Meja receptivnega (nevtralnega) intervjuja

Kako obdržati receptivno držo, kljub temu, da problem dobro poznamo?

Naj najprej preverim, če vprašanje dobro razumem (žal bo v odsotnosti spraševalke to le preverjanje s samogovorom). Vprašanje se nanaša na izvedbo odprtega intervjuja iz oči v oči. Spraševalec naj bi pri takem intervjuju zavzel receptivno držo, to je, naj bi predvsem pozorno poslušal in ne posegal v vprašančevo pripoved z izražanjem svojih mnenj in stališč. Tako vzdržen je težko biti, če spraševalec dobro pozna problematiko, sogovornik pa o tej problematiki izraža po mnenju spraševalca neresnična, nepoznavalska, ali kako drugače nevzdržna stališča. Kako naj ravna spraševalec?
Receptivna drža, drža nevtralnega poslušalca, je ena od možnosti, ne edina. Njej nasprotna je možnost dialoga, ki je, dalje, lahko bolj ali manj strpen. Skrajna nasprotna možnost je prepričevanje (brez uporabe palice).
Priporočanje receptivne drže zainteresiranega poslušalca, ki hoče vprašanca zgolj razumeti ne pa spremeniti njegovih stališč, temelji na občemetodološki ali metaznanstveni normi nevtralnosti znanosti. Znanost naj bi bila nevtralna v odnosu do praktičnih človeških zadev. recimo do politike. Temu načelu so ravno kvalitativni metodologi oporekali, a tu se ne moremo spuščati v razpravo na tej ravni. Izkoristimo priložnost, da to načelo omejimo prav ob gornjem primeru.
Prav v gornjem vprašanju se namreč skriva dvom, kritika ali vsaj nujna omejitev načela nevtralnosti, omejitev metodološkega načela z etično normo. Dvom, ki temelji na izkušnji pri delu v zdravstvu.
Recimo, da nam vprašanec pripoveduje, kako se sam zdravi, pri tem pa opisuje početje, ki je po medicinski doktrini in vseh dosedanjih praktičnih izkušnjah spraševalke same zdravju škodljivo, torej nevarno. V takem primeru je res težko vzdržati receptivno držo, saj nas vprašanec kar vleče za jezik. In je ni treba vzdržati; še več, moramo jo opustiti. Vprašancu pustimo, da do konca opiše in utemelji svoje ravnanje (toliko se bomo že vzdržali). Nato pa mu bomo povedali, kaj si kot strokovnjak mislimo o tej zadevi in mu svetovali, naj svojo prakso opusti. Morda bomo s tem ogrozili odnos z njim, povzročili, da vprašanec ne bo več hotel sodelovati ne v tej, ne v kaki drugi raziskavi in bo odganjal vse anketarje in druge tečneže do konca svojega življenja. Kaj je alternativa? Naj vljudno molčimo in ga ne opozorimo na očitno nevarnost in škodo, ki si jo povzroča?
Etična načela so važnejša od znanstvenih; omejujejo znanstvene apetite. Če bi bilo drugače, ne bi obsodili medicinskih raziskav doktorja Mengeleja, ampak bi jih sprejeli kot prispevek k znanosti.
Seveda pa moramo paziti, da ne bomo v prosvetljevalski vnemi sami propagirali stališč, ki niso preverjena; da ne bomo sami vsiljevali svojih prepričanj in svoje vere. Ta nevarnost je celo večja od one prejšnje, da pustimo ljudi v zablodi, ker nastopamo s pozicij avtoritete in svete prepričanosti o svojem strokovnem prav.
Po drugi strani pa v razmislek tole vprašanje: Ali je prav, da so fiziki raziskovali razcep atoma in objavili izide, ali bi bilo bolje, ko bi svoje odkritje zakopali globoko v zemljo in obdali z trimetrskim betonskim oklepom in prenehali s takimi raziskavami, namesto, da so morali z betonskim oklepom obdati uničujoči černobilski reaktor? A podobno vprašanje bi lahko zastavili izdelovalcu kuhinjskih nožev, saj so bili z več kot enim njegovih izdelkov umorjeni ljudje.

