Nadaljujem s prikazom seminarskih nalog doktorandov AME ECM pri predmetu Kvalitativno raziskovanje (2015).
Damir Poljak se v nalogi Predsodki in stereotipi o uporabi IKT v tretjem starostnem obdobju dotakne štirih tem: pozitivnih posledic IKT, negativnih posledic IKT, edukacije za uporabo IKT in medijske podobe starih in starosti. Nova doba, za katero je značilna razširjenost IKT, ni šla mimo starejših; tudi starejša generacija v večji ali manjši meri uporablja IKT. Med pretežno pozitivnimi posledicami je "stalna in vsepovsodna povezanost oziroma dosegljivost za IKT". IKT olajšuje komunikacijo, v smislu zmanjšanega napora in hkrati odvzema skrb za to, kaj se v danem trenutku dogaja s svojci ali prijatelji (stalna obveščenost), vsekakor izboljšuje posredno povezanost. Na gospodarskem področju in v družbenih službah povečuje produktivnost. Hkrati pa IKT reducira neposredne osebne stike, kar prizadeti doživljajo kot osiromašenje osebnih odnosov; povzroča upad družabnosti. Pride do pojava, ki bi ga lahko imenovali zapredenost v svoj svet, do nekakšnega tehnološko pogojenega avtizma, IKT-avtizma, ko ljudje za isto mizo buljijo vsak v svoj mobi, ali hodijo po cesti kot mesečniki, ki se ne zavedajo neposrednega okolja. Težava starih v odnosu do IKT je poleg omenjene spremembe kulture medosebnih odnosov pomanjkanje znanja za uporabo IKT, zato je povsem umesten predlog za lokalno zasnovane in izvajane programe usposabljanja. Intervjuvanca menita, da je medijska podoba starih in starosti slejkoprej slaba.
Nataša Štandeker v nalogi z naslovom Upravljanje s starostjo v zdravstveni negi obravnava pomembno vprašanje spopadanja s spremembami pri negi v domovih za stare spričo staranja prebivalcev, stanovalcev domov in negovalnega osebja samega. Staranje populacije in stanovalcev domov in staranje negovalnega osebja, kar pomeni večanje zahtev in hkratno zmanjševanje zmožnosti, bi - če teh sprememb ne bi upravljali - vodilo do znižanja kakovosti storitev in do pregorevanja osebja zaradi stresa. Da ne bi prišlo do tega, je potrebno so teh sprememb zavzeti proaktiven pristop in jih upravljati. Na osnovi intervjujev s starejšo bolničarko v domu starih in direktorico nege je ugotovila, da se upravljanje s spremembami v domovih v glavnem sklada s teoretičnim modelom, ki upošteva štiri ravni upravljanja s starostjo: osebnostno, družbeno, kolektivno in organizacijsko. Na družbeni ravni se s spremembami spopademo tako, da jih skušamo predvideti in zagotoviti primerne kapacitete (kadre, sredstva) za njihovo obvladovanje. Na organizacijski ravni gre za spreminjanje delovnega časa, urnikov, postopkov, tehnologije. Na kolektivni ravni poskrbimo za dobre odnose med zaposlenimi in vodstvom, preprečevanje diskriminacije zaradi starosti in za sodelovanje zaposlenih pri uvajanju in obvladovanju sprememb. Na osebnostni ravni ukrepamo za zmanjševanje stresa in za njegovo obvladovanje oziroma razgradnjo posledic s skupinskimi refleksijami, skrbjo za osebno mentalno higieno, relaksacijo in rekreacijo.
Jurica Veronek v nalogi z naslovom Telesna dejavnost kot pomemben faktor življenjskega zadovoljstva v starosti prikazuje dva skrajna primera odnosa do telesne dejavnosti: 81-letnega moškega, ki je bil že v aktivnih letih športno dejaven in je tudi po upokojitvi redno vsak dan telesno aktiven, in 73-letno žensko, ki je povsem nedejavna in preživlja svoje dneve ob TV in občasnih obiskih pri prijateljici. Moški je veder, vesel, optimističen, z izrazito pozitivnim odnosom do življenja. Ženska je nezadovoljna in toži zaradi različnih zdravstvenih težav. Moški meni, da telesna dejavnost izrazito pozitivno vpliva nanj in da se zaradi nje počuti 20 let mlajšega. Ženska meni, da ni sposobna za telesno dejavnost in da je taka dejavnost v njenih letih - breme. Situacijo obeh raziskovancev bi lahko ponazorili z modelom spirale, moškega s pozitivno in ženske z negativno spiralo (pozitivni začarani krog vs. negativni začarani krog). Pri moškem vodi telesna dejavnost do večje kondicije in ta do občutka vitalnosti in večje samozavesti ter veselja do vadbe, čemur sledi še bolj prizadevna telesna dejavnost. Pri ženski vodi telesna nedejavnost do upada kondicije, do občutka stalne utrujenosti, zdravstvenih težav, nesposobnosti za gibanje in preko racionalizacije, da je telesna dejavnost itak preveliko breme za starega človeka, do še manjše aktivnosti in še večjih zdravstvenih težav.
petek, 13. marec 2015
četrtek, 12. marec 2015
Kvalitativno v socialni gerontologiji (2) - Qualitative research in social gerontology (2)
Pred mano je nova vrsta seminarskih nalog doktorskega tečaja socialne gerontologije na Alma Mater Europea, Evropski center Maribor.
Želimir Bertić v svoji nalogi Upokojevanje in prilagajanje na upokojevanje obravnava dva primera predčasnega ali nenačrtovanega upokojevanja "zaradi sile zakona", enega v javnem sektorju zaposlene medicinske sestre, ki se je morala upokojiti z 62 leti in 40 leti delovne dobe; in drugega, delavca v državnem podjetju, starega 64 let s 44 leti delovne dobe. Oba sta - kljub temu, da sta dosegla ali presegla upokojitveno starost in delovno dobo - upokojitev doživela kot ukrep, ki je bil v nasprotju z njunimi pričakovanji in načrti. Tak način upokojitve povzroči življenjsko obremenitev, za katero so najprej značilni občutki frustriranosti, ker se je končala zaposlitev, ki jo je prizadeti želel nadaljevati; občutek neizkoriščenih vrednih delovnih potencialov (občutek zavrženosti) in nenadno poslabšanje materialnega položja zaradi nizke pokojnine. Postopoma pride do preusmeritve pozornosti na nove življenjske možnosti: nove možnosti sodelovanja v družini, v skupnosti (prostovoljno delo) in nove dejavnosti v naravi (npr. vrtnarjenje).
