Ali sta metodi študije primera in akcijskega raziskovanja podobni oziroma ali se dopolnjujeta?
Kakšen je odnos med tema dvema metodama? Vprašanje je sitno, ker ne vidim, kakšen naj bi bil njegov pomen. Naj poskusim.
Konkretna akcijska raziskava je lahko predmet raziskovanja; v tem primeru bi bila to študija enega primera akcijske raziskave - metodološka raziskava poteka akcijske raziskave bodisi z namenom, da se poučimo, kako poteka akcijska raziskava, ali pa z namenom evalvacije, to je, da ocenimo, ali je konkretna raziskava res akcijska in kako dobro ustreza kriterijem akcijske raziskave. Nedavno tega sem tu predstavil akcijsko raziskavo o učencih z učnimi težavami. Vprašal sem se, ali je bila to v resnici akcijska raziskava. Na osnovi njenega opisa sem sklenil, da je bila zgledna akcijska raziskava. Lahko pa se ne bi zadovoljil z opisom, ampak bi se lotil podrobnega raziskovanja, kako je bila izvedena. V tem primeru bi bila to študija primera konkretne akcijske raziskave o učencih z učnimi težavami.
Katerakoli akcijska raziskava lahko vključuje eno ali več študij posameznih primerov. V omenjenem primeru bi lahko delo z vsakim od obravnavanih učencev z učnimi težavami izvedli kot študijo primera, to delo proučili in opisali posebej. Tedaj bi bila akcijska raziskava sestavljena iz niza študij primerov in obravnavanja teh raziskavic v akcijskoraziskovalni skupini.
V študiji primera je "primer" lahko posameznik, skupina (in interakcija v njej) ali skupnost oziroma organizacija kot celota v svojem delovanju, torej tudi delo akcijskoraziskovalne skupine. V akcijski raziskavi lahko uporabimo različne metode zbiranja empiričnega gradiva, med njimi tudi študijo primera.
To so bili primeri, ko ena metoda vključuje drugo. Ali sta študija primera in akcijska raziskava neodvisni metodi? Če v obliki študije primera analizirate učne navade konkretnega učenca, ni treba, da bi bilo to kakor koli povezano s kako akcijsko raziskavo. Nasprotno pa je akcijska raziskava vedno samoraziskava delovanja konkretne skupine med delovanjem in situ. Je torej hkrati tudi študija primera.
sobota, 29. december 2012
torek, 25. december 2012
Zanesljivost kvalitativne raziskave
Problem zanesljivosti kvalitativne raziskave. Nekateri avtorji zagovarjajo, da je kriterij zanesljivosti težko oziroma nemogoče doseči, saj je ponovljivost situacije nemogoča.
V prihodnje nameravam nekaj zapisov bolj sistematično posvetiti kriterijem kakovosti kvalitativne raziskave, a tokrat moram odgovoriti na vprašanje, zastavljeno ob srečanju s tretjo generacijo slušateljev VŠZNJ.
Zanesljivost raziskave je eden od več kriterijev kakovosti, "dobrosti" ali znanstvenosti raziskave; drugi kriteriji so veljavnost, objektivnost in drugi. V okviru "kvantitativnega" raziskovanja definirajo, da je raziskava zanesljiva, če so zanesljiva njena ugotavljanja dejstev oziroma če so zanesljivi njeni merski postopki. Merski postopek je tem bolj zanesljiv, čim bolj podobne rezultate da ob ponovljenih merjenjih iste značilnosti na isti populaciji. Zanesljivost se torej nanaša na stabilnost rezultatov oziroma na njihovo nespremenljivost v času oziroma - če merimo lastnost, ki se v času napovedljivo spreminja (veča ali manjša) - napovedljivo spreminjanje; v slednjem primeru je merilo zanesljivosti korelacija med ponovljenimi meritvami.
Problem ugotavljanja zanesljivosti, ki je omenjen v vprašanju, to je, da ni mogoče ponoviti situacije, velja tudi za kvantitativno raziskavo. Strogo vzeto nobena situacija ni v celoti ponovljiva, celo pri naravoslovnem eksperimentu ne. Ni mogoče natanko ponoviti vseh pogojev eksperimenta. Gre za to, ali so ponovljive bistvene značilnosti situacije. V tem smislu so meritve v naravoslovju ponovljive, v družboslovju pa mnogokrat sploh ne vemo, katere so bistvene značilnosti neke situacije in kaj mora ostati konstantno, da bi lahko rekli, da imamo opraviti z enako, čeprav ne isto situacijo. (Prav razlika med pojmoma "enako" in "isto" lepo nakaže, v čem je problem; ponovljena situacija nikoli ni ista, je pa lahko enaka po bistvenih značilnostih.)
Pri kvantitativnih raziskavah ta problem ugotavljanja zanesljivosti, to je, da situacije ne moremo ponoviti, rešimo na primer tako, da koreliramo odgovore na lihih postavkah testa z onimi na sodih (metoda dveh polovic -"split-half"-metoda), ali pa tako, da primerjamo rezultate dveh ali več slučajnostnih vzorcev, vzetih iz iste populacije. Čim bolj podobni so ti rezultati, tem bolj zanesljiva je tehnika merjenja.
Problem ponovljivosti torej ni samo problem kvalitativnih raziskav. Gotovo pa je pri teh še bolj poudarjen, zato ker pri kvalitativni raziskavi pogosto iščemo prav posebne, individualne, izjemne značilnosti situacije, osebe ali skupine. Po definiciji take izjemne situacije ni mogoče ponoviti. Zdi se, da je v takem primeru protislovno zahtevati zanesljivost opisa, saj ta predpostavlja - vsaj idealno - ponovljivost situacije. Kako naj torej ugotovimo, ali so naši opisi zanesljivi? Ali je ta zahteva sploh upravičena? Kaj pomeni zanesljivo opisati enkraten, neponovljiv zgodovinski dogodek, če zanesljivost definiramo kot ponovljivost ugotovitev?
Tu se srečamo z velikim razponom kvalitativnih raziskav, ki vključujejo tako idiografske kot nomotetske raziskave; prve skušajo čim verneje opisati enkraten dogodek, druge skušajo odkriti splošne zakonitosti. Ali lahko zanesljivost definiramo tako, da bi upoštevala oboje?
Razprave o kakovosti kvalitativnih raziskav, ki so mi bile dosegljive (Seale 1999; Flick 1998; Denzin&Lincoln 1994), predpostavljajo, da nam gre pri raziskovanju za odkrivanje splošnih zakonitosti; ti avtorji se ne ukvarjajo z zanesljivostjo zgodovinskih raziskav.
Ker se zavedajo problema ponovljivosti in da bi razlikovali ta problem pri kvalitativnih raziskavah od istega problema pri kvantitativnih, so pojem zanesljivosti nadomestili s pojmom "avditabilnosti". "Avdit" je izvirno pregled računov, torej računovodska revizija ali inspekcija. "Avditabilnost" je torej tako stanje računov, ki omogoča pregled in presojo, ali so v redu. Mislim, da bi bil vsebinsko ustrezen prevod, da gre za "sledljivost".
Raziskava je zanesljiva, če je sledljiva, to je, če lahko za njene ugotovitve pokažemo empirično gradivo, na katerem temeljijo, in postopek sklepanja, ki je do njih privedel.
Drug vidik zanesljivosti kot avditabilnosti je doslednost klasificiranja ali kodiranja. In tretji vidik je dejanska ponovljivost.
Doslednost kodiranja povečamo s konstantnim primerjanjem kod (kar je osnovno pravilo kodiranja), tako da se kode jasno razlikujejo med seboj in da se množice izjav, ki sodijo pod posamezne kode, ne prekrivajo. Doslednost kodiranja povečamo, če pri opazovanju in opisovanju interakcij uporabljamo konkretne ne abstraktnih izrazov. Pravimo, da uporabljamo "nizkoinferenčne deskriptorje" ne "visokoinferenčnih". Primer: Bolje je, če zapišemo "Janez je udaril Petra", kot če zapišemo "Janez je izrazil agresijo do Petra". Doslednost kodiranja povečamo, če uporabimo več koderjev, ki se pri kodiranju glede vsake kode uskladijo.
Raziskava je sledljiva, če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali podobnih ugotovitev. V poročilu o raziskavi mora biti povsem razvidno opisana pot od začetka do konca raziskave, predvsem od empiričnega gradiva preko kodiranja, oblikovanja pojmov in kategorij do zaključnih ugotovitev oziroma do tentativne teorije.
Sled raziskovalnih odločitev mora biti jasna; jasno mora biti, kaj je raziskovalec storil in zakaj. Zgodba mora biti notranje skladna, logična.
V nekaterih primerih je možno zanesljivost ugotovitev preverjati s ponovitvijo raziskave. Tu seveda ne bo šlo za ponovitev "v enakih pogojih", ampak zgolj za nekakšno ponovitev. Tako so bili poskusi, da bi preverili pretekle raziskave s ponovnim obiskom. Neki etnolog je obiskal Samoo, da bi preveril ugotovitve Margaret Mead o odraščanju na Samoi (Coming of Age in Samoa). Drugi je ponovno obiskal predmestje Chicaga, v katerem se je odvijala Whyteova raziskava o družbi na uličnem oglu (Street Corner Society). V obeh primerih te replikacije niso bile uspešne, saj sploh niso bile ponovitve, zgolj ponovni obiski istega kraja. Vsi pogoji so se spremenili, vključno z metodo opazovanja.
Zanesljivost kvalitativne raziskave torej lahko povečamo z doslednostjo kodiranja in sledljivostjo vseh sklepov, to je, popolno transparentnostjo. K temu prispevajo na primer vnaprej izdelani pripomočki, kot so obrazci za zapise ipd. (Mesec 1999).
Iz povedanega sledi, da je o zanesljivosti mogoče smiselno govoriti tudi pri zgodovinskih raziskavah. K večji zanesljivosti le-teh prispeva čim večje število relevantnih virov, njihova ureditev po relevantnosti, kakor tudi logično povezovanje informacij iz različnih virov.
Viri:
Denzin, N. K., Y. S. Lincoln (eds.). 1994. Handbook of Qualitative Research. London: SAGE publ.
Flick, U. 1998. Qualitative Forschung. Reinbeck: Rohwolt Verlag.
Mesec, B. 1998. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Seale, C. 1999. The Quality of Qualitative Research. London: SAGE publ.
V prihodnje nameravam nekaj zapisov bolj sistematično posvetiti kriterijem kakovosti kvalitativne raziskave, a tokrat moram odgovoriti na vprašanje, zastavljeno ob srečanju s tretjo generacijo slušateljev VŠZNJ.
Zanesljivost raziskave je eden od več kriterijev kakovosti, "dobrosti" ali znanstvenosti raziskave; drugi kriteriji so veljavnost, objektivnost in drugi. V okviru "kvantitativnega" raziskovanja definirajo, da je raziskava zanesljiva, če so zanesljiva njena ugotavljanja dejstev oziroma če so zanesljivi njeni merski postopki. Merski postopek je tem bolj zanesljiv, čim bolj podobne rezultate da ob ponovljenih merjenjih iste značilnosti na isti populaciji. Zanesljivost se torej nanaša na stabilnost rezultatov oziroma na njihovo nespremenljivost v času oziroma - če merimo lastnost, ki se v času napovedljivo spreminja (veča ali manjša) - napovedljivo spreminjanje; v slednjem primeru je merilo zanesljivosti korelacija med ponovljenimi meritvami.
Problem ugotavljanja zanesljivosti, ki je omenjen v vprašanju, to je, da ni mogoče ponoviti situacije, velja tudi za kvantitativno raziskavo. Strogo vzeto nobena situacija ni v celoti ponovljiva, celo pri naravoslovnem eksperimentu ne. Ni mogoče natanko ponoviti vseh pogojev eksperimenta. Gre za to, ali so ponovljive bistvene značilnosti situacije. V tem smislu so meritve v naravoslovju ponovljive, v družboslovju pa mnogokrat sploh ne vemo, katere so bistvene značilnosti neke situacije in kaj mora ostati konstantno, da bi lahko rekli, da imamo opraviti z enako, čeprav ne isto situacijo. (Prav razlika med pojmoma "enako" in "isto" lepo nakaže, v čem je problem; ponovljena situacija nikoli ni ista, je pa lahko enaka po bistvenih značilnostih.)
Pri kvantitativnih raziskavah ta problem ugotavljanja zanesljivosti, to je, da situacije ne moremo ponoviti, rešimo na primer tako, da koreliramo odgovore na lihih postavkah testa z onimi na sodih (metoda dveh polovic -"split-half"-metoda), ali pa tako, da primerjamo rezultate dveh ali več slučajnostnih vzorcev, vzetih iz iste populacije. Čim bolj podobni so ti rezultati, tem bolj zanesljiva je tehnika merjenja.
Problem ponovljivosti torej ni samo problem kvalitativnih raziskav. Gotovo pa je pri teh še bolj poudarjen, zato ker pri kvalitativni raziskavi pogosto iščemo prav posebne, individualne, izjemne značilnosti situacije, osebe ali skupine. Po definiciji take izjemne situacije ni mogoče ponoviti. Zdi se, da je v takem primeru protislovno zahtevati zanesljivost opisa, saj ta predpostavlja - vsaj idealno - ponovljivost situacije. Kako naj torej ugotovimo, ali so naši opisi zanesljivi? Ali je ta zahteva sploh upravičena? Kaj pomeni zanesljivo opisati enkraten, neponovljiv zgodovinski dogodek, če zanesljivost definiramo kot ponovljivost ugotovitev?
Tu se srečamo z velikim razponom kvalitativnih raziskav, ki vključujejo tako idiografske kot nomotetske raziskave; prve skušajo čim verneje opisati enkraten dogodek, druge skušajo odkriti splošne zakonitosti. Ali lahko zanesljivost definiramo tako, da bi upoštevala oboje?
Razprave o kakovosti kvalitativnih raziskav, ki so mi bile dosegljive (Seale 1999; Flick 1998; Denzin&Lincoln 1994), predpostavljajo, da nam gre pri raziskovanju za odkrivanje splošnih zakonitosti; ti avtorji se ne ukvarjajo z zanesljivostjo zgodovinskih raziskav.
Ker se zavedajo problema ponovljivosti in da bi razlikovali ta problem pri kvalitativnih raziskavah od istega problema pri kvantitativnih, so pojem zanesljivosti nadomestili s pojmom "avditabilnosti". "Avdit" je izvirno pregled računov, torej računovodska revizija ali inspekcija. "Avditabilnost" je torej tako stanje računov, ki omogoča pregled in presojo, ali so v redu. Mislim, da bi bil vsebinsko ustrezen prevod, da gre za "sledljivost".
Raziskava je zanesljiva, če je sledljiva, to je, če lahko za njene ugotovitve pokažemo empirično gradivo, na katerem temeljijo, in postopek sklepanja, ki je do njih privedel.
Drug vidik zanesljivosti kot avditabilnosti je doslednost klasificiranja ali kodiranja. In tretji vidik je dejanska ponovljivost.
Doslednost kodiranja povečamo s konstantnim primerjanjem kod (kar je osnovno pravilo kodiranja), tako da se kode jasno razlikujejo med seboj in da se množice izjav, ki sodijo pod posamezne kode, ne prekrivajo. Doslednost kodiranja povečamo, če pri opazovanju in opisovanju interakcij uporabljamo konkretne ne abstraktnih izrazov. Pravimo, da uporabljamo "nizkoinferenčne deskriptorje" ne "visokoinferenčnih". Primer: Bolje je, če zapišemo "Janez je udaril Petra", kot če zapišemo "Janez je izrazil agresijo do Petra". Doslednost kodiranja povečamo, če uporabimo več koderjev, ki se pri kodiranju glede vsake kode uskladijo.
Raziskava je sledljiva, če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali podobnih ugotovitev. V poročilu o raziskavi mora biti povsem razvidno opisana pot od začetka do konca raziskave, predvsem od empiričnega gradiva preko kodiranja, oblikovanja pojmov in kategorij do zaključnih ugotovitev oziroma do tentativne teorije.
Sled raziskovalnih odločitev mora biti jasna; jasno mora biti, kaj je raziskovalec storil in zakaj. Zgodba mora biti notranje skladna, logična.
V nekaterih primerih je možno zanesljivost ugotovitev preverjati s ponovitvijo raziskave. Tu seveda ne bo šlo za ponovitev "v enakih pogojih", ampak zgolj za nekakšno ponovitev. Tako so bili poskusi, da bi preverili pretekle raziskave s ponovnim obiskom. Neki etnolog je obiskal Samoo, da bi preveril ugotovitve Margaret Mead o odraščanju na Samoi (Coming of Age in Samoa). Drugi je ponovno obiskal predmestje Chicaga, v katerem se je odvijala Whyteova raziskava o družbi na uličnem oglu (Street Corner Society). V obeh primerih te replikacije niso bile uspešne, saj sploh niso bile ponovitve, zgolj ponovni obiski istega kraja. Vsi pogoji so se spremenili, vključno z metodo opazovanja.
Zanesljivost kvalitativne raziskave torej lahko povečamo z doslednostjo kodiranja in sledljivostjo vseh sklepov, to je, popolno transparentnostjo. K temu prispevajo na primer vnaprej izdelani pripomočki, kot so obrazci za zapise ipd. (Mesec 1999).
Iz povedanega sledi, da je o zanesljivosti mogoče smiselno govoriti tudi pri zgodovinskih raziskavah. K večji zanesljivosti le-teh prispeva čim večje število relevantnih virov, njihova ureditev po relevantnosti, kakor tudi logično povezovanje informacij iz različnih virov.
Viri:
Denzin, N. K., Y. S. Lincoln (eds.). 1994. Handbook of Qualitative Research. London: SAGE publ.
Flick, U. 1998. Qualitative Forschung. Reinbeck: Rohwolt Verlag.
Mesec, B. 1998. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Seale, C. 1999. The Quality of Qualitative Research. London: SAGE publ.
sobota, 15. december 2012
Raziskovalec kot raziskovalni instrument
Koliko subjektivne ocene raziskovalca je lahko prisotno?