Pogostost rabe intervjuja

Kako pogosto se uporabljajo intervjuji kot tehnika zbiranja podatkov v zdravstvu?

Domnevam, da se vprašanje nanaša na zbiranje podatkov v okviru raziskav ne morda diagnostičnih ali drugih postopkov v zdravstvu. Tudi če tako zožim vprašanje, je odgovor: ne vem. Če bi vprašanje dalje omejili na kvalitativne raziskave v slovenskem zdravstvu, pa bi bilo to možno sorazmerno hitro ugotoviti. Iz pregleda kvalitativnih raziskav v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012) lahko posredno sklepamo, da je intervju prevladujoča metoda zbiranja podatkov. Verjetno bi nekaj podobnega ugotovili, če bi pregledali objave v Obzorniku zdravstvene nege. 
Da bi vprašanje intervjuja zagledali v širšem kontekstu, si pomagamo s pregledom metod zbiranja podatkov s spraševanjem sploh. Naj kar prepišem pregled teh metod iz svojega učbenika (Mesec 1997):

Različne oblike raziskovalnega spraševanja lahko razdelimo glede na dve dimenziji: strukturiranost in možnost metakomunikacije. Glede na strukturiranost spraševanja (npr. ali uporabljamo podroben vprašalnik ali ne) delimo spraševanja na strukturirana in nestrukturirana. Druga delitev je glede na možnost metakomunikacije, tj. pogovora o tem, kako se pogovarjamo, od česar je odvisno odpravljanje nesporazumov. Pri pogovoru ali spraševanju je vedno dana možnost nesporazuma. Pri nekaterih oblikah pogovora nesporazum lahko odpravimo, pri drugih pa te možnosti ni, ali pa je zmanjšana.

Če ti dve dimenziji kombiniramo, dobimo šest različnih tipov ali vrst raziskovalnega spraševanja. To je seveda ena od možnih delitev; ni popolna, vendar po mojem mnenju pokriva večji del načinov spraševanja. Seveda je možno posamezne tipe še naprej členiti, ali pa dodati kak način. Nestrukturirane tehnike se uporabljajo v kvalitativnih raziskavah, strukturirane pa v kvantitativnih. 

Gornje vprašanje se nanaša na intervju, to pomeni - v kvalitativni raziskavi - na odprti osebni intervju iz oči v oči. To je nestrukturiran način spraševanja, pri katerem je dana največja možnost metakomunikacije, to je, sporazumetja glede možnega nesporazuma. To pomeni, da vprašanec, če ne razume vprašanja, lahko vpraša spraševalca: Kako ste to mislili? Spraševalec pa, ki zasluti, da ga je vprašanec napačno razumel, lahko reče: Imam občutek, da vi mislite na nekaj drugega kot jaz; kaj ste mislili? Te možnosti na primer pri poštni anketi ni.

Odprti osebni intervju se lahko izvaja na različne načine, ki gredo od (znotraj odprtosti) bolj strukturiranega do manj strukturiranega; od manj odprtega do bolj odprtega (ne pa popolnoma zaprtega). Kaj pravzaprav pomeni odprtost oziroma nestrukturiranost? Pri odprtem intervjuju ne uporabljamo vnaprej pripravljenega podrobnega seznama vprašanj (po možnosti z vnaprej danimi možnimi odgovori) ampak le tako imenovani opomnik (aide memoire), to je, kratek seznam najvažnejših tem, o katerih se želimo pogovarjati z vprašancem. V skrajnem primeru nimamo niti tega, ampak vprašancu samo naznačimo temo, o kateri se želimo pogovarjati. 

Druga značilnost odprtega intervjuja, ki deloma izhaja iz prve, je, da pustimo vprašanca, da sam govori in posegamo s podvprašanji samo, da ga spodbudimo k nadaljnjemu pripovedovanju (narativni ali pripovedovalni intervju kot podvrsta odprtega intervjuja), ali da preusmerimo pogovor na drugo temo.

Več o tem ob drugi priliki.

