca) in zveza z razlogom in smotrom raziskave.
Lahko bi torej definirali: REFLEKSIVNA PRAKSA je praksa, o kateri se praktikantke pogovarjajo, o kateri razmišljajo. Ti pogovori lahko potekajo v različnih kontekstih, krogih, z različnimi osebami: z drugimi praktikantkami, z mentorico v šoli, s sodelavkami na delovnem mestu, s svojci doma. Pogovori imajo lahko različno vsebino, recimo o splošnih pogojih in okvirih prakse, o delovni organizaciji, sodelavcih, poteku dela, posebnih vidikih dela. Pogovori so lahko bolj ali manj sistematični. Lahko imajo značaj vsakdanjih nesistematičnih, naključnih opazk; pripovedovanje zgodb in anekdot; lahko so bolj sistematični in analitični; lahko potekajo po vnaprej pripravljenih obrazcih. Itd.
Variable in modalitete
V prejšnjem članku smo opisali tematsko kodiranje. Pri tematskem kodiranju identificiramo v gradivu širše teme ali poglavja; običajno obsegajo več povedi, več stavkov. Znotraj posameznih tem nato identificiramo variable in njihove modalitete (ali vrednosti, če naletimo na kvantificirano variablo). Priporočljivo je, da ob dani variabli napišemo tudi njene modalitete. Lahko napišemo samo modaliteto, ki se dejansko pojavlja v besedilu, lahko pa dopolnimo dejanski nabor modalitet z možnimi modalitetami.
V prejšnjem članku je v prvem okviru navedeno, da se praktikantke pogovarjajo o praksi - tema: POGOVORI O PRAKSI. Med drugim lahko znotraj te teme identificiramo naslednje variable in modalitete:
BESEDILO: "Med študenti...", "Tudi doma...", "...šolske mentorice ... govorijo"
VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA SOGOVORNIKE: med študenti, s starši, z mentorico
BESEDILO: "... tako dobre, smešne kot tudi žalostne zgodbe..."
VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA VSEBINO: smešno, žalostno; pozitivno, negativno; dobro, slabo
BESEDILO: "... se radi pogovarjamo...", "... saj so zelo zanimive..."
VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA ZANIMIVOST: zanimivi, nezanimivi.
V drugem okviru v okviru teme NEVARNOSTI OKUŽBE najdemo naslednje variable in modalitete:
BESEDILO: "... se lahko nalezeš..."
VARIABLA in MODALITETE: STRAH PRED OKUŽBO: prisoten, odsoten
BESEDILO: "... lahko prenesemo na svojce"
VARIABLA in MODALITETE: STRAH PRED PRENOSOM OKUŽBE: prisoten, odsoten
BESEDILO: "... če upoštevam pravila..."
VARIABLA in MODALITETE: UPOŠTEVANJE PRAVIL KOT OBRAMBA PRED OKUŽBO: upošteva, ne upošteva.
Tudi variable in modalitete so pojmi-kode. Tudi tu velja, da bi mogoče kdo drug, z drugega zornega kota, z drugim namenom ali natančnejši uzrl druge variable in modalitete. V zadnjem primeru iz prvega okvira bi mu morda pozornost vzbudila formulacija "...se radi pogovarjamo..." in bi v njej videl naslednjo variablo z modalitetami: "motivacija za pogovor: visoka, nizka; močna, šibka".
Tudi variable in modalitete so pojmi-kode. Tudi tu velja, da bi mogoče kdo drug, z drugega zornega kota, z drugim namenom ali natančnejši uzrl druge variable in modalitete. V zadnjem primeru iz prvega okvira bi mu morda pozornost vzbudila formulacija "...se radi pogovarjamo..." in bi v njej videl naslednjo variablo z modalitetami: "motivacija za pogovor: visoka, nizka; močna, šibka".
Tematsko kodiranje
Kako se lotiti kvalitativne analize zapisa odprtega intervjuja, eseja, dnevniškega zapisa ali podobnega nestrukturiranega (neurejenega) ali slabo strukturiranega gradiva? Tako gradivo ni urejeno po vprašanjih, po temah, vsebinskih točkah ali kako podobno. Nima podnaslovov, nima poglavij in podpoglavij. Obravnava več različnih tem, ki niso jasno ločene, ampak se prepletajo in so med seboj pomešane. Do zdaj sem priporočal "odprto kodiranje" (gl. prejšnji članek). Besedilo razdelimo na vsebinsko zaključene celote, povedi, ki približno ustrezajo stavkom ali delom stavkov. Ob robu besedila (to je najpreprostejši "peš" način) pripisujemo tem povedim pojme, gesla ali kode, ki z eno besedo (lahko tudi več) povzamejo ali izrazijo bistvo povedi. Opazil pa sem, da so na ta način pripisani pojmi različnih ravni abstrakcije in različnega logičnega statusa. Zato svetujem, da v besedilu najprej poiščemo širše teme in presodimo, h kateri temi spada določena poved.
Da bi opredelili teme, se vprašamo, kaj oseba pripoveduje; o čem govori. Tema je kakor naslov ali podnaslov dela intervjuja; je kakor vprašanje, na katerega je odgovorjeno, ki pa samo ni razvidno.
V prvem okviru je odlomek iz intervjuja s praktikantko zdravstvene nege. Tema, o kateri govori, so "pogovori o praksi".
V drugem okviru praktikantka govori o "nevarnosti okužbe", ki so ji izpostavljene praktikantke zdravstvene nege na praksi. To je druga tema.
Da bi opredelili teme, se vprašamo, kaj oseba pripoveduje; o čem govori. Tema je kakor naslov ali podnaslov dela intervjuja; je kakor vprašanje, na katerega je odgovorjeno, ki pa samo ni razvidno.
V prvem okviru je odlomek iz intervjuja s praktikantko zdravstvene nege. Tema, o kateri govori, so "pogovori o praksi".
ODPRTO KODIRANJE
Na tečaju kvalitativnega raziskovanja v zdravstveni negi (VŠZN-Jesenice, gl. post 13.11.10) smo obravnavali zapis odprtega intervjuja s študentko-praktikantko o njeni študijski praksi. Nato sem pokazal, kako tako gradivo kodiramo. Kodirati pomeni v gradivu poiskati pojme, ki se v njem pojavljajo, da bi iz njih nato zgradili poskusno teorijo - v tem primeru teorijo o tem, kako študijsko prakso doživljajo praktikantke. Ko kodiramo odprto, to pomeni, da izjavam v intervjuju pripisujemo pojme, kakor nam prihajajo na pamet. Ti pojmi ali kode so lahko bolj ali manj posrečeni in bolj ali manj uporabni za gradnjo teorije. Kateri so boljši in kateri slabši, se bo izkazalo spotoma, ko bomo začeli oblikovati teorijo. Nekaj pa bomo o tem rekli v nekaj naslednjih člankih.
Tu je zgled odprtega kodiranja:
Tu je zgled odprtega kodiranja:
Naročite se na:
Objave (Atom)