Pojmi integrativnega kvalitativno-kvantitativnega pristopa

V članku Hlebčeve in Mrzelove ni definicij novih pojmov pristopa, ki povezuje kvalitativne in kvantitativne metode. Mogoče bo komu koristilo, če jih torej iz didaktičnih razlogov dodam, opirajoč se na članek Hlebec, Mrzel 2011.

dvofazni raziskovalni načrt: vrsta sukcesivnega raziskovalnega načrta, pri katerem si sledita faza kvalitativnega in faza kvantitativnega raziskovanja v kakršnem koli zaporedju. Običajno izvedemo kvalitativno raziskavo kot pripravo na kvantitativno ali kot pojasnitev izidov kvantitativne. Logično možni so poleg enofaznega (bodisi kvalitativna bodisi kvantitativna raziskava) tudi več kot dvofazni načrti, npr. trofazni, v katerem s kvalitativno raziskavo ugotovimo najprej, katere variable so relevantne, o teh variablah potem poberemo kvantitativne podatke, ki jih nato interpretiramo s pomočjo kvalitativne raziskave.

integracija metod: povezana, zaporedna ali hkratna uporaba kvalitativnih in kvantitativnih metod v istem raziskovalnem načrtu

metodološki eklekticizem: metodološko paberkovanje, uporaba različnih raziskovalnih metod in tehnik, ki morda izvirajo iz epistemološko nasprotnih nazorov, ne da bi pri tej uporabi skušali biti epistemološko dosledni in ekskluzivni. Nasprotje: metodološki ekskluzivizem

metodološki ekskluzivizem: metodološki nazor, ki zahteva logično doslednost in skladnost epistemološke, metodološke in metodično-tehnične ravni metodologije; npr. behaviorizem, ki izključuje metodo introspekcije zaradi načelnega stališča, da "mentalno" ni dosegljivo objektivnemu opazovanju. Nasprotje: metodološki eklekticizem

simultani raziskovalni načrt: r. n. pri katerem se kvalitativna in kvantitativna raziskava določenega problema izvajata hkrati, sočasno, vendar tako, da se njuna spoznanja na koncu povežejo

sukcesivni (fazni) raziskovalni načrt: r. n., pri katerem si sledijo faze kvalitativnega in faze kvantitativnega raziskovanja v različnih zaporedjih, tako da se njuhova spoznanja na koncu povežejo; najpogostejši je >dvofazni raziskovalni načrt

ugnezdeni raziskovalni načrt: r. n. pri katerem ena vrsta raziskovanja, kvalitativnega ali kvantitativnega, predstavlja širši ali nadrejeni okvir, znotraj katerega se izvaja raziskava druge vrste: kvalitativna  znotraj kvantitativne ali obratno. Predstava ugnezdenosti ne velja le za raven raziskovalnega načrta ampak tudi za epistemološko raven; nazor, da je za raziskovanje človeških in družbenih zadev edino primerna interpretativna metoda, lahko vključuje kvantitativne metode vendar znotraj interpretativnega okvira - in obratno.

Vir: Valentina Hlebec in Maja Mrzel. 2011. Sekundarni kvantitativni podatki v raziskovalnih načrtih z integracijo metod. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (4): integracija metod

Nadaljujem opombe k zborniku Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Tokratna tema primerno nadaljuje temo o odnosu med kvalitativnim in kvantitativnim raziskovanjem, začeto v prejšnjem zapisu. Članek Valentine Hlebec in Maje Mrzel (2011: 65-96) obravnava zelo posebno temo o "metodoloških dilemah pri uporabi sekundarnih kvantitativnih podatkov ... v raziskavah z integracijo kvalitativnih in kvantitativnih metod" (ibid. str. 66), hkrati pa nas tako rekoč mimogrede seznani s celo vrsto sodobnih pojmov o odnosu med kvalitativnimi in kvantitativnimi raziskavami. 

