KVALITATIVNA ANALIZA S CHATGPT

Objavljam povzetek članka o možnostih kvalitativne analize z umetno inteligenco chatGPT. Članek je bil poslan v objavo časopisu Socialno delo in bo predvidoma objavljen v št. 2, 2023. V njem opisujem svojo prvo izkušnjo s chatGPT in primerjavo med kvalitativno analizo odlomka iz intervjuja s človeško inteligenco (HI) in umetno inteligenco (UI). 

Blaž Mesec

Jezikovni model umetne inteligence chatGPT – pripomoček kvalitativne analize

Primerjava kvalitativne analize z umetno (UI) in humano inteligenco (HI)

Opisan je poskus uporabe jezikovnega modela umetne inteligence (UI) chatGPT pri kvalitativni analizi primera besedila, to je, odgovora študentke socialnega dela na eno od vprašanj o njeni študijski praksi. Robotu chatGPT so bila zastavljena vprašanja, ki se nanašajo na identifikacijo osnovnih tem, osnovnih konceptov, tipološkega razporejanja (klasifikacije) in ocenjevalnega razporejanja. Odgovori robota so bili primerjani z izdelki človeškega raziskovalca. Robot je podal presenetljivo ustrezne odgovore. Samokritično je zavrnil samo zahtevo po strokovni konceptualizaciji. Sklep neformalnega poskusa je, da je robot UI chatGPT povsem uporaben pripomoček pri kvalitativni analizi, pod pogojem, da mu raziskovalec zna zastavljati ustrezna vprašanja (prompts). Izdelke robota mora pred objavo presoditi in dopolniti človeški raziskovalec. Zastavlja se vprašanje avtorstva in odgovornosti. - Robot je prispeval tudi prevod tega povzetka v angleščino (z nekaj človeškimi popravki).

---

The text describes an experiment that used the language model of artificial intelligence (AI) called ChatGPT for the qualitative analysis of a response from a social work student to an interview question about her study practice. ChatGPT was asked questions about identifying basic themes, concepts, typologies, and evaluations. The robot provided surprisingly appropriate answers, but it rejected self-critically the request for professional conceptualization. The conclusion of the informal experiment is that ChatGPT is a useful tool in qualitative analysis, provided that the researcher can ask appropriate questions (prompts). However, the output of the robot must be evaluated and supplemented by a human researcher before final report and publication. The issue of authorship and responsibility is raised. - The robot also contributed the English translation of this summary (with some human corrections afterwards). - Prompt: Please translate the following text from Slovenian to English. 

IZŠLA JE KNJIGA O KVALITATIVNEM RAZISKOVANJU

 

KNJIGO LAHKO NAROČITE V SPLETNI KNJIGARNI

 https://buca.si/

https://buca.si/knjigarna/stvarna-literatura/druzboslovje-humanistika/kvalitativno-raziskovanje-v-teoriji-in-praksi/

KVALITATIVNO RAZISKOVANJE V DIGITALNEM SVETU

 

Še vedno mislim, da je za tistega, ki se prvič loteva kvalitativne analize kvalitativnega gradiva (KVALANA*) najbolje, da se je loti "peš", to je s papirjem in pisalom v roki. Računalniški programi za KVALANO (QUALANA), za DIGIKVALANO** olajšajo nekatera mehanična opravila, ne morejo pa nadomestiti razmišljanja, ki je s svinčnikom in radirko v roki lahko bolj mirno in osredotočeno kot pri klikanju na ikonice in živčnem popravljanju napačnih klikov ob boju z vsiljivimi varovalnimi programi in občasnimi pozivi k resetiranju računalnika, ker se je ravno vpisala posodobitev sredi prizadevnega kodiranja in interpretiranja. Toda. Toda danes ne moremo mimo vseh teh računalniških čudes. Postala so neogibna sestavina vsakdanjega dela in - roko na srce - z v Wordu natipkanim prepisom intervjuja se lepše dela kot z na roko napisanim. In tu se začenja moj prvi uvid.

