Paberki, razmišljanja in domisleki o kvalitativnem in akcijskem raziskovanju na področju družbenih ved, posebno na področju socialnega dela, zdravstvene nege in pedagogike. - Ideas, thoughts and varieties about qualitative and action research. - dr. Blaž Mesec
Po pojmovanju, ki sem ga razložil v poglavju o tematski analizi, so teme vsebinske celote, podpoglavja nekega besedila, odgovori na vprašanje, o čem se tu pripoveduje: o sodelavcih, o opravilih, o vodstvu, o kolegicah, o nezgodah. Ti naslovi nam NIČ ne povedo o naravi odnosov s sodelavci, o načinu vodenja, o vrsti odnosov s kolegicami itd. So samo odseki besedila, ki govorijo o istem področju ali - temi. V literaturi pa se pojavlja drugo pojmovanje o tem, kaj je tema, ali kaj so teme. Po tem pojmovanju so teme rezultat kvalitativne analize, kodiranja. So najbolj abstraktni pojmi. Analiza po tem pojmovanju poteka v temle vrstnem redu: kode > kategorije > teme. Kode se združujejo v kategorije in kategorije v teme.
So torej teme na začetku ali na koncu analize, izhodišče ali rezultat analize (pred poskusno teorijo)? Zdi se, da je to odvisno od narave izhodiščnega gradiva. Če je izhodiščno gradivo, npr. zapis intervjuja, že do določene mere strukturirano z vprašanji, so ta vprašanja (lahko preformulirana v trdilno obliko) teme. Prav tako, če se vprašanec v biografski pripovedi drži določenega vrstnega reda (otroštvo, mladost, zrela leta, starost); ali pa vprašanec urejeno govori najprej o službi, delovni organizaciji, potem pa o družini, prostem času ipd. Tedaj so to široke teme njegove pripovedi.
Če pa je pripoved bolj neurejena in vprašanec preskakuje s teme na temo (!), tako da je težko na prvi pogled razločiti, o čem pravzaprav govori in kaj sodi skupaj, potem je naravnejša pot postopnega kodiranja, združevanja kod v kategorije in teh v teme.
Omenili smo poskusno teorijo. Članki o tematski analizi in članki, ki navajajo teme kot rezultat kvalitativne analize, sploh ne omenjajo poskusne teorije; ali drugače, v njih je opis tem rezultat analize. Tako npr. v raziskavi o odnosu žensk do zunanjega ženskega spolovila. Raziskava se konča z opisom dveh modalitet tega odnosa: spolovilo kot zaklad in spolovilo kot nebodijetreba (Broun, V., Wilkinson, 2003).
Kaže, da se moramo sprijazniti s pogostim izidom, da je enkrat tako, drugič drugače. Ni enega samega "pravilnega" postopka. Kam bomo deli teme in kako jih bomo pojmovali, je odvisno od epistemološkega in obče-metodološkega izhodišča, tradicije stroke (sociologija-psihologija), in narave podatkov. Kvalitativna analiza je raznolična in odprta - to je njen čar.
Viri:
Broun, V., Wilkinson, S. (2003). Liability or Asset? Women talk about the vagina. Psychology of Women Section Review, 5, 28-42.
Richards, J. C. (2022). Coding, categorizing, and theming the data: a reflexive search for meaning. V: C. Vanover et al. Analysing and interpreting qualitative research. Los Angeles, Sage.
Kvalitativno analizo kvalitativnega gradiva pojmujemo kot metodo in tehniko analize v okviru pristopa utemeljene ali prizemljene teorije po Glaserju in Straussu (The discovery of grounded theory), to je, kot induktivno ODKRIVANJE teorije. Avtorja tega pristopa sta izrecno nastopala proti enostranskemu pojmovanju, da je naloga raziskovanja zgolj preverjanje iz teorije izpeljanih hipotez in s tem teorije same. V ospredje sta postavila vprašanje, kako nastane teorija, kako se oblikuje teorija, ki naj bi jo preverjali. Nista se zadovoljila z odgovorom, da si teorijo pač izmisli genialni um. Kritizirala sta tudi pojmovanje, da zaslužijo (v sociologiji) naziv "teorija" samo "velike teorije" Webra, Marxa itd. in se zavzela za oblikovanje "teorij srednjega dosega" in "kontekstualnih teorij", ki naj bi veljale za dele družbe, organizacije, skupnosti, stroke, ne za celotno družbo. Od časa objave njune knjige je minilo že več kot 60 let. V tem času se je kvalitativno raziskovanje uveljavilo, pojavila pa so se tudi nova vprašanja, ki zahtevajo prilagoditve njunega pristopa, ob tem pa lahko ohranimo njegovega duha. K tem novim razmislekom sodi tudi vprašanje odnosa med induktivno in deduktivno analizo.