Tea Coif je prišla do podobnih ugotovitev v raziskavici Doživljanje upokojitve: prilagoditve novemu življenjskemu slogu. Tudi njen sogovornik, ki se je upokojil regularno in pripravljal na upokojitev, najprej izpostavi, da se po upokojitvi pojavi občutek zavrženosti. Ta občutek je verjetno izrazitejši pri ljudeh, ki so bili na vodilnih ali vodstvenih položajih, ali pa so bili strokovnjaki. Po upokojitvi pa se nenadoma nihče več ne zmeni zanje. Tak odnos naj ne bi bil univerzalen, saj v nekaterih drugih državah upokojene strokovnjake in bivše vodilne vključujejo kot svetovalce v njihovih delovnih organizacijah - dodelijo jim častno vlogo in s tem tudi omogočijo, da posredujejo svoje izkušnje mlajšim generacijam. Drug vidik, ki je izpostavljen v tem primeru, pa je proces prilagajanja na upokojitev. Življenje po upokojitvi se lahko začne z omenjenim slabim občutkom odvečnosti, zavrženosti, nepotrebnosti in s spremljajočimi občutki frustriranosti, razočaranja in jeze. Morda so ti občutki povezani s pretiranimi pričakovanji do družbenega okolja, ki naj bi upokojenemu izkazovalo spoštovanje, hvaležnost za njegove zasluge ipd. Slejkoprej pa se novi upokojenec znajde v limbu, v nekakšni praznini: stare službe z vsem, kar jo je spremljalo, ni več, nov življenjski slog pa se še ni oblikoval in utrdil. To je kritično obdobje, ko je človek na razpotju: ali se bo zapustil, se polenil, ali vdal pijači oziroma sploh postal pasiven, ali pa se bo vzel v roke in vpeljal aktivni življenjski slog samouresničevanja. Intervjuvančev primer bi bil lahko šolski primer aktivnega, ozaveščenega strukturiranja novo pridobljenega časa.
Tomaž Lenart je v nalogi Zadovoljevanje socialnih potreb starejših primerjal doživljanje stanovalke doma starejših in doživljanje stanovalca bivanjske (stanovanjske) skupnosti, da bi ugotovil, v kateri od teh dveh oblik bivanja so socialne potrebe stanovalcev bolje zadovoljene. Tega v resnici ni mogel ugotoviti, kajti na obliko bivanja in na zadovoljitev potreb vpliva predvsem psihofizično stanje osebe, zdravstveno stanje, na kratko, in preostale zmožnosti. V obeh primerih, na obeh lokacijah, so potrebe stanovalcev njihovemu stanju primerno dobro zadovoljene. Stanovalka doma potrebuje več pomoči, je v večji meri odvisna od pomoči (neavtonomna) se pa tudi sama, lahko bi rekli, da "s poslednjimi močmi" aktivno vključuje v različne dejavnosti (samoaktivnost) in skrbi, da se ne zapusti. Stanovalec bivalne skupnosti je bolj pri močeh in v polni meri uživa avtonomijo v tej obliki bivanja; pomemben del njegovega življenja je pomoč partnerki; par je kar zgleden primer nesebične ljubezni (agape) v starosti.
Želimir Bertić v svoji nalogi Upokojevanje in prilagajanje na upokojevanje obravnava dva primera predčasnega ali nenačrtovanega upokojevanja "zaradi sile zakona", enega v javnem sektorju zaposlene medicinske sestre, ki se je morala upokojiti z 62 leti in 40 leti delovne dobe; in drugega, delavca v državnem podjetju, starega 64 let s 44 leti delovne dobe. Oba sta - kljub temu, da sta dosegla ali presegla upokojitveno starost in delovno dobo - upokojitev doživela kot ukrep, ki je bil v nasprotju z njunimi pričakovanji in načrti. Tak način upokojitve povzroči življenjsko obremenitev, za katero so najprej značilni občutki frustriranosti, ker se je končala zaposlitev, ki jo je prizadeti želel nadaljevati; občutek neizkoriščenih vrednih delovnih potencialov (občutek zavrženosti) in nenadno poslabšanje materialnega položja zaradi nizke pokojnine. Postopoma pride do preusmeritve pozornosti na nove življenjske možnosti: nove možnosti sodelovanja v družini, v skupnosti (prostovoljno delo) in nove dejavnosti v naravi (npr. vrtnarjenje).
Tea Coif je prišla do podobnih ugotovitev v raziskavici Doživljanje upokojitve: prilagoditve novemu življenjskemu slogu. Tudi njen sogovornik, ki se je upokojil regularno in pripravljal na upokojitev, najprej izpostavi, da se po upokojitvi pojavi občutek zavrženosti. Ta občutek je verjetno izrazitejši pri ljudeh, ki so bili na vodilnih ali vodstvenih položajih, ali pa so bili strokovnjaki. Po upokojitvi pa se nenadoma nihče več ne zmeni zanje. Tak odnos naj ne bi bil univerzalen, saj v nekaterih drugih državah upokojene strokovnjake in bivše vodilne vključujejo kot svetovalce v njihovih delovnih organizacijah - dodelijo jim častno vlogo in s tem tudi omogočijo, da posredujejo svoje izkušnje mlajšim generacijam. Drug vidik, ki je izpostavljen v tem primeru, pa je proces prilagajanja na upokojitev. Življenje po upokojitvi se lahko začne z omenjenim slabim občutkom odvečnosti, zavrženosti, nepotrebnosti in s spremljajočimi občutki frustriranosti, razočaranja in jeze. Morda so ti občutki povezani s pretiranimi pričakovanji do družbenega okolja, ki naj bi upokojenemu izkazovalo spoštovanje, hvaležnost za njegove zasluge ipd. Slejkoprej pa se novi upokojenec znajde v limbu, v nekakšni praznini: stare službe z vsem, kar jo je spremljalo, ni več, nov življenjski slog pa se še ni oblikoval in utrdil. To je kritično obdobje, ko je človek na razpotju: ali se bo zapustil, se polenil, ali vdal pijači oziroma sploh postal pasiven, ali pa se bo vzel v roke in vpeljal aktivni življenjski slog samouresničevanja. Intervjuvančev primer bi bil lahko šolski primer aktivnega, ozaveščenega strukturiranja novo pridobljenega časa.
Tomaž Lenart je v nalogi Zadovoljevanje socialnih potreb starejših primerjal doživljanje stanovalke doma starejših in doživljanje stanovalca bivanjske (stanovanjske) skupnosti, da bi ugotovil, v kateri od teh dveh oblik bivanja so socialne potrebe stanovalcev bolje zadovoljene. Tega v resnici ni mogel ugotoviti, kajti na obliko bivanja in na zadovoljitev potreb vpliva predvsem psihofizično stanje osebe, zdravstveno stanje, na kratko, in preostale zmožnosti. V obeh primerih, na obeh lokacijah, so potrebe stanovalcev njihovemu stanju primerno dobro zadovoljene. Stanovalka doma potrebuje več pomoči, je v večji meri odvisna od pomoči (neavtonomna) se pa tudi sama, lahko bi rekli, da "s poslednjimi močmi" aktivno vključuje v različne dejavnosti (samoaktivnost) in skrbi, da se ne zapusti. Stanovalec bivalne skupnosti je bolj pri močeh in v polni meri uživa avtonomijo v tej obliki bivanja; pomemben del njegovega življenja je pomoč partnerki; par je kar zgleden primer nesebične ljubezni (agape) v starosti.