Osebno sem članek sprejel z zadovoljstvom, saj me je seznanil z dejstvom, da sta prevladana metodološki ekskluzivizem in boj med obema metodološkima usmeritvama. Še se namreč spominjam, kako so rakitniški vzgojitelji (1976) in metodologi zavrnili uporabo standardiziranih (= "kvantitativnih") tehnik spraševanja otrok, češ da njihova uporaba vnaša avtoritarno prisilo v čisto medčloveško srečanje otrok in neavtoritarnih vzgojiteljev. V danem primeru so morda celo imeli prav, vendar se je to stališče navezovalo na stoletni metodološki spor med "duhovedno" in "behavioristično" sociologijo in psihologijo in v tej luči imelo značaj boja za prevlado ene ali druge metode. Nazor, s katerim nas seznanjata Hlebec in Mrzel, tudi olajšuje moje zagovarjanje sorazmerne avtonomije metodoloških ravni, to je, sorazmerne neodvisnosti tehničnih postopkov kvalitativne analize besedil od epistemološkega nazora. Kvalitativno "grounded theory" je po mojem možno imeti za povsem pozitivistično. To pomeni tudi, da "kvalitativno" ne pomeni že tudi samo po sebi "interpretativno", "hermenevtično" ali kakor koli že; ti vidiki lahko ostanejo nereflektirani, ne da bi to raziskavo naredilo neveljavno, refleksija pa bi jo seveda poglobila. Kaže, da so tovrstna pričkanja torej prevladana.

"Najprimernejša metoda za obravnavo specifičnega raziskovalnega vprašanja je tako lahko bodisi le kvalitativna ali le kvantitativna, ali pa utemeljeno pričakujemo, da dasta metodološko najboljši odgovor obe vrsti metod skupaj. Spoštovanje različnih paradigmatskih izhodišč in raznolikosti na vseh stopnjah raziskovalnega procesa je postala norma raziskovalne skupnosti (Teddlie in Tashakkori, 2010: 9-12; po Hlebec, Mrzel 2011), ki se loteva hkratne uporabe kvantitativnih in kvalitativnih metod. Vse več je raziskav, kjer se v isti raziskovalni skupini uporablja tako induktivna kot deduktivna logika v cikličnem in iterativnem raziskovalnem procesu" (Hlebec, Mrzel 2011: 66). Pojmi, ki sestavljajo novi metodološki jezik so med drugim: metodološki eklekticizem, integracija metod, fazni raziskovalni načrt, ugnezdeni raziskovalni načrt. (Definirali jih bomo v naslednjem zapisu.)

V nadaljevanju avtorici navedeta prepričljiv argument, da "razlogi za kvalitativno raziskovanje niso samo metodološki, so tudi vsebinski" (ibid. str. 71), na primer, kadar imamo - tako kot pri preučevanje socialne izključenosti - opraviti z zelo majhnimi, izrazito marginalnimi skupinami, ki jih je s kvantitativnimi raziskavami težko zajeti.
Precej prostora posvetita tudi razpravi o primernih načinih vzorčenja v integrirani raziskavi, ko kombiniramo različne načine reprezentativnega, in namenskega, teoretičnega vzorčenja.

V svoji raziskavi sta preučili 31 objavljenih pojasnjevalnih (eksplanativnih) raziskav, ki so temeljile na kvantitativnih podatkih, ki so jih interpretirali kvalitativno v integriranem kvalitativno-kvantitativnem raziskovalnem načrtu. Posebej sta se osredotočili na raziskave, ki so temeljile na sekundarnih podatkih. Zaključili sta, da ima uporaba sekundarnih podatkov več prednosti kot pomanjkljivosti, da pa je treba upoštevati njene omejitve.

Vir: Valentina Hlebec in Maja Mrzel. 2011. Sekundarni kvantitativni podatki v raziskovalnih načrtih z integracijo metod. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.

Povezava kvantitativnih in kvalitativnih raziskav

Metodologija kot veda o načinih (družboslovnega) raziskovanja se deli na tri sloje glede na naraščajočo ali pojemajočo splošnost njenih problemov: najbolj splošna so epistemološka ali občemetodološka vprašanja, kot npr. ali je za proučevanje človeških zadev primerna naravoslovna metoda, ali pa bi morali glede na to, da je človek zavestno bitje, ki osmišlja sebe in svet, uporabiti druge metode. Na drugi ravni proučuje metodologija različne splošne metode, kot so opazovanje, spraševanje, eksperiment, etnografijo, akcijsko raziskovanje ipd. Na tretji ravni proučuje praktično načrtovanje raziskav, raziskovalne tehnike, instrumente ipd. O odnosu med kvalitativnim in kvantitativnim raziskovanjem je mogoče razpravljati na vseh teh treh ravneh. Na občemetodološki ravni se vprašanje odnosa med njima ustrezneje preimenuje v vprašanje o odnosu med objektivističnim oziroma pozitivističnim naravoslovnim pristopom na eni strani in interpretativnim pristopom na drugi strani. Na ravni splošnih metod in na ravni tehnik pa na odnos med postopki, s katerimi pridobivamo in analiziramo kvantitativne podatke, in postopki, s katerimi pridobivamo in analiziramo kvalitativne podatke.