Empiričnih raziskav se redko lotevamo popolnoma naivno, odprto, kar vsaj delno predpostavlja pristop utemeljene (prizemljene) teorije, tudi če nimamo namena zgolj (kvantitativno) preverjati določenih hipotez. Kvalitativne raziskave bi lahko porazdelili na kontinuumu od bolj "odprtih" do bolj "zaprtih". Danes že ni družbenega področja ali pojava, ki ne bi bilo že na kak način raziskovano, o katerem ne bi še popolnoma nič vedeli. Dosedanje vedenje o kakem vprašanju, vedenje, ki nima značaja sistematične teorije, smo imenovali "predrazumevanje". To predrazumevnje je lahko bolj ali manj strukturirano in poglobljeno: sega od laičnih, "intuitivnih" stereotipov do precej dobro strukturiranega "predznanja", ki pa še ni formalizirano kot teorija.
Induktivno kodiranje (kodiranje a posteriori)je postopek pripisovanja nazivov (kod) pojmom v odprtem gradivu (pripoved, odprta razprava). Kode pripisujemo "od spodaj navzgor" in jih postopoma združujemo v širše, bolj abstraktne pojme in pojme z globljim pomenom (kategorije), da bi na koncu oblikovali poskusno teorijo. Držimo se postopka: 1. določitev tem (vsebinskih delov). 2. Odprto kodiranje. 3. Osno kodiranje. 4. Selektivno kodiranje in definiranje pojmov. 5. Odnosno kodiranje. 6. Pisanje poskusne teorije.
Deduktivno kodiranje (kodiranje a priori) je dveh vrst: z vprašanji in z vnaprejšnjimi kodami. Če imamo pred seboj odprto gradivo, ga lahko kategoriziramo in kodiramo z vnaprej določenimi kodami, ki izhajajo iz našega predrazumevanja ali teorije. V zapisu o doživljanju prakse zdravstvene nege lahko poiščemo odlomke, iz katerih sledi "pozitivna" ali "negativna" ocena prakse. Lahko poiščemo odlomke, ki govorijo o vnaprej postavljenih kategorijah "doživljanje stresa", "socialna opora", "pridobljeno znanje" in "refleksija prakse".
Če uporabimo pri intervjuju strukturiran vprašalnik z odprtimi vprašanji, to pomeni, da smo gradivo (odgovore) vnaprej (deduktivno ali a priori) kodirali. Vprašančev odgovor na določeno vprašanje nosi kodo tega vprašanja. Recimo da se eno od vprašanj v vprašalniku glasi: "Ali ste pri opravljanju prakse doživeli kaj prijetnega?" Odgovor: "Ja, najbolj prijetno mi je bilo, če sem videla, da je pacient zadovoljen." Ta odgovor bomo kodirali s "prijetno doživetje" (koda je že v vprašanju). Lahko naprej kodiramo "zadovoljstvo pacienta", "vrste prijetnih doživetij" ipd. Te dodatne kode, ki jih ni v vprašanju, so nove. To pomeni, da deduktivno kodiranje ni samo vnaprejšnje, ampak pušča odprte možnosti za nove kode. Redko katero vprašanje popolnoma določa vrsto odgovora, tako da bi popolnoma izčrpalo možnosti svojskega in novega.
To pomeni, da tudi pri deduktivnem kodiranju kombiniramo deduktivno in induktivno analizo in puščamo odprto možnost novih spoznanj, čeprav je del te odprtosti "zaseden" z vprašanjem kot vnaprejšnjo kodo.
Miselni vzorci so manj strukturirani, modeli pa bolj strukturirani prikazi spremenljivk in odnosov med njimi.
Pri raziskavi si radi pomagamo z grafičnim ponazarjanjem odnosov med spremenljivkami. V teh beležkah smo že omenili MISELNE VZORCE. Drug način upodobitve naših razmišljanj so MODELI. Miselni vzorci so bolj svobodni, manj strukturirani. Z njimi prikazujemo predvsem spremenljivke, kot se povezujejo v kategorije. Modeli so bolj strukturirani: prikazujejo pojmovne hierarhije, časovne poteke, vzročno-posledične odnose in druge vrste odnosov med spremenljivkami oziroma pojmi.