Viri:

Mesec, B. 1997. Metodologija raziskovanja v socialnem delu I. Študijsko gradivo za interno uporabo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Rotar Pavlič, D. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. Zdravje in bolezen v kvalitativnem raziskovanju. V: F. Adam i.dr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.

Tehnike za zbiranje podatkov

Kakšne tehnike za zbiranje podatkov v kvalitativni raziskavi poznamo?

To je eno od vprašanj, ki so mi jih zastavili slušatelji 3. generacije magistrskega študija VŠZNJ. 
V splošnem razlikujemo dve vrsti podatkov (kvalitativnih ali kvantitativnih): primarne in sekundarne. Primarni so tisti, ki jih zberemo neposredno v okviru dane raziskave; sekundarni so podatki, ki so že zbrani; bili pa so zbrani v okviru drugih raziskav ali z drugim namenom, kot je namen naše raziskave. To razlikovanje je pomembno za kvalitativne raziskave, saj se pogosto opirajo na že zbrano dokumentarno gradivo; gradivo, ki je bilo zbrano z drugačnim namenom, kot je namen dane raziskave, to pa pomeni, da nam ni podrobno znan kontekst nastanka gradiva, kar otežuje interpretacijo in lahko vodi do nesporazumov. Vsekakor pa so bili tudi sekundarni podatki zbrani z eno od različnih tehnik za zbiranje primarnih podatkov. Te tehnike lahko delimo na tiste, ki temeljijo na opazovanju in tiste, ki temeljijo na spraševanju oziroma zapisovanju; tem pa dodamo še dokumente, ki temeljijo na samoopazovanju, dokumente iz uradnih virov ipd. Naj samo naštejem nekaj tehnik:

A. OPAZOVANJE

• nesistematično opazovanje, anekdotsko zapisovanje
• odkrito opazovanje s popolno udeležbo
• odkrito opazovanje z delno udeležbo 
• odkrito opazovanje brez udeležbe
• prikrito opazovanje s popolno udeležbo
• prikrito opazovanje z delno udeležbo 
• prikrito opazovanje brez udeležbe

B. SPRAŠEVANJE

• nesistematično zapisovanje pogovorov
• nestrukturiran (odprt) intervju
• skupinski intervju
• skupinska razprava, fokusne skupine
• esej (prosti spis)

C. DOKUMENTI

• dnevniki
• potopisi
• pisma
• osebni dokumenti
• biografije, avtobiografije
• dokumenti organizacije (zapisniki sestankov)
• organizacijska poročila
• časopisni članki
• fotografije, video
• risbe, slike
• proizvodi materialne kulture

Več najdete v študijski literaturi.

Pojmi integrativnega kvalitativno-kvantitativnega pristopa

V članku Hlebčeve in Mrzelove ni definicij novih pojmov pristopa, ki povezuje kvalitativne in kvantitativne metode. Mogoče bo komu koristilo, če jih torej iz didaktičnih razlogov dodam, opirajoč se na članek Hlebec, Mrzel 2011.

dvofazni raziskovalni načrt: vrsta sukcesivnega raziskovalnega načrta, pri katerem si sledita faza kvalitativnega in faza kvantitativnega raziskovanja v kakršnem koli zaporedju. Običajno izvedemo kvalitativno raziskavo kot pripravo na kvantitativno ali kot pojasnitev izidov kvantitativne. Logično možni so poleg enofaznega (bodisi kvalitativna bodisi kvantitativna raziskava) tudi več kot dvofazni načrti, npr. trofazni, v katerem s kvalitativno raziskavo ugotovimo najprej, katere variable so relevantne, o teh variablah potem poberemo kvantitativne podatke, ki jih nato interpretiramo s pomočjo kvalitativne raziskave.