četrtek, 18. september 2014
Svetla in temna slika starosti - The bright and the dark picture of old age
Naše predstave, umske slike, določajo naš odnos do starosti drugih in do svoje starosti. Slušateljico doktorskega študija socialne gerontologije na AME ECM, Ireno Stojak, je zanimalo, kako si predstavljajo starost mladi. V okviru svoje seminarske naloge Odnos mladih do starejših ljudi je intervjuvala dva študenta, stara 19 in 23 let, od katerih prvi (študent A) živi s starši in staro mamo na deželi, drugi (študent B) pa živi sam v mestu in dela s starejšimi pacienti. Lahko rečemo, da ima prvi študent (A) neposredno izkušnjo z zdravo starejšo osebo v tradicionalnem ruralnem okolju, drugi pa zgolj posredno izkušnjo z zdravimi starimi v urbanem okolju, toda neposredno izkušnjo z bolnimi starimi. Lahko torej primerjamo mentalni sliki obeh študentov kot sliki, ki sta se oblikovali pri neposredni izkušnji z zdravimi starimi (v ruralnem / tradicionalnem okolju) in neposredni izkušnji z bolnimi starimi (v urbanem / modernem okolju). Lahko domnevamo, da je najpomembnejši dejavnik razlik v mentalni predstavi, ki si jo človek oblikuje, njegova izkušnja z zdravim ali bolnim starim človekom, poleg tega pa neposrednost izkušnje in vrsta okolja, v katerem živi.
V intervjuju sta študenta odgovarjala na vprašanja, kakšne asociacije se jima vzbudijo, ko pomislita na starejšo osebo; kako si predstavljata sebe v starosti; in kako mediji prikazujejo starejše. Prvo vprašanje naj bi evociralo kognitivne in emocionalne elemente predstave o starih kot drugih (starotna identiteta drugega); drugo kognitivne in emocionalne elemente predstave o sebi-starem (lastna starostna identiteta); tretje pa predstavo medijev, ali "javnosti", posplošenega Drugega, o starih in starosti (medijska podoba starosti).
Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z relativno zdravim starim človekom, ki še živi v tradicionalni ruralni družini, si je ustvarila pozitivno sliko o starosti, o starostni identiteti drugega ("svetla starost"). Starejši človek je družaben, redoljuben, izkušen, varčen, toda tudi pozabljiv in bolehen. Za vsako od teh značilnosti je možno najti konkretne primere iz življenja starejše osebe, s katero intervjuvanec živi. Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z bolnimi starimi v instituciji pa oblikuje nasprotno podobo ("temna starost"). Starejši človek je potrt, odvisen od drugih, podhranjen, nepomičen, reven, inkontinenten. Tudi za te lastnosti je možno najti konkretne zglede in vzroke v življenju starih, s katerimi ima vprašanec opravka.
Predstavi o lastni starosti se pri obeh vprašancih razlikujeta v isti smeri, tako da se nam vsiljuje domneva, da izkušnja s "svetlo" ali "temno" starostjo vpliva na oblikovanje predstave o lastni starosti.
Predstava o lastni starosti študenta A je ambivalentna: po eni strani pričakuje, da bo imel veliko vnukov, se veseli upokojitve, prostega časa za hobije, za učenje novih reči; po drugi strani pa se boji, da ne bo več mogel početi stvari, ki jih je rad počel; da bo postal pozabljiv in da bi doživel izgubo partnerice. Študent B pa obrambno odganja misel na svojo starost ("premlad sem, da bi razmišljal o starosti"), in ohranja negativno predstavo: boji se odvisnosti od drugih, pootročenja, slabšanja spomina in, lahko dodamo, vsega tistega, kar vidi pri svojem vsakdanjem delu s starimi bolniki.
Te razlike so pričakovane, saj odražajo zelo različne življenjske izkušnje.
Kako študenta vidita medijsko podobo starih? Njuni percepciji sta precej podobni in se zlivata v skupno podobo. Za medijsko prikazovanje starih sta značilni stereotipizacija in diskriminacija.
Stereotip, ki se uveljavlja v medijih, kaže stare kot nesposobne (v kvizih so starejši manj uspešni), nesamostojne (potrebne pomoči, odvisne od drugih) in ranljive. Seveda je treba dodati, da tak vtis nastane zaradi obravnave resničnih problemov starosti, kot so demenca, onemoglost ipd. Na diskriminacijo opozarjajo dejstva, kot so, da "v vseh pomembnih prispevkih ni starih ljudi"; da stare prikazujejo v zvezi z reklamiranjem zdravil ali kozmetike.
Te ugotovitve so seveda lahko samo izhodišče, hipoteze, za bolj poglobljene raziskave, vendar hipoteze, ki niso izmišljene, ampak so pridobljene na empiričnem gradivu.
V intervjuju sta študenta odgovarjala na vprašanja, kakšne asociacije se jima vzbudijo, ko pomislita na starejšo osebo; kako si predstavljata sebe v starosti; in kako mediji prikazujejo starejše. Prvo vprašanje naj bi evociralo kognitivne in emocionalne elemente predstave o starih kot drugih (starotna identiteta drugega); drugo kognitivne in emocionalne elemente predstave o sebi-starem (lastna starostna identiteta); tretje pa predstavo medijev, ali "javnosti", posplošenega Drugega, o starih in starosti (medijska podoba starosti).
Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z relativno zdravim starim človekom, ki še živi v tradicionalni ruralni družini, si je ustvarila pozitivno sliko o starosti, o starostni identiteti drugega ("svetla starost"). Starejši človek je družaben, redoljuben, izkušen, varčen, toda tudi pozabljiv in bolehen. Za vsako od teh značilnosti je možno najti konkretne primere iz življenja starejše osebe, s katero intervjuvanec živi. Mlajša oseba z neposredno izkušnjo z bolnimi starimi v instituciji pa oblikuje nasprotno podobo ("temna starost"). Starejši človek je potrt, odvisen od drugih, podhranjen, nepomičen, reven, inkontinenten. Tudi za te lastnosti je možno najti konkretne zglede in vzroke v življenju starih, s katerimi ima vprašanec opravka.
Predstavi o lastni starosti se pri obeh vprašancih razlikujeta v isti smeri, tako da se nam vsiljuje domneva, da izkušnja s "svetlo" ali "temno" starostjo vpliva na oblikovanje predstave o lastni starosti.
Predstava o lastni starosti študenta A je ambivalentna: po eni strani pričakuje, da bo imel veliko vnukov, se veseli upokojitve, prostega časa za hobije, za učenje novih reči; po drugi strani pa se boji, da ne bo več mogel početi stvari, ki jih je rad počel; da bo postal pozabljiv in da bi doživel izgubo partnerice. Študent B pa obrambno odganja misel na svojo starost ("premlad sem, da bi razmišljal o starosti"), in ohranja negativno predstavo: boji se odvisnosti od drugih, pootročenja, slabšanja spomina in, lahko dodamo, vsega tistega, kar vidi pri svojem vsakdanjem delu s starimi bolniki.
Te razlike so pričakovane, saj odražajo zelo različne življenjske izkušnje.
Kako študenta vidita medijsko podobo starih? Njuni percepciji sta precej podobni in se zlivata v skupno podobo. Za medijsko prikazovanje starih sta značilni stereotipizacija in diskriminacija.
Stereotip, ki se uveljavlja v medijih, kaže stare kot nesposobne (v kvizih so starejši manj uspešni), nesamostojne (potrebne pomoči, odvisne od drugih) in ranljive. Seveda je treba dodati, da tak vtis nastane zaradi obravnave resničnih problemov starosti, kot so demenca, onemoglost ipd. Na diskriminacijo opozarjajo dejstva, kot so, da "v vseh pomembnih prispevkih ni starih ljudi"; da stare prikazujejo v zvezi z reklamiranjem zdravil ali kozmetike.