Računalnik tako ali tako uporabljamo, tudi za kvalitativno analizo, le da morda ne uporabljamo posebnih programov, ki so narejeni prav za ta namen. Če med STRANMI tega bloga poiščete stran Od odprtega kodiranja do poskusne teorije: stereotipi o starih, boste našli popolno kvalitativno analizo od vprašanj za intervju, preko zapisa odgovorov in kodiranja do poskusne teorije. Ja, to je končana kvalitativna analiza - brez posebnega v ta namen izdelanega programa, toda na računalniku zapisana. Uporabili smo samo navaden urejevalnik besedila MS Word oziroma v tej objavi platformo Blogger. Torej: tudi če se analize lotevate prvič, odprite datoteko Worda, prenesite vanjo nekje drugje zapisan intervju in začnite kopirati in lepiti, vmes pa razmišljajte, kaj počnete. To ne bo računalniška kvalitativna analiza, DIGIKVALANA, ampak z računalniškim urejevalnikom besedila napisana analiza.

Drugi uvid. Računalniški monitor je okno v svet, v računalniški svet še posebej. Posebni programi za KVALANO sploh niso edino in najpomembnejše v tem digi-svetu. Raziskavo lahko izvedemo, ne da bi vstali od računalnika. Izbrskamo intervjuje, shranjene v arhivu družboslovnih podatkov (ADP), prekopiramo si razpravo na kakem forumu (nadomesti nam fokusno skupino), analiziramo lahko izjave na twitterju, facebooku, prekopiramo si neki blog itd. itd. Z brskalnikom po znanstvenih publikacijah si izbrskamo relevantno literaturo, kodiramo abstrakte ali anotiramo PDF verzije ipd. Da bi si pretegnili noge, lahko gremo malo ven in s telefončkom posnamemo kak pogovor, ga s programom za prepoznavanje govora prepišemo v bralno obliko in naprej obdelujemo. No, bodimo malo bolj sistematični. Gornji miselni vzorec lepo urejeno prikazuje naše pomočnike v digitalnem svetu.

Začnimo kar s tem, kar je najbolj pri roki. Vsi imamo naložen program Office MS Windows. Z Wordom lahko pišemo, označujemo dele besedila z različnimi barvami, kopiramo, lepimo dele besedila v nove datoteke itd. Celotno kvalitativno obdelavo in analizo lahko izvedemo v urejevalniku besedila. Posamezne dele besedila lahko razvrstimo po času, po abecedi ali po zaporedni številki. Poiščemo določene besede, avtomatično dopišemo druge. Ni, da ni. V Excellu si uredimo sezname: intervjuvanih oseb z odnosnimi podatki, seznam transkriptov, kod itd. Nekaj podobnega lahko počnemo v Accessu. Končni umotvor predstavimo v Powerpointu ali napišemo v kaki šabloni (template) Publisherja.

Druga skupina programov je vsaj zame vsaj delno odkritje. Evernote uporabljam že dolgo: vanj bašem vse, kar zanimivega poberem na spletu, pišem (neredno) dnevniške zapise itd. Njegova čudovita lastnost je, da lahko sestavljaš leksikon, vse urediš po ključnikih (tagih), to je, opremiš z gesli, kar ti omogoča s klikom priklicati vse zapise, ki sodijo pod isto geslo, ali isti pojem. V to skupino posebnih programov, ki pa niso namenjeni prav DIGIKVALANI, sodi Mindmapper, s katerim sem ustvaril gornjo slikico. V Mendeley vpišete "social work handicapped" in se vam bojo zlistali članki o tej reči. Scrivener je menda najboljši program za pisatelje in druge pišoče. Medtem ko pišete neko poglavje, imate ves čas pregled čez vse dele besedila, ki ste jih napisali doslej. Krasno za pregled nad zapisi (memos). Authorea je program za objavljanje in branje ter komentiranje predobjav. Poročilo o svoji raziskavi lahko tam predobjavite (ne vem, če se da drugače kot v angleščini oz. če je slovenskih predobjav toliko, da bi bil kak odziv) in počakate na pripombe drugih raziskovalcev. Naj omenim še PDF bralnike (readers), ki omogočajo pisanje opomb (anotacij) k različnim besedilom, kar pride prav pri raziskovanju literature. Omogočajo tudi pretvarjanje besedil iz PDF oblike v druge oblike in nazaj.