integracija metod: povezana, zaporedna ali hkratna uporaba kvalitativnih in kvantitativnih metod v istem raziskovalnem načrtu

metodološki eklekticizem: metodološko paberkovanje, uporaba različnih raziskovalnih metod in tehnik, ki morda izvirajo iz epistemološko nasprotnih nazorov, ne da bi pri tej uporabi skušali biti epistemološko dosledni in ekskluzivni. Nasprotje: metodološki ekskluzivizem

metodološki ekskluzivizem: metodološki nazor, ki zahteva logično doslednost in skladnost epistemološke, metodološke in metodično-tehnične ravni metodologije; npr. behaviorizem, ki izključuje metodo introspekcije zaradi načelnega stališča, da "mentalno" ni dosegljivo objektivnemu opazovanju. Nasprotje: metodološki eklekticizem

simultani raziskovalni načrt: r. n. pri katerem se kvalitativna in kvantitativna raziskava določenega problema izvajata hkrati, sočasno, vendar tako, da se njuna spoznanja na koncu povežejo

sukcesivni (fazni) raziskovalni načrt: r. n., pri katerem si sledijo faze kvalitativnega in faze kvantitativnega raziskovanja v različnih zaporedjih, tako da se njuhova spoznanja na koncu povežejo; najpogostejši je >dvofazni raziskovalni načrt

ugnezdeni raziskovalni načrt: r. n. pri katerem ena vrsta raziskovanja, kvalitativnega ali kvantitativnega, predstavlja širši ali nadrejeni okvir, znotraj katerega se izvaja raziskava druge vrste: kvalitativna  znotraj kvantitativne ali obratno. Predstava ugnezdenosti ne velja le za raven raziskovalnega načrta ampak tudi za epistemološko raven; nazor, da je za raziskovanje človeških in družbenih zadev edino primerna interpretativna metoda, lahko vključuje kvantitativne metode vendar znotraj interpretativnega okvira - in obratno.

Vir: Valentina Hlebec in Maja Mrzel. 2011. Sekundarni kvantitativni podatki v raziskovalnih načrtih z integracijo metod. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (4): integracija metod

Nadaljujem opombe k zborniku Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Tokratna tema primerno nadaljuje temo o odnosu med kvalitativnim in kvantitativnim raziskovanjem, začeto v prejšnjem zapisu. Članek Valentine Hlebec in Maje Mrzel (2011: 65-96) obravnava zelo posebno temo o "metodoloških dilemah pri uporabi sekundarnih kvantitativnih podatkov ... v raziskavah z integracijo kvalitativnih in kvantitativnih metod" (ibid. str. 66), hkrati pa nas tako rekoč mimogrede seznani s celo vrsto sodobnih pojmov o odnosu med kvalitativnimi in kvantitativnimi raziskavami. 

Osebno sem članek sprejel z zadovoljstvom, saj me je seznanil z dejstvom, da sta prevladana metodološki ekskluzivizem in boj med obema metodološkima usmeritvama. Še se namreč spominjam, kako so rakitniški vzgojitelji (1976) in metodologi zavrnili uporabo standardiziranih (= "kvantitativnih") tehnik spraševanja otrok, češ da njihova uporaba vnaša avtoritarno prisilo v čisto medčloveško srečanje otrok in neavtoritarnih vzgojiteljev. V danem primeru so morda celo imeli prav, vendar se je to stališče navezovalo na stoletni metodološki spor med "duhovedno" in "behavioristično" sociologijo in psihologijo in v tej luči imelo značaj boja za prevlado ene ali druge metode. Nazor, s katerim nas seznanjata Hlebec in Mrzel, tudi olajšuje moje zagovarjanje sorazmerne avtonomije metodoloških ravni, to je, sorazmerne neodvisnosti tehničnih postopkov kvalitativne analize besedil od epistemološkega nazora. Kvalitativno "grounded theory" je po mojem možno imeti za povsem pozitivistično. To pomeni tudi, da "kvalitativno" ne pomeni že tudi samo po sebi "interpretativno", "hermenevtično" ali kakor koli že; ti vidiki lahko ostanejo nereflektirani, ne da bi to raziskavo naredilo neveljavno, refleksija pa bi jo seveda poglobila. Kaže, da so tovrstna pričkanja torej prevladana.