To je naslednje vprašanje ene od slušateljic tretje generacije magistrskega študija VŠZN Jesenice. Vprašanje ni ravno natančno in spet bom odgovarjal na tisto, kar jaz mislim, da misli slušateljica. Vprašanje govori o subjektivnem ocenjevanju. Subjektivno je nasprotno od objektivnega. Objektivno oceniti nekaj pomeni oceniti glede na neko širše sprejeto ali vsaj pojasnjeno merilo. Ker govorimo o stroki zdravstvene nege, bi to pomenilo oceniti nekaj glede na v stroki širše sprejeta merila. Raziskovanec nam na primer opisuje neko svoje ravnanje, ki je po njegovem zdravilno (npr. uživanje določene hrane, prehrambeni režim, režim vadbe ipd.), po doktrini stroke pa ni priporočljivo. Ne glede na to, ali bomo to sogovorniku povedali že med intervjujem (glej prejšnji blog) ali ne, seveda lahko v interpretaciji empiričnih ugotovitev zapišemo oceno: "Ljudje počnejo to in to, kar po doktrini stroke ni priporočljivo." Pri tej oceni smo se oprli na to, kar je zapisano in posredovano kot strokovna doktrina, torej na objektiven kriterij. Če pri preiskovancih ugotovimo povprečno težo, ki je višja od priporočljive, bomo to svojo oceno seveda zapisali.
Subjektivno oceniti nekaj pa pomeni oceniti nekaj na osnovi svojega kriterija, ki se ne opira na v stroki širše sprejeta merila, ampak izvira iz našega občutka, morda notranjega odpora do nekega ravnanja, osebne bojazni, čustvene prizadetosti, osebnih slabih izkušenj s takim ravnanjem in podobno. V takem primeru se moramo spomniti na tisto načelo kvalitativne metodologije, ki pravi, da je raziskovalec tudi raziskovalni instrument. To pomeni, da je doživljajski odziv raziskovalca ob raziskovanju, odziv med intervjuji, v skupinski razpravi, ob srečanju z raziskovanimi in v podobnih situacijah tudi relevanten raziskovalni podatek. To dalje pomeni, da je zaželeno, priporočljivo, če že ne obvezno, da raziskovalec opiše svoje doživljanje med raziskavo. Ta opis bo vseboval tudi njegove "subjektivne ocene", seveda pa naj bi vseboval tudi opis razlogov za te ocene. Raziskovalec se bo vsaj do določene mere razkril in to bo raziskavi v prid.
Opozoriti pa moramo, da mora opis svojega doživljanja jasno ločiti od drugih opisov, zapisov intervjujev in drugega gradiva. Nikakor ga ne sme vpletati me druge opise, ne da bi bilo popolnoma jasno, kaj je opis njegovega doživljanja.
To je naslednje vprašanje ene od slušateljic tretje generacije magistrskega študija VŠZN Jesenice. Vprašanje ni ravno natančno in spet bom odgovarjal na tisto, kar jaz mislim, da misli slušateljica. Vprašanje govori o subjektivnem ocenjevanju. Subjektivno je nasprotno od objektivnega. Objektivno oceniti nekaj pomeni oceniti glede na neko širše sprejeto ali vsaj pojasnjeno merilo. Ker govorimo o stroki zdravstvene nege, bi to pomenilo oceniti nekaj glede na v stroki širše sprejeta merila. Raziskovanec nam na primer opisuje neko svoje ravnanje, ki je po njegovem zdravilno (npr. uživanje določene hrane, prehrambeni režim, režim vadbe ipd.), po doktrini stroke pa ni priporočljivo. Ne glede na to, ali bomo to sogovorniku povedali že med intervjujem (glej prejšnji blog) ali ne, seveda lahko v interpretaciji empiričnih ugotovitev zapišemo oceno: "Ljudje počnejo to in to, kar po doktrini stroke ni priporočljivo." Pri tej oceni smo se oprli na to, kar je zapisano in posredovano kot strokovna doktrina, torej na objektiven kriterij. Če pri preiskovancih ugotovimo povprečno težo, ki je višja od priporočljive, bomo to svojo oceno seveda zapisali.
Subjektivno oceniti nekaj pa pomeni oceniti nekaj na osnovi svojega kriterija, ki se ne opira na v stroki širše sprejeta merila, ampak izvira iz našega občutka, morda notranjega odpora do nekega ravnanja, osebne bojazni, čustvene prizadetosti, osebnih slabih izkušenj s takim ravnanjem in podobno. V takem primeru se moramo spomniti na tisto načelo kvalitativne metodologije, ki pravi, da je raziskovalec tudi raziskovalni instrument. To pomeni, da je doživljajski odziv raziskovalca ob raziskovanju, odziv med intervjuji, v skupinski razpravi, ob srečanju z raziskovanimi in v podobnih situacijah tudi relevanten raziskovalni podatek. To dalje pomeni, da je zaželeno, priporočljivo, če že ne obvezno, da raziskovalec opiše svoje doživljanje med raziskavo. Ta opis bo vseboval tudi njegove "subjektivne ocene", seveda pa naj bi vseboval tudi opis razlogov za te ocene. Raziskovalec se bo vsaj do določene mere razkril in to bo raziskavi v prid.
Opozoriti pa moramo, da mora opis svojega doživljanja jasno ločiti od drugih opisov, zapisov intervjujev in drugega gradiva. Nikakor ga ne sme vpletati me druge opise, ne da bi bilo popolnoma jasno, kaj je opis njegovega doživljanja.
sreda, 28. november 2012
Meja receptivnega (nevtralnega) intervjuja
Kako obdržati receptivno držo, kljub temu, da problem dobro poznamo?
Naj najprej preverim, če vprašanje dobro razumem (žal bo v odsotnosti spraševalke to le preverjanje s samogovorom). Vprašanje se nanaša na izvedbo odprtega intervjuja iz oči v oči. Spraševalec naj bi pri takem intervjuju zavzel receptivno držo, to je, naj bi predvsem pozorno poslušal in ne posegal v vprašančevo pripoved z izražanjem svojih mnenj in stališč. Tako vzdržen je težko biti, če spraševalec dobro pozna problematiko, sogovornik pa o tej problematiki izraža po mnenju spraševalca neresnična, nepoznavalska, ali kako drugače nevzdržna stališča. Kako naj ravna spraševalec?
Receptivna drža, drža nevtralnega poslušalca, je ena od možnosti, ne edina. Njej nasprotna je možnost dialoga, ki je, dalje, lahko bolj ali manj strpen. Skrajna nasprotna možnost je prepričevanje (brez uporabe palice).
Priporočanje receptivne drže zainteresiranega poslušalca, ki hoče vprašanca zgolj razumeti ne pa spremeniti njegovih stališč, temelji na občemetodološki ali metaznanstveni normi nevtralnosti znanosti. Znanost naj bi bila nevtralna v odnosu do praktičnih človeških zadev. recimo do politike. Temu načelu so ravno kvalitativni metodologi oporekali, a tu se ne moremo spuščati v razpravo na tej ravni. Izkoristimo priložnost, da to načelo omejimo prav ob gornjem primeru.
Prav v gornjem vprašanju se namreč skriva dvom, kritika ali vsaj nujna omejitev načela nevtralnosti, omejitev metodološkega načela z etično normo. Dvom, ki temelji na izkušnji pri delu v zdravstvu.
Recimo, da nam vprašanec pripoveduje, kako se sam zdravi, pri tem pa opisuje početje, ki je po medicinski doktrini in vseh dosedanjih praktičnih izkušnjah spraševalke same zdravju škodljivo, torej nevarno. V takem primeru je res težko vzdržati receptivno držo, saj nas vprašanec kar vleče za jezik. In je ni treba vzdržati; še več, moramo jo opustiti. Vprašancu pustimo, da do konca opiše in utemelji svoje ravnanje (toliko se bomo že vzdržali). Nato pa mu bomo povedali, kaj si kot strokovnjak mislimo o tej zadevi in mu svetovali, naj svojo prakso opusti. Morda bomo s tem ogrozili odnos z njim, povzročili, da vprašanec ne bo več hotel sodelovati ne v tej, ne v kaki drugi raziskavi in bo odganjal vse anketarje in druge tečneže do konca svojega življenja. Kaj je alternativa? Naj vljudno molčimo in ga ne opozorimo na očitno nevarnost in škodo, ki si jo povzroča?
Etična načela so važnejša od znanstvenih; omejujejo znanstvene apetite. Če bi bilo drugače, ne bi obsodili medicinskih raziskav doktorja Mengeleja, ampak bi jih sprejeli kot prispevek k znanosti.
Seveda pa moramo paziti, da ne bomo v prosvetljevalski vnemi sami propagirali stališč, ki niso preverjena; da ne bomo sami vsiljevali svojih prepričanj in svoje vere. Ta nevarnost je celo večja od one prejšnje, da pustimo ljudi v zablodi, ker nastopamo s pozicij avtoritete in svete prepričanosti o svojem strokovnem prav.
Po drugi strani pa v razmislek tole vprašanje: Ali je prav, da so fiziki raziskovali razcep atoma in objavili izide, ali bi bilo bolje, ko bi svoje odkritje zakopali globoko v zemljo in obdali z trimetrskim betonskim oklepom in prenehali s takimi raziskavami, namesto, da so morali z betonskim oklepom obdati uničujoči černobilski reaktor? A podobno vprašanje bi lahko zastavili izdelovalcu kuhinjskih nožev, saj so bili z več kot enim njegovih izdelkov umorjeni ljudje.
Naj najprej preverim, če vprašanje dobro razumem (žal bo v odsotnosti spraševalke to le preverjanje s samogovorom). Vprašanje se nanaša na izvedbo odprtega intervjuja iz oči v oči. Spraševalec naj bi pri takem intervjuju zavzel receptivno držo, to je, naj bi predvsem pozorno poslušal in ne posegal v vprašančevo pripoved z izražanjem svojih mnenj in stališč. Tako vzdržen je težko biti, če spraševalec dobro pozna problematiko, sogovornik pa o tej problematiki izraža po mnenju spraševalca neresnična, nepoznavalska, ali kako drugače nevzdržna stališča. Kako naj ravna spraševalec?
Receptivna drža, drža nevtralnega poslušalca, je ena od možnosti, ne edina. Njej nasprotna je možnost dialoga, ki je, dalje, lahko bolj ali manj strpen. Skrajna nasprotna možnost je prepričevanje (brez uporabe palice).
Priporočanje receptivne drže zainteresiranega poslušalca, ki hoče vprašanca zgolj razumeti ne pa spremeniti njegovih stališč, temelji na občemetodološki ali metaznanstveni normi nevtralnosti znanosti. Znanost naj bi bila nevtralna v odnosu do praktičnih človeških zadev. recimo do politike. Temu načelu so ravno kvalitativni metodologi oporekali, a tu se ne moremo spuščati v razpravo na tej ravni. Izkoristimo priložnost, da to načelo omejimo prav ob gornjem primeru.
Prav v gornjem vprašanju se namreč skriva dvom, kritika ali vsaj nujna omejitev načela nevtralnosti, omejitev metodološkega načela z etično normo. Dvom, ki temelji na izkušnji pri delu v zdravstvu.
Recimo, da nam vprašanec pripoveduje, kako se sam zdravi, pri tem pa opisuje početje, ki je po medicinski doktrini in vseh dosedanjih praktičnih izkušnjah spraševalke same zdravju škodljivo, torej nevarno. V takem primeru je res težko vzdržati receptivno držo, saj nas vprašanec kar vleče za jezik. In je ni treba vzdržati; še več, moramo jo opustiti. Vprašancu pustimo, da do konca opiše in utemelji svoje ravnanje (toliko se bomo že vzdržali). Nato pa mu bomo povedali, kaj si kot strokovnjak mislimo o tej zadevi in mu svetovali, naj svojo prakso opusti. Morda bomo s tem ogrozili odnos z njim, povzročili, da vprašanec ne bo več hotel sodelovati ne v tej, ne v kaki drugi raziskavi in bo odganjal vse anketarje in druge tečneže do konca svojega življenja. Kaj je alternativa? Naj vljudno molčimo in ga ne opozorimo na očitno nevarnost in škodo, ki si jo povzroča?
Etična načela so važnejša od znanstvenih; omejujejo znanstvene apetite. Če bi bilo drugače, ne bi obsodili medicinskih raziskav doktorja Mengeleja, ampak bi jih sprejeli kot prispevek k znanosti.
Seveda pa moramo paziti, da ne bomo v prosvetljevalski vnemi sami propagirali stališč, ki niso preverjena; da ne bomo sami vsiljevali svojih prepričanj in svoje vere. Ta nevarnost je celo večja od one prejšnje, da pustimo ljudi v zablodi, ker nastopamo s pozicij avtoritete in svete prepričanosti o svojem strokovnem prav.
Po drugi strani pa v razmislek tole vprašanje: Ali je prav, da so fiziki raziskovali razcep atoma in objavili izide, ali bi bilo bolje, ko bi svoje odkritje zakopali globoko v zemljo in obdali z trimetrskim betonskim oklepom in prenehali s takimi raziskavami, namesto, da so morali z betonskim oklepom obdati uničujoči černobilski reaktor? A podobno vprašanje bi lahko zastavili izdelovalcu kuhinjskih nožev, saj so bili z več kot enim njegovih izdelkov umorjeni ljudje.
Pogostost rabe intervjuja
Kako pogosto se uporabljajo intervjuji kot tehnika zbiranja podatkov v zdravstvu?
Domnevam, da se vprašanje nanaša na zbiranje podatkov v okviru raziskav ne morda diagnostičnih ali drugih postopkov v zdravstvu. Tudi če tako zožim vprašanje, je odgovor: ne vem. Če bi vprašanje dalje omejili na kvalitativne raziskave v slovenskem zdravstvu, pa bi bilo to možno sorazmerno hitro ugotoviti. Iz pregleda kvalitativnih raziskav v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012) lahko posredno sklepamo, da je intervju prevladujoča metoda zbiranja podatkov. Verjetno bi nekaj podobnega ugotovili, če bi pregledali objave v Obzorniku zdravstvene nege.
Da bi vprašanje intervjuja zagledali v širšem kontekstu, si pomagamo s pregledom metod zbiranja podatkov s spraševanjem sploh. Naj kar prepišem pregled teh metod iz svojega učbenika (Mesec 1997):
Domnevam, da se vprašanje nanaša na zbiranje podatkov v okviru raziskav ne morda diagnostičnih ali drugih postopkov v zdravstvu. Tudi če tako zožim vprašanje, je odgovor: ne vem. Če bi vprašanje dalje omejili na kvalitativne raziskave v slovenskem zdravstvu, pa bi bilo to možno sorazmerno hitro ugotoviti. Iz pregleda kvalitativnih raziskav v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012) lahko posredno sklepamo, da je intervju prevladujoča metoda zbiranja podatkov. Verjetno bi nekaj podobnega ugotovili, če bi pregledali objave v Obzorniku zdravstvene nege.
Da bi vprašanje intervjuja zagledali v širšem kontekstu, si pomagamo s pregledom metod zbiranja podatkov s spraševanjem sploh. Naj kar prepišem pregled teh metod iz svojega učbenika (Mesec 1997):
Različne oblike raziskovalnega spraševanja lahko razdelimo glede na dve dimenziji: strukturiranost in možnost metakomunikacije. Glede na strukturiranost spraševanja (npr. ali uporabljamo podroben vprašalnik ali ne) delimo spraševanja na strukturirana in nestrukturirana. Druga delitev je glede na možnost metakomunikacije, tj. pogovora o tem, kako se pogovarjamo, od česar je odvisno odpravljanje nesporazumov. Pri pogovoru ali spraševanju je vedno dana možnost nesporazuma. Pri nekaterih oblikah pogovora nesporazum lahko odpravimo, pri drugih pa te možnosti ni, ali pa je zmanjšana.
Če ti dve dimenziji kombiniramo, dobimo šest različnih tipov ali vrst raziskovalnega spraševanja. To je seveda ena od možnih delitev; ni popolna, vendar po mojem mnenju pokriva večji del načinov spraševanja. Seveda je možno posamezne tipe še naprej členiti, ali pa dodati kak način. Nestrukturirane tehnike se uporabljajo v kvalitativnih raziskavah, strukturirane pa v kvantitativnih.
Gornje vprašanje se nanaša na intervju, to pomeni - v kvalitativni raziskavi - na odprti osebni intervju iz oči v oči. To je nestrukturiran način spraševanja, pri katerem je dana največja možnost metakomunikacije, to je, sporazumetja glede možnega nesporazuma. To pomeni, da vprašanec, če ne razume vprašanja, lahko vpraša spraševalca: Kako ste to mislili? Spraševalec pa, ki zasluti, da ga je vprašanec napačno razumel, lahko reče: Imam občutek, da vi mislite na nekaj drugega kot jaz; kaj ste mislili? Te možnosti na primer pri poštni anketi ni.
Odprti osebni intervju se lahko izvaja na različne načine, ki gredo od (znotraj odprtosti) bolj strukturiranega do manj strukturiranega; od manj odprtega do bolj odprtega (ne pa popolnoma zaprtega). Kaj pravzaprav pomeni odprtost oziroma nestrukturiranost? Pri odprtem intervjuju ne uporabljamo vnaprej pripravljenega podrobnega seznama vprašanj (po možnosti z vnaprej danimi možnimi odgovori) ampak le tako imenovani opomnik (aide memoire), to je, kratek seznam najvažnejših tem, o katerih se želimo pogovarjati z vprašancem. V skrajnem primeru nimamo niti tega, ampak vprašancu samo naznačimo temo, o kateri se želimo pogovarjati.
Druga značilnost odprtega intervjuja, ki deloma izhaja iz prve, je, da pustimo vprašanca, da sam govori in posegamo s podvprašanji samo, da ga spodbudimo k nadaljnjemu pripovedovanju (narativni ali pripovedovalni intervju kot podvrsta odprtega intervjuja), ali da preusmerimo pogovor na drugo temo.
Več o tem ob drugi priliki.