Primer modela je risba odnosov med spremenljivkami (pojmi) v raziskavi o odločanju študentov socialnega dela za prakso. Slika je nastala ob spremljanju poročila skupine študentov o njihovi raziskavi, medtem ko so poročali. Je torej improvizirana, a vseeno prikazuje osnovne pojme in odnose med njimi. Model ima značaj časovnega poteka in hkrati vzročno-posledičnega. Ponazarja, kaj čemu sledi. To, kar sledi, pa lahko (ne vedno) interpretiramo kot posledico predhodnega dogajanja.Pri vsaki odločitvi je osnovno vprašanje, kaj so, ali naj bodo, KRITERIJI odločitve. Glede na kaj se človek odloči; glede na kaj bo presodil, da je odločitev prava, dobra ali slaba? Pod kriteriji se v tem kontekstu razumejo tudi OKOLIŠČINE, ki vplivajo na odločitev, kot je npr. število različnih možnosti (dostopnost alternativ). V danem primeru so študentje razdelili kriterije na NOTRANJE in ZUNANJE. Študent se lahko odloča bolj na osnovi zunanjih kriterijev, kot so dostopnost učne baze (oddaljenost), znanstvo z zaposlenimi, morebitne ugodnosti. Lahko pa pri odločitvi prevladuje njegov vsebinski interes, vrsta problematike (alkoholizem, duševna bolezen, spolna zloraba ipd.), kategorija uporabnikov (otroci, mladi, stari, bolniki, zaporniki itd.) ali vrsta institucije (službe) (šola, vzgojni zavod, csd, bolnišnica, dso itd.). Njegova odločitev bo odvisna od preteklih izkušenj s socialnim delom. To so lahko izkušnje s prakso v prejšnjem letniku, osebne izkušnje kot uporabnika storitev socialnega dela, sporočene izkušnje drugih (sorodniki, prijatelji, znanci) ipd.
Glede na vse to študent izbere učno bazo, kjer želi opravljati prakso. IZBIRA UČNE BAZE je lahko naključna. Popoln začetnik si bo morda rekel: nekje pač moram začeti, vseeno mi je, kje. Ali pa bo njegova izbira oportunistična: šel bo na prakso v šolo nasproti njegovega stanovanja. Učno bazo lahko izbere na priporočilo drugih, lahko pa samostojno na osnovi svojega interesa. Ko pride na učno bazo, se začne njegova praksa. Kako poteka? POTEK PRAKSE je odvisen od mentorja na učni bazi, sodelavcev in dejavnosti. Vse to vpliva na IZIDE PRASKE, na to, česa se je praktikant naučil, kaj pridobil. Med izidi so konkretne izkušnje, znanje, veščine, spoznanja itd., zadovoljstvo ali nezadovoljstvo in želje po nadaljevanju študija in dela v poklicu, ali pa, včasih, tudi opustitev študija ali preusmeritev. Vse to spada v kategorijo KARIERNE ŽELJE, ki vsebujejo želje po nadaljevanju pakse, po vrsti zaposlitve oziroma preusmeritvi.
Glej tudi: https://kvalitativno.blogspot.com/search?q=ponazoritve
Angleška beseda "experience" ima dva zelo različna pomena, Pomeni "izkustvo" v pomenu objektivnih empiriričnih podatkov, pomeni pa tudi subjektivno zavestno "doživljanje".
V tuji literaturi v angleščini pogosto naletim na izraz "experience" in ugotavljam, da ga v slovenščini dosledno prevajajo z "izkustvo". Je tak prevod ustrezen? Kako prevajamo in kako razumemo to besedo? Odgovor na to vprašanje se mi zdi pomemben predvsem zato, da bi zagotovili ustrezno razumevanje in razlikovanje različnih pomenov, ko razpravljamo o psihološki in sociološki teoriji in o kvalitativni metodi.
Kaj pomeni beseda "izkustvo" v slovenščini?
Angleško-slovenski slovar (A. Grad, Glotta, Obzorja Maribor 1993) :
izkustven tudi skustven ... ki temelji predvsem na čutnem dojemanju, opazovanju: izkustvena metoda; izkustveno znanje / izkustveni in duhovni svet; teoretične in izkustvene vede // dobljen iz izkustva: izkustveni kriteriji; izkustveno spoznanje ...
izkustvenost ... 1. empiričnost: izkustvenost metode 2. redko izkušenost: delu se pozna velika življenjska izkustvenost
izkustvo ... 1. spoznavanje, ki temelji na čutnem dojemanju, opazovanju: ugotoviti s pomočjo izkustva; uporabnost tega načela temelji samo na izkustvu / čutno izkustvo 2. knjiž. izkušnja: imeti bogata izkustva; življenjska izkustva / dolgoletna izkustva v stroki / odrsko izkustvo
...
Vidimo, da je v ospredju pomenov "izkustva" pomen "empirija", sledi pomen "življenjska izkušenost", bolj obrobno pa pomen "doživljanje".