Te ugotovitve so seveda lahko samo izhodišče, hipoteze, za bolj poglobljene raziskave, vendar hipoteze, ki niso izmišljene, ampak so pridobljene na empiričnem gradivu.
torek, 18. marec 2014
Kvalitativno v socialni gerontologiji - Qualitative research in social gerontology
Doktorski študentje socialne gerontologije na Alma mater europea - Evropski center Maribor so letos prispevali nekaj zanimivih kvalitativnih seminarskih nalog.
Mateja Berčan v svoji na intervjuju s starejšo gospo temelječi raziskavici Pomen medgeneracijskega povezovanja potrjuje, da stari težijo k povezovanju z mladimi zaradi dveh svojih teženj, tesno povezanih z njihovim osebnostnim jedrom, njihovo identiteto. Prva je težnja po sporočanju mladim svojih življenjskih izkušenj in spoznanj, zapustiti sled, in druga je težnja razumeti mlade, iti s časom, kljub starosti ne zastareti. Čudovita konceptualizacija!
Brezner-Stegne, kot bi na posebnem področju nadaljevala študijo svoje kolegice, je obravnavala Prenos znanja upokojenih strokovnjakov na osnovi intervjujev z upokojenimi strokovnjaki. Z osebnega vidika sodelujočih je težnja po prenosu znanja izraz težnje "zapustiti sled", z vidika organizacije pa nuja, da se ohrani znanje v organizaciji, saj z vsakim strokovnjakom, ki odide, umanjka tudi njegovo znanje. Odhajajočim strokovnjakom je v največje zadovoljstvo in potrditev, če lahko v zaupljivem odnosu z mladimi, doživijo, da jih mladi z zanimanjem poslušajo in jim sledijo.
Gabrijela Drobne se je v študiji Prilagajanje na upokojitev pogumno soočila sama s seboj v procesu upokojevanja in svojo zgodbo primerjala z zgodbo druge strokovnjakinje v podobnem položaju. Ta raziskovalna samorefleksija ji je ublažilo osebno stisko ob upokojevanju, ko je v odnosu do delodajalcev doživela upokojenski status kot stigmo in diskriminacijo.
O podobni aroganci vodstva organizacije poroča Aleksandar Pavlović, ki je v nalogi Upokojevanje vrhunskih strokovnjakov intervjuval medicinsko sestro kot vrhunsko strokovnjakinjo z neverjetno razvejano in uspešno kariero in opisal njeno upokojevanje, ki nikakor ni bilo lahko in brez napetosti, nekaj zaradi politike (ZUJF) nekaj zaradi človeških zoprnij. V nalogi je izpostavljen problem upokojevanja vrhunskih strokovnjakov, za katere velja večstranska ambivalentnost ob upokojevanju: po eni strani se zavedajo svojih vrhunskih izkušenj, se čutijo še vsaj delno delovno sposobni in motivirani, po drugi strani pa vedo, da so že presegli zahtevano delovno dobo in upokojitveno starost, na njihovo delovno mesto pa čakajo mlajši.
Karmen Romih je v raziskavi Spolno življenje starostnikov v institucionalnem varstvu opozorila na dejstvo, da je spolnost tudi v starosti in v domu še vedno pomemben del življenja, da pa se spolno udejstvovanje spremeni v smeri "romantizacije": stari še doživljajo ljubezen, telesna spolnost pa se omeji.
Andreja Šut se je za nalogo Branje kot dejavnik kakovosti življenja pogovarjala s krajevno "znamenitostjo", preprosto, neizobraženo žensko, ki si je z vztrajnim vseživljenjskim branjem različne literature in pripovedovanjem zgodb ustvarila v svojem okolju posebno vlogo in status pripovedovalke, mnenjske voditeljice in svetovalke. Tako je pokazala, kako načitan človek, ki svoje znanje podaja na zanimiv način, postane povezovalec družbe in olajševalec medsebojnega komuniciranja.
Trije intervjuji s stanovalci doma starejših so bili Nataši Zalokar (Pomen druženja v instituciji) dovolj, da je prepričljivo pokazala, kako dom za starejše ni hiralnica in zadnja postaja ampak v svojem bistvu za marsikoga prostor novih možnosti, v katerem se ozrejo na preteklo življenje in ga ovrednotijo (lepo izpostavi kriterije vrednotenja) najdejo nove družabnike, nove navezanosti in ljubezni, nove dejavnosti in nov smisel življenja.
Tanja Žmavc (Ženski pogled na starost) je z originalno metodo pokazala, kako se s starostjo intervjuvanke spreminja pogled na prihajajočo starost od brezbrižnosti in izogibanja misli na "grozečo" starost v smeri vse bolj pozitivne in vse bolj realne podobe starosti. Ugotovila je tudi, da se ženske pripravljajo na starost na različne načine: z vzdrževanjem telesne in mentalne kondicije, varčevanjem in zavarovanjem ter različnimi prostočasnimi dejavnostmi.
Nekaj teh nalog bomo v celoti prikazali na 'straneh' tega bloga.
Mateja Berčan v svoji na intervjuju s starejšo gospo temelječi raziskavici Pomen medgeneracijskega povezovanja potrjuje, da stari težijo k povezovanju z mladimi zaradi dveh svojih teženj, tesno povezanih z njihovim osebnostnim jedrom, njihovo identiteto. Prva je težnja po sporočanju mladim svojih življenjskih izkušenj in spoznanj, zapustiti sled, in druga je težnja razumeti mlade, iti s časom, kljub starosti ne zastareti. Čudovita konceptualizacija!
Brezner-Stegne, kot bi na posebnem področju nadaljevala študijo svoje kolegice, je obravnavala Prenos znanja upokojenih strokovnjakov na osnovi intervjujev z upokojenimi strokovnjaki. Z osebnega vidika sodelujočih je težnja po prenosu znanja izraz težnje "zapustiti sled", z vidika organizacije pa nuja, da se ohrani znanje v organizaciji, saj z vsakim strokovnjakom, ki odide, umanjka tudi njegovo znanje. Odhajajočim strokovnjakom je v največje zadovoljstvo in potrditev, če lahko v zaupljivem odnosu z mladimi, doživijo, da jih mladi z zanimanjem poslušajo in jim sledijo.
Gabrijela Drobne se je v študiji Prilagajanje na upokojitev pogumno soočila sama s seboj v procesu upokojevanja in svojo zgodbo primerjala z zgodbo druge strokovnjakinje v podobnem položaju. Ta raziskovalna samorefleksija ji je ublažilo osebno stisko ob upokojevanju, ko je v odnosu do delodajalcev doživela upokojenski status kot stigmo in diskriminacijo.
O podobni aroganci vodstva organizacije poroča Aleksandar Pavlović, ki je v nalogi Upokojevanje vrhunskih strokovnjakov intervjuval medicinsko sestro kot vrhunsko strokovnjakinjo z neverjetno razvejano in uspešno kariero in opisal njeno upokojevanje, ki nikakor ni bilo lahko in brez napetosti, nekaj zaradi politike (ZUJF) nekaj zaradi človeških zoprnij. V nalogi je izpostavljen problem upokojevanja vrhunskih strokovnjakov, za katere velja večstranska ambivalentnost ob upokojevanju: po eni strani se zavedajo svojih vrhunskih izkušenj, se čutijo še vsaj delno delovno sposobni in motivirani, po drugi strani pa vedo, da so že presegli zahtevano delovno dobo in upokojitveno starost, na njihovo delovno mesto pa čakajo mlajši.