"Najprimernejša metoda za obravnavo specifičnega raziskovalnega vprašanja je tako lahko bodisi le kvalitativna ali le kvantitativna, ali pa utemeljeno pričakujemo, da dasta metodološko najboljši odgovor obe vrsti metod skupaj. Spoštovanje različnih paradigmatskih izhodišč in raznolikosti na vseh stopnjah raziskovalnega procesa je postala norma raziskovalne skupnosti (Teddlie in Tashakkori, 2010: 9-12; po Hlebec, Mrzel 2011), ki se loteva hkratne uporabe kvantitativnih in kvalitativnih metod. Vse več je raziskav, kjer se v isti raziskovalni skupini uporablja tako induktivna kot deduktivna logika v cikličnem in iterativnem raziskovalnem procesu" (Hlebec, Mrzel 2011: 66). Pojmi, ki sestavljajo novi metodološki jezik so med drugim: metodološki eklekticizem, integracija metod, fazni raziskovalni načrt, ugnezdeni raziskovalni načrt. (Definirali jih bomo v naslednjem zapisu.)

V nadaljevanju avtorici navedeta prepričljiv argument, da "razlogi za kvalitativno raziskovanje niso samo metodološki, so tudi vsebinski" (ibid. str. 71), na primer, kadar imamo - tako kot pri preučevanje socialne izključenosti - opraviti z zelo majhnimi, izrazito marginalnimi skupinami, ki jih je s kvantitativnimi raziskavami težko zajeti.
Precej prostora posvetita tudi razpravi o primernih načinih vzorčenja v integrirani raziskavi, ko kombiniramo različne načine reprezentativnega, in namenskega, teoretičnega vzorčenja.

V svoji raziskavi sta preučili 31 objavljenih pojasnjevalnih (eksplanativnih) raziskav, ki so temeljile na kvantitativnih podatkih, ki so jih interpretirali kvalitativno v integriranem kvalitativno-kvantitativnem raziskovalnem načrtu. Posebej sta se osredotočili na raziskave, ki so temeljile na sekundarnih podatkih. Zaključili sta, da ima uporaba sekundarnih podatkov več prednosti kot pomanjkljivosti, da pa je treba upoštevati njene omejitve.

Vir: Valentina Hlebec in Maja Mrzel. 2011. Sekundarni kvantitativni podatki v raziskovalnih načrtih z integracijo metod. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.

Povezava kvantitativnih in kvalitativnih raziskav

Metodologija kot veda o načinih (družboslovnega) raziskovanja se deli na tri sloje glede na naraščajočo ali pojemajočo splošnost njenih problemov: najbolj splošna so epistemološka ali občemetodološka vprašanja, kot npr. ali je za proučevanje človeških zadev primerna naravoslovna metoda, ali pa bi morali glede na to, da je človek zavestno bitje, ki osmišlja sebe in svet, uporabiti druge metode. Na drugi ravni proučuje metodologija različne splošne metode, kot so opazovanje, spraševanje, eksperiment, etnografijo, akcijsko raziskovanje ipd. Na tretji ravni proučuje praktično načrtovanje raziskav, raziskovalne tehnike, instrumente ipd. O odnosu med kvalitativnim in kvantitativnim raziskovanjem je mogoče razpravljati na vseh teh treh ravneh. Na občemetodološki ravni se vprašanje odnosa med njima ustrezneje preimenuje v vprašanje o odnosu med objektivističnim oziroma pozitivističnim naravoslovnim pristopom na eni strani in interpretativnim pristopom na drugi strani. Na ravni splošnih metod in na ravni tehnik pa na odnos med postopki, s katerimi pridobivamo in analiziramo kvantitativne podatke, in postopki, s katerimi pridobivamo in analiziramo kvalitativne podatke.

