Opombe k pregledu... (3): Kvalitativno raziskovanje v slovenski medicini

Po daljšem premoru, ki si ga lahko privošči le upokojenec (in je s tem treba računati), nadaljujem opombe k zborniku F. Adama i.dr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi s člankom Danice Rotar Pavlič, Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. Zdravje in bolezen v kvalitativnem raziskovanju. Članek je zame poučen, saj doslej nisem nič vedel o kvalitativnem raziskovanju v medicini pri nas, čeprav sem se tega področja dotaknil v več kot eni svojih kvalitativnih raziskav oziroma prispevkov v okviru raziskav na tem področju (gl. spodaj). Naj za trenutek preskočim prvi odstavek o začetkih kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini, k čemur se bom vrnil kasneje, in povzamem pregled raziskav. 

V kombinaciji s kvantitativnim pristopom je bila kvalitativna metodologija uporabljena pri proučevanju predpisovanja antibiotikov (2010 - navajam samo letnico raziskave, bibliografski podatki so v članku). Raziskovalec je odkrival "'skrita' prepričanja in stališča zdravnikov, ki jim sledijo tudi njihovi ukrepi". To je vsekakor zgleden primer funkcije kvalitativne metode. Prav tako je zanimivo raziskovati sporazumevanje med zdravnikom in bolnikom preko tretje osebe (svojca), ki ni redek primer komunikacije v zdravstvu (2008). Tudi ta primer kaže, kako je za raziskovanje nekaterih problemov kvalitativni pristop primernejši od kvantitativnega. Nadalje omenja avtorica kvalitativno raziskovanje zdravstvenega vedenja in stališč v težje dostopnih skupnostih, npr. romski, o samozdravljenje Romov (2006); podobno tudi zdravstvenih težav in doživljanja delavcev, ekonomskih imigrantov (2011); raziskovanje na področju duševnega zdravja, posebej odvisnosti (2009). Tudi za raziskovanje komunikacije, procesa odločanja, npr. soodločanje starejših ljudi v procesu zdravljenja, je primerna kvalitativna metoda.

Ob vsebinski usmerjenosti raziskav omenja članek tudi metodološka vprašanja kvalitativne metode: razmerje med kvantitativno in kvalitativno metodo, izvedbo intervjuja, vzorčenje, pomen zgodovinskega in kulturnega ozadja pri raziskovanju skupnosti, analize (sekvenčne, intermediarne, iterativne), njene kontinuiranosti in na koncu validacije podatkov.

Zanimivo je, da avtorica v poglavju o začetkih kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini navaja akcijsko raziskavo o rakitniški socialnoterapevtski koloniji za otroke v letih 1975-76 kot prvo kvalitativno raziskavo v tej stroki. Formalno je bila ta raziskava res opredeljena kot del raziskovalnega projekta "socioloških raziskav v zdravstvu", ki ga je vodil zdravnik dr. D. Repovž, pobudnica in ena od vodij kolonije je bila pedopsihiatrinja dr. A. Kos, raziskava je potekala v zdravstveni koloniji za otroke s psihosocialnimi motnjami v zdravilišču na Rakitni. Vendar pa bi se čudil, če bi kdo od raziskovalcev in siceršnjih udeležencev tedaj ali danes sodil, da je bila to medicinska raziskava. Bila je "sociološka raziskava", izrazito kritična do medicinskega modela obravnave otrok, ki so bili napoteni v kolonijo. Če pa je bila to prva medicinska kvalitativna raziskava, kot izhaja iz avtoričine uvrstitve, se sprašujem, kako to, da je naslednja, ki je omenjena v "pregledu raziskav in pristopov" (prvo podpoglavje članka), raziskava iz leta 2005 (Poplas Susič et al.). Vmes je 30 let brez kvalitativnih raziskav v slovenski medicini. Bo prej držalo, da se je kvalitativno raziskovanje v slovenski medicini začelo šele po letu 2000.