Viri:
Mesec, B. 1997. Metodologija raziskovanja v socialnem delu I. Študijsko gradivo za interno uporabo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Rotar Pavlič, D. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. Zdravje in bolezen v kvalitativnem raziskovanju. V: F. Adam i.dr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Rotar Pavlič, D. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. Zdravje in bolezen v kvalitativnem raziskovanju. V: F. Adam i.dr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
torek, 27. november 2012
Tehnike za zbiranje podatkov
Kakšne tehnike za zbiranje podatkov v kvalitativni raziskavi poznamo?
To je eno od vprašanj, ki so mi jih zastavili slušatelji 3. generacije magistrskega študija VŠZNJ.
V splošnem razlikujemo dve vrsti podatkov (kvalitativnih ali kvantitativnih): primarne in sekundarne. Primarni so tisti, ki jih zberemo neposredno v okviru dane raziskave; sekundarni so podatki, ki so že zbrani; bili pa so zbrani v okviru drugih raziskav ali z drugim namenom, kot je namen naše raziskave. To razlikovanje je pomembno za kvalitativne raziskave, saj se pogosto opirajo na že zbrano dokumentarno gradivo; gradivo, ki je bilo zbrano z drugačnim namenom, kot je namen dane raziskave, to pa pomeni, da nam ni podrobno znan kontekst nastanka gradiva, kar otežuje interpretacijo in lahko vodi do nesporazumov. Vsekakor pa so bili tudi sekundarni podatki zbrani z eno od različnih tehnik za zbiranje primarnih podatkov. Te tehnike lahko delimo na tiste, ki temeljijo na opazovanju in tiste, ki temeljijo na spraševanju oziroma zapisovanju; tem pa dodamo še dokumente, ki temeljijo na samoopazovanju, dokumente iz uradnih virov ipd. Naj samo naštejem nekaj tehnik:
A. OPAZOVANJE
To je eno od vprašanj, ki so mi jih zastavili slušatelji 3. generacije magistrskega študija VŠZNJ.
V splošnem razlikujemo dve vrsti podatkov (kvalitativnih ali kvantitativnih): primarne in sekundarne. Primarni so tisti, ki jih zberemo neposredno v okviru dane raziskave; sekundarni so podatki, ki so že zbrani; bili pa so zbrani v okviru drugih raziskav ali z drugim namenom, kot je namen naše raziskave. To razlikovanje je pomembno za kvalitativne raziskave, saj se pogosto opirajo na že zbrano dokumentarno gradivo; gradivo, ki je bilo zbrano z drugačnim namenom, kot je namen dane raziskave, to pa pomeni, da nam ni podrobno znan kontekst nastanka gradiva, kar otežuje interpretacijo in lahko vodi do nesporazumov. Vsekakor pa so bili tudi sekundarni podatki zbrani z eno od različnih tehnik za zbiranje primarnih podatkov. Te tehnike lahko delimo na tiste, ki temeljijo na opazovanju in tiste, ki temeljijo na spraševanju oziroma zapisovanju; tem pa dodamo še dokumente, ki temeljijo na samoopazovanju, dokumente iz uradnih virov ipd. Naj samo naštejem nekaj tehnik:
A. OPAZOVANJE
- nesistematično opazovanje, anekdotsko zapisovanje
- odkrito opazovanje s popolno udeležbo
- odkrito opazovanje z delno udeležbo
- odkrito opazovanje brez udeležbe
- prikrito opazovanje s popolno udeležbo
- prikrito opazovanje z delno udeležbo
- prikrito opazovanje brez udeležbe
- nesistematično zapisovanje pogovorov
- nestrukturiran (odprt) intervju
- skupinski intervju
- skupinska razprava, fokusne skupine
- esej (prosti spis)
- dnevniki
- potopisi
- pisma
- osebni dokumenti
- biografije, avtobiografije
- dokumenti organizacije (zapisniki sestankov)
- organizacijska poročila
- časopisni članki
- fotografije, video
- risbe, slike
- proizvodi materialne kulture
Več najdete v študijski literaturi.
sreda, 21. november 2012
Pojmi integrativnega kvalitativno-kvantitativnega pristopa
V članku Hlebčeve in Mrzelove ni definicij novih pojmov pristopa, ki povezuje kvalitativne in kvantitativne metode. Mogoče bo komu koristilo, če jih torej iz didaktičnih razlogov dodam, opirajoč se na članek Hlebec, Mrzel 2011.
dvofazni raziskovalni načrt: vrsta sukcesivnega raziskovalnega načrta, pri katerem si sledita faza kvalitativnega in faza kvantitativnega raziskovanja v kakršnem koli zaporedju. Običajno izvedemo kvalitativno raziskavo kot pripravo na kvantitativno ali kot pojasnitev izidov kvantitativne. Logično možni so poleg enofaznega (bodisi kvalitativna bodisi kvantitativna raziskava) tudi več kot dvofazni načrti, npr. trofazni, v katerem s kvalitativno raziskavo ugotovimo najprej, katere variable so relevantne, o teh variablah potem poberemo kvantitativne podatke, ki jih nato interpretiramo s pomočjo kvalitativne raziskave.
integracija metod: povezana, zaporedna ali hkratna uporaba kvalitativnih in kvantitativnih metod v istem raziskovalnem načrtu
metodološki eklekticizem: metodološko paberkovanje, uporaba različnih raziskovalnih metod in tehnik, ki morda izvirajo iz epistemološko nasprotnih nazorov, ne da bi pri tej uporabi skušali biti epistemološko dosledni in ekskluzivni. Nasprotje: metodološki ekskluzivizem
metodološki ekskluzivizem: metodološki nazor, ki zahteva logično doslednost in skladnost epistemološke, metodološke in metodično-tehnične ravni metodologije; npr. behaviorizem, ki izključuje metodo introspekcije zaradi načelnega stališča, da "mentalno" ni dosegljivo objektivnemu opazovanju. Nasprotje: metodološki eklekticizem
simultani raziskovalni načrt: r. n. pri katerem se kvalitativna in kvantitativna raziskava določenega problema izvajata hkrati, sočasno, vendar tako, da se njuna spoznanja na koncu povežejo
sukcesivni (fazni) raziskovalni načrt: r. n., pri katerem si sledijo faze kvalitativnega in faze kvantitativnega raziskovanja v različnih zaporedjih, tako da se njuhova spoznanja na koncu povežejo; najpogostejši je >dvofazni raziskovalni načrt
ugnezdeni raziskovalni načrt: r. n. pri katerem ena vrsta raziskovanja, kvalitativnega ali kvantitativnega, predstavlja širši ali nadrejeni okvir, znotraj katerega se izvaja raziskava druge vrste: kvalitativna znotraj kvantitativne ali obratno. Predstava ugnezdenosti ne velja le za raven raziskovalnega načrta ampak tudi za epistemološko raven; nazor, da je za raziskovanje človeških in družbenih zadev edino primerna interpretativna metoda, lahko vključuje kvantitativne metode vendar znotraj interpretativnega okvira - in obratno.
Vir: Valentina Hlebec in Maja Mrzel. 2011. Sekundarni kvantitativni podatki v raziskovalnih načrtih z integracijo metod. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
dvofazni raziskovalni načrt: vrsta sukcesivnega raziskovalnega načrta, pri katerem si sledita faza kvalitativnega in faza kvantitativnega raziskovanja v kakršnem koli zaporedju. Običajno izvedemo kvalitativno raziskavo kot pripravo na kvantitativno ali kot pojasnitev izidov kvantitativne. Logično možni so poleg enofaznega (bodisi kvalitativna bodisi kvantitativna raziskava) tudi več kot dvofazni načrti, npr. trofazni, v katerem s kvalitativno raziskavo ugotovimo najprej, katere variable so relevantne, o teh variablah potem poberemo kvantitativne podatke, ki jih nato interpretiramo s pomočjo kvalitativne raziskave.
integracija metod: povezana, zaporedna ali hkratna uporaba kvalitativnih in kvantitativnih metod v istem raziskovalnem načrtu
metodološki eklekticizem: metodološko paberkovanje, uporaba različnih raziskovalnih metod in tehnik, ki morda izvirajo iz epistemološko nasprotnih nazorov, ne da bi pri tej uporabi skušali biti epistemološko dosledni in ekskluzivni. Nasprotje: metodološki ekskluzivizem
metodološki ekskluzivizem: metodološki nazor, ki zahteva logično doslednost in skladnost epistemološke, metodološke in metodično-tehnične ravni metodologije; npr. behaviorizem, ki izključuje metodo introspekcije zaradi načelnega stališča, da "mentalno" ni dosegljivo objektivnemu opazovanju. Nasprotje: metodološki eklekticizem
simultani raziskovalni načrt: r. n. pri katerem se kvalitativna in kvantitativna raziskava določenega problema izvajata hkrati, sočasno, vendar tako, da se njuna spoznanja na koncu povežejo
sukcesivni (fazni) raziskovalni načrt: r. n., pri katerem si sledijo faze kvalitativnega in faze kvantitativnega raziskovanja v različnih zaporedjih, tako da se njuhova spoznanja na koncu povežejo; najpogostejši je >dvofazni raziskovalni načrt
ugnezdeni raziskovalni načrt: r. n. pri katerem ena vrsta raziskovanja, kvalitativnega ali kvantitativnega, predstavlja širši ali nadrejeni okvir, znotraj katerega se izvaja raziskava druge vrste: kvalitativna znotraj kvantitativne ali obratno. Predstava ugnezdenosti ne velja le za raven raziskovalnega načrta ampak tudi za epistemološko raven; nazor, da je za raziskovanje človeških in družbenih zadev edino primerna interpretativna metoda, lahko vključuje kvantitativne metode vendar znotraj interpretativnega okvira - in obratno.
Vir: Valentina Hlebec in Maja Mrzel. 2011. Sekundarni kvantitativni podatki v raziskovalnih načrtih z integracijo metod. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (4): integracija metod
Nadaljujem opombe k zborniku Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Tokratna tema primerno nadaljuje temo o odnosu med kvalitativnim in kvantitativnim raziskovanjem, začeto v prejšnjem zapisu. Članek Valentine Hlebec in Maje Mrzel (2011: 65-96) obravnava zelo posebno temo o "metodoloških dilemah pri uporabi sekundarnih kvantitativnih podatkov ... v raziskavah z integracijo kvalitativnih in kvantitativnih metod" (ibid. str. 66), hkrati pa nas tako rekoč mimogrede seznani s celo vrsto sodobnih pojmov o odnosu med kvalitativnimi in kvantitativnimi raziskavami.
Osebno sem članek sprejel z zadovoljstvom, saj me je seznanil z dejstvom, da sta prevladana metodološki ekskluzivizem in boj med obema metodološkima usmeritvama. Še se namreč spominjam, kako so rakitniški vzgojitelji (1976) in metodologi zavrnili uporabo standardiziranih (= "kvantitativnih") tehnik spraševanja otrok, češ da njihova uporaba vnaša avtoritarno prisilo v čisto medčloveško srečanje otrok in neavtoritarnih vzgojiteljev. V danem primeru so morda celo imeli prav, vendar se je to stališče navezovalo na stoletni metodološki spor med "duhovedno" in "behavioristično" sociologijo in psihologijo in v tej luči imelo značaj boja za prevlado ene ali druge metode. Nazor, s katerim nas seznanjata Hlebec in Mrzel, tudi olajšuje moje zagovarjanje sorazmerne avtonomije metodoloških ravni, to je, sorazmerne neodvisnosti tehničnih postopkov kvalitativne analize besedil od epistemološkega nazora. Kvalitativno "grounded theory" je po mojem možno imeti za povsem pozitivistično. To pomeni tudi, da "kvalitativno" ne pomeni že tudi samo po sebi "interpretativno", "hermenevtično" ali kakor koli že; ti vidiki lahko ostanejo nereflektirani, ne da bi to raziskavo naredilo neveljavno, refleksija pa bi jo seveda poglobila. Kaže, da so tovrstna pričkanja torej prevladana.
"Najprimernejša metoda za obravnavo specifičnega raziskovalnega vprašanja je tako lahko bodisi le kvalitativna ali le kvantitativna, ali pa utemeljeno pričakujemo, da dasta metodološko najboljši odgovor obe vrsti metod skupaj. Spoštovanje različnih paradigmatskih izhodišč in raznolikosti na vseh stopnjah raziskovalnega procesa je postala norma raziskovalne skupnosti (Teddlie in Tashakkori, 2010: 9-12; po Hlebec, Mrzel 2011), ki se loteva hkratne uporabe kvantitativnih in kvalitativnih metod. Vse več je raziskav, kjer se v isti raziskovalni skupini uporablja tako induktivna kot deduktivna logika v cikličnem in iterativnem raziskovalnem procesu" (Hlebec, Mrzel 2011: 66). Pojmi, ki sestavljajo novi metodološki jezik so med drugim: metodološki eklekticizem, integracija metod, fazni raziskovalni načrt, ugnezdeni raziskovalni načrt. (Definirali jih bomo v naslednjem zapisu.)
V nadaljevanju avtorici navedeta prepričljiv argument, da "razlogi za kvalitativno raziskovanje niso samo metodološki, so tudi vsebinski" (ibid. str. 71), na primer, kadar imamo - tako kot pri preučevanje socialne izključenosti - opraviti z zelo majhnimi, izrazito marginalnimi skupinami, ki jih je s kvantitativnimi raziskavami težko zajeti.
Precej prostora posvetita tudi razpravi o primernih načinih vzorčenja v integrirani raziskavi, ko kombiniramo različne načine reprezentativnega, in namenskega, teoretičnega vzorčenja.
V svoji raziskavi sta preučili 31 objavljenih pojasnjevalnih (eksplanativnih) raziskav, ki so temeljile na kvantitativnih podatkih, ki so jih interpretirali kvalitativno v integriranem kvalitativno-kvantitativnem raziskovalnem načrtu. Posebej sta se osredotočili na raziskave, ki so temeljile na sekundarnih podatkih. Zaključili sta, da ima uporaba sekundarnih podatkov več prednosti kot pomanjkljivosti, da pa je treba upoštevati njene omejitve.
Vir: Valentina Hlebec in Maja Mrzel. 2011. Sekundarni kvantitativni podatki v raziskovalnih načrtih z integracijo metod. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Osebno sem članek sprejel z zadovoljstvom, saj me je seznanil z dejstvom, da sta prevladana metodološki ekskluzivizem in boj med obema metodološkima usmeritvama. Še se namreč spominjam, kako so rakitniški vzgojitelji (1976) in metodologi zavrnili uporabo standardiziranih (= "kvantitativnih") tehnik spraševanja otrok, češ da njihova uporaba vnaša avtoritarno prisilo v čisto medčloveško srečanje otrok in neavtoritarnih vzgojiteljev. V danem primeru so morda celo imeli prav, vendar se je to stališče navezovalo na stoletni metodološki spor med "duhovedno" in "behavioristično" sociologijo in psihologijo in v tej luči imelo značaj boja za prevlado ene ali druge metode. Nazor, s katerim nas seznanjata Hlebec in Mrzel, tudi olajšuje moje zagovarjanje sorazmerne avtonomije metodoloških ravni, to je, sorazmerne neodvisnosti tehničnih postopkov kvalitativne analize besedil od epistemološkega nazora. Kvalitativno "grounded theory" je po mojem možno imeti za povsem pozitivistično. To pomeni tudi, da "kvalitativno" ne pomeni že tudi samo po sebi "interpretativno", "hermenevtično" ali kakor koli že; ti vidiki lahko ostanejo nereflektirani, ne da bi to raziskavo naredilo neveljavno, refleksija pa bi jo seveda poglobila. Kaže, da so tovrstna pričkanja torej prevladana.
"Najprimernejša metoda za obravnavo specifičnega raziskovalnega vprašanja je tako lahko bodisi le kvalitativna ali le kvantitativna, ali pa utemeljeno pričakujemo, da dasta metodološko najboljši odgovor obe vrsti metod skupaj. Spoštovanje različnih paradigmatskih izhodišč in raznolikosti na vseh stopnjah raziskovalnega procesa je postala norma raziskovalne skupnosti (Teddlie in Tashakkori, 2010: 9-12; po Hlebec, Mrzel 2011), ki se loteva hkratne uporabe kvantitativnih in kvalitativnih metod. Vse več je raziskav, kjer se v isti raziskovalni skupini uporablja tako induktivna kot deduktivna logika v cikličnem in iterativnem raziskovalnem procesu" (Hlebec, Mrzel 2011: 66). Pojmi, ki sestavljajo novi metodološki jezik so med drugim: metodološki eklekticizem, integracija metod, fazni raziskovalni načrt, ugnezdeni raziskovalni načrt. (Definirali jih bomo v naslednjem zapisu.)
V nadaljevanju avtorici navedeta prepričljiv argument, da "razlogi za kvalitativno raziskovanje niso samo metodološki, so tudi vsebinski" (ibid. str. 71), na primer, kadar imamo - tako kot pri preučevanje socialne izključenosti - opraviti z zelo majhnimi, izrazito marginalnimi skupinami, ki jih je s kvantitativnimi raziskavami težko zajeti.
Precej prostora posvetita tudi razpravi o primernih načinih vzorčenja v integrirani raziskavi, ko kombiniramo različne načine reprezentativnega, in namenskega, teoretičnega vzorčenja.
V svoji raziskavi sta preučili 31 objavljenih pojasnjevalnih (eksplanativnih) raziskav, ki so temeljile na kvantitativnih podatkih, ki so jih interpretirali kvalitativno v integriranem kvalitativno-kvantitativnem raziskovalnem načrtu. Posebej sta se osredotočili na raziskave, ki so temeljile na sekundarnih podatkih. Zaključili sta, da ima uporaba sekundarnih podatkov več prednosti kot pomanjkljivosti, da pa je treba upoštevati njene omejitve.