Če sodimo, da je edino "znanstveno", če v družboslovju uporabljamo naravoslovne metode, ki uporabljajo merjenje pojavov in stremijo k matematičnemu idealu "ekzaktnosti", bomo kvalitativnim metodam odrejali podrejen položaj v okviru objektivističnega kvantitativnega raziskovalnega načrta. Če sodimo, da je za proučevanje družbe in človeka, zaradi njegove zavestne, osmišljajoče narave, primerna interpretativna metoda, in da ugotavljanje kvalitet (variabel) predhodi njihovemu merjenju, bomo kvantitativne metode umestili v širši okvir kvalitativne raziskave. Lahko pa tudi dopuščamo, da ima vsaka od obeh splošnih metodologij "svoj prav" in imamo raziskovanje obeh vrst za enako "znanstveno". To pomeni, da ne izključujemo ne ene ne druge metode, pač pa jima v okviru konkretnih raziskovalnih načrtov odrejamo njihovo mesto: enkrat bo kvalitativna raziskava podrejena kvantitativni, bo njeno dopolnilo; drugič ji bo nadrejena in bo kvantitativna dopolnilo kvalitativne; tretjič bosta obe vrsti raziskav potekali neodvisno druga od druge a povezano, ukvarjajoč se z istim področjem ali problemom. 

Primer odnosa prve vrste je kvantitativna anketna raziskava, pri kateri najprej izvedemo kvalitativno raziskavo. Intervjuvamo manjše število oseb, te intervjuje kvalitativno analiziramo, da bi ugotovili, katere variable se sploh pojavljajo v odnosu do določenega problema. Na tej osnovi sestavimo standardiziran vprašalnik, s katerim zberemo podatke na reprezentativnem vzorcu populacije, jih kvantitativno analiziramo in ugotovitve posplošimo. Nejasnosti, nenavadnosti in protislovja v podatkih pojasnimo tako, da izvedemo kvalitativno raziskavo, v kateri podrobneje sprašujemo teoretično izbran vzorec oseb, pri katerih se nadejamo dobiti osnovo za pojasnitev "nenavadnih" ali nepričakovanih podatkov. 

Primer kvalitativne raziskave, ki vključuje kvantitativno, je akcijska raziskava. Ta predstavlja širok kvalitativni okvir, znotraj katerega lahko pripravimo in izvedemo povsem standardizirano kvantitativno povpraševanje. Njegove rezultate pa obravnavamo v akcijskoraziskovalni skupini, jih interpretiramo in te interpretacije kvalitativno analiziramo.

Povsem lahko si predstavljamo, da bi v raziskavi o tem, kako pacienti-mladostniki uporabljajo prostor v bolnišnici, izvedli opazovanje, opisali načine uporabe prostora in jih kvalitativno interpretirali, hkrati pa bi izvedli standardizirano anketo, ki bi dala kvantitativne podatke, ki bi jim sledila kvantitativna analiza.

V zadnjem času se vse bolj uveljavlja pragmatičen pogled na odnos med kvalitativnim in kvantitativnim pristopom, stari metodološki spor o tem, kateri pristop je ustreznejši, pa se je pomaknil v ozadje. V znanosti so dobrodošle vse ugotovitve in interpretacije, ki osvetljujejo dani problem. 

Odločilna za "enakopravno" vlogo kvalitativnega pristopa in njegovo nadrejeno, podrejeno ali prirejeno uporabo glede na naravo problema, je skrb za izdelavo kriterijev "znanstvenosti" in spoštovanje teh kriterijev. 

So kvalitativne raziskave zapostavljene?