Nedavno smo v slovenskem prevodu dobili Zanos (Flow) M. Csikszentmihalyja, knjigo, kjer je že v podnaslovu Psihologija optimalnega izkustva, "experience" prevedeno z "izkustvo". V poglavju Ponovno odkrivanje sreče piše M. Cs. (v prevodu): "V tistih redkih trenutkih nas prežemanavdušujoče vznemirjenje, globok občutek zadovoljstva ... To sem poimenoval optimalno izkustvo. Doživlja ga mornar, ... občuti ga ... Začuti ga oče ... ljudje ... so doživeli izjemno bogata razodetja ... Take izkušnje ... niso nujno prijetne ... Toda na dolgi rok se optimalne izkušnje seštevajo v občutek mojstrstva ... v občutek sodelovanja ...
V odličnem pregledu Zgodovine psihologije (J. Musek, FF Ljubljana 2003) v prikazu pojmovanj Williama Jamesa naletimo na naslednji odstavek z naslovom "Radikalni empirizem": "... Spoznavanje in zavest ... obstajata kot neizpodbitno primarno dogajanje: toda zavest je "primarno gradivo" ... izkustvene vsebine, empirično gradivo, zavest je tukaj kot nekaj primarnega in nereducibilnega ... Za Jamesa je "čisto izkustvo" (pure experience) izhodišče filozofije in psihologije, princip čistega izkustva pa je zanj tudi metodološki postulat. Na izkustvu brez predpostavk o njem je treba graditi našo modrost." (Musek, str. 110)
Kako to razumeti? Kaj pomeni "izkustvo, izkustven"? V vsakdanjem, tudi strokovnem, govoru pojmujemo "izkustveno" tisto, o čemer se lahko prepričamo s svojimi čuti; kar vidimo, otipamo. Izkustvene vede imenujemo tiste, ki izhajajo iz čutnih podatkov, opažanj, in jih potem klasificirajo, primerjajo itd. Njihovo nasprotje je spekulativno mišljenje, ki operira samo s pojmi, ki dostikrat ne temeljijo na izkustvenih, nazornih, podatkih. Naravoslovne vede imajo izkustvene podatke za značilnosti predmetov, ki jih raziskujejo. Na eni strani je realni svet, ki ga raziskujejo, na drugi strani je raziskovalec, raziskovalčev um. Podatki so značilnosti reči ne uma. Predpostavka te predstave je, da obstaja delitev na razmišljujoči um na eni strani, na drugi pa svet, resničnost, o kateri um razmišlja. Empirično ali izkustveno v tem miselnem okviru pomeni nekaj, za kar smo s svojimi čuti ugotovili, da je resnična lastnost stvari.
Če malo pomislimo - tako je razmišljal Kant - so občutki, ki nam jih posredujejo čuti, vsebina naše zavesti. Rdeča barva predmeta pred nami je zgolj občutek v naši zavesti. Predmet sam po sebi nima barve; ima določeno površino, od katere se odbijajo elektromagnetni valovi določene valovne dolžine, ki se kot električni impulzi skozi oko in po živcu prenesejo v možgane - vse skupaj nam povzroči občutek rdeče barve. Rdeča barva, občutek rdeče barve, nastane v zavesti, ni lastnost predmeta. Empirično, izkustveno, je primarno vsebina zavesti, naš doživljaj, ki ga, sekundarno, pripišemo, kot da je lastnost predmeta. Naša zavest je edino, kar nam je neposredno dostopno. To ne pomeni, da zanikamo obstoj zunanjega sveta; zanikamo njegovo neposredno, nepopačeno spoznatnost (stvari po sebi) brez posredovanja zavesti.
Izkustveno pomeni torej doživljeno. Izkustvo je doživetje ali doživljanje. Ni narobe, če "experience" prevedemo z "izkustvo", če le-to razumemo kot zavest, bolje pa bi bilo, bolj določno, če bi v odvisnosti od konteksta vsaj včasih prevedli z "doživljanje". Jamesovo "čisto izkustvo" je čista vsebina zavesti. Csikszentmihalyjevo "optimalno izkustvo" je "optimalno doživetje".
Angleščina nima te sreče, da bi ta dva poudarka razlikovala, slovenščina pa ju razlikuje. Trstenjak zapiše na nekem mestu (Oris sodobne psihologije I, Obzorja Maribor 1973: str.189): "...Ti posamezni doživljaji so že stvar izkušnje." Jasno razlikuje pojma "doživljaja" in "izkušnje". Seveda se tudi angleščina znajde; naletel sem na izraz "lived experience", kar bi pomenilo "doživljaj, doživetje" za razliko od zgolj "experience", ki pomeni "izkušnja". Torej bi Trstenjakov stavek prevedli v angleščino takole: "These individual lived experiences are a matter of experience."