Posebni programi za kvalitativno analizo so tako v gornji razporeditvi šele na tretjem mestu po nujnosti uporabe. Vse postopke analize lahko izvedemo brez njih. Njihova prednost je, da so vse te postopke spravili pod eno streho in da skušajo upoštevati prav vse potrebe in muhe raziskovalcev. Omenjeni so zgoraj; ogledati si je treba vsakega posebej, kar ni namen tega pisanja.

To je en del digitalne pokrajine. Drugi del: ta pokrajina je zakladnica podatkov za analizo. Po eni strani so to raziskovalni podatki, shranjeni v arhivih, kot npr. ADP - naš arhiv družboslovnih podatkov. Drugi vir so pa različni blogi in spletne strani, polno lepo zapisanega gradiva. Poleg izkoriščanja deponiranih podatkov nam računalnik omogoča spletno komunikacijo preko pošte, krajših sporočil (Messenger), tudi individualnih pogovorov v realnem času (Skype) in skupinsko komunikacijo (Zoom, MS Teams), kar smo spoznali med epidemijo. Izvajamo lahko individualne intervjuje in fokusne skupine.

In last not least: pogovore lahko snemamo zvočno in slikovno in zvočne posnetke avtomatsko prepišemo v bralno obliko s pomočjo prevajalca govora (speach recognition).

* Copyright

** Copyright

TEME: JOJ, KAM BI DEL?

 Po pojmovanju, ki sem ga razložil v poglavju o tematski analizi, so teme vsebinske celote, podpoglavja nekega besedila, odgovori na vprašanje, o čem se tu pripoveduje: o sodelavcih, o opravilih, o vodstvu, o kolegicah, o nezgodah. Ti naslovi nam NIČ ne povedo o naravi odnosov s sodelavci, o načinu vodenja, o vrsti odnosov s kolegicami itd. So samo odseki besedila, ki govorijo o istem področju ali - temi. V literaturi pa se pojavlja drugo pojmovanje o tem, kaj je tema, ali kaj so teme. Po tem pojmovanju so teme rezultat kvalitativne analize, kodiranja. So najbolj abstraktni pojmi. Analiza po tem pojmovanju poteka v temle vrstnem redu: kode > kategorije > teme. Kode se združujejo v kategorije in kategorije v teme. 

So torej teme na začetku ali na koncu analize, izhodišče ali rezultat analize (pred poskusno teorijo)? Zdi se, da je to odvisno od narave izhodiščnega gradiva. Če je izhodiščno gradivo, npr. zapis intervjuja, že do določene mere strukturirano z vprašanji, so ta vprašanja (lahko preformulirana v trdilno obliko) teme. Prav tako, če se vprašanec v biografski pripovedi drži določenega vrstnega reda (otroštvo, mladost, zrela leta, starost); ali pa vprašanec urejeno govori najprej o službi, delovni organizaciji, potem pa o družini, prostem času ipd. Tedaj so to široke teme njegove pripovedi.

Če pa je pripoved bolj neurejena in vprašanec preskakuje s teme na temo (!), tako da je težko na prvi pogled razločiti, o čem pravzaprav govori in kaj sodi skupaj, potem je naravnejša pot postopnega kodiranja, združevanja kod v kategorije in teh v teme.

Omenili smo poskusno teorijo. Članki o tematski analizi in članki, ki navajajo teme kot rezultat kvalitativne analize, sploh ne omenjajo poskusne teorije; ali drugače, v njih je opis tem rezultat analize. Tako npr. v raziskavi o odnosu žensk do zunanjega ženskega spolovila. Raziskava se konča z opisom dveh modalitet tega odnosa: spolovilo kot zaklad in spolovilo kot nebodijetreba (Broun, V., Wilkinson, 2003).