Imam občutek, da se pri nas vse preveč uporablja kvantitativna metoda. Je kvalitativna zapostavljena? Ali je ni mogoče tako množično uporabiti? Kakšno veljavo imajo kvalitativne raziskave glede na objavo? Ali ima kvalitativna raziskava res manjšo težo kot kvantitativna? 

Vprašanje je zahtevno in nanj ni mogoče izčrpno odgovoriti na tem mestu, saj bi tak odgovor obsegel primerjavo obeh metod glede na različne vidike metodologije raziskovanja vključno z njeno zgodovino. Poskusim torej na kratko in se pri tem omejim na področje zdravstvene nege.

Nimam podatkov o razširjenosti obeh metod. (Bilo bi pa to zanimivo raziskati, saj so viri dostopni, npr. bibliografija člankov s povzetki, objavljenih v Obzorniku zdravstvene nege.) Nekoliko je to vprašanje osvetlil članek Danice Rotar Pavlič o kvalitativni metodi v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012, v: Adam idr. 2012), iz katerega je razvidno, da so se kvalitativne raziskave v slovenski medicini začele kontinuirano pojavljati šele po letu 2000 oz. 2005. Tudi sam pa imam vtis, da se kvalitativna metoda pri nas sicer vse bolj uveljavlja (Adam idr. 2012), da pa se kvantitativna metoda uporablja pogosteje kot kvalitativna. Razlogov za to je več. 

Eden od njih je narava stroke zdravstvene nege. Zdravstvena nega vključuje dva vidika: zdravstveno tehničnega in odnosnega. Zdravstveno tehnični vidik se nanaša na uporabo tehničnih postopkov, odnosni pa v ožjem pomenu na odnos med zdravstvenim delavcem in pacientom. Pri odvzemu krvi ali kakem drugem posegu mora sestra obvladati tehnični postopek, poleg tega pa mora znati pacienta umiriti, mu pojasniti postopek, vzbuditi zaupanje ipd. Za proučevanje naravnih procesov, ki se odvijajo "sami od sebe", neodvisno od opazovalca, je primerna objektivna, kvantitativna metoda. Pri proučevanju odnosa ljudi do teh procesov ali odnosov med ljudmi pa je kvalitativna metoda nepogrešljiva. Rotar Pavličeva (2011) navaja raziskavo o tem, zakaj zdravniki splošne prakse neupravičeno predpisujejo antibiotike (Zaletel-Kragelj, Božikov 2010, po Rotar Pavlič 2012). V taki raziskavi nas zanima, kaj si pri tem mislijo zdravniki, kako upravičujejo svoje ravnanje, kakšne so njihove "vsakdanje teorije". Težko si predstavljam, da pri raziskovanju tega pojava ne bi uporabili kvalitativne metode, kot si ne morem predstavljati, da bi z intervjuji raziskovali biološki proces, ki vodi do "prilagoditve bakterij" na antibiotike. Zanimanje za raziskovanje zavesti udeleženih, njihovega doživljanja, medosebnih odnosov v zdravstvu je sorazmerno novo, saj je naravno, da se je medicina osredotočala na raziskovanje bioloških procesov pri boleznih in zdravljenju, nega pa prav tako bolj na tehnično-postopkovni kot na odnosni vidik. Zato ni bilo potrebe po uporabi kvalitativnih metod.

Toda tudi sociologija in psihologija sta svojo znanstvenost utemeljevali tako, da sta prevzeli kvantitativno, naravoslovno metodo. (Nekatere druge družboslovne vede, kot so etnologija, antropologija idr. so v večji meri ohranile svoj kvalitativni značaj in bile zato neupravičeno obravnavane kot "zgolj opisne"; prim. npr. pomembne antropološke teorije: Levy Strauss, Taylor.) Kvalitativna metoda se je razvila v okviru družboslovja deloma že v samem začetku družbenih ved, deloma pa kot reakcija na pozitivizem, ki se je pri proučevanju družbenih pojavov opiral na naravoslovne metode. Družbeni ali duhovni pojavi se namreč razlikujejo od naravnih pojavov po tem, da vključujejo zavedajoče se ljudi, ki osmišljajo svet okrog sebe in sledijo smislu. Zato bi jih morali proučevati z drugimi metodami kot obnašanje podgan. Marsikaj, kar velja za človeka, se da ugotoviti s preučevanjem podgan, ne pa prav tistega, kar se dogaja v človeku kot zavestnem, duhovnem, kulturnem bitju, ki osmišlja svet okrog sebe. Zato je Trstenjak upravičeno zavrnil behavioristično psihologijo kot "podganjo psihologijo". To je psihologija, ki v imenu naravoslovno, objektivistično pojmovane znanstvenosti reducira človeka na biološko bitje in spregleduje druge njegove komponente. Kvalitativna, interpretativna metoda se je torej pojavila kot kritika prevladujoče pozitivistične, kvantitativne metode v družboslovju. Ni pričakovati, da bo sprejeta z odprtimi rokami. 