Vir: Valentina Hlebec in Maja Mrzel. 2011. Sekundarni kvantitativni podatki v raziskovalnih načrtih z integracijo metod. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
torek, 20. november 2012
Povezava kvantitativnih in kvalitativnih raziskav
Metodologija kot veda o načinih (družboslovnega) raziskovanja se deli na tri sloje glede na naraščajočo ali pojemajočo splošnost njenih problemov: najbolj splošna so epistemološka ali občemetodološka vprašanja, kot npr. ali je za proučevanje človeških zadev primerna naravoslovna metoda, ali pa bi morali glede na to, da je človek zavestno bitje, ki osmišlja sebe in svet, uporabiti druge metode. Na drugi ravni proučuje metodologija različne splošne metode, kot so opazovanje, spraševanje, eksperiment, etnografijo, akcijsko raziskovanje ipd. Na tretji ravni proučuje praktično načrtovanje raziskav, raziskovalne tehnike, instrumente ipd. O odnosu med kvalitativnim in kvantitativnim raziskovanjem je mogoče razpravljati na vseh teh treh ravneh. Na občemetodološki ravni se vprašanje odnosa med njima ustrezneje preimenuje v vprašanje o odnosu med objektivističnim oziroma pozitivističnim naravoslovnim pristopom na eni strani in interpretativnim pristopom na drugi strani. Na ravni splošnih metod in na ravni tehnik pa na odnos med postopki, s katerimi pridobivamo in analiziramo kvantitativne podatke, in postopki, s katerimi pridobivamo in analiziramo kvalitativne podatke.
Če sodimo, da je edino "znanstveno", če v družboslovju uporabljamo naravoslovne metode, ki uporabljajo merjenje pojavov in stremijo k matematičnemu idealu "ekzaktnosti", bomo kvalitativnim metodam odrejali podrejen položaj v okviru objektivističnega kvantitativnega raziskovalnega načrta. Če sodimo, da je za proučevanje družbe in človeka, zaradi njegove zavestne, osmišljajoče narave, primerna interpretativna metoda, in da ugotavljanje kvalitet (variabel) predhodi njihovemu merjenju, bomo kvantitativne metode umestili v širši okvir kvalitativne raziskave. Lahko pa tudi dopuščamo, da ima vsaka od obeh splošnih metodologij "svoj prav" in imamo raziskovanje obeh vrst za enako "znanstveno". To pomeni, da ne izključujemo ne ene ne druge metode, pač pa jima v okviru konkretnih raziskovalnih načrtov odrejamo njihovo mesto: enkrat bo kvalitativna raziskava podrejena kvantitativni, bo njeno dopolnilo; drugič ji bo nadrejena in bo kvantitativna dopolnilo kvalitativne; tretjič bosta obe vrsti raziskav potekali neodvisno druga od druge a povezano, ukvarjajoč se z istim področjem ali problemom.
Primer odnosa prve vrste je kvantitativna anketna raziskava, pri kateri najprej izvedemo kvalitativno raziskavo. Intervjuvamo manjše število oseb, te intervjuje kvalitativno analiziramo, da bi ugotovili, katere variable se sploh pojavljajo v odnosu do določenega problema. Na tej osnovi sestavimo standardiziran vprašalnik, s katerim zberemo podatke na reprezentativnem vzorcu populacije, jih kvantitativno analiziramo in ugotovitve posplošimo. Nejasnosti, nenavadnosti in protislovja v podatkih pojasnimo tako, da izvedemo kvalitativno raziskavo, v kateri podrobneje sprašujemo teoretično izbran vzorec oseb, pri katerih se nadejamo dobiti osnovo za pojasnitev "nenavadnih" ali nepričakovanih podatkov.
Primer kvalitativne raziskave, ki vključuje kvantitativno, je akcijska raziskava. Ta predstavlja širok kvalitativni okvir, znotraj katerega lahko pripravimo in izvedemo povsem standardizirano kvantitativno povpraševanje. Njegove rezultate pa obravnavamo v akcijskoraziskovalni skupini, jih interpretiramo in te interpretacije kvalitativno analiziramo.
Povsem lahko si predstavljamo, da bi v raziskavi o tem, kako pacienti-mladostniki uporabljajo prostor v bolnišnici, izvedli opazovanje, opisali načine uporabe prostora in jih kvalitativno interpretirali, hkrati pa bi izvedli standardizirano anketo, ki bi dala kvantitativne podatke, ki bi jim sledila kvantitativna analiza.
V zadnjem času se vse bolj uveljavlja pragmatičen pogled na odnos med kvalitativnim in kvantitativnim pristopom, stari metodološki spor o tem, kateri pristop je ustreznejši, pa se je pomaknil v ozadje. V znanosti so dobrodošle vse ugotovitve in interpretacije, ki osvetljujejo dani problem.
Odločilna za "enakopravno" vlogo kvalitativnega pristopa in njegovo nadrejeno, podrejeno ali prirejeno uporabo glede na naravo problema, je skrb za izdelavo kriterijev "znanstvenosti" in spoštovanje teh kriterijev.
Če sodimo, da je edino "znanstveno", če v družboslovju uporabljamo naravoslovne metode, ki uporabljajo merjenje pojavov in stremijo k matematičnemu idealu "ekzaktnosti", bomo kvalitativnim metodam odrejali podrejen položaj v okviru objektivističnega kvantitativnega raziskovalnega načrta. Če sodimo, da je za proučevanje družbe in človeka, zaradi njegove zavestne, osmišljajoče narave, primerna interpretativna metoda, in da ugotavljanje kvalitet (variabel) predhodi njihovemu merjenju, bomo kvantitativne metode umestili v širši okvir kvalitativne raziskave. Lahko pa tudi dopuščamo, da ima vsaka od obeh splošnih metodologij "svoj prav" in imamo raziskovanje obeh vrst za enako "znanstveno". To pomeni, da ne izključujemo ne ene ne druge metode, pač pa jima v okviru konkretnih raziskovalnih načrtov odrejamo njihovo mesto: enkrat bo kvalitativna raziskava podrejena kvantitativni, bo njeno dopolnilo; drugič ji bo nadrejena in bo kvantitativna dopolnilo kvalitativne; tretjič bosta obe vrsti raziskav potekali neodvisno druga od druge a povezano, ukvarjajoč se z istim področjem ali problemom.
Primer odnosa prve vrste je kvantitativna anketna raziskava, pri kateri najprej izvedemo kvalitativno raziskavo. Intervjuvamo manjše število oseb, te intervjuje kvalitativno analiziramo, da bi ugotovili, katere variable se sploh pojavljajo v odnosu do določenega problema. Na tej osnovi sestavimo standardiziran vprašalnik, s katerim zberemo podatke na reprezentativnem vzorcu populacije, jih kvantitativno analiziramo in ugotovitve posplošimo. Nejasnosti, nenavadnosti in protislovja v podatkih pojasnimo tako, da izvedemo kvalitativno raziskavo, v kateri podrobneje sprašujemo teoretično izbran vzorec oseb, pri katerih se nadejamo dobiti osnovo za pojasnitev "nenavadnih" ali nepričakovanih podatkov.
Primer kvalitativne raziskave, ki vključuje kvantitativno, je akcijska raziskava. Ta predstavlja širok kvalitativni okvir, znotraj katerega lahko pripravimo in izvedemo povsem standardizirano kvantitativno povpraševanje. Njegove rezultate pa obravnavamo v akcijskoraziskovalni skupini, jih interpretiramo in te interpretacije kvalitativno analiziramo.
Povsem lahko si predstavljamo, da bi v raziskavi o tem, kako pacienti-mladostniki uporabljajo prostor v bolnišnici, izvedli opazovanje, opisali načine uporabe prostora in jih kvalitativno interpretirali, hkrati pa bi izvedli standardizirano anketo, ki bi dala kvantitativne podatke, ki bi jim sledila kvantitativna analiza.
V zadnjem času se vse bolj uveljavlja pragmatičen pogled na odnos med kvalitativnim in kvantitativnim pristopom, stari metodološki spor o tem, kateri pristop je ustreznejši, pa se je pomaknil v ozadje. V znanosti so dobrodošle vse ugotovitve in interpretacije, ki osvetljujejo dani problem.
Odločilna za "enakopravno" vlogo kvalitativnega pristopa in njegovo nadrejeno, podrejeno ali prirejeno uporabo glede na naravo problema, je skrb za izdelavo kriterijev "znanstvenosti" in spoštovanje teh kriterijev.
sobota, 17. november 2012
So kvalitativne raziskave zapostavljene?
Imam občutek, da se pri nas vse preveč uporablja kvantitativna metoda. Je kvalitativna zapostavljena? Ali je ni mogoče tako množično uporabiti? Kakšno veljavo imajo kvalitativne raziskave glede na objavo? Ali ima kvalitativna raziskava res manjšo težo kot kvantitativna?
Vprašanje je zahtevno in nanj ni mogoče izčrpno odgovoriti na tem mestu, saj bi tak odgovor obsegel primerjavo obeh metod glede na različne vidike metodologije raziskovanja vključno z njeno zgodovino. Poskusim torej na kratko in se pri tem omejim na področje zdravstvene nege.
Nimam podatkov o razširjenosti obeh metod. (Bilo bi pa to zanimivo raziskati, saj so viri dostopni, npr. bibliografija člankov s povzetki, objavljenih v Obzorniku zdravstvene nege.) Nekoliko je to vprašanje osvetlil članek Danice Rotar Pavlič o kvalitativni metodi v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012, v: Adam idr. 2012), iz katerega je razvidno, da so se kvalitativne raziskave v slovenski medicini začele kontinuirano pojavljati šele po letu 2000 oz. 2005. Tudi sam pa imam vtis, da se kvalitativna metoda pri nas sicer vse bolj uveljavlja (Adam idr. 2012), da pa se kvantitativna metoda uporablja pogosteje kot kvalitativna. Razlogov za to je več.
Eden od njih je narava stroke zdravstvene nege. Zdravstvena nega vključuje dva vidika: zdravstveno tehničnega in odnosnega. Zdravstveno tehnični vidik se nanaša na uporabo tehničnih postopkov, odnosni pa v ožjem pomenu na odnos med zdravstvenim delavcem in pacientom. Pri odvzemu krvi ali kakem drugem posegu mora sestra obvladati tehnični postopek, poleg tega pa mora znati pacienta umiriti, mu pojasniti postopek, vzbuditi zaupanje ipd. Za proučevanje naravnih procesov, ki se odvijajo "sami od sebe", neodvisno od opazovalca, je primerna objektivna, kvantitativna metoda. Pri proučevanju odnosa ljudi do teh procesov ali odnosov med ljudmi pa je kvalitativna metoda nepogrešljiva. Rotar Pavličeva (2011) navaja raziskavo o tem, zakaj zdravniki splošne prakse neupravičeno predpisujejo antibiotike (Zaletel-Kragelj, Božikov 2010, po Rotar Pavlič 2012). V taki raziskavi nas zanima, kaj si pri tem mislijo zdravniki, kako upravičujejo svoje ravnanje, kakšne so njihove "vsakdanje teorije". Težko si predstavljam, da pri raziskovanju tega pojava ne bi uporabili kvalitativne metode, kot si ne morem predstavljati, da bi z intervjuji raziskovali biološki proces, ki vodi do "prilagoditve bakterij" na antibiotike. Zanimanje za raziskovanje zavesti udeleženih, njihovega doživljanja, medosebnih odnosov v zdravstvu je sorazmerno novo, saj je naravno, da se je medicina osredotočala na raziskovanje bioloških procesov pri boleznih in zdravljenju, nega pa prav tako bolj na tehnično-postopkovni kot na odnosni vidik. Zato ni bilo potrebe po uporabi kvalitativnih metod.
Toda tudi sociologija in psihologija sta svojo znanstvenost utemeljevali tako, da sta prevzeli kvantitativno, naravoslovno metodo. (Nekatere druge družboslovne vede, kot so etnologija, antropologija idr. so v večji meri ohranile svoj kvalitativni značaj in bile zato neupravičeno obravnavane kot "zgolj opisne"; prim. npr. pomembne antropološke teorije: Levy Strauss, Taylor.) Kvalitativna metoda se je razvila v okviru družboslovja deloma že v samem začetku družbenih ved, deloma pa kot reakcija na pozitivizem, ki se je pri proučevanju družbenih pojavov opiral na naravoslovne metode. Družbeni ali duhovni pojavi se namreč razlikujejo od naravnih pojavov po tem, da vključujejo zavedajoče se ljudi, ki osmišljajo svet okrog sebe in sledijo smislu. Zato bi jih morali proučevati z drugimi metodami kot obnašanje podgan. Marsikaj, kar velja za človeka, se da ugotoviti s preučevanjem podgan, ne pa prav tistega, kar se dogaja v človeku kot zavestnem, duhovnem, kulturnem bitju, ki osmišlja svet okrog sebe. Zato je Trstenjak upravičeno zavrnil behavioristično psihologijo kot "podganjo psihologijo". To je psihologija, ki v imenu naravoslovno, objektivistično pojmovane znanstvenosti reducira človeka na biološko bitje in spregleduje druge njegove komponente. Kvalitativna, interpretativna metoda se je torej pojavila kot kritika prevladujoče pozitivistične, kvantitativne metode v družboslovju. Ni pričakovati, da bo sprejeta z odprtimi rokami.
Kvalitativni metodi očitajo, da je "manj znanstvena"; vendar po kriterijih kvantitativne metodologije, ki se s tem proglaša za edino veljavno. Kvantitativna metoda se osredotoča na preverjanje hipotez. Kvalitativna metoda naj ne bi imela tako dobro izdelanih postopkov za preverjanje hipotez. To velja preiskati; nisem prepričan, da je tako. Še pomembneje se je vprašati: Od kod izvirajo hipoteze? "Kvantitativci" pravijo, da jih izpeljemo iz teorije. Teorija je zapisana in objavljena posplošitev iz dosedanjih raziskav. A kakšna je dosedanja teorija, ki domnevno pojasnjuje, zakaj zdravniki predpisujejo antibiotike? Morda take teorije sploh še ni; jo je šele treba ustvariti. To je sicer možno storiti tako, da si raziskovalec izmisli teorijo; bolje empirično utemeljeno pa je, če o tem povprašamo zdravnike in ugotovimo, kakšne so njihove "vsakdanje teorije", s katerimi utemeljujejo svoje ravnanje. Kvalitativna metoda torej prispeva k ustvarjanju teorij, iz katerih izpeljemo hipoteze, ki jih nato preverjamo. Kvalitativna metodologija tudi oblikuje svoje kriterije "znanstvenosti", ki vključujejo pozitivistične kriterije in jih nadgrajujejo. Današnja kvalitativna metodologija ima izdelane metodološke postopke in kriterije in, to si upam trditi, v ničemer ne zaostaja za kvantitativno. Zapostavljanje kvalitativne metode je torej vse manj upravičeno.
Res pa je, da postopki kvalitativnega raziskovanja niso tako mehanični kot pri kvantitativnem raziskovanju. Zahtevajo več osebne občutljivosti in iznajdljivosti in sprotnega prilagajanja gradivu. Za kvantitativne raziskave imamo npr. izdelane zbirke merskih instrumentov za različna področja in različne spremenljivke. Apliciraš merski instrument iz priročnika, vložiš podatke v računalnik, klikneš na nekaj gumbov, računalnik ti prikaže rezultate. Samo še prebrati jih moraš znati (ali pa prosiš za pomoč tistega, ki to zna) in raziskava je opravljena. Pri kvalitativni raziskavi moraš že takoj z mučnim razmišljanjem oblikovati kode - temu se ne moreš izogniti, četudi potem vse skupaj vpišeš v računalnik, ki sam dela naprej. Malo se šalim.
Da kvantitativna metoda še vedno prevladuje, je torej posledica predmetne usmerjenosti določenih področij (na bio-fizični svet v nasprotju z družbeno-kulturnim, odnosnim), seznanjenosti s kvalitativno metodologijo in institucionalnih praks. Še beseda o teh slednjih. Kvantitativne raziskave imajo izdelane postopke, ki v največji možni meri avtomatizirajo raziskovalni postopek, kot je razvidno iz zgornjega zgleda. Ker zahtevajo manj truda, tudi manj znanja (čeprav so navidezno "kunštne", ker vsebujejo poplavo mehanično produciranih številk), so bolj priljubljene. Če hočete hitro diplomirati, se ne lotite kvalitativne raziskave. Ne izvajajte intervjujev, ne obdelujte jih, ne konstruirajte "utemeljene teorije". Vzemite vprašalnik iz priročnika, anketirajte ljudi, vse ostalo bo opravil računalnik. Za to, da bi bolj uporabljali kvalitativno metodologijo je potrebna odločitev ustanove (šole), da bo spodbujala njeno uporabo. To pa pomeni, da učitelji ne bodo vsiljevali kriterijev znanstvenosti "kvantitativne metodologije", ampak da se bodo poučili o kvalitativnih kriterijih znanstvenosti in kot mentorji skrbeli, da bodo v nalogah upoštevani.
Sicer pa velja: Bodi pogumen! Drzni si!
Viri:
Adam, F. idr. 2012. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Rotar Pavlič, B. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. V: Adam, F. idr. 2012: 43-64.
Vprašanje je zahtevno in nanj ni mogoče izčrpno odgovoriti na tem mestu, saj bi tak odgovor obsegel primerjavo obeh metod glede na različne vidike metodologije raziskovanja vključno z njeno zgodovino. Poskusim torej na kratko in se pri tem omejim na področje zdravstvene nege.
Nimam podatkov o razširjenosti obeh metod. (Bilo bi pa to zanimivo raziskati, saj so viri dostopni, npr. bibliografija člankov s povzetki, objavljenih v Obzorniku zdravstvene nege.) Nekoliko je to vprašanje osvetlil članek Danice Rotar Pavlič o kvalitativni metodi v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012, v: Adam idr. 2012), iz katerega je razvidno, da so se kvalitativne raziskave v slovenski medicini začele kontinuirano pojavljati šele po letu 2000 oz. 2005. Tudi sam pa imam vtis, da se kvalitativna metoda pri nas sicer vse bolj uveljavlja (Adam idr. 2012), da pa se kvantitativna metoda uporablja pogosteje kot kvalitativna. Razlogov za to je več.