Kaže, da se moramo sprijazniti s pogostim izidom, da je enkrat tako, drugič drugače. Ni enega samega "pravilnega" postopka. Kam bomo deli teme in kako jih bomo pojmovali, je odvisno od epistemološkega in obče-metodološkega izhodišča, tradicije stroke (sociologija-psihologija), in narave podatkov. Kvalitativna analiza je raznolična in odprta - to je njen čar.

Viri:

Broun, V., Wilkinson, S. (2003). Liability or Asset? Women talk about the vagina. Psychology of Women Section Review, 5, 28-42.

Richards, J. C. (2022). Coding, categorizing, and theming the data: a reflexive search for meaning. V: C. Vanover et al. Analysing and interpreting qualitative research. Los Angeles, Sage.

INDUKTIVNA IN DEDUKTIVNA KVALITATIVNA ANALIZA

 Kvalitativno analizo kvalitativnega gradiva pojmujemo kot metodo in tehniko analize v okviru pristopa utemeljene ali prizemljene teorije po Glaserju in Straussu (The discovery of grounded theory), to je, kot induktivno ODKRIVANJE teorije. Avtorja tega pristopa sta izrecno nastopala proti enostranskemu pojmovanju, da je naloga raziskovanja zgolj preverjanje iz teorije izpeljanih hipotez in s tem teorije same. V ospredje sta postavila vprašanje, kako nastane teorija, kako se oblikuje teorija, ki naj bi jo preverjali. Nista se zadovoljila z odgovorom, da si teorijo pač izmisli genialni um. Kritizirala sta tudi pojmovanje, da zaslužijo (v sociologiji)  naziv "teorija" samo "velike teorije" Webra, Marxa itd. in se zavzela za oblikovanje "teorij srednjega dosega" in "kontekstualnih teorij", ki naj bi veljale za dele družbe, organizacije, skupnosti, stroke, ne za celotno družbo. Od časa objave njune knjige je minilo že več kot 60 let. V tem času se je kvalitativno raziskovanje uveljavilo, pojavila pa so se tudi nova vprašanja, ki zahtevajo prilagoditve njunega pristopa, ob tem pa lahko ohranimo njegovega duha. K tem novim razmislekom sodi tudi vprašanje odnosa med induktivno in deduktivno analizo.

Empiričnih raziskav se redko lotevamo popolnoma naivno, odprto, kar vsaj delno predpostavlja pristop utemeljene (prizemljene) teorije, tudi če nimamo namena zgolj (kvantitativno) preverjati določenih hipotez. Kvalitativne raziskave bi lahko porazdelili na kontinuumu od bolj "odprtih" do bolj "zaprtih". Danes že ni družbenega področja ali pojava, ki ne bi bilo že na kak način raziskovano, o katerem ne bi še popolnoma nič vedeli. Dosedanje vedenje o kakem vprašanju, vedenje, ki nima značaja sistematične teorije, smo imenovali "predrazumevanje". To predrazumevnje je lahko bolj ali manj strukturirano in poglobljeno: sega od laičnih, "intuitivnih" stereotipov do precej dobro strukturiranega "predznanja", ki pa še ni formalizirano kot teorija. 

Induktivno kodiranje (kodiranje a posteriori) je postopek pripisovanja nazivov (kod) pojmom v odprtem gradivu (pripoved, odprta razprava). Kode pripisujemo "od spodaj navzgor" in jih postopoma združujemo v širše, bolj abstraktne pojme in pojme z globljim pomenom (kategorije), da bi na koncu oblikovali poskusno teorijo. Držimo se postopka: 1. določitev tem (vsebinskih delov). 2. Odprto kodiranje. 3. Osno kodiranje. 4. Selektivno kodiranje in definiranje pojmov. 5. Odnosno kodiranje. 6. Pisanje poskusne teorije.

Deduktivno kodiranje (kodiranje a priori) je dveh vrst: z vprašanji in z vnaprejšnjimi kodami. Če imamo pred seboj odprto gradivo, ga lahko kategoriziramo in kodiramo z vnaprej določenimi kodami, ki izhajajo iz našega predrazumevanja ali teorije. V zapisu o doživljanju prakse zdravstvene nege lahko poiščemo odlomke, iz katerih sledi "pozitivna" ali "negativna" ocena prakse. Lahko poiščemo odlomke, ki govorijo o vnaprej postavljenih kategorijah "doživljanje stresa", "socialna opora", "pridobljeno znanje" in "refleksija prakse". 