Kvalitativni metodi očitajo, da je "manj znanstvena"; vendar po kriterijih kvantitativne metodologije, ki se s tem proglaša za edino veljavno. Kvantitativna metoda se osredotoča na preverjanje hipotez. Kvalitativna metoda naj ne bi imela tako dobro izdelanih postopkov za preverjanje hipotez. To velja preiskati; nisem prepričan, da je tako. Še pomembneje se je vprašati: Od kod izvirajo hipoteze? "Kvantitativci" pravijo, da jih izpeljemo iz teorije. Teorija je zapisana in objavljena posplošitev iz dosedanjih raziskav. A kakšna je dosedanja teorija, ki domnevno pojasnjuje, zakaj zdravniki predpisujejo antibiotike? Morda take teorije sploh še ni; jo je šele treba ustvariti. To je sicer možno storiti tako, da si raziskovalec izmisli teorijo; bolje empirično utemeljeno pa je, če o tem povprašamo zdravnike in ugotovimo, kakšne so njihove "vsakdanje teorije", s katerimi utemeljujejo svoje ravnanje. Kvalitativna metoda torej prispeva k ustvarjanju teorij, iz katerih izpeljemo hipoteze, ki jih nato preverjamo. Kvalitativna metodologija tudi oblikuje svoje kriterije "znanstvenosti", ki vključujejo pozitivistične kriterije in jih nadgrajujejo. Današnja kvalitativna metodologija ima izdelane metodološke postopke in kriterije in, to si upam trditi, v ničemer ne zaostaja za kvantitativno. Zapostavljanje kvalitativne metode je torej vse manj upravičeno.

Res pa je, da postopki kvalitativnega raziskovanja niso tako mehanični kot pri kvantitativnem raziskovanju. Zahtevajo več osebne občutljivosti in iznajdljivosti in sprotnega prilagajanja gradivu. Za kvantitativne raziskave imamo npr. izdelane zbirke merskih instrumentov za različna področja in različne spremenljivke. Apliciraš merski instrument iz priročnika, vložiš podatke v računalnik, klikneš na nekaj gumbov, računalnik ti prikaže rezultate. Samo še prebrati jih moraš znati (ali pa prosiš za pomoč tistega, ki to zna) in raziskava je opravljena. Pri kvalitativni raziskavi moraš že takoj z mučnim razmišljanjem oblikovati kode - temu se ne moreš izogniti, četudi potem vse skupaj vpišeš v računalnik, ki sam dela naprej. Malo se šalim. 

Da kvantitativna metoda še vedno prevladuje, je torej posledica predmetne usmerjenosti določenih področij (na bio-fizični svet v nasprotju z družbeno-kulturnim, odnosnim), seznanjenosti s kvalitativno metodologijo in institucionalnih praks. Še beseda o teh slednjih. Kvantitativne raziskave imajo izdelane postopke, ki v največji možni meri avtomatizirajo raziskovalni postopek, kot je razvidno iz zgornjega zgleda. Ker zahtevajo manj truda, tudi manj znanja (čeprav so navidezno "kunštne", ker vsebujejo poplavo mehanično produciranih številk), so bolj priljubljene. Če hočete hitro diplomirati, se ne lotite kvalitativne raziskave. Ne izvajajte intervjujev, ne obdelujte jih, ne konstruirajte "utemeljene teorije". Vzemite vprašalnik iz priročnika, anketirajte ljudi, vse ostalo bo opravil računalnik. Za to, da bi bolj uporabljali kvalitativno metodologijo je potrebna odločitev ustanove (šole), da bo spodbujala njeno uporabo. To pa pomeni, da učitelji ne bodo vsiljevali kriterijev znanstvenosti "kvantitativne metodologije", ampak da se bodo poučili o kvalitativnih kriterijih znanstvenosti in kot mentorji skrbeli, da bodo v nalogah upoštevani.
Sicer pa velja: Bodi pogumen! Drzni si! 
Viri:
Adam, F. idr. 2012. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Rotar Pavlič, B. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. V: Adam, F. idr. 2012: 43-64.