Eden od njih je narava stroke zdravstvene nege. Zdravstvena nega vključuje dva vidika: zdravstveno tehničnega in odnosnega. Zdravstveno tehnični vidik se nanaša na uporabo tehničnih postopkov, odnosni pa v ožjem pomenu na odnos med zdravstvenim delavcem in pacientom. Pri odvzemu krvi ali kakem drugem posegu mora sestra obvladati tehnični postopek, poleg tega pa mora znati pacienta umiriti, mu pojasniti postopek, vzbuditi zaupanje ipd. Za proučevanje naravnih procesov, ki se odvijajo "sami od sebe", neodvisno od opazovalca, je primerna objektivna, kvantitativna metoda. Pri proučevanju odnosa ljudi do teh procesov ali odnosov med ljudmi pa je kvalitativna metoda nepogrešljiva. Rotar Pavličeva (2011) navaja raziskavo o tem, zakaj zdravniki splošne prakse neupravičeno predpisujejo antibiotike (Zaletel-Kragelj, Božikov 2010, po Rotar Pavlič 2012). V taki raziskavi nas zanima, kaj si pri tem mislijo zdravniki, kako upravičujejo svoje ravnanje, kakšne so njihove "vsakdanje teorije". Težko si predstavljam, da pri raziskovanju tega pojava ne bi uporabili kvalitativne metode, kot si ne morem predstavljati, da bi z intervjuji raziskovali biološki proces, ki vodi do "prilagoditve bakterij" na antibiotike. Zanimanje za raziskovanje zavesti udeleženih, njihovega doživljanja, medosebnih odnosov v zdravstvu je sorazmerno novo, saj je naravno, da se je medicina osredotočala na raziskovanje bioloških procesov pri boleznih in zdravljenju, nega pa prav tako bolj na tehnično-postopkovni kot na odnosni vidik. Zato ni bilo potrebe po uporabi kvalitativnih metod.
Toda tudi sociologija in psihologija sta svojo znanstvenost utemeljevali tako, da sta prevzeli kvantitativno, naravoslovno metodo. (Nekatere druge družboslovne vede, kot so etnologija, antropologija idr. so v večji meri ohranile svoj kvalitativni značaj in bile zato neupravičeno obravnavane kot "zgolj opisne"; prim. npr. pomembne antropološke teorije: Levy Strauss, Taylor.) Kvalitativna metoda se je razvila v okviru družboslovja deloma že v samem začetku družbenih ved, deloma pa kot reakcija na pozitivizem, ki se je pri proučevanju družbenih pojavov opiral na naravoslovne metode. Družbeni ali duhovni pojavi se namreč razlikujejo od naravnih pojavov po tem, da vključujejo zavedajoče se ljudi, ki osmišljajo svet okrog sebe in sledijo smislu. Zato bi jih morali proučevati z drugimi metodami kot obnašanje podgan. Marsikaj, kar velja za človeka, se da ugotoviti s preučevanjem podgan, ne pa prav tistega, kar se dogaja v človeku kot zavestnem, duhovnem, kulturnem bitju, ki osmišlja svet okrog sebe. Zato je Trstenjak upravičeno zavrnil behavioristično psihologijo kot "podganjo psihologijo". To je psihologija, ki v imenu naravoslovno, objektivistično pojmovane znanstvenosti reducira človeka na biološko bitje in spregleduje druge njegove komponente. Kvalitativna, interpretativna metoda se je torej pojavila kot kritika prevladujoče pozitivistične, kvantitativne metode v družboslovju. Ni pričakovati, da bo sprejeta z odprtimi rokami.
Kvalitativni metodi očitajo, da je "manj znanstvena"; vendar po kriterijih kvantitativne metodologije, ki se s tem proglaša za edino veljavno. Kvantitativna metoda se osredotoča na preverjanje hipotez. Kvalitativna metoda naj ne bi imela tako dobro izdelanih postopkov za preverjanje hipotez. To velja preiskati; nisem prepričan, da je tako. Še pomembneje se je vprašati: Od kod izvirajo hipoteze? "Kvantitativci" pravijo, da jih izpeljemo iz teorije. Teorija je zapisana in objavljena posplošitev iz dosedanjih raziskav. A kakšna je dosedanja teorija, ki domnevno pojasnjuje, zakaj zdravniki predpisujejo antibiotike? Morda take teorije sploh še ni; jo je šele treba ustvariti. To je sicer možno storiti tako, da si raziskovalec izmisli teorijo; bolje empirično utemeljeno pa je, če o tem povprašamo zdravnike in ugotovimo, kakšne so njihove "vsakdanje teorije", s katerimi utemeljujejo svoje ravnanje. Kvalitativna metoda torej prispeva k ustvarjanju teorij, iz katerih izpeljemo hipoteze, ki jih nato preverjamo. Kvalitativna metodologija tudi oblikuje svoje kriterije "znanstvenosti", ki vključujejo pozitivistične kriterije in jih nadgrajujejo. Današnja kvalitativna metodologija ima izdelane metodološke postopke in kriterije in, to si upam trditi, v ničemer ne zaostaja za kvantitativno. Zapostavljanje kvalitativne metode je torej vse manj upravičeno.
Res pa je, da postopki kvalitativnega raziskovanja niso tako mehanični kot pri kvantitativnem raziskovanju. Zahtevajo več osebne občutljivosti in iznajdljivosti in sprotnega prilagajanja gradivu. Za kvantitativne raziskave imamo npr. izdelane zbirke merskih instrumentov za različna področja in različne spremenljivke. Apliciraš merski instrument iz priročnika, vložiš podatke v računalnik, klikneš na nekaj gumbov, računalnik ti prikaže rezultate. Samo še prebrati jih moraš znati (ali pa prosiš za pomoč tistega, ki to zna) in raziskava je opravljena. Pri kvalitativni raziskavi moraš že takoj z mučnim razmišljanjem oblikovati kode - temu se ne moreš izogniti, četudi potem vse skupaj vpišeš v računalnik, ki sam dela naprej. Malo se šalim.
Da kvantitativna metoda še vedno prevladuje, je torej posledica predmetne usmerjenosti določenih področij (na bio-fizični svet v nasprotju z družbeno-kulturnim, odnosnim), seznanjenosti s kvalitativno metodologijo in institucionalnih praks. Še beseda o teh slednjih. Kvantitativne raziskave imajo izdelane postopke, ki v največji možni meri avtomatizirajo raziskovalni postopek, kot je razvidno iz zgornjega zgleda. Ker zahtevajo manj truda, tudi manj znanja (čeprav so navidezno "kunštne", ker vsebujejo poplavo mehanično produciranih številk), so bolj priljubljene. Če hočete hitro diplomirati, se ne lotite kvalitativne raziskave. Ne izvajajte intervjujev, ne obdelujte jih, ne konstruirajte "utemeljene teorije". Vzemite vprašalnik iz priročnika, anketirajte ljudi, vse ostalo bo opravil računalnik. Za to, da bi bolj uporabljali kvalitativno metodologijo je potrebna odločitev ustanove (šole), da bo spodbujala njeno uporabo. To pa pomeni, da učitelji ne bodo vsiljevali kriterijev znanstvenosti "kvantitativne metodologije", ampak da se bodo poučili o kvalitativnih kriterijih znanstvenosti in kot mentorji skrbeli, da bodo v nalogah upoštevani.
Sicer pa velja: Bodi pogumen! Drzni si!
Viri:
Adam, F. idr. 2012. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Rotar Pavlič, B. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. V: Adam, F. idr. 2012: 43-64.
torek, 13. november 2012
Tretja generacija VŠZNJ
Včeraj (12.11.12) sem se na seminarju o kvalitativni metodi srečal s tretjo generacijo prvega letnika magistrskega študija Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice (izpostava Ljubljana). Upokojencu so ta srečanja poživilo in preskus "zarjavelosti". Seminarja se je udeležilo 10 študentov (od 12). V začetku sem jih prosil, naj mi zastavijo vprašanja, na katera bi želeli odgovor. Pred tem so namreč že poslušali predavanja iz kvalitativne metodologije pri dekanji prof. Brigiti Skela Savič. Potem smo izvedli majhno anketo o njihovem zanimanju za različne teme s področij zdravstvene nege, da bi ugotovili, kje je težišče njihovega zanimanja; ali jih bolj zanimajo značilnosti in okoliščine pacientov, ali bolj statusna vprašanja profesije, ali pa vprašanja nege, kot osrednjega področja vede o zdravstveni negi. Sledil je pregled izvajanja kvalitativne raziskave, da bi se sporazumeli o jeziku, ki ga bomo uporabljali. Potem smo izvedli vajo kodiranja intervjuja s študentko nege o njeni študijski praksi, pri čemer smo uporabili didaktično tehniko miselnega vzorca; za tem pa še kodiranje intervjuja s pacientom s kolostomo.
Malo pred peto smo naredili nekajminutno pavzo, naslednjo pavzo smo izpustili. Seminar naj bi trajal do 20:30. Dolgo za ljudi, ki so bili dopoldne v službi. Malo pred sedmo je odšla ena študentka. Nato sem uspel za nekaj minut zadržati skupino štirih študentk, ki so hotele oditi okrog sedmih; toliko, da dokončam predstavitev kodiranja intervjuja o praksi. Te so potem tudi odšle, češ da morajo iti skupaj, ker se vozijo z enim avtom. Ali pač z vlakom? Mislim, da na Jesenice, eno uro vožnje. S preostalimi petimi smo uspeli dokončati vajo kodiranja, nato pa so jo tudi ti, približno ob tri četrt na osem, jadrno popihali. Vprašalnika o interesih nismo obdelali, ker so tiste, ki so prej odšle, odnesle vprašalnike s seboj.
Nisem bil zadovoljen. Spraševal sem se, kaj se je zgodilo. Zakaj so pobegnili? Jih ne zanima? Sem morda preveč zatežil? Dolgočasil? Sem res že preveč zarjavel za delo s študenti? Ko sem se pripeljal domov, sem ravno ujel začetek Gostilna išče šefa. Aha. Te oddaje sicer ne gledam, razen morda mimogrede včasih nekaj minut, vem pa, da jo gledajo mnogi. Pasionirano. Vročega stola ne smeš zamuditi. Kdo bo šel ven?
Vprašanja, ki so jih zastavili kolegi in kolegice, so naslednja:
Malo pred peto smo naredili nekajminutno pavzo, naslednjo pavzo smo izpustili. Seminar naj bi trajal do 20:30. Dolgo za ljudi, ki so bili dopoldne v službi. Malo pred sedmo je odšla ena študentka. Nato sem uspel za nekaj minut zadržati skupino štirih študentk, ki so hotele oditi okrog sedmih; toliko, da dokončam predstavitev kodiranja intervjuja o praksi. Te so potem tudi odšle, češ da morajo iti skupaj, ker se vozijo z enim avtom. Ali pač z vlakom? Mislim, da na Jesenice, eno uro vožnje. S preostalimi petimi smo uspeli dokončati vajo kodiranja, nato pa so jo tudi ti, približno ob tri četrt na osem, jadrno popihali. Vprašalnika o interesih nismo obdelali, ker so tiste, ki so prej odšle, odnesle vprašalnike s seboj.
Nisem bil zadovoljen. Spraševal sem se, kaj se je zgodilo. Zakaj so pobegnili? Jih ne zanima? Sem morda preveč zatežil? Dolgočasil? Sem res že preveč zarjavel za delo s študenti? Ko sem se pripeljal domov, sem ravno ujel začetek Gostilna išče šefa. Aha. Te oddaje sicer ne gledam, razen morda mimogrede včasih nekaj minut, vem pa, da jo gledajo mnogi. Pasionirano. Vročega stola ne smeš zamuditi. Kdo bo šel ven?
Vprašanja, ki so jih zastavili kolegi in kolegice, so naslednja:
- Imam občutek, da se pri nas vse preveč uporablja kvantitativna metoda. Je kvalitativna zapostavljena? Ali je ni mogoče tako množično uporabiti? Kakšno veljavo imajo kvalitativne raziskave glede na objavo? Ali ima kvalitativna raziskava res manjšo težo kot kvantitativna?
- Povezava kvalitativnih in kvantitativnih raziskav.
- Kakšne tehnike za zbiranje podatkov v kvalitativni raziskavi poznamo?
- Kako pogosto se uporabljajo intervjuji kot tehnika zbiranja podatkov v zdravstvu?
- Kako obdržati receptivno držo, kljub temu, da problem dobro poznamo?
- Koliko subjektivne ocene raziskovalca je lahko prisotno?
- Problem zanesljivosti kvalitativne raziskave. Nekateri avtorji zagovarjajo, da je kriterij zanesljivosti težko oziroma nemogoče doseči, saj je ponovljivost situacije nemogoča.
- Kako pogosto se uporablja računalniške programe za kvalitativno obdelavo?
- Ali sta metodi študije primera in akcijskega raziskovanja podobna oziroma ali se dopolnjujeta?
Na ta vprašanja bom odgovoril v naslednjih prispevkih.
ponedeljek, 12. november 2012
Plagiatorstvo
Opazil sem, da nekateri navajajo iz mojih del v svojih nalogah, člankih in študijskih gradivih, ne da bi pri tem korektno citirali avtorja in delo, od koder prepisujejo. Moja dela so tu brezplačno na voljo vsem, ker sodim, da naj bo znanje dostopno vsem brez omejitev. V čast in veselje mi je, če se drugi opirajo na moje delo. Minimalna spodobnost pa zahteva, da se pri prepisovanju in povzemanju to navede in korektno citira vir.
Ne prilaščajte si mojih besedil.
To velja tudi za navajanje iz gradiv na mojih spletnih straneh.
http://blog.questia.com/2012/11/dont-derail-your-research-papers-how-to-avoid-citation-errors/
Ne prilaščajte si mojih besedil.
To velja tudi za navajanje iz gradiv na mojih spletnih straneh.
http://blog.questia.com/2012/11/dont-derail-your-research-papers-how-to-avoid-citation-errors/
torek, 6. november 2012
Opombe k pregledu... (3): Kvalitativno raziskovanje v slovenski medicini
Po daljšem premoru, ki si ga lahko privošči le upokojenec (in je s tem treba računati), nadaljujem opombe k zborniku F. Adama i.dr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi s člankom Danice Rotar Pavlič, Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. Zdravje in bolezen v kvalitativnem raziskovanju. Članek je zame poučen, saj doslej nisem nič vedel o kvalitativnem raziskovanju v medicini pri nas, čeprav sem se tega področja dotaknil v več kot eni svojih kvalitativnih raziskav oziroma prispevkov v okviru raziskav na tem področju (gl. spodaj). Naj za trenutek preskočim prvi odstavek o začetkih kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini, k čemur se bom vrnil kasneje, in povzamem pregled raziskav.
V kombinaciji s kvantitativnim pristopom je bila kvalitativna metodologija uporabljena pri proučevanju predpisovanja antibiotikov (2010 - navajam samo letnico raziskave, bibliografski podatki so v članku). Raziskovalec je odkrival "'skrita' prepričanja in stališča zdravnikov, ki jim sledijo tudi njihovi ukrepi". To je vsekakor zgleden primer funkcije kvalitativne metode. Prav tako je zanimivo raziskovati sporazumevanje med zdravnikom in bolnikom preko tretje osebe (svojca), ki ni redek primer komunikacije v zdravstvu (2008). Tudi ta primer kaže, kako je za raziskovanje nekaterih problemov kvalitativni pristop primernejši od kvantitativnega. Nadalje omenja avtorica kvalitativno raziskovanje zdravstvenega vedenja in stališč v težje dostopnih skupnostih, npr. romski, o samozdravljenje Romov (2006); podobno tudi zdravstvenih težav in doživljanja delavcev, ekonomskih imigrantov (2011); raziskovanje na področju duševnega zdravja, posebej odvisnosti (2009). Tudi za raziskovanje komunikacije, procesa odločanja, npr. soodločanje starejših ljudi v procesu zdravljenja, je primerna kvalitativna metoda.
Ob vsebinski usmerjenosti raziskav omenja članek tudi metodološka vprašanja kvalitativne metode: razmerje med kvantitativno in kvalitativno metodo, izvedbo intervjuja, vzorčenje, pomen zgodovinskega in kulturnega ozadja pri raziskovanju skupnosti, analize (sekvenčne, intermediarne, iterativne), njene kontinuiranosti in na koncu validacije podatkov.
Zanimivo je, da avtorica v poglavju o začetkih kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini navaja akcijsko raziskavo o rakitniški socialnoterapevtski koloniji za otroke v letih 1975-76 kot prvo kvalitativno raziskavo v tej stroki. Formalno je bila ta raziskava res opredeljena kot del raziskovalnega projekta "socioloških raziskav v zdravstvu", ki ga je vodil zdravnik dr. D. Repovž, pobudnica in ena od vodij kolonije je bila pedopsihiatrinja dr. A. Kos, raziskava je potekala v zdravstveni koloniji za otroke s psihosocialnimi motnjami v zdravilišču na Rakitni. Vendar pa bi se čudil, če bi kdo od raziskovalcev in siceršnjih udeležencev tedaj ali danes sodil, da je bila to medicinska raziskava. Bila je "sociološka raziskava", izrazito kritična do medicinskega modela obravnave otrok, ki so bili napoteni v kolonijo. Če pa je bila to prva medicinska kvalitativna raziskava, kot izhaja iz avtoričine uvrstitve, se sprašujem, kako to, da je naslednja, ki je omenjena v "pregledu raziskav in pristopov" (prvo podpoglavje članka), raziskava iz leta 2005 (Poplas Susič et al.). Vmes je 30 let brez kvalitativnih raziskav v slovenski medicini. Bo prej držalo, da se je kvalitativno raziskovanje v slovenski medicini začelo šele po letu 2000.
Če namreč tako postavimo stvari, namesto da bi prikrili kritično dejstvo, se šele lahko pojavi vprašanje, zakaj tolikšen zaostanek kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini za nekaterimi drugimi vedami. Kot odgovor na to vprašanje lahko ponudim le hipotezo. Dva razloga sta: prvič, bolj ali manj izključna usmerjenost medicinskih raziskav na biološke, tehnične in postopkovne vidike zdravljenja ob manjši pozornosti na raziskovanje odnosnih vidikov. To se v veliki meri ujema z usmerjenostjo medicinske prakse, v kateri so odnosni vidiki, za katerih raziskovanje je primerna kvalitativna metoda, zanemarjeni (posledica tega je tudi neživljenjsko stališče do vključevanja "komplementarne medicine", ki temelji na nespecifičnih dejavnikih zdravljenja, tj. odnosu med zdravnikom ali zdravilcem in bolnikom). Drugi razlog, povezan s prvim, je "naravna" metodološka usmerjenost medicinskega raziskovanja na naravoslovno, pozitivistično metodologijo. Kvalitativna metodologija se je razvila kot kritika pozitivistične metodologije pri raziskovanju družbenih odnosov. Kot taka, tj. kot kritika pozitivizma, tudi še sedaj ni sprejeta v medicinskem raziskovanju. Prav iz obravnavanega pregleda je razvidno, da je kvalitativna metoda vključena v medicinsko raziskovanje, če že ne zgolj kot dopolnilo kvantitativne metode, vsekakor ne kot kritika pozitivističnega raziskovanja.