Če uporabimo pri intervjuju strukturiran vprašalnik z odprtimi vprašanji, to pomeni, da smo gradivo (odgovore) vnaprej (deduktivno ali a priori) kodirali. Vprašančev odgovor na določeno vprašanje nosi kodo tega vprašanja. Recimo da se eno od vprašanj v vprašalniku glasi: "Ali ste pri opravljanju prakse doživeli kaj prijetnega?" Odgovor: "Ja, najbolj prijetno mi je bilo, če sem videla, da je pacient zadovoljen." Ta odgovor bomo kodirali s "prijetno doživetje" (koda je že v vprašanju). Lahko naprej kodiramo "zadovoljstvo pacienta", "vrste prijetnih doživetij" ipd. Te dodatne kode, ki jih ni v vprašanju, so nove. To pomeni, da deduktivno kodiranje ni samo vnaprejšnje, ampak pušča odprte možnosti za nove kode. Redko katero vprašanje popolnoma določa vrsto odgovora, tako da bi popolnoma izčrpalo možnosti svojskega in novega.

To pomeni, da tudi pri deduktivnem kodiranju kombiniramo deduktivno in induktivno analizo in puščamo odprto možnost novih spoznanj, čeprav je del te odprtosti "zaseden" z vprašanjem kot vnaprejšnjo kodo.

MODELI: PONAZORITVE ODNOSOV MED SPREMENLJIVKAMI

Miselni vzorci so manj strukturirani, modeli pa bolj strukturirani prikazi spremenljivk in odnosov med njimi.

Pri raziskavi si radi pomagamo z grafičnim ponazarjanjem odnosov med spremenljivkami. V teh beležkah smo že omenili MISELNE VZORCE. Drug način upodobitve naših razmišljanj so MODELI. Miselni vzorci so bolj svobodni, manj strukturirani. Z njimi prikazujemo predvsem spremenljivke, kot se povezujejo v kategorije. Modeli so bolj strukturirani: prikazujejo pojmovne hierarhije, časovne poteke, vzročno-posledične odnose in druge vrste odnosov med spremenljivkami oziroma pojmi. 

Primer modela je risba odnosov med spremenljivkami (pojmi) v raziskavi o odločanju študentov socialnega dela za prakso. Slika je nastala ob spremljanju poročila skupine študentov o njihovi raziskavi, medtem ko so poročali. Je torej improvizirana, a vseeno prikazuje osnovne pojme in odnose med njimi. Model ima značaj časovnega poteka in hkrati vzročno-posledičnega. Ponazarja, kaj čemu sledi. To, kar sledi, pa lahko (ne vedno) interpretiramo kot posledico predhodnega dogajanja.

Pri vsaki odločitvi je osnovno vprašanje, kaj so, ali naj bodo, KRITERIJI odločitve. Glede na kaj se človek odloči; glede na kaj bo presodil, da je odločitev prava, dobra ali slaba? Pod kriteriji se v tem kontekstu razumejo tudi OKOLIŠČINE, ki vplivajo na odločitev, kot je npr. število različnih možnosti (dostopnost alternativ). V danem primeru so študentje razdelili kriterije na NOTRANJE in ZUNANJE. Študent se lahko odloča bolj na osnovi zunanjih kriterijev, kot so dostopnost učne baze (oddaljenost), znanstvo z zaposlenimi, morebitne ugodnosti. Lahko pa pri odločitvi prevladuje njegov vsebinski interes, vrsta problematike (alkoholizem, duševna bolezen, spolna zloraba ipd.), kategorija uporabnikov (otroci, mladi, stari, bolniki, zaporniki itd.) ali vrsta institucije (službe) (šola, vzgojni zavod, csd, bolnišnica, dso itd.). Njegova odločitev bo odvisna od preteklih izkušenj s socialnim delom. To so lahko izkušnje s prakso v prejšnjem letniku, osebne izkušnje kot uporabnika storitev socialnega dela, sporočene izkušnje drugih (sorodniki, prijatelji, znanci) ipd.