Tretja generacija VŠZNJ

Včeraj (12.11.12) sem se na seminarju o kvalitativni metodi srečal s tretjo generacijo prvega letnika magistrskega študija Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice (izpostava Ljubljana). Upokojencu so ta srečanja poživilo in preskus "zarjavelosti". Seminarja se je udeležilo 10 študentov (od 12). V začetku sem jih prosil, naj mi zastavijo vprašanja, na katera bi želeli odgovor. Pred tem so namreč že poslušali predavanja iz kvalitativne metodologije pri dekanji prof. Brigiti Skela Savič. Potem smo izvedli majhno anketo o njihovem zanimanju za različne teme s področij zdravstvene nege, da bi ugotovili, kje je težišče njihovega zanimanja; ali jih bolj zanimajo značilnosti in okoliščine pacientov, ali bolj statusna vprašanja profesije, ali pa vprašanja nege, kot osrednjega področja vede o zdravstveni negi. Sledil je pregled izvajanja kvalitativne raziskave, da bi se sporazumeli o jeziku, ki ga bomo uporabljali. Potem smo izvedli vajo kodiranja intervjuja s študentko nege o njeni študijski praksi, pri čemer smo uporabili didaktično tehniko miselnega vzorca; za tem pa še kodiranje intervjuja s pacientom s kolostomo.

Malo pred peto smo naredili nekajminutno pavzo, naslednjo pavzo smo izpustili. Seminar naj  bi trajal do 20:30. Dolgo za ljudi, ki so bili dopoldne v službi. Malo pred sedmo je odšla ena študentka. Nato sem uspel za nekaj minut zadržati skupino štirih študentk, ki so hotele oditi okrog sedmih; toliko, da dokončam predstavitev kodiranja intervjuja o praksi. Te so potem tudi odšle, češ da morajo iti skupaj, ker se vozijo z enim avtom. Ali pač z vlakom? Mislim, da na Jesenice, eno uro vožnje. S preostalimi petimi smo uspeli dokončati vajo kodiranja, nato pa so jo tudi ti, približno ob tri četrt na osem, jadrno popihali. Vprašalnika o interesih nismo obdelali, ker so tiste, ki so prej odšle, odnesle vprašalnike s seboj. 

Nisem bil zadovoljen. Spraševal sem se, kaj se je zgodilo. Zakaj so pobegnili? Jih ne zanima? Sem morda preveč zatežil? Dolgočasil? Sem res že preveč zarjavel za delo s študenti? Ko sem se pripeljal domov, sem ravno ujel začetek Gostilna išče šefa. Aha. Te oddaje sicer ne gledam, razen morda mimogrede včasih nekaj minut, vem pa, da jo gledajo mnogi. Pasionirano. Vročega stola ne smeš zamuditi. Kdo bo šel ven?

Vprašanja, ki so jih zastavili kolegi in kolegice, so naslednja:

• Imam občutek, da se pri nas vse preveč uporablja kvantitativna metoda. Je kvalitativna zapostavljena? Ali je ni mogoče tako množično uporabiti? Kakšno veljavo imajo kvalitativne raziskave glede na objavo? Ali ima kvalitativna raziskava res manjšo težo kot kvantitativna?
• Povezava kvalitativnih in kvantitativnih raziskav.
• Kakšne tehnike za zbiranje podatkov v kvalitativni raziskavi poznamo?
• Kako pogosto se uporabljajo intervjuji kot tehnika zbiranja podatkov v zdravstvu?
• Kako obdržati receptivno držo, kljub temu, da problem dobro poznamo?
• Koliko subjektivne ocene raziskovalca je lahko prisotno?
• Problem zanesljivosti kvalitativne raziskave. Nekateri avtorji zagovarjajo, da je kriterij zanesljivosti težko oziroma nemogoče doseči, saj je ponovljivost situacije nemogoča.
• Kako pogosto se uporablja računalniške programe za kvalitativno obdelavo?
• Ali sta metodi študije primera in akcijskega raziskovanja podobna oziroma ali se dopolnjujeta?