Avtorica članka se zavzema za interdisciplinarnost v kvalitativnem medicinskem raziskovanju. Pričakoval bi, da bi se ta začela s korektnim pregledom objav v mejnih vedah medicine. Tri naslove sem prispeval h kvalitativnemu raziskovanju na področju zdravstva (vse tri pred letom 2000, kar pomeni, da bi se tako pomembni začetek lahko bolj prepričljivo pomaknil navzdol):
Morda bi kazalo v bibliografiji članka navesti tudi do zdaj še vedno edini slovenski učbenik kvalitativnega raziskovanja (ne v medicini, v socialnem delu), če je, seveda, kakor koli relevanten:
MESEC, Blaž. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1998. 470 str., graf. prikazi. ISBN 961-90257-5-X. [COBISS.SI-ID 75849472]
V kombinaciji s kvantitativnim pristopom je bila kvalitativna metodologija uporabljena pri proučevanju predpisovanja antibiotikov (2010 - navajam samo letnico raziskave, bibliografski podatki so v članku). Raziskovalec je odkrival "'skrita' prepričanja in stališča zdravnikov, ki jim sledijo tudi njihovi ukrepi". To je vsekakor zgleden primer funkcije kvalitativne metode. Prav tako je zanimivo raziskovati sporazumevanje med zdravnikom in bolnikom preko tretje osebe (svojca), ki ni redek primer komunikacije v zdravstvu (2008). Tudi ta primer kaže, kako je za raziskovanje nekaterih problemov kvalitativni pristop primernejši od kvantitativnega. Nadalje omenja avtorica kvalitativno raziskovanje zdravstvenega vedenja in stališč v težje dostopnih skupnostih, npr. romski, o samozdravljenje Romov (2006); podobno tudi zdravstvenih težav in doživljanja delavcev, ekonomskih imigrantov (2011); raziskovanje na področju duševnega zdravja, posebej odvisnosti (2009). Tudi za raziskovanje komunikacije, procesa odločanja, npr. soodločanje starejših ljudi v procesu zdravljenja, je primerna kvalitativna metoda.
Ob vsebinski usmerjenosti raziskav omenja članek tudi metodološka vprašanja kvalitativne metode: razmerje med kvantitativno in kvalitativno metodo, izvedbo intervjuja, vzorčenje, pomen zgodovinskega in kulturnega ozadja pri raziskovanju skupnosti, analize (sekvenčne, intermediarne, iterativne), njene kontinuiranosti in na koncu validacije podatkov.
Zanimivo je, da avtorica v poglavju o začetkih kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini navaja akcijsko raziskavo o rakitniški socialnoterapevtski koloniji za otroke v letih 1975-76 kot prvo kvalitativno raziskavo v tej stroki. Formalno je bila ta raziskava res opredeljena kot del raziskovalnega projekta "socioloških raziskav v zdravstvu", ki ga je vodil zdravnik dr. D. Repovž, pobudnica in ena od vodij kolonije je bila pedopsihiatrinja dr. A. Kos, raziskava je potekala v zdravstveni koloniji za otroke s psihosocialnimi motnjami v zdravilišču na Rakitni. Vendar pa bi se čudil, če bi kdo od raziskovalcev in siceršnjih udeležencev tedaj ali danes sodil, da je bila to medicinska raziskava. Bila je "sociološka raziskava", izrazito kritična do medicinskega modela obravnave otrok, ki so bili napoteni v kolonijo. Če pa je bila to prva medicinska kvalitativna raziskava, kot izhaja iz avtoričine uvrstitve, se sprašujem, kako to, da je naslednja, ki je omenjena v "pregledu raziskav in pristopov" (prvo podpoglavje članka), raziskava iz leta 2005 (Poplas Susič et al.). Vmes je 30 let brez kvalitativnih raziskav v slovenski medicini. Bo prej držalo, da se je kvalitativno raziskovanje v slovenski medicini začelo šele po letu 2000.
Če namreč tako postavimo stvari, namesto da bi prikrili kritično dejstvo, se šele lahko pojavi vprašanje, zakaj tolikšen zaostanek kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini za nekaterimi drugimi vedami. Kot odgovor na to vprašanje lahko ponudim le hipotezo. Dva razloga sta: prvič, bolj ali manj izključna usmerjenost medicinskih raziskav na biološke, tehnične in postopkovne vidike zdravljenja ob manjši pozornosti na raziskovanje odnosnih vidikov. To se v veliki meri ujema z usmerjenostjo medicinske prakse, v kateri so odnosni vidiki, za katerih raziskovanje je primerna kvalitativna metoda, zanemarjeni (posledica tega je tudi neživljenjsko stališče do vključevanja "komplementarne medicine", ki temelji na nespecifičnih dejavnikih zdravljenja, tj. odnosu med zdravnikom ali zdravilcem in bolnikom). Drugi razlog, povezan s prvim, je "naravna" metodološka usmerjenost medicinskega raziskovanja na naravoslovno, pozitivistično metodologijo. Kvalitativna metodologija se je razvila kot kritika pozitivistične metodologije pri raziskovanju družbenih odnosov. Kot taka, tj. kot kritika pozitivizma, tudi še sedaj ni sprejeta v medicinskem raziskovanju. Prav iz obravnavanega pregleda je razvidno, da je kvalitativna metoda vključena v medicinsko raziskovanje, če že ne zgolj kot dopolnilo kvantitativne metode, vsekakor ne kot kritika pozitivističnega raziskovanja.
Avtorica članka se zavzema za interdisciplinarnost v kvalitativnem medicinskem raziskovanju. Pričakoval bi, da bi se ta začela s korektnim pregledom objav v mejnih vedah medicine. Tri naslove sem prispeval h kvalitativnemu raziskovanju na področju zdravstva (vse tri pred letom 2000, kar pomeni, da bi se tako pomembni začetek lahko bolj prepričljivo pomaknil navzdol):
MESEC, Blaž (z vključitvijo prispevkov Franka Adama in Darke Poďmenik). Metodologija akcijskoraziskovalnega projekta. V: Stritih, B., Kos, A., Adam, F., Podmenik, D. (1977) Prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki - Rakitna: akcijskoraziskovalna naloga - socialnoterapevtska kolonija. Sociološke raziskave v zdravstvu. Repovž, D. 8ured.). Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo. idr. (v COBISS pod imeni urednikov)
MESEC, Blaž. "Dan na psihiatriji": primer kvalitativne analize. Soc. delo, 1994, let. 33, št. 6, str. 463-474. [COBISS.SI-ID 548701]
MESEC, Blaž, KAUBE, Sanja. Doživljanje bolnikov s kolostomo z vidika teorije Corbinove in Straussa o urejanju kronične bolezni : poskusna teorija na osnovi kvalitativne analize. Soc. delo, april-avgust 2001, let. 40, št. 2-4, str. 159-180. [COBISS.SI-ID 406629]
MESEC, Blaž. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1998. 470 str., graf. prikazi. ISBN 961-90257-5-X. [COBISS.SI-ID 75849472]
sobota, 27. oktober 2012
sreda, 24. oktober 2012
Khanova akademija
Občutek imam, da so nekatere bralce pritegnili članki s področja pedagogike bolj kot oni o kvalitativnem raziskovanju, zato jim priporočam v branje ta članek na mojem blogu Efemeride:
ponedeljek, 2. julij 2012
Opombe k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas (2)
Nadaljujem z opombami k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas v poglavju Kvalitativne metode v slovenskem družboslovnem raziskovanju (Adam, ured. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana, IRSA 2012). V tem poglavju je navedeno, da se je "v osemdesetih letih uporaba kvalitativnih metod razširila na druge slovenske ustanove" (poleg ISF), med drugimi je omenjena tudi nekdanja Višja šola za socialno delo (VŠSD). Naj navedem raziskave, ki so bile izvedene v okviru te ustanove, še posebej se mi zdi to smiselno zato, ker se neposredno navezujejo na omenjeni pionirski projekt socialnoterapevtskih kolonij za otroke. V letih 1980 in 1981 sta bili na VŠSD izvedeni raziskavi Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok in Prostovoljno socialno delo. Nosilec obeh je bil Bernard Stritih. Pri prvi je sodelovalo še devet, pri drugi pa poleg nosilca še šest drugih sodelavcev, učiteljev VŠSD. (Iz zapisa v COBISSU pri raziskavi Prostovoljno socialno delo to ni razvidno, zapis je pomanjkljiv; natančnejši so podatki v Pregledu raziskovalnega dela 1969-2010, ki ga je izdala Fakulteta za socialno delo.) Po omenjenem Pregledu povzemam povzetke obeh raziskav.
Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. "Raziskava je konceptualno in metodološko nadaljevanje akcijskoraziskovalnih projektov o prostovoljnem preventivnem in terapevtskem delu z mladino (izvedenih v okviru Inštituta za sociologijo in filozofijo v Ljubljani) ... V empiričnem delu sta opisani dve akciji: delo v okviru taborniške organizacije v mestnem predelu in osnovni šoli in delo z otroki na igralnih površinah v mestni krajevni skupnosti. ... (v poročilu o delu s taborniki) "so na podlagi dnevniških zapiskov opazovanja z udeležbo opisane značilnosti krajevne taborniške enote pred prihodom skupine strokovnjakov in prostovoljcev in skupinsko dinamične zančilnosti priprav na letno taborjenje. Poročilo o igralnih dejavnostih v krajevni skupnosti vpelje opis družbenega konteksta, vrednot, ki usmerjajo tako delo in možnosti iniciativnih skupin občanov v obstoječem družbenem sistemu. Sledijo opis in analiza igralnih dejavnosti otrok in študentov v okviru njihove študijske prakse in opis vloge socialnega delavca v osnovni šoli." (Kunič, 2011: str. 33)
Prostovoljno socialno delo. Tudi ta raziskava je po samorazumevanju raziskovalcev nadaljevanje raziskav o socialnoterapevtskem delu z otroki (Terapevtska kolonija na Rakitni, Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok). Njen namen je bil razviti metodične postopke in organizacijske modele prostovoljnega dela z otroki v različnih družbenih okoljih. Raziskovalno poročilo vsebuje poročila o delu s taborniki v okviru OŠ Karla Destovnika Kajuha v Štepanjskem naselju in taborniškem odredu Črni mrav v Ljubljani, in delo z otroki v prostem času v osnovni šoli in krajevni skupnosti Urške Zatler v Ljubljani in teoretsko refleksijo tega dela. ... Uporabljeni so bili pristop akcijskega raziskovanja in kvalitativne metode raziskovanja, kot so opazovanje z udeležbo, analiza dnevnikov, analiza organizacijskih dokumentov ... individualni in skupinski pogovori z otroki, prostovoljnimi sodelavci in drugimi udeleženci. ... Raziskava je prispevala spoznanja, uporabna za usmerjanje pomoči s socialnim delom sploh, za skupnostno socialno delo in skupinsko socialno delo pri delu z otroki in mladino v vsakdanjih okoljih v prostem času." (Kunič 2011: str. 37)
Navedel sem samo dve raziskavi, ki se neposredno navezujeta na rakitniško, ne pa tudi nadaljnjih. Temeljitejši zgodovinski pregled (vsaj za obdobje, ko so bile kvalitativne raziskave še redke) bi moral vsekakor vključiti raziskave Vita Flakerja začenši z raziskavo Mladinske delovne akcije med krizo in perspektivo (1985) pa vse do njegovih raziskav na področju duševnega zdravja in odvisnosti, pri katerih so pomembna tudi dela njegovih sodelavcev (Vera Grebenc). Flaker je prispeval tudi teoretična dela o kvalitativni metodologiji, npr. Kontekstualne metode v socialnem delu (2004). Omembe vredna je tudi disertacija Mojce Urek o biografski metodi (branjena na FDV!).
Iz tega dopolnila izhaja metodološki pomislek ob obravnavanem zgodovinskem pregledu in priporočilo za sestavljanje zgodovinskih pregledov te vrste v prihodnje. 1. Težava se začne s pojmom "družboslovno raziskovanje". Če ga ne definiramo, se nam lahko zgodi, da registriramo in podrobneje opišemo predvsem sociološke raziskave, druge, ki niso sociološke, so pa "družboslovne", pa omenimo ali pa tudi ne, glede na to, kaj se nam zdi bolj "družboslovno". S področja socialnega dela tako ni omenjena nobena konkretna raziskava, so pa omenjene raziskave s področja kriminologije in andragogike. 2. Kaj je v dani raziskavi "družboslovno", bi lahko definirali tako, da bi določili raziskovalne institucije, ki sodijo na to področje (lahko pa tudi posameznike!), potem pa sistematično pregledali baze podatkov o njihovih raziskavah in/ali objavah. To danes, ko obstajajo baze podatkov (COBISS in druge) in pregledi raziskovalne dejavnosti, ni tako težko. 3. Ob omembi Matije Goloba sem obžaloval, da ga ni več med nami. Bil je živahen in zanimiv pripovedovalec, ki bi svoje delo osvetlil bolje, kot ga zmorejo črke na papirju. Zgodovinar naj bi se ne ognil živih prič. "Ustna zgodovina" je danes 'in'.
Viri:
Kunič, Lidija (ured.). Pregled raziskovalnega dela 1969- 2010. Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2011.
STRITIH, Bernard, ČAČINOVIČ VOGRINČIČ, Gabi, KUNIČ, Lidija, FLAKER, Vito, KAVAR-VIDMAR, Andreja, MESEC, Blaž, MILOŠEVIČ-ARNOLD, Vida, RAPOŠA-TAJNŠEK, Pavla, STOPAJNIK, Franc. Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani, 1980. 259 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 9858816]
STRITIH, Bernard. PROSTOVOLJNO SOCIALNO DELO. Ljubljana: RSS, 1981. 276 str. [COBISS.SI-ID 10096896]
Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. "Raziskava je konceptualno in metodološko nadaljevanje akcijskoraziskovalnih projektov o prostovoljnem preventivnem in terapevtskem delu z mladino (izvedenih v okviru Inštituta za sociologijo in filozofijo v Ljubljani) ... V empiričnem delu sta opisani dve akciji: delo v okviru taborniške organizacije v mestnem predelu in osnovni šoli in delo z otroki na igralnih površinah v mestni krajevni skupnosti. ... (v poročilu o delu s taborniki) "so na podlagi dnevniških zapiskov opazovanja z udeležbo opisane značilnosti krajevne taborniške enote pred prihodom skupine strokovnjakov in prostovoljcev in skupinsko dinamične zančilnosti priprav na letno taborjenje. Poročilo o igralnih dejavnostih v krajevni skupnosti vpelje opis družbenega konteksta, vrednot, ki usmerjajo tako delo in možnosti iniciativnih skupin občanov v obstoječem družbenem sistemu. Sledijo opis in analiza igralnih dejavnosti otrok in študentov v okviru njihove študijske prakse in opis vloge socialnega delavca v osnovni šoli." (Kunič, 2011: str. 33)
Prostovoljno socialno delo. Tudi ta raziskava je po samorazumevanju raziskovalcev nadaljevanje raziskav o socialnoterapevtskem delu z otroki (Terapevtska kolonija na Rakitni, Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok). Njen namen je bil razviti metodične postopke in organizacijske modele prostovoljnega dela z otroki v različnih družbenih okoljih. Raziskovalno poročilo vsebuje poročila o delu s taborniki v okviru OŠ Karla Destovnika Kajuha v Štepanjskem naselju in taborniškem odredu Črni mrav v Ljubljani, in delo z otroki v prostem času v osnovni šoli in krajevni skupnosti Urške Zatler v Ljubljani in teoretsko refleksijo tega dela. ... Uporabljeni so bili pristop akcijskega raziskovanja in kvalitativne metode raziskovanja, kot so opazovanje z udeležbo, analiza dnevnikov, analiza organizacijskih dokumentov ... individualni in skupinski pogovori z otroki, prostovoljnimi sodelavci in drugimi udeleženci. ... Raziskava je prispevala spoznanja, uporabna za usmerjanje pomoči s socialnim delom sploh, za skupnostno socialno delo in skupinsko socialno delo pri delu z otroki in mladino v vsakdanjih okoljih v prostem času." (Kunič 2011: str. 37)
Navedel sem samo dve raziskavi, ki se neposredno navezujeta na rakitniško, ne pa tudi nadaljnjih. Temeljitejši zgodovinski pregled (vsaj za obdobje, ko so bile kvalitativne raziskave še redke) bi moral vsekakor vključiti raziskave Vita Flakerja začenši z raziskavo Mladinske delovne akcije med krizo in perspektivo (1985) pa vse do njegovih raziskav na področju duševnega zdravja in odvisnosti, pri katerih so pomembna tudi dela njegovih sodelavcev (Vera Grebenc). Flaker je prispeval tudi teoretična dela o kvalitativni metodologiji, npr. Kontekstualne metode v socialnem delu (2004). Omembe vredna je tudi disertacija Mojce Urek o biografski metodi (branjena na FDV!).