Zgodovinopisje in kvalitativna metoda sta si podobna v več ozirih. Zgodovinopisju ne gre samo za naštevanje dejstev, ampak skuša ugotoviti "barvo" zgodovinskih obdobij, izraziti bistveno značilnost obdobja ali osnovni koncept. Pogled na posamezna obdobja se s časom spreminja; ni dokončne resnice. Tako tudi kvalitativna raziskava izraža različne poglede na isto dogajanje ne "dokončne resnice". Tako kot skuša zgodovinar rekonstruirati kako dogajanje, skušamo tudi v kvalitativni raziskavi rekonstruirati celoto in jo "oživiti". Pri oblikovanju poskusnih teorij sta kakor pri rekonstrukciji zgodovinskih dogodkov pomembni intuicija in imaginacija. Obe vrsti raziskovalcev iščeta stične točke med svojim osebnim doživljanjem in materijo, ki jo analizirata.
Ne vem, kako da sem sinoči segel po mehko vezani knjigi z zelenkastim ovitkom iz zbirke Studia Humanitatis - Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek (Ljubljana 1985) in odprl poglavje Micheletovi srednji veki (strani 23-52) - morda zato, da bi si odpočil od branja nemščine. Tam je knjiga stala neprebrana, pravzaprav nedotaknjena; niti prelistal je nisem bil, ali pač, pre- - kako se reče temu dejanju, ko knjigo med prsti narahlo upogneš in s palcem pridržuješ in hkrati pustiš listom, da brzijo od zadaj naprej ali od spredaj nazaj, da ti delajo veter kot pahljača? Pustil sem jo za prihodnost. In sinoči je ta prihodnost prišla - po 35 letih. Kakor da je včeraj.
Michelet (a ima ta človek kakšno ime, zaman iščem*; velikani imajo samo eno ime, naj bo rojstno ime ali priimek ali nadimek ali psevdonim: Jezus, Napoleon, Tito) je bil, kot razberem, pač zgodovinar, ki je v 19. stol. napisal Zgodovino Francije, v kateri se je posebej posvečal srednjemu veku. Posvečal na svojski način. Njegova zgodovina "sodi na videz v njegov najbolj literaren in najmanj 'znanstven' del." Bil je "oživljalec" zgodovine (Le Goff).
Prva stvar, ki je zame zanimiva, saj se ujema z mojo težnjo, da zgodovine ne bi videl samo kot zaporedje dogodkov, ampak da bi v njej prepoznal zakonitosti. Kot gimnazijec in študent sem menil, da te zakonitosti povzema historični materializem, marksizem, kot znana zgodovinska obdobja, ki se končajo z brezrazredno družbo. Že takrat sem slišal, da je prof. Mirko Avsenak, oče moje sošolke Marije, učil, da ima vsako zgodovinsko obdobje svojo "barvo" in da je namen zgodovine, da odkrije to "barvo". Tako nekako. Zdaj bi rekel, da mi je všeč tisto zgodovinopisje, ki skuša obdobja ali sklope dogodkov, dogajanj, "opojmiti", konceptualizirati; ki se ne zadovolji z naštevanjem zaporedij in sklepanjem o vzrokih in posledicah linearno, ampak, ki oblikuje pojme, "barve" obdobij. Ker ta članek ni pisan z zanimanjem za zgodovino, se bom odpovedal navajanju primerov.
Druga zanimivost je, da je Michelet povsem "zakonito" s časom spremenil svoj pogled na srednji vek: najprej je bil to "lepi srednji vek", nato "mračni srednji vek", da bi se nato spet vrnil k svojim izhodiščnim občutjem te dobe. Le Goff je našel pri njem štiri različne, tudi nasprotne poglede na isto obdobje. Pogled na zgodovinska obdobja se torej celo pri istem zgodovinarju "zakonito" spreminja; ni dokončne resnice. Človek ima pravico spremeniti svoj nazor, si oporekati. Na pogled na preteklost vedno vpliva tudi pogled na sedanjost in obratno: pojmovanje preteklosti vpliva na videnje sedanjosti. Michelet je - po Le Goffu - "hkrati bral dve zgodovini, minulo zgodovino in sodobno zgodovino." (38) "Michelet je bolj kakor kdorkoli bral in pisal zgodovino preteklosti v luči zgodovine sedanjosti." (27) Te ugotovitve nas sproščajo pri ustvarjanju naših teorij. Te nikoli niso "zadnja in edina resnica". Drugi jih bodo prebrali, komentirali, dopolnili, kritizirali. Znanost je kolektivna dejavnost. Naj nas drugačni nazori, glasovi drugih, ne ovirajo, ampak spodbujajo. Stanje znanosti je nepopolno.