Če sodimo, da je edino "znanstveno", če v družboslovju uporabljamo naravoslovne metode, ki uporabljajo merjenje pojavov in stremijo k matematičnemu idealu "ekzaktnosti", bomo kvalitativnim metodam odrejali podrejen položaj v okviru objektivističnega kvantitativnega raziskovalnega načrta. Če sodimo, da je za proučevanje družbe in človeka, zaradi njegove zavestne, osmišljajoče narave, primerna interpretativna metoda, in da ugotavljanje kvalitet (variabel) predhodi njihovemu merjenju, bomo kvantitativne metode umestili v širši okvir kvalitativne raziskave. Lahko pa tudi dopuščamo, da ima vsaka od obeh splošnih metodologij "svoj prav" in imamo raziskovanje obeh vrst za enako "znanstveno". To pomeni, da ne izključujemo ne ene ne druge metode, pač pa jima v okviru konkretnih raziskovalnih načrtov odrejamo njihovo mesto: enkrat bo kvalitativna raziskava podrejena kvantitativni, bo njeno dopolnilo; drugič ji bo nadrejena in bo kvantitativna dopolnilo kvalitativne; tretjič bosta obe vrsti raziskav potekali neodvisno druga od druge a povezano, ukvarjajoč se z istim področjem ali problemom. 

Primer odnosa prve vrste je kvantitativna anketna raziskava, pri kateri najprej izvedemo kvalitativno raziskavo. Intervjuvamo manjše število oseb, te intervjuje kvalitativno analiziramo, da bi ugotovili, katere variable se sploh pojavljajo v odnosu do določenega problema. Na tej osnovi sestavimo standardiziran vprašalnik, s katerim zberemo podatke na reprezentativnem vzorcu populacije, jih kvantitativno analiziramo in ugotovitve posplošimo. Nejasnosti, nenavadnosti in protislovja v podatkih pojasnimo tako, da izvedemo kvalitativno raziskavo, v kateri podrobneje sprašujemo teoretično izbran vzorec oseb, pri katerih se nadejamo dobiti osnovo za pojasnitev "nenavadnih" ali nepričakovanih podatkov. 

Primer kvalitativne raziskave, ki vključuje kvantitativno, je akcijska raziskava. Ta predstavlja širok kvalitativni okvir, znotraj katerega lahko pripravimo in izvedemo povsem standardizirano kvantitativno povpraševanje. Njegove rezultate pa obravnavamo v akcijskoraziskovalni skupini, jih interpretiramo in te interpretacije kvalitativno analiziramo.

Povsem lahko si predstavljamo, da bi v raziskavi o tem, kako pacienti-mladostniki uporabljajo prostor v bolnišnici, izvedli opazovanje, opisali načine uporabe prostora in jih kvalitativno interpretirali, hkrati pa bi izvedli standardizirano anketo, ki bi dala kvantitativne podatke, ki bi jim sledila kvantitativna analiza.

V zadnjem času se vse bolj uveljavlja pragmatičen pogled na odnos med kvalitativnim in kvantitativnim pristopom, stari metodološki spor o tem, kateri pristop je ustreznejši, pa se je pomaknil v ozadje. V znanosti so dobrodošle vse ugotovitve in interpretacije, ki osvetljujejo dani problem. 

Odločilna za "enakopravno" vlogo kvalitativnega pristopa in njegovo nadrejeno, podrejeno ali prirejeno uporabo glede na naravo problema, je skrb za izdelavo kriterijev "znanstvenosti" in spoštovanje teh kriterijev. 

So kvalitativne raziskave zapostavljene?

Imam občutek, da se pri nas vse preveč uporablja kvantitativna metoda. Je kvalitativna zapostavljena? Ali je ni mogoče tako množično uporabiti? Kakšno veljavo imajo kvalitativne raziskave glede na objavo? Ali ima kvalitativna raziskava res manjšo težo kot kvantitativna? 

Vprašanje je zahtevno in nanj ni mogoče izčrpno odgovoriti na tem mestu, saj bi tak odgovor obsegel primerjavo obeh metod glede na različne vidike metodologije raziskovanja vključno z njeno zgodovino. Poskusim torej na kratko in se pri tem omejim na področje zdravstvene nege.