Iz tega dopolnila izhaja metodološki pomislek ob obravnavanem zgodovinskem pregledu in priporočilo za sestavljanje zgodovinskih pregledov te vrste v prihodnje. 1. Težava se začne s pojmom "družboslovno raziskovanje". Če ga ne definiramo, se nam lahko zgodi, da registriramo in podrobneje opišemo predvsem sociološke raziskave, druge, ki niso sociološke, so pa "družboslovne", pa omenimo ali pa tudi ne, glede na to, kaj se nam zdi bolj "družboslovno". S področja socialnega dela tako ni omenjena nobena konkretna raziskava, so pa omenjene raziskave s področja kriminologije in andragogike. 2. Kaj je v dani raziskavi "družboslovno", bi lahko definirali tako, da bi določili raziskovalne institucije, ki sodijo na to področje (lahko pa tudi posameznike!), potem pa sistematično pregledali baze podatkov o njihovih raziskavah in/ali objavah. To danes, ko obstajajo baze podatkov (COBISS in druge) in pregledi raziskovalne dejavnosti, ni tako težko. 3. Ob omembi Matije Goloba sem obžaloval, da ga ni več med nami. Bil je živahen in zanimiv pripovedovalec, ki bi svoje delo osvetlil bolje, kot ga zmorejo črke na papirju. Zgodovinar naj bi se ne ognil živih prič. "Ustna zgodovina" je danes 'in'.
Viri:
Kunič, Lidija (ured.). Pregled raziskovalnega dela 1969- 2010. Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2011.
STRITIH, Bernard, ČAČINOVIČ VOGRINČIČ, Gabi, KUNIČ, Lidija, FLAKER, Vito, KAVAR-VIDMAR, Andreja, MESEC, Blaž, MILOŠEVIČ-ARNOLD, Vida, RAPOŠA-TAJNŠEK, Pavla, STOPAJNIK, Franc. Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani, 1980. 259 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 9858816]
STRITIH, Bernard. PROSTOVOLJNO SOCIALNO DELO. Ljubljana: RSS, 1981. 276 str. [COBISS.SI-ID 10096896]
nedelja, 1. julij 2012
Opombe k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas (1)
Poglavje Kvalitativne metode v slovenskem družboslovnem raziskovanju (Adam, ured. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana, IRSA 2012) je informativen pregled razvoja in stanja kvalitativnega raziskovanja v Sloveniji. Ne more pa nadomestiti sistematičnega raziskovanja uveljavljanja te metodologije na različnih strokovnih področjih "družboslovja". Za spodbudo naj prispevam samo nekaj opomb k temu poročilu.
Matija Golob. S področja kvalitativne metodologije je v COBISSU ena sam članek tega sociologa, ki je deloval na Inštitutu za sociologijo in filozofijo, isc. izvirni znanstveni članek v Teoriji in praksi (1972, letn. 9, št. 5, str. 822-836), Neposredno opazovanje z udeležbo (v družboslovju podeželja). Odlomek iz tega članka, v katerem obravnava vprašanje vstopa raziskovalca v raziskovano polje in akceptiranja s strani opazovanih, sem navedel v svojih skriptih Opazovanje (1987) pri predmetu Raziskovanje v socialnem delu še na nekdanji Višji šoli za socialne delavce. Golob se je vaščanom, katerih kooperativne odnose je raziskoval, približal in ustvaril zaupljiv odnos tako, da je sodeloval pri njihovih poljskih opravilih. Tako je dosegel, da so ga prenehali imeti za 'špiclja' od policije ali davkarije. (Ironija je v tem, da je bil v resnici miličnik, preden je postal sociolog.) Njegovi inštitutski kolegi so se mu zategadelj posmehovali, češ da se znanstveniku ne spodobi, da pobira krompir. Raziskavo o kooperativnih odnosih je izvajal več let, prvo poročilo nosi letnico 1967, zadnje pa 1970. Golob je na osnovi francoskih virov razvil - če se prav spomnim njegovega pripovedovanja - samostojen postopek kodiranja. Njegova raziskovalna poročila so v COBISSU navedena pod Nerazporejeno gradivo. Njegovo v glavnem prezrto delo bi bilo vredno podrobneje raziskati in ovrednotiti prav z vidika razvoja kvalitativne metodologije pri nas.
Rakitniški koloniji. V članku beremo, da "so prvi uporabili kvalitativne metode raziskovanja na Inštitutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je bil tudi izpeljan prvi veliki raziskovalni projekt Preventivno prostovoljno terapevtsko socialno delo z otroki, ki je temeljil samo na kvalitativni metodologiji." (16-17) Mislim, da bomo to brez pridržkov upravičeno trdili, ko bomo raziskali in ovrednotili delo Matije Goloba, ki je uporabljal opazovanje z udeležbo in sistem kodiranja kvalitativnega gradiva. Verjetno se bo izkazalo za nesporno, da je Frane Adam prvi v našem prostoru predstavil kvalitativno metodologijo kot vejo metodologije, historično, epistemološko in občemetodološko kot kritiko pozitivistične paradigme v svoji disertaciji in uvodu v raziskovanje v omenjeni koloniji. Verjetno pa je kvalitativne metode pred tem, ne da bi jih pojmoval kot del korpusa nove paradigme, nasprotne pozitivistični, uporabil vsaj že Matija Golob. Veljalo pa bi pregledati tudi dela na področju sociologije lokalnih skupnosti (Mlinar). (Ob tem vprašanju zgodovine se izkaže, da sta tehnična (metodična) in epistemološka raven sorazmerno avtonomni in da so kvalitativne metode in tehnike uporabljali neodvisno od interpretativne paradigme, ki jo ne povsem korektno enačijo s pojmom "kvalitativna".
Ta ugotovitev me je spodbudila k iskanju načinov, metod in tehnik za empirično utemeljevanje teorij, ki sem jih potem nekaj opisal v svoji knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje..."
Viri:
https://sites.google.com/site/kvalitativnametodologija/akcijsko-raziskovanje/od-rakitne-do-ploscadi---akcijske-raziskave-socialnoterapevtskega-dela-z-otroki
MESEC, Blaž. Od Rakitne do Ploščadi : akcijskoraziskovalni projekti prostovoljnega socialnoterapevtskega dela z otroki in mladino v Sloveniji od 1975 do 1980, (Prispevki k zgodovini socialnega dela v Sloveniji). Ljubljana: UL, Fakulteta za socialno delo, 2006. 163 str. [COBISS.SI-ID 2631013]
MESEC, Blaž. Raziskovanje v socialnem delu : II. del : opazovanje : 1. zvezek, (Skripta). Ljubljana: Višja šola za socialne delavce, 1987. [COBISS.SI-ID 2799205]
Matija Golob. S področja kvalitativne metodologije je v COBISSU ena sam članek tega sociologa, ki je deloval na Inštitutu za sociologijo in filozofijo, isc. izvirni znanstveni članek v Teoriji in praksi (1972, letn. 9, št. 5, str. 822-836), Neposredno opazovanje z udeležbo (v družboslovju podeželja). Odlomek iz tega članka, v katerem obravnava vprašanje vstopa raziskovalca v raziskovano polje in akceptiranja s strani opazovanih, sem navedel v svojih skriptih Opazovanje (1987) pri predmetu Raziskovanje v socialnem delu še na nekdanji Višji šoli za socialne delavce. Golob se je vaščanom, katerih kooperativne odnose je raziskoval, približal in ustvaril zaupljiv odnos tako, da je sodeloval pri njihovih poljskih opravilih. Tako je dosegel, da so ga prenehali imeti za 'špiclja' od policije ali davkarije. (Ironija je v tem, da je bil v resnici miličnik, preden je postal sociolog.) Njegovi inštitutski kolegi so se mu zategadelj posmehovali, češ da se znanstveniku ne spodobi, da pobira krompir. Raziskavo o kooperativnih odnosih je izvajal več let, prvo poročilo nosi letnico 1967, zadnje pa 1970. Golob je na osnovi francoskih virov razvil - če se prav spomnim njegovega pripovedovanja - samostojen postopek kodiranja. Njegova raziskovalna poročila so v COBISSU navedena pod Nerazporejeno gradivo. Njegovo v glavnem prezrto delo bi bilo vredno podrobneje raziskati in ovrednotiti prav z vidika razvoja kvalitativne metodologije pri nas.
Rakitniški koloniji. V članku beremo, da "so prvi uporabili kvalitativne metode raziskovanja na Inštitutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je bil tudi izpeljan prvi veliki raziskovalni projekt Preventivno prostovoljno terapevtsko socialno delo z otroki, ki je temeljil samo na kvalitativni metodologiji." (16-17) Mislim, da bomo to brez pridržkov upravičeno trdili, ko bomo raziskali in ovrednotili delo Matije Goloba, ki je uporabljal opazovanje z udeležbo in sistem kodiranja kvalitativnega gradiva. Verjetno se bo izkazalo za nesporno, da je Frane Adam prvi v našem prostoru predstavil kvalitativno metodologijo kot vejo metodologije, historično, epistemološko in občemetodološko kot kritiko pozitivistične paradigme v svoji disertaciji in uvodu v raziskovanje v omenjeni koloniji. Verjetno pa je kvalitativne metode pred tem, ne da bi jih pojmoval kot del korpusa nove paradigme, nasprotne pozitivistični, uporabil vsaj že Matija Golob. Veljalo pa bi pregledati tudi dela na področju sociologije lokalnih skupnosti (Mlinar). (Ob tem vprašanju zgodovine se izkaže, da sta tehnična (metodična) in epistemološka raven sorazmerno avtonomni in da so kvalitativne metode in tehnike uporabljali neodvisno od interpretativne paradigme, ki jo ne povsem korektno enačijo s pojmom "kvalitativna".
V svoji doktorski disertaciji (1990) sem skušal prikazati in ovrednotiti socialnoterapevtske kolonije v sedemdesetih letih kot akcijskoraziskovalne skupnostnopsihološke projekte. (Disertacija ni bila objavljena, njen empirični del je bil objavljen v obliki skript (gl. vire) najdete pa ga tudi na moji spletni strani pod naslovom Od Rakitne do Ploščadi.)
Rakitniški koloniji sta bili leta 1975 in 1976. Raziskovalno poročilo (1977) se nanaša na prvo kolonijo (1975), v drugi (1976) ni bilo raziskovalnih dejanj, tako da velja, da sta bili dve koloniji, ne pa tudi, da je bila raziskava ponovljena. V svoji oceni raziskovalnega vidika kolonije pišem:
"Vsekakor je treba poudariti, da je primarna empirična evidenca, na kateri temelje poročila o posameznih vidikih kolonije v raziskovalnem poročilu, dokaj nesistematična. K primarni evidenci sodijo: odlomek iz dnevnika, nekaj anekdotskih zapisov pogovorov z otroki, zapis dveh intervjujev (s pedagoškim vodjem in enim vzgojiteljem), kratki sestavki, v katerih so vzgojitelji opisali poglede na svoje delo ali svoje doživljanje, rezultati ankete med vzgojitelji o motivih za sodelovanje in ne dosti več. Ni sistematično vodenih dnevnikov, zapisnikov sestankov ali transkripcij posnetkov sestankov, intervjujev in podobnega, ni izpolnjenih in priloženih opazovalnih shem in druge dokumentacije. Drugo kategorijo sestavljajo analize posameznih vidikov kolonijskega življenja, kot na primer esej Okolje: protiokolje (Baskar, Fišer), ali Srečanje motečih z motenimi (Podmenik) in podobni. Teh analiz ne moremo imeti za primarno empirično evidenco, ampak so to že posplošitve, ki temelje na taki evidenci. Žal pa evidenca, na kateri temelje, ni prezentirana na sistematičen način. Kolonija je očitno sprostila veliko ustvarjalne energije tudi pri sodelujočih študentih, ki so prispevali tehtne analize; toda v celoti so analize (ki so lahko točne) v metodološkotehničnem pogledu slabo empirično utemeljene in prezentirane, tako da ni omogočeno preverjanje sklepov iz primarnega gradiva neodvisnim ocenjevalcem. To velja tudi za posplošitve, ki tičejo procesnih faz, odnosov z okoljem in druge, kjer nam ne ostane drugega, kot da verjamemo piscem na besedo. Sodimo, da uporabe kvalitativne metodologije ne smemo enačiti z esejističnim in impresionističnim posredovanjem opažanj, pomešanih z mnenji in z zanemarjanjem strogosti in sistematičnosti prezentiranja empirične evidence in njene sistematične analize. To pa je šibka stran metodologije v prvi in naslednjih terapevtskih kolonijah."Ta ugotovitev me je spodbudila k iskanju načinov, metod in tehnik za empirično utemeljevanje teorij, ki sem jih potem nekaj opisal v svoji knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje..."
Viri:
https://sites.google.com/site/kvalitativnametodologija/akcijsko-raziskovanje/od-rakitne-do-ploscadi---akcijske-raziskave-socialnoterapevtskega-dela-z-otroki
MESEC, Blaž. Od Rakitne do Ploščadi : akcijskoraziskovalni projekti prostovoljnega socialnoterapevtskega dela z otroki in mladino v Sloveniji od 1975 do 1980, (Prispevki k zgodovini socialnega dela v Sloveniji). Ljubljana: UL, Fakulteta za socialno delo, 2006. 163 str. [COBISS.SI-ID 2631013]
MESEC, Blaž. Raziskovanje v socialnem delu : II. del : opazovanje : 1. zvezek, (Skripta). Ljubljana: Višja šola za socialne delavce, 1987. [COBISS.SI-ID 2799205]
petek, 22. junij 2012
Uveljavitev kvalitativne metode: pogled od spodaj
V uvodu v novi zbornik Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi (Adam, ured. 2012) urednik najprej ugotavlja, da so se kvalitativne metode v zadnjih 20 letih uveljavile, kar pomeni, da so si pridobile status znanstveno verodostojnih metod ("... je res težko najti nekoga, ki bi odkrito zanikal znanstveni status kvalitativnih metod"), ki se samorefleksivno zavedajo svoje falsifiabilnosti in da se je hkrati razširila njihova uporaba v družboslovnih in humanističnih vedah pa tudi zunaj njih, v naravoslovju, zlasti v medicini (ki ima poleg naravoslovnega tudi psiho-socialni vidik). Urednik pripisuje to paradigmatskem epistemološkem obratu od pozitivizma k postpozitivizmu in spremembam v družbenem statusu znanosti (funkciji, strukturi, vrednotenju): v odnosu med akademsko in 'postakademsko' znanostjo, med pojmovanjem teorije in prakse, v refleksiji relevantnosti teorije za prakso, v upoštevanju 'laičnega' znanja, participaciji 'laikov' v raziskavah itd.
V tem prispevku bi rad opisal, zakaj se je po mojem kvalitativna metoda uveljavila v socialnem delu (in nekaterih sorodnih strokah). Socialni delavci, pedagogi, medicinske sestre niso, z njihovimi učitelji vred, v času, ko se je pri nas začela uveljavljati kvalitativna metodologija, kaj dosti vedeli o epistemologiji in o kritiki pozitivizma. K uporabi kvalitativnih metod jih ni gnal upor proti okosteneli tradiciji, ni jih nosilo poslanstvo uveljaviti novo metodološko paradigmo. Te metode so začeli uporabljati iz povsem praktičnih razlogov; da pa so jih lahko spoznali in začeli uporabljati, pa je seveda zaslužna vse večja epistemološka in občemetodološka utemeljenost teh metod - njihova prepričljivost, bi dejali kvalitativni metodologi. Dva dejavnika sta bila odločilna:
funkcija nove metodologije v strokovni refleksiji in njena funkcija v nastajanju novih ved o ravnanju.
a. Refleksivna praksa. Do začetkov uveljavljanja kvalitativnih metod v kurikulum ljubljanske šole za socialno delo v 70-tih in 80-tih letih so bile diplomske naloge študentov (pa tudi raziskovalni projekti učiteljev) v grobem dveh ali treh vrst: empirične naloge so bile praviloma statistični pregledi kakovosti življenja (standarda) različnih populacij, s katerimi so imeli socialni delavci opraviti (prejemniki denarnih socialnih pomoči, starejši občani, matere samohranilke, invalidi ipd.); drugo vrsto empiričnih nalog so sestavljali opisi organizacij in institucij in njihove dejavnosti in postopkov uveljavljanja različnih pravic po zakonodaji; v tretji vrsti so bile zgodovinske naloge po virih ali teoretične naloge po literaturi. Za tisto, kar bi bili socialni delavci morali v prvi vrsti preučevati, to je delo s posameznimi osebami, družinami, skupinami, ni bilo metode. Kazuistika ni bila razvita. Opisi primerov, zgodovine primerov, anamneze so se pojavljali v okviru študij dejavnosti organizacij, pravne ureditve ipd., niso pa bili analizirani kot primeri socialnega dela. In vendar je analiza primerov socialnega dela jedro refleksije te stroke. Ko sem študente seznanil, na primer, z analizo (skupaj z Gabi Čačinovič Vogrinčič) primera socialnega dela z družino, v kateri sta bila alkoholizem in nasilje (gl. Mesec 2004, v: Fikfak et al.), se je vsul plaz diplomskih nalog s podobnimi analizami posameznih primerov dela. Socialno delo ima opraviti s sorazmerno majhnimi populacijami, tako da je bila statistična analiza že vnaprej hendikepirana, posameznih primerov pa nismo znali analizirati. Prav tako nismo znali iz intervjujev, dnevnikov, zapisnikov opazovanj potegniti nič drugega kot grobe in pogosto nepomembne kvantifikacije. Vse drugo razpravljanje bi bilo pojmovano kot 'pesnjenje'. Kvalitativne metode so torej bistveno prispevale k refleksiji postopkov socialnega dela in doživljanja tako uporabnikov kot socialnih delavcev.
b. Vede o ravnanju. Uveljavljanje kvalitativne metodologije je sovpadalo s prizadevanjem nekaterih 'pol-profesij' (semi-professions) in 'pol-znanosti', med njimi socialnega dela in zdravstvene nege, da bi nadgradile svoje izobraževalne sisteme, in se razvile v profesije z možnostjo doseganja najvišjih akademskih nazivov. Zato so morale razviti svojo raziskovalno osnovo, hkrati s tem pa tudi prevrednotiti svoj podrejeni položaj v strukturi ved. Akademski znanstveniki so tedaj govorili, da je socialno delo aplikacija sociologije (celo v abstraktih je bilo socialno delo klasificirano kot 'applied sociology'). Temu pojmovanju sem se uprl. Socialno delo se uči in razvija s kritično raziskovalno refleksijo svoje prakse. Sociološka (psihološka, antropološka etc.) teorija mu pride prav, vendar tok informacij ni enosmeren in obsega ne en sam ampak več krogov (kar sem tudi narisal). To pojmovanje se popolnoma ujema z ugotovitvami Adama v Uvodu, o spremenjenem odnosu med 'teorijo' in 'prakso'. 'Praksa' socialnega dela ima svojo lastno teorijo, ki jo gradi z raziskovanjem same sebe. Kvalitativna metodologija je utemeljila spoznavanje in upoštevanje laičnih teorij, ne samo teorij strokovnjakov-praktikov ampak tudi teorij uporabnikov. Vabila je k participativnemu raziskovanju in k upoštevanju raziskovalca kot raziskovalnega instrumenta. Odločilen pa je bil morda premik (ki sta ga izvršila Glaser in Strauss) od velike teorije k malim, kontekstualno vezanim teorijam, ki je omogočil izdelovanje 'teorij za domačo rabo', malih zgodb, ki so osvetljevale konkretno delo brez velikih pretenzij po univerzalni veljavnosti. Vse to je dejansko pomenilo paradigmatično spremembo v samozavedanju socialnega dela. Ta 'sinergija' kvalitativne metodologije in uveljavljanja vede o socialnem delu kot raziskovalne samorefleksije stroke je bila osnovni razlog, da se je ta metodologija uveljavila in razširila v socialnem delu.