Tretja misel je povezana z vlogo teorije pri kvalitativnem raziskovanju (tudi o odnosu med kvantitativno in kvalitativno metodo ima Le Goff nekaj misli - v nadaljevanju). Kvalitativna metoda se med drugim odlikuje prav po tem, da je tesneje povezana s teoretiziranjem, saj se vsaka analiza gradiva zaključi s "poskusno teorijo". Če je zgodovinarju dovoljeno, da "oživlja" zgodovino, naj bo tudi nam dovoljeno, da oživimo lokaliteto, osebo, posameznika, odnose; da vnesemo v "opojmljenje" gradiva nekaj svoje imaginacije. "... za Micheleta je dokument, še zlasti pa arhivski dokument zgolj odskočna deska za domišljijo, sprožilec za vizijo." (24) Dokument je "poetiški spodbujevalec" (24) Tako daleč nam ni treba iti. Dosegli naj bi "srečno ravnovesje, plodno sodelovanje, med pravilno uporabljeno dokumentacijo in dobro utemeljeno imaginacijo." Zgodovinar ima "pravico do imaginacije". Dodajamo: tudi družboslovec in psiholog. V kvalitativni raziskavi skušamo na osnovi empiričnih drobcev, izjav, opazovanj rekonstruirati celoto, "oživiti" osebo, situacijo, ugotoviti pomen, jo izraziti s pojmom. Zgodovinar Michelet je, slikovito izraženo, "iztrgal mrliče grobovom, da bi jih 'prebudil', 'oživil'." Le Goff ga imenuje oživljavec.
Četrtič. Prednost kvalitativnega raziskovanja je v generiranju teorij, ne toliko v njihovem preverjanju. Pri tem ima pomembno vlogo tudi intuicija. Ta zaničevana in zapostavljena "metoda" zasluži obzirnejšo in pazljivejšo obravnavo, lahko bi rekli rehabilitacijo. Prvega vtisa, prvega vzgiba ne gre zametavati. "Na zgodovinarja učinkuje moč vzdušja /v arhivu/..." "... se začenja z ustvarjalnim učinkovanjem svetega prostora v arhivskem depoju, še preden je besedilo prebrano." (24)
Peta vzporednica je povezana s pojmovanjem, da je raziskovalec raziskovalni instrument. To pomeni, da raziskovalec opiše svoje doživljanje ob raziskovanju. Ta opis se uporabi pri konceptualizaciji poskusne teorije. Drugače rečeno: empatija ni prepovedana. Zgodovinar Michelet je "iz Zgodovine Francije naredil avtobiografijo" (Le Goff, 51). Sam je zapisal: "Intimna metoda: poenostavljati, biografirati zgodovino, kakor da gre za človeka, zame." Le Goff dodaja: "Kakor je Flaubert dejal: Madame Bovary sem jaz...", tako naj bi kvalitativni raziskovalec prepoznal stične točke med gradivom, recimo med izjavami intervjuvanke, in svojim doživljanjem, samim sabo. To pomeni, da hkrati "vnaša sebe" v gradivo in se istočasno distancira od Drugega, razlikuje svoje doživljanje in doživljanje intervjuvanke.
* ... in najdem v franc. wikipediji: Jules Michelet, roj. v Parizu, umrl v Hyèresu; Glavno delo: Histoire de France (dela I in II [do 1270], 1833 ; del III [do smrti Karla V], 1837; del IV [za vlade Karla VI], 1840 ; del V [Karl VII], 1841del VI [“Louis XI in Téméraire”], 1844)
Lahko torej rečemo, da imajo študentke socialnega dela, preden se vpišejo v ta študij, osebne ali posredne za študij relevantne izkušnje različnih vrst, tako pasivne ("travmatične" ali "uporabniške") kot aktivne (dajanje pomoči). Te izkušnje lahko vplivajo na njihovo odločitev za študij socialnega dela. Olajša jo tudi podpora staršev. Po vpisu so značilnosti študijskega programa, šole in učnega osebja doživele kot potrditev pravilnosti njihove odločitve.