Nimam podatkov o razširjenosti obeh metod. (Bilo bi pa to zanimivo raziskati, saj so viri dostopni, npr. bibliografija člankov s povzetki, objavljenih v Obzorniku zdravstvene nege.) Nekoliko je to vprašanje osvetlil članek Danice Rotar Pavlič o kvalitativni metodi v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012, v: Adam idr. 2012), iz katerega je razvidno, da so se kvalitativne raziskave v slovenski medicini začele kontinuirano pojavljati šele po letu 2000 oz. 2005. Tudi sam pa imam vtis, da se kvalitativna metoda pri nas sicer vse bolj uveljavlja (Adam idr. 2012), da pa se kvantitativna metoda uporablja pogosteje kot kvalitativna. Razlogov za to je več. 

Eden od njih je narava stroke zdravstvene nege. Zdravstvena nega vključuje dva vidika: zdravstveno tehničnega in odnosnega. Zdravstveno tehnični vidik se nanaša na uporabo tehničnih postopkov, odnosni pa v ožjem pomenu na odnos med zdravstvenim delavcem in pacientom. Pri odvzemu krvi ali kakem drugem posegu mora sestra obvladati tehnični postopek, poleg tega pa mora znati pacienta umiriti, mu pojasniti postopek, vzbuditi zaupanje ipd. Za proučevanje naravnih procesov, ki se odvijajo "sami od sebe", neodvisno od opazovalca, je primerna objektivna, kvantitativna metoda. Pri proučevanju odnosa ljudi do teh procesov ali odnosov med ljudmi pa je kvalitativna metoda nepogrešljiva. Rotar Pavličeva (2011) navaja raziskavo o tem, zakaj zdravniki splošne prakse neupravičeno predpisujejo antibiotike (Zaletel-Kragelj, Božikov 2010, po Rotar Pavlič 2012). V taki raziskavi nas zanima, kaj si pri tem mislijo zdravniki, kako upravičujejo svoje ravnanje, kakšne so njihove "vsakdanje teorije". Težko si predstavljam, da pri raziskovanju tega pojava ne bi uporabili kvalitativne metode, kot si ne morem predstavljati, da bi z intervjuji raziskovali biološki proces, ki vodi do "prilagoditve bakterij" na antibiotike. Zanimanje za raziskovanje zavesti udeleženih, njihovega doživljanja, medosebnih odnosov v zdravstvu je sorazmerno novo, saj je naravno, da se je medicina osredotočala na raziskovanje bioloških procesov pri boleznih in zdravljenju, nega pa prav tako bolj na tehnično-postopkovni kot na odnosni vidik. Zato ni bilo potrebe po uporabi kvalitativnih metod.

Toda tudi sociologija in psihologija sta svojo znanstvenost utemeljevali tako, da sta prevzeli kvantitativno, naravoslovno metodo. (Nekatere druge družboslovne vede, kot so etnologija, antropologija idr. so v večji meri ohranile svoj kvalitativni značaj in bile zato neupravičeno obravnavane kot "zgolj opisne"; prim. npr. pomembne antropološke teorije: Levy Strauss, Taylor.) Kvalitativna metoda se je razvila v okviru družboslovja deloma že v samem začetku družbenih ved, deloma pa kot reakcija na pozitivizem, ki se je pri proučevanju družbenih pojavov opiral na naravoslovne metode. Družbeni ali duhovni pojavi se namreč razlikujejo od naravnih pojavov po tem, da vključujejo zavedajoče se ljudi, ki osmišljajo svet okrog sebe in sledijo smislu. Zato bi jih morali proučevati z drugimi metodami kot obnašanje podgan. Marsikaj, kar velja za človeka, se da ugotoviti s preučevanjem podgan, ne pa prav tistega, kar se dogaja v človeku kot zavestnem, duhovnem, kulturnem bitju, ki osmišlja svet okrog sebe. Zato je Trstenjak upravičeno zavrnil behavioristično psihologijo kot "podganjo psihologijo". To je psihologija, ki v imenu naravoslovno, objektivistično pojmovane znanstvenosti reducira človeka na biološko bitje in spregleduje druge njegove komponente. Kvalitativna, interpretativna metoda se je torej pojavila kot kritika prevladujoče pozitivistične, kvantitativne metode v družboslovju. Ni pričakovati, da bo sprejeta z odprtimi rokami. 