Karmen Romih je v raziskavi Spolno življenje starostnikov v institucionalnem varstvu opozorila na dejstvo, da je spolnost tudi v starosti in v domu še vedno pomemben del življenja, da pa se spolno udejstvovanje spremeni v smeri "romantizacije": stari še doživljajo ljubezen, telesna spolnost pa se omeji.
Andreja Šut se je za nalogo Branje kot dejavnik kakovosti življenja pogovarjala s krajevno "znamenitostjo", preprosto, neizobraženo žensko, ki si je z vztrajnim vseživljenjskim branjem različne literature in pripovedovanjem zgodb ustvarila v svojem okolju posebno vlogo in status pripovedovalke, mnenjske voditeljice in svetovalke. Tako je pokazala, kako načitan človek, ki svoje znanje podaja na zanimiv način, postane povezovalec družbe in olajševalec medsebojnega komuniciranja.
Trije intervjuji s stanovalci doma starejših so bili Nataši Zalokar (Pomen druženja v instituciji) dovolj, da je prepričljivo pokazala, kako dom za starejše ni hiralnica in zadnja postaja ampak v svojem bistvu za marsikoga prostor novih možnosti, v katerem se ozrejo na preteklo življenje in ga ovrednotijo (lepo izpostavi kriterije vrednotenja) najdejo nove družabnike, nove navezanosti in ljubezni, nove dejavnosti in nov smisel življenja.
Tanja Žmavc (Ženski pogled na starost) je z originalno metodo pokazala, kako se s starostjo intervjuvanke spreminja pogled na prihajajočo starost od brezbrižnosti in izogibanja misli na "grozečo" starost v smeri vse bolj pozitivne in vse bolj realne podobe starosti. Ugotovila je tudi, da se ženske pripravljajo na starost na različne načine: z vzdrževanjem telesne in mentalne kondicije, varčevanjem in zavarovanjem ter različnimi prostočasnimi dejavnostmi.
Nekaj teh nalog bomo v celoti prikazali na 'straneh' tega bloga.
petek, 27. december 2013
Narativna analiza (3): smeri analize in postopki Narrative analysis (3): directions of analysis and procedures
Namene analize lahko v grobem razvrstimo v tri velike skupine: (1) spoznati nekaj o posamezniku in njegovem doživljanju in ravnanju, (2) o odnosih med ljudmi in (3) o delovanju družbenih institucij, organizacij, družbenih delnih sistemov in družbe o celoti. Pripovedi bolnikov s kolostomo nam povejo nekaj o doživljanju teh ljudi in njihovih osebnostnih značilnostih, npr. o njihovi občutljivosti, psihični odpornosti; o njihovem ravnanju, npr. o njihovih delovnih ali prostočasnih aktivnostih ipd. Povejo nam lahko nekaj o odnosu zdravstvenega osebja do bolnikov, ali specifičnih postopkih priprave na operacijo. Povejo nam lahko kaj o organizaciji dela in o zdravljenju kot dejansko poteka. Vse to pravzaprav še niso metodološka vprašanja ampak vsebinska, teoretična ali praktična. Analizo torej lahko usmerimo v raziskovanje posameznika, medosebnih odnosov in družbenega delovanja.
Analiziramo lahko (1) vsebino pripovedi, (2) obliko pripovedi ali način pripovedovanja in (3) okoliščine (kontekst) pripovedovanja. Lahko tudi rečemo, da lahko analiziramo manifestno ali očitno vsebino, tj. vsebino, ki je jasno razvidna iz pripovedi, in latentno ali prikrito vsebino, ki jo odkrijemo z analizo načina in okoliščin pripovedovanja. Pri slednjih dveh načinih analize skušamo torej "brati med vrsticami", tj . sklepati o vsebini iz načina in okoliščin pripovedovanja.
Vsebino pripovedi lahko analiziramo po postopkih tematske analize ali po metodi utemeljene teorije. Rezultat take analize bo seznam tem in podtem pripovedi in njihovih "modalitet". V pripovedih bolnikov s kolostomo smo npr. našli med drugim naslednje teme: prve težave, pregledi, postavitev diagnoze, sprejem diagnoze, priprava na operacijo, doživljanje po operaciji itd. Pri vsaki od teh tem navedemo podteme, variable in opišemo njihova stanja (modalitete).
Pri analizi načina pripovedovanja ali strukture pripovedi se opiramo na spoznanja literarne teorije (in kasneje narativne metodologije) o vrstah in strukturi (delih) pripovedi in skušamo iz teh "literarnih" značilnosti pripovedi sklepati o njihovih vsebinskih vidikih. Pripoved je lahko bolj ali manj dramatična, bolj preprosta, linearna, ali pa zelo zapletena z več stranskimi pripovedmi ali več ravnmi. Morda bi v prvem primeru sklepali na prav tako bolj dramatičen, bolj čustven, prizadet način doživljanja bolnika, v drugem pa na bolj mirno, apatično ali v usodo vdano zadržanje. Pripoved je lahko podrobna ali površna, splošna. V prvem primeru bomo morda sklepali, da je bolnik bolj občutljiv, bolj kompleksna osebnost, ali pa da je bilo to doživetje zanj bolj pomembno. V drugem primeru pa da je bolj ravnodušen, ali da je bilo to doživetje zanj manj pomembno.
Okoliščine, v katerih se odvija pripoved (ne zgodba) so zelo pomembne. Pomembno je, komu je pripoved namenjena, komu jo oseba pripoveduje. Bolnik lahko o svojem doživljanju bolezni pripoveduje zdravniku, sestri, svojcem, kakemu zunanjemu strokovnjaku, raziskovalcu ipd. V teh primerih se lahko pripovedi pomembno razlikujejo. V splošnem je dobro razlikovati okoliščine, v katerih je oseba zainteresirana za to, da poudari določene vidike pripovedi, od okoliščin, ko za to ni zainteresirana. Če zdravniku pripovedujemo o bolezni in okoliščinah, ko se je pojavila, bomo morda manj poudarili vse, kar bi kazalo, da smo z nespametnim ravnanjem zakrivili bolezen ali poškodbo. Drugače bomo o isti zgodbi pripovedovali prijatelju. Če bolnik sluti, da so med osebjem nasprotovanja, od katerih si morda obeta korist zase, bo "tožaril" pripadnike ene strani drugi. Radi slišimo, da je kolega kaj "zamočil" in nehote (in neprevidno) sklepamo tihe zarote, ki delujejo po načelu, "kjer se prepirata dva..."
Okoliščine pripovedi moramo upoštevati ne le zato, da vemo, v katero smer je pripoved morda pristranska, ampak predvsem zato, ker tako odkrivamo značilnosti odnosov v okolju, kjer pripovedi nastajajo: odnose moči, hierarhije, konflikte, norme in sankcije ipd. Besede, ki se izgovarjajo potiho, nedokončani stavki, govorjenje v prispodobah - vse to so kazalci medosebnih in družbenih odnosov, ki jih analitično uporabimo.