Če namreč tako postavimo stvari, namesto da bi prikrili kritično dejstvo, se šele lahko pojavi vprašanje, zakaj tolikšen zaostanek kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini za nekaterimi drugimi vedami. Kot odgovor na to vprašanje lahko ponudim le hipotezo. Dva razloga sta: prvič, bolj ali manj izključna usmerjenost medicinskih raziskav na biološke, tehnične in postopkovne vidike zdravljenja ob manjši pozornosti na raziskovanje odnosnih vidikov. To se v veliki meri ujema z usmerjenostjo medicinske prakse, v kateri so odnosni vidiki, za katerih raziskovanje je primerna kvalitativna metoda, zanemarjeni (posledica tega je tudi neživljenjsko stališče do vključevanja "komplementarne medicine", ki temelji na nespecifičnih dejavnikih zdravljenja, tj. odnosu med zdravnikom ali zdravilcem in bolnikom). Drugi razlog, povezan s prvim, je "naravna" metodološka usmerjenost medicinskega raziskovanja na naravoslovno, pozitivistično metodologijo. Kvalitativna metodologija se je razvila kot kritika pozitivistične metodologije pri raziskovanju družbenih odnosov. Kot taka, tj. kot kritika pozitivizma, tudi še sedaj ni sprejeta v medicinskem raziskovanju. Prav iz obravnavanega pregleda je razvidno, da je kvalitativna metoda vključena v medicinsko raziskovanje, če že ne zgolj kot dopolnilo kvantitativne metode, vsekakor ne kot kritika pozitivističnega raziskovanja.

Avtorica članka se zavzema za interdisciplinarnost v kvalitativnem medicinskem raziskovanju. Pričakoval bi, da bi se ta začela s korektnim pregledom objav v mejnih vedah medicine. Tri naslove sem prispeval h kvalitativnemu raziskovanju na področju zdravstva (vse tri pred letom 2000, kar pomeni, da bi se tako pomembni začetek lahko bolj prepričljivo pomaknil navzdol):

MESEC, Blaž (z vključitvijo prispevkov Franka Adama in Darke Poďmenik). Metodologija akcijskoraziskovalnega projekta. V: Stritih, B., Kos, A., Adam, F., Podmenik, D. (1977) Prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki - Rakitna: akcijskoraziskovalna naloga - socialnoterapevtska kolonija. Sociološke raziskave v zdravstvu. Repovž, D. 8ured.). Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo. idr. (v COBISS pod imeni urednikov)

MESEC, Blaž. "Dan na psihiatriji": primer kvalitativne analize. Soc. delo, 1994, let. 33, št. 6, str. 463-474. [COBISS.SI-ID 548701] 

MESEC, Blaž, KAUBE, Sanja. Doživljanje bolnikov s kolostomo z vidika teorije Corbinove in Straussa o urejanju kronične bolezni : poskusna teorija na osnovi kvalitativne analize. Soc. delo, april-avgust 2001, let. 40, št. 2-4, str. 159-180. [COBISS.SI-ID 406629] 

Morda bi kazalo v bibliografiji članka navesti tudi do zdaj še vedno edini slovenski učbenik kvalitativnega raziskovanja (ne v medicini, v socialnem delu), če je, seveda, kakor koli relevanten:

MESEC, Blaž. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1998. 470 str., graf. prikazi. ISBN 961-90257-5-X. [COBISS.SI-ID 75849472] 

Khanov didaktični paradoks

http://efemeride-blazx.blogspot.com/2012/10/didakticni-paradoks-khanova-akademija.html

Khanova akademija

Občutek imam, da so nekatere bralce pritegnili članki s področja pedagogike bolj kot oni o kvalitativnem raziskovanju, zato jim priporočam v branje ta članek na mojem blogu Efemeride:

http://efemeride-blazx.blogspot.com/2012/10/akademija-kahn.html

Pomislek ob e-pouku

http://efemeride-blazx.blogspot.com/2012/09/pomislek-ob-e-pouku.html

Opombe k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas (2)

Nadaljujem z opombami k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas v poglavju Kvalitativne metode v slovenskem družboslovnem raziskovanju (Adam, ured. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana, IRSA 2012). V tem poglavju je navedeno, da se je "v osemdesetih letih uporaba kvalitativnih metod razširila na druge slovenske ustanove" (poleg ISF), med drugimi je omenjena tudi nekdanja Višja šola za socialno delo (VŠSD). Naj navedem raziskave, ki so bile izvedene v okviru te ustanove, še posebej se mi zdi to smiselno zato, ker se neposredno navezujejo na omenjeni pionirski projekt socialnoterapevtskih kolonij za otroke. V letih 1980 in 1981 sta bili na VŠSD izvedeni raziskavi Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok in Prostovoljno socialno delo. Nosilec obeh je bil Bernard Stritih. Pri prvi je sodelovalo še devet, pri drugi pa poleg nosilca še šest drugih sodelavcev, učiteljev VŠSD. (Iz zapisa v COBISSU pri raziskavi Prostovoljno socialno delo to ni razvidno, zapis je pomanjkljiv; natančnejši so podatki v Pregledu raziskovalnega dela 1969-2010, ki ga je izdala Fakulteta za socialno delo.) Po omenjenem Pregledu povzemam povzetke obeh raziskav.


Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. "Raziskava je konceptualno in metodološko nadaljevanje akcijskoraziskovalnih projektov o prostovoljnem preventivnem in terapevtskem delu z mladino (izvedenih v okviru Inštituta za sociologijo in filozofijo v Ljubljani) ... V empiričnem delu sta opisani dve akciji: delo v okviru taborniške organizacije v mestnem predelu in osnovni šoli in delo z otroki na igralnih površinah v mestni krajevni skupnosti. ... (v poročilu o delu s taborniki) "so na podlagi dnevniških zapiskov opazovanja z udeležbo opisane značilnosti krajevne taborniške enote pred prihodom skupine strokovnjakov in prostovoljcev in skupinsko dinamične zančilnosti priprav na letno taborjenje. Poročilo o igralnih dejavnostih v krajevni skupnosti vpelje opis družbenega konteksta, vrednot, ki usmerjajo tako delo in možnosti iniciativnih skupin občanov v obstoječem družbenem sistemu. Sledijo opis in analiza igralnih dejavnosti otrok in študentov v okviru njihove študijske prakse in opis vloge socialnega delavca v osnovni šoli." (Kunič, 2011: str. 33)


Prostovoljno socialno delo. Tudi ta raziskava je po samorazumevanju raziskovalcev nadaljevanje raziskav o socialnoterapevtskem delu z otroki (Terapevtska kolonija na Rakitni, Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok). Njen namen je bil razviti metodične postopke in organizacijske modele prostovoljnega dela z otroki v različnih družbenih okoljih. Raziskovalno poročilo vsebuje poročila o delu s taborniki v okviru OŠ Karla Destovnika Kajuha v Štepanjskem naselju in taborniškem odredu Črni mrav v Ljubljani, in delo z otroki v prostem času v osnovni šoli in krajevni skupnosti Urške Zatler v Ljubljani in teoretsko refleksijo tega dela. ... Uporabljeni so bili pristop akcijskega raziskovanja in kvalitativne metode raziskovanja, kot so opazovanje z udeležbo, analiza dnevnikov, analiza organizacijskih dokumentov ... individualni in skupinski pogovori z otroki, prostovoljnimi sodelavci in drugimi udeleženci. ... Raziskava je prispevala spoznanja, uporabna za usmerjanje pomoči s socialnim delom sploh, za skupnostno socialno delo in skupinsko socialno delo pri delu z otroki in mladino v vsakdanjih okoljih v prostem času." (Kunič 2011: str. 37) 


Navedel sem samo dve raziskavi, ki se neposredno navezujeta na rakitniško, ne pa tudi nadaljnjih. Temeljitejši zgodovinski pregled (vsaj za obdobje, ko so bile kvalitativne raziskave še redke) bi moral vsekakor vključiti raziskave Vita Flakerja začenši z raziskavo Mladinske delovne akcije med krizo in perspektivo (1985) pa vse do njegovih raziskav na področju duševnega zdravja in odvisnosti, pri katerih so pomembna tudi dela njegovih sodelavcev (Vera Grebenc). Flaker je prispeval tudi teoretična dela o kvalitativni metodologiji, npr. Kontekstualne metode v socialnem delu (2004). Omembe vredna je tudi disertacija Mojce Urek o biografski metodi (branjena na FDV!).