V tem prispevku bi rad opisal, zakaj se je po mojem kvalitativna metoda uveljavila v socialnem delu (in nekaterih sorodnih strokah). Socialni delavci, pedagogi, medicinske sestre niso, z njihovimi učitelji vred, v času, ko se je pri nas začela uveljavljati kvalitativna metodologija, kaj dosti vedeli o epistemologiji in o kritiki pozitivizma. K uporabi kvalitativnih metod jih ni gnal upor proti okosteneli tradiciji, ni jih nosilo poslanstvo uveljaviti novo metodološko paradigmo. Te metode so začeli uporabljati iz povsem praktičnih razlogov; da pa so jih lahko spoznali in začeli uporabljati, pa je seveda zaslužna vse večja epistemološka in občemetodološka utemeljenost teh metod - njihova prepričljivost, bi dejali kvalitativni metodologi. Dva dejavnika sta bila odločilna:
funkcija nove metodologije v strokovni refleksiji in njena funkcija v nastajanju novih ved o ravnanju.
a. Refleksivna praksa. Do začetkov uveljavljanja kvalitativnih metod v kurikulum ljubljanske šole za socialno delo v 70-tih in 80-tih letih so bile diplomske naloge študentov (pa tudi raziskovalni projekti učiteljev) v grobem dveh ali treh vrst: empirične naloge so bile praviloma statistični pregledi kakovosti življenja (standarda) različnih populacij, s katerimi so imeli socialni delavci opraviti (prejemniki denarnih socialnih pomoči, starejši občani, matere samohranilke, invalidi ipd.); drugo vrsto empiričnih nalog so sestavljali opisi organizacij in institucij in njihove dejavnosti in postopkov uveljavljanja različnih pravic po zakonodaji; v tretji vrsti so bile zgodovinske naloge po virih ali teoretične naloge po literaturi. Za tisto, kar bi bili socialni delavci morali v prvi vrsti preučevati, to je delo s posameznimi osebami, družinami, skupinami, ni bilo metode. Kazuistika ni bila razvita. Opisi primerov, zgodovine primerov, anamneze so se pojavljali v okviru študij dejavnosti organizacij, pravne ureditve ipd., niso pa bili analizirani kot primeri socialnega dela. In vendar je analiza primerov socialnega dela jedro refleksije te stroke. Ko sem študente seznanil, na primer, z analizo (skupaj z Gabi Čačinovič Vogrinčič) primera socialnega dela z družino, v kateri sta bila alkoholizem in nasilje (gl. Mesec 2004, v: Fikfak et al.), se je vsul plaz diplomskih nalog s podobnimi analizami posameznih primerov dela. Socialno delo ima opraviti s sorazmerno majhnimi populacijami, tako da je bila statistična analiza že vnaprej hendikepirana, posameznih primerov pa nismo znali analizirati. Prav tako nismo znali iz intervjujev, dnevnikov, zapisnikov opazovanj potegniti nič drugega kot grobe in pogosto nepomembne kvantifikacije. Vse drugo razpravljanje bi bilo pojmovano kot 'pesnjenje'. Kvalitativne metode so torej bistveno prispevale k refleksiji postopkov socialnega dela in doživljanja tako uporabnikov kot socialnih delavcev.
b. Vede o ravnanju. Uveljavljanje kvalitativne metodologije je sovpadalo s prizadevanjem nekaterih 'pol-profesij' (semi-professions) in 'pol-znanosti', med njimi socialnega dela in zdravstvene nege, da bi nadgradile svoje izobraževalne sisteme, in se razvile v profesije z možnostjo doseganja najvišjih akademskih nazivov. Zato so morale razviti svojo raziskovalno osnovo, hkrati s tem pa tudi prevrednotiti svoj podrejeni položaj v strukturi ved. Akademski znanstveniki so tedaj govorili, da je socialno delo aplikacija sociologije (celo v abstraktih je bilo socialno delo klasificirano kot 'applied sociology'). Temu pojmovanju sem se uprl. Socialno delo se uči in razvija s kritično raziskovalno refleksijo svoje prakse. Sociološka (psihološka, antropološka etc.) teorija mu pride prav, vendar tok informacij ni enosmeren in obsega ne en sam ampak več krogov (kar sem tudi narisal). To pojmovanje se popolnoma ujema z ugotovitvami Adama v Uvodu, o spremenjenem odnosu med 'teorijo' in 'prakso'. 'Praksa' socialnega dela ima svojo lastno teorijo, ki jo gradi z raziskovanjem same sebe. Kvalitativna metodologija je utemeljila spoznavanje in upoštevanje laičnih teorij, ne samo teorij strokovnjakov-praktikov ampak tudi teorij uporabnikov. Vabila je k participativnemu raziskovanju in k upoštevanju raziskovalca kot raziskovalnega instrumenta. Odločilen pa je bil morda premik (ki sta ga izvršila Glaser in Strauss) od velike teorije k malim, kontekstualno vezanim teorijam, ki je omogočil izdelovanje 'teorij za domačo rabo', malih zgodb, ki so osvetljevale konkretno delo brez velikih pretenzij po univerzalni veljavnosti. Vse to je dejansko pomenilo paradigmatično spremembo v samozavedanju socialnega dela. Ta 'sinergija' kvalitativne metodologije in uveljavljanja vede o socialnem delu kot raziskovalne samorefleksije stroke je bila osnovni razlog, da se je ta metodologija uveljavila in razširila v socialnem delu.
četrtek, 21. junij 2012
Ponovitev ne objavljamo!
Pri včerajšnjem pogovoru ob izidu nove knjige o kvalitativnem raziskovanju je beseda nanesla tudi na težave in stranpoti objavljanja v znanstveni periodiki. Ob tem sem se spomnil na članek, pred kratkim objavljen v novi Delovi ediciji De facto (2/2012). V njem Christopher French, raziskovalec parapsihologije, v intervjuju z Leonardom Kučićem opisuje svoje peripetije z objavo kritičnih raziskovalnih študij. Pred tem pa sem v reviji Globus prebral prevod članka Boba Holmesa, Nazaj v prihodnost, iz New Scientist. Začnimo kar s tem.
Daryl Bem, ugleden psiholog z univerze Cornell v ZDA, raziskuje parapsihološki pojav prekognicije. Prekognicija pomeni vedenje, zavest o prihodnosti, o tem, kaj se bo zgodilo. Če boš pri igrah na srečo postavil kocko na rdeče polje, boš dobil. Koristno vedenje, ni kaj! Bem je izhajal iz veljavne ugotovitve, da si niz besed bolje zapomnimo, če jih pred tem zapišemo. Ali je možno, da bi si ZDAJLE bolje zapomnili tiste besede, ki jih šele BOMO potem zapisali? Kasnejše pisanje bi vplivalo na sedanjo zapomnitev; kasnejši dogodek bi vplival na sedanjega. V običajnem, metodološko neoporečnem, eksperimentu je Bem subjektom na hitro prikazal dolg seznam besed in jim dejal, naj si jih skušajo čim več zapomniti. Preveril je, katere so si zapomnili. Takoj zatem jim je prikazal krajši seznam iz prejšnjega seznama naključno izbranih besed. Rekel jim je, naj si jih zapišejo in si jih skušajo zapomniti. Spet je preveril, kaj so si zapomnili. Subjekti so si pri tem drugem delu poskusa bolje zapomnili tiste besede, ki so si jih zapomnili že pri prvem delu, in sicer v majhnem ampak statistično značilnem odstotku. Bem je to interpretiral kot dokaz prekognicije: kasnejše pisanje je vplivalo na sedanjo zapomnitev besed. (Tu se bomo vzdržali interpretacije in jo preložili na konec, saj bi radi pokazali, kaj se zgodi s kritiko senzacionalnih eksperimentov.) Bem je opisal devet takih poskusov, ki naj bi dokazovali, da kasnejši dogodki vplivajo na predhodno vedenje ljudi - v majhnem odstotku a statistično značilno. "Ljudje dejansko 'čutijo prihodnost'", piše v članku. Potem so o podobnih rezultatih na drugačnem gradivu poročali še drugi raziskovalci (gl. članek). Skratka: poskusi dokazujejo časovno obrnjeno vzročnost oziroma prekognicijo.
Christofer French je ponovil Bemove poskuse in ni prišel do enakih ugotovitev. Bemu v prid je treba povedati, da je pozval kolege, naj njegove poskuse ponovijo in preverijo in jim je v ta namen dal na voljo vso opremo in vse podatke. French: "Izziv so sprejele tri raziskovalne skupine, med katerimi je bila tudi naša, a nobeni ni uspelo ponoviti Bemovih sklepov. Podobno neuspešni so bili pozneje tudi drugi posnemovalci." V zvezi s tem French opozarja na vse bolj razširjeno "matranje podatkov". Raziskovalci toliko časa z vsem možnim statističnim arzenalom obračajo podatke, da potrdijo svojo delovno hipotezo; da se sicer majhne razlike s čaranjem pokažejo kot vendarle statistično značilne. Ko je hotel French svoje izsledke objaviti v isti reviji, v kateri je bila objavljena Bemova študija, mu je urednik odvrnil, da ne objavlja ponovitev. Enak odgovor je dobil še pri nekaj drugih revijah (več v članku).
Taka uredniška politika, ki očitno podlega kriteriju zanimivosti, senzacionalnosti - tako kot rumeni tisk, kot je pripomnila neka kolegica - je katastrofalna, saj onemogoča spoštovanje enega temeljnih znanstvenih načel, namreč preverjanja ugotovitev z neodvisno ponovitvijo poskusa. S tem uredništva resnično tlakujejo pot v rumeno znanost.
Vrnimo se k Bemovemu poskusu. On je domneval, da bo kasnejši dogodek vplival na prejšnjega, kasnejše pisanje na sedanjo zapomnitev. Obrnil je časovno vzročno zaporedje. Vprašajmo se, kako to, da si človek zapomni določene besede, drugih pa ne? Recimo, da je to posledica neznanega dejavnika X (morda kakšnih nezavednih asociacij, zaradi katerih so nekatere besede za dano osebo bolj zapomnljive). Osebi za kratek čas prezentiramo seznam besed in ona si nekatere zapomni, drugih ne. Čez čas to ponovimo ali pa, kot Bem, prezentiramo reduciran seznam, na katerem so le nekatere od besed, ki si jih je oseba že prej zapomnila. Mar ni upravičeno pričakovati, da si bo zapomnila prav besede, ki si jih je že enkrat zapomnila, naj jih je potem zapisala ali ne? Je Bem uporabil kontrolno skupino oseb, ki bi jim preprosto dvakrat pokazali seznam istih besed in nato prešteli besede, ki so si jih ponovljeno zapomnili v obeh delih poskusa - brez vmesnega pisanja. Najbrž bi ugotovili precejšnjo stopnjo skladnosti. Ali, če se pošalimo: namesto pisanja, bi Bem lahko med oba dela poskusa vrinil pomivanje posode. Ugotovil bi, da je kasnejše pomivanje posode značilno vplivalo na sedanjo zapomnitev imen. Toda, če je deloval poleg ali mimo pisanja kak tretji dejavnik (v nezavednem), kako to, da Frencheve ponovitve niso pokazale skladnosti v zapomnjenju besed v obeh delih poskusa? To pomeni, da tudi hipoteza o tretji variabli nima osnove in da je šlo v resnici za "matranje podatkov". Žal ne morem kritično oceniti drugih podobnih poskusov, ker nimam originalnih besedil. A gotovo so povsod kakšni hakeljci bodisi v razmišljanju (kot pri Bemu) bodisi v postopku.
Daryl Bem, ugleden psiholog z univerze Cornell v ZDA, raziskuje parapsihološki pojav prekognicije. Prekognicija pomeni vedenje, zavest o prihodnosti, o tem, kaj se bo zgodilo. Če boš pri igrah na srečo postavil kocko na rdeče polje, boš dobil. Koristno vedenje, ni kaj! Bem je izhajal iz veljavne ugotovitve, da si niz besed bolje zapomnimo, če jih pred tem zapišemo. Ali je možno, da bi si ZDAJLE bolje zapomnili tiste besede, ki jih šele BOMO potem zapisali? Kasnejše pisanje bi vplivalo na sedanjo zapomnitev; kasnejši dogodek bi vplival na sedanjega. V običajnem, metodološko neoporečnem, eksperimentu je Bem subjektom na hitro prikazal dolg seznam besed in jim dejal, naj si jih skušajo čim več zapomniti. Preveril je, katere so si zapomnili. Takoj zatem jim je prikazal krajši seznam iz prejšnjega seznama naključno izbranih besed. Rekel jim je, naj si jih zapišejo in si jih skušajo zapomniti. Spet je preveril, kaj so si zapomnili. Subjekti so si pri tem drugem delu poskusa bolje zapomnili tiste besede, ki so si jih zapomnili že pri prvem delu, in sicer v majhnem ampak statistično značilnem odstotku. Bem je to interpretiral kot dokaz prekognicije: kasnejše pisanje je vplivalo na sedanjo zapomnitev besed. (Tu se bomo vzdržali interpretacije in jo preložili na konec, saj bi radi pokazali, kaj se zgodi s kritiko senzacionalnih eksperimentov.) Bem je opisal devet takih poskusov, ki naj bi dokazovali, da kasnejši dogodki vplivajo na predhodno vedenje ljudi - v majhnem odstotku a statistično značilno. "Ljudje dejansko 'čutijo prihodnost'", piše v članku. Potem so o podobnih rezultatih na drugačnem gradivu poročali še drugi raziskovalci (gl. članek). Skratka: poskusi dokazujejo časovno obrnjeno vzročnost oziroma prekognicijo.
Christofer French je ponovil Bemove poskuse in ni prišel do enakih ugotovitev. Bemu v prid je treba povedati, da je pozval kolege, naj njegove poskuse ponovijo in preverijo in jim je v ta namen dal na voljo vso opremo in vse podatke. French: "Izziv so sprejele tri raziskovalne skupine, med katerimi je bila tudi naša, a nobeni ni uspelo ponoviti Bemovih sklepov. Podobno neuspešni so bili pozneje tudi drugi posnemovalci." V zvezi s tem French opozarja na vse bolj razširjeno "matranje podatkov". Raziskovalci toliko časa z vsem možnim statističnim arzenalom obračajo podatke, da potrdijo svojo delovno hipotezo; da se sicer majhne razlike s čaranjem pokažejo kot vendarle statistično značilne. Ko je hotel French svoje izsledke objaviti v isti reviji, v kateri je bila objavljena Bemova študija, mu je urednik odvrnil, da ne objavlja ponovitev. Enak odgovor je dobil še pri nekaj drugih revijah (več v članku).
Taka uredniška politika, ki očitno podlega kriteriju zanimivosti, senzacionalnosti - tako kot rumeni tisk, kot je pripomnila neka kolegica - je katastrofalna, saj onemogoča spoštovanje enega temeljnih znanstvenih načel, namreč preverjanja ugotovitev z neodvisno ponovitvijo poskusa. S tem uredništva resnično tlakujejo pot v rumeno znanost.
Vrnimo se k Bemovemu poskusu. On je domneval, da bo kasnejši dogodek vplival na prejšnjega, kasnejše pisanje na sedanjo zapomnitev. Obrnil je časovno vzročno zaporedje. Vprašajmo se, kako to, da si človek zapomni določene besede, drugih pa ne? Recimo, da je to posledica neznanega dejavnika X (morda kakšnih nezavednih asociacij, zaradi katerih so nekatere besede za dano osebo bolj zapomnljive). Osebi za kratek čas prezentiramo seznam besed in ona si nekatere zapomni, drugih ne. Čez čas to ponovimo ali pa, kot Bem, prezentiramo reduciran seznam, na katerem so le nekatere od besed, ki si jih je oseba že prej zapomnila. Mar ni upravičeno pričakovati, da si bo zapomnila prav besede, ki si jih je že enkrat zapomnila, naj jih je potem zapisala ali ne? Je Bem uporabil kontrolno skupino oseb, ki bi jim preprosto dvakrat pokazali seznam istih besed in nato prešteli besede, ki so si jih ponovljeno zapomnili v obeh delih poskusa - brez vmesnega pisanja. Najbrž bi ugotovili precejšnjo stopnjo skladnosti. Ali, če se pošalimo: namesto pisanja, bi Bem lahko med oba dela poskusa vrinil pomivanje posode. Ugotovil bi, da je kasnejše pomivanje posode značilno vplivalo na sedanjo zapomnitev imen. Toda, če je deloval poleg ali mimo pisanja kak tretji dejavnik (v nezavednem), kako to, da Frencheve ponovitve niso pokazale skladnosti v zapomnjenju besed v obeh delih poskusa? To pomeni, da tudi hipoteza o tretji variabli nima osnove in da je šlo v resnici za "matranje podatkov". Žal ne morem kritično oceniti drugih podobnih poskusov, ker nimam originalnih besedil. A gotovo so povsod kakšni hakeljci bodisi v razmišljanju (kot pri Bemu) bodisi v postopku.
Naročite se na:
Objave (Atom)