Analiziramo lahko (1) vsebino pripovedi, (2) obliko pripovedi ali način pripovedovanja in (3) okoliščine (kontekst) pripovedovanja. Lahko tudi rečemo, da lahko analiziramo manifestno ali očitno vsebino, tj. vsebino, ki je jasno razvidna iz pripovedi, in latentno ali prikrito vsebino, ki jo odkrijemo z analizo načina in okoliščin pripovedovanja. Pri slednjih dveh načinih analize skušamo torej "brati med vrsticami", tj . sklepati o vsebini iz načina in okoliščin pripovedovanja.
Vsebino pripovedi lahko analiziramo po postopkih tematske analize ali po metodi utemeljene teorije. Rezultat take analize bo seznam tem in podtem pripovedi in njihovih "modalitet". V pripovedih bolnikov s kolostomo smo npr. našli med drugim naslednje teme: prve težave, pregledi, postavitev diagnoze, sprejem diagnoze, priprava na operacijo, doživljanje po operaciji itd. Pri vsaki od teh tem navedemo podteme, variable in opišemo njihova stanja (modalitete).
Pri analizi načina pripovedovanja ali strukture pripovedi se opiramo na spoznanja literarne teorije (in kasneje narativne metodologije) o vrstah in strukturi (delih) pripovedi in skušamo iz teh "literarnih" značilnosti pripovedi sklepati o njihovih vsebinskih vidikih. Pripoved je lahko bolj ali manj dramatična, bolj preprosta, linearna, ali pa zelo zapletena z več stranskimi pripovedmi ali več ravnmi. Morda bi v prvem primeru sklepali na prav tako bolj dramatičen, bolj čustven, prizadet način doživljanja bolnika, v drugem pa na bolj mirno, apatično ali v usodo vdano zadržanje. Pripoved je lahko podrobna ali površna, splošna. V prvem primeru bomo morda sklepali, da je bolnik bolj občutljiv, bolj kompleksna osebnost, ali pa da je bilo to doživetje zanj bolj pomembno. V drugem primeru pa da je bolj ravnodušen, ali da je bilo to doživetje zanj manj pomembno.
Okoliščine, v katerih se odvija pripoved (ne zgodba) so zelo pomembne. Pomembno je, komu je pripoved namenjena, komu jo oseba pripoveduje. Bolnik lahko o svojem doživljanju bolezni pripoveduje zdravniku, sestri, svojcem, kakemu zunanjemu strokovnjaku, raziskovalcu ipd. V teh primerih se lahko pripovedi pomembno razlikujejo. V splošnem je dobro razlikovati okoliščine, v katerih je oseba zainteresirana za to, da poudari določene vidike pripovedi, od okoliščin, ko za to ni zainteresirana. Če zdravniku pripovedujemo o bolezni in okoliščinah, ko se je pojavila, bomo morda manj poudarili vse, kar bi kazalo, da smo z nespametnim ravnanjem zakrivili bolezen ali poškodbo. Drugače bomo o isti zgodbi pripovedovali prijatelju. Če bolnik sluti, da so med osebjem nasprotovanja, od katerih si morda obeta korist zase, bo "tožaril" pripadnike ene strani drugi. Radi slišimo, da je kolega kaj "zamočil" in nehote (in neprevidno) sklepamo tihe zarote, ki delujejo po načelu, "kjer se prepirata dva..."
Okoliščine pripovedi moramo upoštevati ne le zato, da vemo, v katero smer je pripoved morda pristranska, ampak predvsem zato, ker tako odkrivamo značilnosti odnosov v okolju, kjer pripovedi nastajajo: odnose moči, hierarhije, konflikte, norme in sankcije ipd. Besede, ki se izgovarjajo potiho, nedokončani stavki, govorjenje v prispodobah - vse to so kazalci medosebnih in družbenih odnosov, ki jih analitično uporabimo.
petek, 29. november 2013
Narativna analiza (2): funkcije pripovedi, Narrative analysis (2): functions of a narration
V zadnjem prispevku sem izraza "pripoved" in "zgodba" uporabljal bolj ali manj kot sinonima, čeprav sem nekoliko pogosteje in bolj poudarjeno uporabil izraze "pripoved", "pripovedovanje", "analiza pripovedi". To se nam lahko v prihodnje še kdaj zgodi, vendar je treba v nadaljevanju "pripoved" načelno razlikovati od "zgodbe". V stavku " (jaz) pripovedujem zgodbo", je "jaz" subjekt, "pripovedujem" predikat, "zgodba" predmet. Pripovedovanje in njegov proizvod, pripoved, je torej nekaj drugega kot zgodba. Zgodba je tisto, kar se je (zares) zgodilo. Pripoved je poročilo o tem, kar se je zares zgodilo; je produkt pripovedovanja. Tako tudi npr. Mojca Urek, ki se je na področju socialnega dela pri nas največ ukvarjala s proučevanjem naracij, piše, navezujoč se na Halla (1997): "... da so tudi zgodbe v socialnem delu dostopne predvsem skoz izvedbe, predstavitve, v katerih je treba prepričati pomembna občinstva o njihovi resničnosti..." V nadaljevanju Urek piše, da je pri obravnavi določenega primera na centru za socialno delo, manjkal "glas te ženske in otrok ... tj. resna obravnava njihove verzije zgodbe." (Urek 2001)
.jpg)
Težava je v tem, da se o tem, kaj se je zares zgodilo, poučimo lahko samo iz pripovedi ene ali več oseb. Resničnost nam ni dostopna neposredno, ampak samo prek pripovedi. V odnosu do te težave se raziskovalci delijo na dva tabora: eni skušajo prek pripovedi priti do najverjetnejše verzije resničnosti, do prave, resnične, objektivno preverjene zgodbe. Pri tem ugotavljajo ujemanje različnih pripovedi, ali pa dajejo večjo težo posebej usposobljenim opazovalcem in pripovedovalcem. Pri pripovedi o prometni nezgodi ima pripoved policije npr. večjo težo kot druge pripovedi, ker policija sklepa o dejanskem poteku dogajanja na osnovi objektivnih meritev, pričevanj izvedencev in zasliševanja več prič. Na drugem koncu so raziskovalci, ki se odpovedujejo težnji, da bi ugotovili, kakšen je bil resničen potek dogajanja, in raziskujejo samo pripovedi kot individualne in družbene konstrukcije. Zanimivo pa je, da tudi ti govorijo o "družbeni konstrukciji realnosti" (Berger in Luckmann), kar pomeni, da se ne odpovedujejo predstavi o resničnosti, ki ni utvara ali zgolj predstava, umislek, čeprav ni od Boga dana, ampak je družbeno ustvarjena.