V tej raziskavi (seminarski nalogi) je skupina petih študentk (Tamara Grabovica, Brina Križaj, Anja Lešnik, Aleksandra Korelec, Adrijana Kralj) želela odgovoriti na vprašanje, ali morda doživetja študentk v otroštvu in odraščanju vplivajo na izbiro študija socialnega dela. Predvsem so mislile na možne osebne travmatične izkušnje v družini ali pa na izkušnje s prizadetimi ljudmi. Ob tem jih je zanimalo tudi njihovo mnenje o šoli in počutje v njej. Sestavile so vprašalnik z odprtimi vprašanji in intervjuvale osem študentov, po dva iz vsakega letnika od prvega do četrtega. Pogovore so snemale s pametnim telefonom, posnetke prepisale dobesedno (v dialektu, slengu), jih kodirale in sestavile poskusno teorijo. V tem povzetku upoštevam samo tisti del ugotovitev, ki se nanaša na predhodne izkušnje, izpuščam del z mnenji o šoli.
Širši okvir raziskave je vprašanje o vzrokih in motivih izbire študija socialnega dela. V splošnem te vzroke in motive lahko razdelimo na značilnosti osebe, ki se odloča, njenega življenjskega okolja na eni strani in na značilnosti študija in bodočega dela na drugi strani. Na odločitev delujejo potisni dejavniki (push) in dejavniki privlačnosti oziroma odbojnosti študija in poklica (pull). Gledano z vidika subjektivnega doživljanja so na eni strani predhodna doživetja, povezana z naravo študija, na drugi strani pa predstave o naravi študija in poklica. Odločitev je odvisna od usklajenosti izkušenj, teženj in interesov osebe z zaznanimi značilnostmi študija in poklica.
Predhodne izkušnje, ki bi lahko vodile do odločitve za študij socialnega dela lahko razčlenimo na pasivne in aktivne. Oboje so lahko neposredne in posredne. Neposredne pasivne izkušnje so osebne travmatične izkušnje in netravmatične izkušnje drugih, ki so morda uporabniki pomoči, posredne pa so od drugih oseb sporočene izkušnje te vrste.
Neposredne izkušnje. Osebne travmatične izkušnje (negativne) v družini ali izven nje so doživetja zlorabe, družinske patologije, pa tudi izkušnje diskriminacije v družbi. V zvezi s travmatičnimi izkušnjami se pojavlja ZANIKANJE ali OMALOVAŽEVANJE, tudi v protislovni zvezi ZANIKANJA IN HKRATNEGA PRIZNANJA takih izkušenj. "Sicer jaz osebno v otroštvu nisem glih doživela neke travmatične izkušnje ... sem edino doživela to, da je oči dost pil; nikol ni bil nasilen ali kaj, ampak je to povzročil velik krega in joka ... bilo je kar krizno, ker se je dogajal že dost pogosto ..." Negativno izkušnjo zunaj doma opisuje intervjuvanka takole: "Se nisem mogla takoj vključiti v družbo" (v vrtcu).
Netravmatične (pozitivne) izkušnje so izkušnje s prizadetimi osebami ali osebami, ki potrebujejo pomoč ("uporabniki") bodisi v družini (sorojenci) bodisi zunaj nje. Te izkušnje so bodisi pasivne, tj. zgolj prisotnost oziroma seznanjenost s tako osebo, bodisi aktivne, to je, pomoč, svetovanje in podobno (izkušnja pomoči). "Sta mela starša pred mano hendikepiranega otroka ... Sta me že od malega učila, da ni nič narobe, če je kdo hendikepiran, da takim ljudem je treba pomagati." Tako pri pasivnih izkušnjah, to je, zgolj sožitju s prizadeto osebo, kot pri aktivnih, to je, pri pomoči, so očitni NAKLONJENOST, EMPATIJA, SOČUTJE. To so čustva in nagnjenja, ki jih zasledimo pri študentkah socialnega dela in so vplivala na njihovo izbiro študija.
Posredne izkušnje so pripovedi drugih oseb (družinskih članov, sorodnikov, znancev) o njihovih izkušnjah ali o izkušnjah ljudi, ki jih poznajo, ali o katerih so slišali pripovedovati. "Kolega je bil pri psihologu, ker je bil debeli, pa se je sekiral." "Njen (mamin) foter je bil res nasilen." "Moja prijateljca je bila v enem zelo nezdravem odnosu z enim fantom ..." Tudi pripovedi o travmatičnih izkušnjah drugih ali izkušnjah s pomočjo, naj bo laično ali strokovno, izzovejo EMPATIČEN ODZIV pri študentkah.