Glede na vse to študent izbere učno bazo, kjer želi opravljati prakso. IZBIRA UČNE BAZE je lahko naključna. Popoln začetnik si bo morda rekel: nekje pač moram začeti, vseeno mi je, kje. Ali pa bo njegova izbira oportunistična: šel bo na prakso v šolo nasproti njegovega stanovanja. Učno bazo lahko izbere na priporočilo drugih, lahko pa samostojno na osnovi svojega interesa. Ko pride na učno bazo, se začne njegova praksa. Kako poteka? POTEK PRAKSE je odvisen od mentorja na učni bazi, sodelavcev in dejavnosti. Vse to vpliva na IZIDE PRASKE, na to, česa se je praktikant naučil, kaj pridobil.  Med izidi so konkretne izkušnje, znanje, veščine, spoznanja itd., zadovoljstvo ali nezadovoljstvo in želje po nadaljevanju študija in dela v poklicu, ali pa, včasih, tudi opustitev študija ali preusmeritev. Vse to spada v kategorijo KARIERNE ŽELJE, ki vsebujejo želje po nadaljevanju pakse, po vrsti zaposlitve oziroma preusmeritvi.

Glej tudi: https://kvalitativno.blogspot.com/search?q=ponazoritve

KAKO PREVAJAMO "EXPERIENCE"?

Angleška beseda "experience" ima dva zelo različna pomena, Pomeni "izkustvo" v pomenu objektivnih empiriričnih podatkov, pomeni pa tudi subjektivno zavestno "doživljanje".

V tuji literaturi v angleščini pogosto naletim na izraz "experience" in ugotavljam, da ga v slovenščini dosledno prevajajo z "izkustvo". Je tak prevod ustrezen? Kako prevajamo in kako razumemo to besedo? Odgovor na to vprašanje se mi zdi pomemben predvsem zato, da bi zagotovili ustrezno razumevanje in razlikovanje različnih pomenov, ko razpravljamo o psihološki in sociološki teoriji in o kvalitativni metodi.

Kaj pomeni beseda "izkustvo" v slovenščini?

Angleško-slovenski slovar (A. Grad, Glotta, Obzorja Maribor 1993) :

experience ... izkušnja, izkustvo; doživljaj ... experienced izkušen

SSKJ: 

izkustven tudi skustven ... ki temelji predvsem na  čutnem dojemanju, opazovanju: izkustvena metoda; izkustveno znanje / izkustveni in duhovni svet; teoretične in izkustvene vede // dobljen iz izkustva: izkustveni kriteriji; izkustveno spoznanje ...

izkustvenost  ... 1. empiričnost: izkustvenost metode 2. redko izkušenost: delu se pozna velika življenjska izkustvenost

izkustvo  ... 1. spoznavanje, ki temelji na čutnem dojemanju, opazovanju: ugotoviti s pomočjo izkustva; uporabnost tega načela temelji samo na izkustvu / čutno izkustvo 2. knjiž. izkušnja: imeti bogata izkustva; življenjska izkustva / dolgoletna izkustva v stroki / odrsko izkustvo

...

Vidimo, da je v ospredju pomenov "izkustva" pomen "empirija", sledi pomen "življenjska izkušenost", bolj obrobno pa pomen "doživljanje". 

Nedavno smo v slovenskem prevodu dobili Zanos (Flow) M. Csikszentmihalyja, knjigo, kjer je že v podnaslovu Psihologija optimalnega izkustva, "experience" prevedeno z "izkustvo".  V poglavju Ponovno odkrivanje sreče piše M. Cs. (v prevodu): "V tistih redkih trenutkih nas prežema navdušujoče vznemirjenje, globok občutek zadovoljstva ... To sem poimenoval optimalno izkustvo. Doživlja ga mornar, ... občuti ga ... Začuti ga oče ... ljudje ... so doživeli izjemno bogata razodetja ... Take izkušnje ... niso nujno prijetne ... Toda na dolgi rok se optimalne izkušnje seštevajo v občutek mojstrstva ... v občutek sodelovanja ...