Naj pripadamo temu ali onemu taboru (možna je tudi kombinacija obeh stališč, znanost je igra!), nas zdaj zanima najprej, kakšne namene ima lahko analiza pripovedi. Pred tem pa raziščimo, kakšne funkcije imajo pripovedi kot take. Funkcije so nekaj drugega kot nameni. Funkcije so objektivne posledice ali učinki pripovedovanja, naj jih hočemo ali ne, naj se jih zavedamo ali ne; nameni so subjektivno hoteni ali pred(po)stavljeni smotri. Včasih se oboji, funkcije in nameni, prekrivajo. Funkcije lahko razdelimo na funkcije za posameznika in na družbene funkcije (obojega seveda ni mogoče strogo ločiti). Funkcije za posameznika so:
.jpg)
Težava je v tem, da se o tem, kaj se je zares zgodilo, poučimo lahko samo iz pripovedi ene ali več oseb. Resničnost nam ni dostopna neposredno, ampak samo prek pripovedi. V odnosu do te težave se raziskovalci delijo na dva tabora: eni skušajo prek pripovedi priti do najverjetnejše verzije resničnosti, do prave, resnične, objektivno preverjene zgodbe. Pri tem ugotavljajo ujemanje različnih pripovedi, ali pa dajejo večjo težo posebej usposobljenim opazovalcem in pripovedovalcem. Pri pripovedi o prometni nezgodi ima pripoved policije npr. večjo težo kot druge pripovedi, ker policija sklepa o dejanskem poteku dogajanja na osnovi objektivnih meritev, pričevanj izvedencev in zasliševanja več prič. Na drugem koncu so raziskovalci, ki se odpovedujejo težnji, da bi ugotovili, kakšen je bil resničen potek dogajanja, in raziskujejo samo pripovedi kot individualne in družbene konstrukcije. Zanimivo pa je, da tudi ti govorijo o "družbeni konstrukciji realnosti" (Berger in Luckmann), kar pomeni, da se ne odpovedujejo predstavi o resničnosti, ki ni utvara ali zgolj predstava, umislek, čeprav ni od Boga dana, ampak je družbeno ustvarjena.
Naj pripadamo temu ali onemu taboru (možna je tudi kombinacija obeh stališč, znanost je igra!), nas zdaj zanima najprej, kakšne namene ima lahko analiza pripovedi. Pred tem pa raziščimo, kakšne funkcije imajo pripovedi kot take. Funkcije so nekaj drugega kot nameni. Funkcije so objektivne posledice ali učinki pripovedovanja, naj jih hočemo ali ne, naj se jih zavedamo ali ne; nameni so subjektivno hoteni ali pred(po)stavljeni smotri. Včasih se oboji, funkcije in nameni, prekrivajo. Funkcije lahko razdelimo na funkcije za posameznika in na družbene funkcije (obojega seveda ni mogoče strogo ločiti). Funkcije za posameznika so:
- Osmišljanje dogodkov. Človek živi sredi kaosa. Če samo pomislimo, koliko različnih dražljajev v danem trenutku deluje na nas, se moramo s prejšnjo trditvijo strinjati. Da bi človek preživel, se mora orientirati v tem kaosu; oceniti mora, kaj je pomembno in kaj ne, kaj oznanja nevarnost, k čemu naj se umeri, od česa odvrne. V naš um je vgrajen mehanizem, ki omogoča povezovanje nepovezanega. Če so na listu pred mano narisane tri točke, jih samodejno povežem in vidim trikotnik. Podobno povezujemo točke v druge like. Ljudje so od nekdaj tako v figure povezovali najsvetlejše zvezde na nebu. Navidez ali v resnici nepovezane reči um samodejno poveže. Da so te povezave lahko pretirane, celo prav fantastične, bi nam lahko povedali zasliševalci prič prometnih nezgod ali kaznivih dejanj. Ko sem kot mlad študent na vajah prisostvoval pogovoru psihiatra z duševnim bolnikom, je zunaj v daljavi odjeknila eksplozija, najbrž v kamnolomu, ki je bil v tisti smeri. Pacient se je zdrznil in dejal: "A slišite, doktor, kaj mi delajo!" Mož je blodnjavo povezal očitno nepovezani stvari. To povezovanje poteka v težnji, da bi v nejasni situaciji zagledali logiko, pomen; da bi iz kaosa ustvarili red. To je poglavitna funkcija povezovanja različnih, ločenih dogodkov v povezano pripoved.
- Refleksija in oblikovanje identitete. Ko iz navidez (ali v resnici) nepovezanih dogodkov nastane povezan red, bodisi da dogodke povežemo v časovno ali vzročno-posledično zaporedje bodisi v kake druge vrste red in oblikujemo pripoved, pogosto v njej zagledamo sebe kot v zrcalu: tak sem. Lahko razločneje vidimo svoje prednosti in pomanjkljivosti, ugodne in neugodne posledice svojih dejanj. Pripoved deluje kot povratno sporočilo (feedback). Tako oblikujemo svojo identiteto, ki je v bistvu sestavljena iz množice zgodb o dogodkih našega življenja in naših ravnanjih. Na tem dejstvu temelji narativna terapija kot psihoterapevtska usmeritev, ki si prizadeva "slabe" življenjske zgodbe spremeniti v "dobre".
- Zmanjševanje napetosti. Kadar se nam kaj pripeti, posebno kak nepričakovan dogodek, nezgoda, srečanje, konflikt, je prva stvar, ki jo storimo, da to povemo svojemu bližnjemu ali pa celo najbližjemu neznancu, za katerega ocenimo, da mu lahko zaupamo. "Pomisli, kaj se mi je pripetilo!" Ko pripovedujemo, izrazimo čustva, ki so "prišla za nami", med samo pripovedjo, in tako olajšamo napetost in se znebimo pritiska.
- Dramatiziranje življenja. Pogosto pripovedujemo, ne da bi zmanjšali napetost, ampak da bi jo v nekem smislu povečali - da bi vnesli nekaj dramatičnosti v svoja dolgočasna življenja. Tako iz majhnih zgodb delamo velike pripovedi, s katerimi "zabavamo" vse, ki so nas pripravljeni poslušati. Pisatelji pogosto tako "napihnejo" dogodke, ki bi se komu drugemu zdeli nepomembni, oni pa v njih odkrijejo zapletene mehanizme človeške duševnosti.
- Obvladovanje situacije in reševanje problemov. Povezovanje dogodkov v pripoved, ki deluje kot refleksija, nam pomaga obvladati težavno situacijo. Ko pripovedujemo, jasneje zagledamo povezave med dogodki, njihov pomen za udeležence, svojo vlogo in zadržanje. Vse to poveča našo sposobnost za obvladanje položaja, za rešitev težavne situacije.
- Predstavitev samega sebe in obramba samospoštovanja. Pripovedovalec sam odloča o tem, kako bo opisal kak dogodek, kakšno zgodbo bo povedal. Če je sam udeležen v zgodbi, lahko po mili volji oblikuje svojo vlogo v njej: poudari nekatera dejanja, zamolči druga, se predstavi kot junak ali kot žrtev. Pogosto izkrivlja dejstva, da bi tako obvaroval samospoštovanje.
Vir:
Mojca Urek, Življenjske zgodbe in njihov pomen. Socialno delo 40, 2001, 3-4: 119-147.
ponedeljek, 4. november 2013
Narativna analiza (1): kaj je pripoved, Narrative analysis (1): narration
Naracija pomeni pripoved; narativno je pripovedno, pripovedovalno. Torej naj bi narativna analiza pomenila analizo pripovedi. Kaj je pripoved? Zdi se, da je pač vse, kar pride kolikor toliko razločnega in povezanega iz človekovih ust, pripoved. Če bi bilo tako, bi bila narativna analiza skoraj vse, kar smo doslej počeli v okviru kvalitativne analize kvalitativnega gradiva. Preden se malo bolj posvetim temu vprašanju, nekaj razlikovanj. Narativno raziskovanje je najširši pojem, ki vključuje raziskovanje pripovedi kot procesa: od iskanja pripovedovalcev, preko zbiranja pripovedi, njihovega zapisovanja, do analize. Narativna analiza je torej na koncu raziskovalnega procesa zbiranja pripovedovalnega gradiva.