Na ta vprašanja bom odgovoril v naslednjih prispevkih.

Plagiatorstvo

Opazil sem, da nekateri navajajo iz mojih del v svojih nalogah, člankih in študijskih gradivih, ne da bi pri tem korektno citirali avtorja in delo, od koder prepisujejo. Moja dela so tu brezplačno na voljo vsem, ker sodim, da naj bo znanje dostopno vsem brez omejitev. V čast in veselje mi je, če se drugi opirajo na moje delo. Minimalna spodobnost pa zahteva, da se pri prepisovanju in povzemanju to navede in korektno citira vir.
Ne prilaščajte si mojih besedil.

To velja tudi za navajanje iz gradiv na mojih spletnih straneh.

http://blog.questia.com/2012/11/dont-derail-your-research-papers-how-to-avoid-citation-errors/

Opombe k pregledu... (3): Kvalitativno raziskovanje v slovenski medicini

Po daljšem premoru, ki si ga lahko privošči le upokojenec (in je s tem treba računati), nadaljujem opombe k zborniku F. Adama i.dr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi s člankom Danice Rotar Pavlič, Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. Zdravje in bolezen v kvalitativnem raziskovanju. Članek je zame poučen, saj doslej nisem nič vedel o kvalitativnem raziskovanju v medicini pri nas, čeprav sem se tega področja dotaknil v več kot eni svojih kvalitativnih raziskav oziroma prispevkov v okviru raziskav na tem področju (gl. spodaj). Naj za trenutek preskočim prvi odstavek o začetkih kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini, k čemur se bom vrnil kasneje, in povzamem pregled raziskav. 

V kombinaciji s kvantitativnim pristopom je bila kvalitativna metodologija uporabljena pri proučevanju predpisovanja antibiotikov (2010 - navajam samo letnico raziskave, bibliografski podatki so v članku). Raziskovalec je odkrival "'skrita' prepričanja in stališča zdravnikov, ki jim sledijo tudi njihovi ukrepi". To je vsekakor zgleden primer funkcije kvalitativne metode. Prav tako je zanimivo raziskovati sporazumevanje med zdravnikom in bolnikom preko tretje osebe (svojca), ki ni redek primer komunikacije v zdravstvu (2008). Tudi ta primer kaže, kako je za raziskovanje nekaterih problemov kvalitativni pristop primernejši od kvantitativnega. Nadalje omenja avtorica kvalitativno raziskovanje zdravstvenega vedenja in stališč v težje dostopnih skupnostih, npr. romski, o samozdravljenje Romov (2006); podobno tudi zdravstvenih težav in doživljanja delavcev, ekonomskih imigrantov (2011); raziskovanje na področju duševnega zdravja, posebej odvisnosti (2009). Tudi za raziskovanje komunikacije, procesa odločanja, npr. soodločanje starejših ljudi v procesu zdravljenja, je primerna kvalitativna metoda.

Ob vsebinski usmerjenosti raziskav omenja članek tudi metodološka vprašanja kvalitativne metode: razmerje med kvantitativno in kvalitativno metodo, izvedbo intervjuja, vzorčenje, pomen zgodovinskega in kulturnega ozadja pri raziskovanju skupnosti, analize (sekvenčne, intermediarne, iterativne), njene kontinuiranosti in na koncu validacije podatkov.