V odličnem pregledu Zgodovine psihologije (J. Musek, FF Ljubljana 2003) v prikazu pojmovanj Williama Jamesa naletimo na naslednji odstavek z naslovom "Radikalni empirizem": "... Spoznavanje in zavest ... obstajata kot neizpodbitno primarno dogajanje: toda zavest je "primarno gradivo" ... izkustvene vsebine, empirično gradivo, zavest je tukaj kot nekaj primarnega in nereducibilnega ... Za Jamesa je "čisto izkustvo" (pure experience) izhodišče filozofije in psihologije, princip čistega izkustva pa je zanj tudi metodološki postulat. Na izkustvu brez predpostavk o njem je treba graditi našo modrost." (Musek, str. 110)

Kako to razumeti? Kaj pomeni "izkustvo, izkustven"? V vsakdanjem, tudi strokovnem, govoru pojmujemo "izkustveno" tisto, o čemer se lahko prepričamo s svojimi čuti; kar vidimo, otipamo. Izkustvene vede imenujemo tiste, ki izhajajo iz čutnih podatkov, opažanj, in jih potem klasificirajo, primerjajo itd. Njihovo nasprotje je spekulativno mišljenje, ki operira samo s pojmi, ki dostikrat ne temeljijo na izkustvenih, nazornih, podatkih. Naravoslovne vede imajo izkustvene podatke za značilnosti predmetov, ki jih raziskujejo. Na eni strani je realni svet, ki ga raziskujejo, na drugi strani je raziskovalec, raziskovalčev um. Podatki so značilnosti reči ne uma. Predpostavka te predstave je, da obstaja delitev na razmišljujoči um na eni strani, na drugi pa svet, resničnost, o kateri um razmišlja. Empirično ali izkustveno v tem miselnem okviru pomeni nekaj, za kar smo s svojimi čuti ugotovili, da je resnična lastnost stvari.

Če malo pomislimo - tako je razmišljal Kant - so občutki, ki nam jih posredujejo čuti, vsebina naše zavesti. Rdeča barva predmeta pred nami je zgolj občutek v naši zavesti. Predmet sam po sebi nima barve; ima določeno površino, od katere se odbijajo elektromagnetni valovi določene valovne dolžine, ki se kot električni impulzi skozi oko in po živcu prenesejo v možgane - vse skupaj nam povzroči občutek rdeče barve. Rdeča barva, občutek rdeče barve, nastane v zavesti, ni lastnost predmeta. Empirično, izkustveno, je primarno vsebina zavesti, naš doživljaj, ki ga, sekundarno, pripišemo, kot da je lastnost predmeta. Naša zavest je edino, kar nam je neposredno dostopno. To ne pomeni, da zanikamo obstoj zunanjega sveta; zanikamo njegovo neposredno, nepopačeno spoznatnost (stvari po sebi) brez posredovanja zavesti.

Izkustveno pomeni torej doživljeno. Izkustvo je doživetje ali doživljanje. Ni narobe, če "experience" prevedemo z "izkustvo", če le-to razumemo kot zavest, bolje pa bi bilo, bolj določno, če bi v odvisnosti od konteksta vsaj včasih prevedli z "doživljanje". Jamesovo "čisto izkustvo" je čista vsebina zavesti. Csikszentmihalyjevo "optimalno izkustvo" je "optimalno doživetje". 

Angleščina nima te sreče, da bi ta dva poudarka razlikovala, slovenščina pa ju razlikuje. Trstenjak zapiše na nekem mestu (Oris sodobne psihologije I, Obzorja Maribor 1973: str.189): "...Ti posamezni doživljaji so že stvar izkušnje." Jasno razlikuje pojma "doživljaja" in "izkušnje". Seveda se tudi angleščina znajde; naletel sem na izraz "lived experience", kar bi pomenilo "doživljaj, doživetje" za razliko od zgolj "experience", ki pomeni "izkušnja". Torej bi Trstenjakov stavek prevedli v angleščino takole: "These individual lived experiences are a matter of experience."