Kaj je torej pripoved? Je izjava, ki jo je v intervjuju dala praktikantka zdravstvene nege o svojem doživljanju prakse, pripoved? So opisi doživljanja, ki so jih podali pacienti s kolostomo, pripovedi? Za prvo bi dejal, da je poročilo, ki je precej oddaljeno od tega, kar pojmujemo kot pripoved v okviru tega pisanja. Drugo pa so poročila, ki so bližja pojmu pripovedi. V čem je razlika?
Pripoved se od drugih podobnih opisov in poročil razlikuje po tem, da
Nekateri dodajajo še, da se bralec ali poslušalec lahko identificira z junakom zgodbe.
Skratka, gre za besedilo, ki je zelo podobno literarnim proznim besedilom, pripovedim, povestim, pripovedkam, novelam, romanu. Kar je za nas ključno: analize takih pripovedi se lotimo enako kot literarni teoretik (kritik) analize literarnega besedila. Seveda lahko pripoved analiziramo tudi drugače, npr. po metodi utemeljene teorije ali tematske analize. Toda s tem zapravimo odločilno prednost dejstva, da so "realne" pripovedi v bistvu prav take pripovedi kot "izmišljene", literarne pripovedi, le da se nanašajo na nekaj, kar se je pripovedovalcu zares zgodilo in da pri opisovanju navaja resnične, tudi preverljive, okoliščine.
Zakaj smo dejali, da poročilo praktikantke o doživljanju prakse ni pripoved v tem smislu, ni zgodba? Prvič, ta zapis je nastal kot zapis odgovorov v intervjuju; praktikantka ni prosto "povedala svoje zgodbe", o tem, kaj je doživela na praksi. Poročilo navaja različne vidike doživljanja, nima pa dovolj elementov zgodbe, kot smo jih našteli zgoraj: ni kronološkega zaporedja, ni prikazana problemska situacija, ni "proti-igre", ni zapleta itd. Ali bi o tej temi, o študijski praksi, lahko povedali pripoved? Lahko. Praktikantka bi lahko začela svojo pripoved kronološko od priprav na prakso; opisala bi prvi dan na praksi, sprejem, dodelitev nalog in potem bi počasi peljala pripoved dalje do osrednjega dogodka, ki mu pripisuje največji pomen; opisala bi, kako je uspešno rešila strokovni problem, kako je doživljala uspeh za uspehom ali pa neuspeh za neuspehom, kako se ji je utrdila odločenost, da ta študij dokonča, ali kako so se ji podrle vse iluzije in je zapadla v krizo identitete.
Viri:
Holloway, I. Wheeler, S. Qualitative Research in Nursing and Healthcare. London: Wiley-Blackwell, 2010.
Prejšnji zapisi na tem blogu in Mesec, B. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: VŠSD 1998.
Kaj je torej pripoved? Je izjava, ki jo je v intervjuju dala praktikantka zdravstvene nege o svojem doživljanju prakse, pripoved? So opisi doživljanja, ki so jih podali pacienti s kolostomo, pripovedi? Za prvo bi dejal, da je poročilo, ki je precej oddaljeno od tega, kar pojmujemo kot pripoved v okviru tega pisanja. Drugo pa so poročila, ki so bližja pojmu pripovedi. V čem je razlika?
Pripoved se od drugih podobnih opisov in poročil razlikuje po tem, da
- se v glavnem odvija kot prosto pripovedovanje (ustno ali pisno) in ne kot odgovarjanje na vprašanja spraševalca (kot intervju)
- opisuje časovno zaporedje v splošnem vzročno povezanih dogodkov iz preteklosti v sedanjost z nakazovanjem prihodnosti. Pripoved opisuje, na primer, življenje osebe, preden je zbolela, okoliščine ob pojavu bolezni, fazo diagnosticiranja, operacije, rehabilitacije vse do življenja danes in pričakovanj glede prihodnosti
- v njej nastopa nosilec opisanih dogodkov, glavna oseba, akter ali žrtev (junak), npr. pacient, žrtev nasilja, zdravnik, sestra,
- opisuje problematično situacijo, morda usodno, katere izid ni vnaprej gotov; ki se lahko razvije dobro ali slabo za junaka, npr. potek življenjsko nevarne bolezni, operacije in dogodkov po njej
- vsebuje zaplet, celo dramatičen zaplet, ko nastopijo okoliščine, ki ogrožajo junaka, npr. napačno ravnanje zaradi nepoučenosti, pobeg iz bolnišnice, neustrezno nego, ponesrečeno operacijo ipd.
- je skladno povezana (koherentna), to je, vse, kar je povedano, je v neki zvezi z osrednjim problemom in zapletom in "poganja" zgodbo in pojasnjuje dogodke,
- je, skratka, zgodba.
Nekateri dodajajo še, da se bralec ali poslušalec lahko identificira z junakom zgodbe.
Skratka, gre za besedilo, ki je zelo podobno literarnim proznim besedilom, pripovedim, povestim, pripovedkam, novelam, romanu. Kar je za nas ključno: analize takih pripovedi se lotimo enako kot literarni teoretik (kritik) analize literarnega besedila. Seveda lahko pripoved analiziramo tudi drugače, npr. po metodi utemeljene teorije ali tematske analize. Toda s tem zapravimo odločilno prednost dejstva, da so "realne" pripovedi v bistvu prav take pripovedi kot "izmišljene", literarne pripovedi, le da se nanašajo na nekaj, kar se je pripovedovalcu zares zgodilo in da pri opisovanju navaja resnične, tudi preverljive, okoliščine.
Zakaj smo dejali, da poročilo praktikantke o doživljanju prakse ni pripoved v tem smislu, ni zgodba? Prvič, ta zapis je nastal kot zapis odgovorov v intervjuju; praktikantka ni prosto "povedala svoje zgodbe", o tem, kaj je doživela na praksi. Poročilo navaja različne vidike doživljanja, nima pa dovolj elementov zgodbe, kot smo jih našteli zgoraj: ni kronološkega zaporedja, ni prikazana problemska situacija, ni "proti-igre", ni zapleta itd. Ali bi o tej temi, o študijski praksi, lahko povedali pripoved? Lahko. Praktikantka bi lahko začela svojo pripoved kronološko od priprav na prakso; opisala bi prvi dan na praksi, sprejem, dodelitev nalog in potem bi počasi peljala pripoved dalje do osrednjega dogodka, ki mu pripisuje največji pomen; opisala bi, kako je uspešno rešila strokovni problem, kako je doživljala uspeh za uspehom ali pa neuspeh za neuspehom, kako se ji je utrdila odločenost, da ta študij dokonča, ali kako so se ji podrle vse iluzije in je zapadla v krizo identitete.
Viri:
Holloway, I. Wheeler, S. Qualitative Research in Nursing and Healthcare. London: Wiley-Blackwell, 2010.
Prejšnji zapisi na tem blogu in Mesec, B. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: VŠSD 1998.
Naročite se na:
Objave (Atom)