Kvalitativni metodi očitajo, da je "manj znanstvena"; vendar po kriterijih kvantitativne metodologije, ki se s tem proglaša za edino veljavno. Kvantitativna metoda se osredotoča na preverjanje hipotez. Kvalitativna metoda naj ne bi imela tako dobro izdelanih postopkov za preverjanje hipotez. To velja preiskati; nisem prepričan, da je tako. Še pomembneje se je vprašati: Od kod izvirajo hipoteze? "Kvantitativci" pravijo, da jih izpeljemo iz teorije. Teorija je zapisana in objavljena posplošitev iz dosedanjih raziskav. A kakšna je dosedanja teorija, ki domnevno pojasnjuje, zakaj zdravniki predpisujejo antibiotike? Morda take teorije sploh še ni; jo je šele treba ustvariti. To je sicer možno storiti tako, da si raziskovalec izmisli teorijo; bolje empirično utemeljeno pa je, če o tem povprašamo zdravnike in ugotovimo, kakšne so njihove "vsakdanje teorije", s katerimi utemeljujejo svoje ravnanje. Kvalitativna metoda torej prispeva k ustvarjanju teorij, iz katerih izpeljemo hipoteze, ki jih nato preverjamo. Kvalitativna metodologija tudi oblikuje svoje kriterije "znanstvenosti", ki vključujejo pozitivistične kriterije in jih nadgrajujejo. Današnja kvalitativna metodologija ima izdelane metodološke postopke in kriterije in, to si upam trditi, v ničemer ne zaostaja za kvantitativno. Zapostavljanje kvalitativne metode je torej vse manj upravičeno.

Res pa je, da postopki kvalitativnega raziskovanja niso tako mehanični kot pri kvantitativnem raziskovanju. Zahtevajo več osebne občutljivosti in iznajdljivosti in sprotnega prilagajanja gradivu. Za kvantitativne raziskave imamo npr. izdelane zbirke merskih instrumentov za različna področja in različne spremenljivke. Apliciraš merski instrument iz priročnika, vložiš podatke v računalnik, klikneš na nekaj gumbov, računalnik ti prikaže rezultate. Samo še prebrati jih moraš znati (ali pa prosiš za pomoč tistega, ki to zna) in raziskava je opravljena. Pri kvalitativni raziskavi moraš že takoj z mučnim razmišljanjem oblikovati kode - temu se ne moreš izogniti, četudi potem vse skupaj vpišeš v računalnik, ki sam dela naprej. Malo se šalim. 

Da kvantitativna metoda še vedno prevladuje, je torej posledica predmetne usmerjenosti določenih področij (na bio-fizični svet v nasprotju z družbeno-kulturnim, odnosnim), seznanjenosti s kvalitativno metodologijo in institucionalnih praks. Še beseda o teh slednjih. Kvantitativne raziskave imajo izdelane postopke, ki v največji možni meri avtomatizirajo raziskovalni postopek, kot je razvidno iz zgornjega zgleda. Ker zahtevajo manj truda, tudi manj znanja (čeprav so navidezno "kunštne", ker vsebujejo poplavo mehanično produciranih številk), so bolj priljubljene. Če hočete hitro diplomirati, se ne lotite kvalitativne raziskave. Ne izvajajte intervjujev, ne obdelujte jih, ne konstruirajte "utemeljene teorije". Vzemite vprašalnik iz priročnika, anketirajte ljudi, vse ostalo bo opravil računalnik. Za to, da bi bolj uporabljali kvalitativno metodologijo je potrebna odločitev ustanove (šole), da bo spodbujala njeno uporabo. To pa pomeni, da učitelji ne bodo vsiljevali kriterijev znanstvenosti "kvantitativne metodologije", ampak da se bodo poučili o kvalitativnih kriterijih znanstvenosti in kot mentorji skrbeli, da bodo v nalogah upoštevani.
Sicer pa velja: Bodi pogumen! Drzni si! 
Viri:
Adam, F. idr. 2012. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Rotar Pavlič, B. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. V: Adam, F. idr. 2012: 43-64.