Zanimivo je, da avtorica v poglavju o začetkih kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini navaja akcijsko raziskavo o rakitniški socialnoterapevtski koloniji za otroke v letih 1975-76 kot prvo kvalitativno raziskavo v tej stroki. Formalno je bila ta raziskava res opredeljena kot del raziskovalnega projekta "socioloških raziskav v zdravstvu", ki ga je vodil zdravnik dr. D. Repovž, pobudnica in ena od vodij kolonije je bila pedopsihiatrinja dr. A. Kos, raziskava je potekala v zdravstveni koloniji za otroke s psihosocialnimi motnjami v zdravilišču na Rakitni. Vendar pa bi se čudil, če bi kdo od raziskovalcev in siceršnjih udeležencev tedaj ali danes sodil, da je bila to medicinska raziskava. Bila je "sociološka raziskava", izrazito kritična do medicinskega modela obravnave otrok, ki so bili napoteni v kolonijo. Če pa je bila to prva medicinska kvalitativna raziskava, kot izhaja iz avtoričine uvrstitve, se sprašujem, kako to, da je naslednja, ki je omenjena v "pregledu raziskav in pristopov" (prvo podpoglavje članka), raziskava iz leta 2005 (Poplas Susič et al.). Vmes je 30 let brez kvalitativnih raziskav v slovenski medicini. Bo prej držalo, da se je kvalitativno raziskovanje v slovenski medicini začelo šele po letu 2000.

Če namreč tako postavimo stvari, namesto da bi prikrili kritično dejstvo, se šele lahko pojavi vprašanje, zakaj tolikšen zaostanek kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini za nekaterimi drugimi vedami. Kot odgovor na to vprašanje lahko ponudim le hipotezo. Dva razloga sta: prvič, bolj ali manj izključna usmerjenost medicinskih raziskav na biološke, tehnične in postopkovne vidike zdravljenja ob manjši pozornosti na raziskovanje odnosnih vidikov. To se v veliki meri ujema z usmerjenostjo medicinske prakse, v kateri so odnosni vidiki, za katerih raziskovanje je primerna kvalitativna metoda, zanemarjeni (posledica tega je tudi neživljenjsko stališče do vključevanja "komplementarne medicine", ki temelji na nespecifičnih dejavnikih zdravljenja, tj. odnosu med zdravnikom ali zdravilcem in bolnikom). Drugi razlog, povezan s prvim, je "naravna" metodološka usmerjenost medicinskega raziskovanja na naravoslovno, pozitivistično metodologijo. Kvalitativna metodologija se je razvila kot kritika pozitivistične metodologije pri raziskovanju družbenih odnosov. Kot taka, tj. kot kritika pozitivizma, tudi še sedaj ni sprejeta v medicinskem raziskovanju. Prav iz obravnavanega pregleda je razvidno, da je kvalitativna metoda vključena v medicinsko raziskovanje, če že ne zgolj kot dopolnilo kvantitativne metode, vsekakor ne kot kritika pozitivističnega raziskovanja.

Avtorica članka se zavzema za interdisciplinarnost v kvalitativnem medicinskem raziskovanju. Pričakoval bi, da bi se ta začela s korektnim pregledom objav v mejnih vedah medicine. Tri naslove sem prispeval h kvalitativnemu raziskovanju na področju zdravstva (vse tri pred letom 2000, kar pomeni, da bi se tako pomembni začetek lahko bolj prepričljivo pomaknil navzdol):

MESEC, Blaž (z vključitvijo prispevkov Franka Adama in Darke Poďmenik). Metodologija akcijskoraziskovalnega projekta. V: Stritih, B., Kos, A., Adam, F., Podmenik, D. (1977) Prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki - Rakitna: akcijskoraziskovalna naloga - socialnoterapevtska kolonija. Sociološke raziskave v zdravstvu. Repovž, D. 8ured.). Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo. idr. (v COBISS pod imeni urednikov)

MESEC, Blaž. "Dan na psihiatriji": primer kvalitativne analize. Soc. delo, 1994, let. 33, št. 6, str. 463-474. [COBISS.SI-ID 548701] 

MESEC, Blaž, KAUBE, Sanja. Doživljanje bolnikov s kolostomo z vidika teorije Corbinove in Straussa o urejanju kronične bolezni : poskusna teorija na osnovi kvalitativne analize. Soc. delo, april-avgust 2001, let. 40, št. 2-4, str. 159-180. [COBISS.SI-ID 406629] 

Morda bi kazalo v bibliografiji članka navesti tudi do zdaj še vedno edini slovenski učbenik kvalitativnega raziskovanja (ne v medicini, v socialnem delu), če je, seveda, kakor koli relevanten:

MESEC, Blaž. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1998. 470 str., graf. prikazi. ISBN 961-90257-5-X. [COBISS.SI-ID 75849472]