Izkušnja pomoči. Razlikujemo dajanje pomoči in prejemanje pomoči. Pri obeh imamo lahko pozitivne ali negativne izkušnje. Prejemanje pomoči. Pomoč je lahko neformalna ali formalna. Nobena od intervjuvanih študentk ni imela sama izkušenj s terapijami ali stika s socialnimi delavkami, poročajo pa o znancih, ki so imeli take izkušnje (glej zgoraj). Dajanje pomoči. Študentke so pred vpisom že imele izkušnje z dajanjem pomoči v institucionalnih okvirih ali zunaj njih. Izkušnje s prostovoljnim delom: "... v gimnaziji sem hodila v bolnico, na pediatrični oddelek ... " Izkušnje s pomočjo sošolcem: "Velikokrat sem pomagala komu se učit." "Prijateljica je bila v rejniški družini; njena teta in partner sta se nad njo fizično in psihično izživljala. In sem ji pač rekla, lej tuki moraš pa ti narediti korak naprej in iti na socialo." Druženje z osebami, ki so odrinjene na družbeni rob: "Ljudje imajo predsodke, da so odvisniki ful nasilni, ampak jaz z njim nisem imela take izkušnje, prej obratno..." Pomoč telesno oviranemu: "... in tud k sm bla pr njem u šoli, sm se tok dobr počutila med vsemi ostalimi, res."
Refleksija in samorefleksija. V zvezi z izkušnjo s prizadetostjo, naj bo osebna ali prizadetost drugih in predvsem ob izkušnji pomoči drugim, naj bo prejeta ali dana pomoč, pride do refleksije, ocene prejete pomoči in samorefleksije. Ocenjujejo sebe in svoje sposobnosti (SAMOOCENA SPOSOBNOSTI ZA POKLIC): "... nimam predsodkov /do uporabnikov/ pa strahu, lažje jih poslušam ..." Ali pa: "... mislim, da se me stvari preveč dotaknejo ..." Študentka se sprašuje o svoji sposobnosti dajanja pomoči, o svojem doživljanju, čustvih in o njihovem obvladovanju. "Tak sem se znala postavit v njihovo kožo, in mi je blo tok grozn, skoz sem razmišljala, kaj lahko jaz temu človeku pomagam, vsak da mu za en procent dan polepšam," Pojavi se POTREBA PO ZNANJU, PO STROKOVNEM DAJANJU POMOČI, ki pomeni za prejemnika pomoči olajšanje težave, dajalca pomoči pa zavaruje pred poklicno izgorelostjo. "Mislim, da se me stvari preveč dotaknejo. In zdi se mi, da mi bo fakulteta pomagala, da bom lahko stvari vidla iz bolj profesionalnega vidika." Pride do prvih spoznanj o načinu nudenja pomoči: "Fajn je, da pokažeš neka čustva." Tako tematizirajo DAJANJE POMOČI KOT METODIČNI PROBLEM. Svoje izkušnje z dajanjem pomoči so doživele kot uspešne in notranje zadovoljujoče (DOŽIVETJE IZPOLNITVE).
Opora drugih (staršev, prijateljev) ali njihovo nasprotovanje je ob vsem povedanem pomemben dejavnik odločitve za študij (" ... bi rekla, da so me /starši/ podpiral pri moji odločitvi ...").
Lahko torej rečemo, da imajo študentke socialnega dela, preden se vpišejo v ta študij, osebne ali posredne za študij relevantne izkušnje različnih vrst, tako pasivne ("travmatične" ali "uporabniške") kot aktivne (dajanje pomoči). Te izkušnje lahko vplivajo na njihovo odločitev za študij socialnega dela. Olajša jo tudi podpora staršev. Po vpisu so značilnosti študijskega programa, šole in učnega osebja doživele kot potrditev pravilnosti svoje odločitve.
V času od oktobra do decembra 2019 sem predaval kvalitativno metodologijo študentom 2. letnika FSD. Ob predavanjih so potekale vaje pod vodstvom asistentke dr. Tamare Rape Žiberna, na katerih so študentje v skupinah pripravljali in izvajali svoje raziskave. V glavnem so raziskovali doživljanje študentov v zvezi s študijem, s šolo, z učnim program in prakso. Takoj po koncu predavanj so predstavili 17 raziskav:
Raziskave o šoli in študiju Prvi vtisi brucev o študiju in fakulteti Izkušnje študentk v šoli Viri informacij in odločanje za prakso (2) Življenjske zgodbe študentk Spopadanje s stresom Izkušnje s študijsko skupino Doživljanje novih prostorov fakultete Odločanje za izbirne študijske module Doživljanje odnosov med študenti
Raziskave o praktičnem delu in izmenjavah Učna mapa za prakso Doživljanje mentorjev na praksi Vtisi študentov na izmenjavi v programu ERASMUS (2) Raziskave o družbeni podobi socialnega dela Doživljanje socialnega dela Prihodnost v poklicu (kariera) Medijske podobe socialnega dela
V nadaljevanju bom skušal povzeti vsaj nekaj teh raziskav in dodati pri vsaki svoj metodološki in didaktični komentar.