Iz tega dopolnila izhaja metodološki pomislek ob obravnavanem zgodovinskem pregledu in priporočilo za sestavljanje zgodovinskih pregledov te vrste v prihodnje.  1. Težava se začne s pojmom "družboslovno raziskovanje". Če ga ne definiramo, se nam lahko zgodi, da registriramo in podrobneje opišemo predvsem sociološke raziskave, druge, ki niso sociološke, so pa "družboslovne", pa omenimo ali pa tudi ne, glede na to, kaj se nam zdi bolj "družboslovno". S področja socialnega dela tako ni omenjena nobena konkretna raziskava, so pa omenjene raziskave s področja kriminologije in andragogike. 2. Kaj je v dani raziskavi "družboslovno", bi lahko definirali tako, da bi določili raziskovalne institucije, ki sodijo na to področje (lahko pa tudi posameznike!), potem pa sistematično pregledali baze podatkov o njihovih raziskavah in/ali objavah. To danes, ko obstajajo baze podatkov (COBISS  in druge) in pregledi raziskovalne dejavnosti, ni tako težko. 3. Ob omembi Matije Goloba sem obžaloval, da ga ni več med nami. Bil je živahen in zanimiv pripovedovalec, ki bi svoje delo osvetlil bolje, kot ga zmorejo črke na papirju. Zgodovinar naj bi se ne ognil živih prič. "Ustna zgodovina" je danes 'in'.
Viri:
Kunič, Lidija (ured.). Pregled raziskovalnega dela 1969- 2010. Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2011.
STRITIH, Bernard, ČAČINOVIČ VOGRINČIČ, Gabi, KUNIČ, Lidija, FLAKER, Vito, KAVAR-VIDMAR, Andreja, MESEC, Blaž, MILOŠEVIČ-ARNOLD, Vida, RAPOŠA-TAJNŠEK, Pavla, STOPAJNIK, Franc. Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani, 1980. 259 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 9858816] 
STRITIH, Bernard. PROSTOVOLJNO SOCIALNO DELO. Ljubljana: RSS, 1981. 276 str. [COBISS.SI-ID 10096896] 

Opombe k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas (1)

Poglavje Kvalitativne metode v slovenskem družboslovnem raziskovanju (Adam, ured. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana, IRSA 2012) je informativen pregled razvoja in stanja kvalitativnega raziskovanja v Sloveniji. Ne more pa nadomestiti sistematičnega raziskovanja uveljavljanja te metodologije na različnih strokovnih področjih "družboslovja". Za spodbudo naj prispevam samo nekaj opomb k temu poročilu.


Matija Golob. S področja kvalitativne metodologije je v COBISSU ena sam članek tega sociologa, ki je deloval na Inštitutu za sociologijo in filozofijo, isc. izvirni znanstveni članek v Teoriji in praksi (1972, letn. 9, št. 5, str. 822-836), Neposredno opazovanje z udeležbo (v družboslovju podeželja). Odlomek iz tega članka, v katerem obravnava vprašanje vstopa raziskovalca v raziskovano polje in akceptiranja s strani opazovanih, sem navedel v svojih skriptih Opazovanje (1987) pri predmetu Raziskovanje v socialnem delu še na nekdanji Višji šoli za socialne delavce. Golob se je vaščanom, katerih kooperativne odnose je raziskoval, približal in ustvaril zaupljiv odnos tako, da je sodeloval pri njihovih poljskih opravilih. Tako je dosegel, da so ga prenehali imeti za 'špiclja' od policije ali davkarije. (Ironija je v tem, da je bil v resnici miličnik, preden je postal sociolog.) Njegovi inštitutski kolegi so se mu zategadelj posmehovali,  češ da se znanstveniku ne spodobi, da pobira krompir. Raziskavo o kooperativnih odnosih je izvajal več let, prvo poročilo nosi letnico 1967, zadnje pa 1970. Golob je na osnovi francoskih virov razvil - če se prav spomnim njegovega pripovedovanja - samostojen postopek kodiranja. Njegova raziskovalna poročila so v COBISSU navedena pod Nerazporejeno gradivo. Njegovo v glavnem prezrto delo bi bilo vredno podrobneje raziskati in ovrednotiti prav z vidika razvoja kvalitativne metodologije pri nas.

Rakitniški koloniji. V članku beremo, da "so prvi uporabili kvalitativne metode raziskovanja na Inštitutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je bil tudi izpeljan prvi veliki raziskovalni projekt Preventivno prostovoljno terapevtsko socialno delo z otroki, ki je temeljil samo na kvalitativni metodologiji." (16-17)  Mislim, da bomo to brez pridržkov upravičeno trdili, ko bomo raziskali in ovrednotili delo Matije Goloba, ki je uporabljal opazovanje z udeležbo in sistem kodiranja kvalitativnega gradiva. Verjetno se bo izkazalo za nesporno, da je Frane Adam prvi v našem prostoru predstavil kvalitativno metodologijo kot vejo metodologije, historično, epistemološko in občemetodološko kot kritiko pozitivistične paradigme v svoji disertaciji in uvodu v raziskovanje v omenjeni koloniji. Verjetno pa je kvalitativne metode pred tem, ne da bi jih pojmoval kot del korpusa nove paradigme, nasprotne pozitivistični, uporabil vsaj že Matija Golob. Veljalo pa bi pregledati tudi dela na področju sociologije lokalnih skupnosti (Mlinar). (Ob tem vprašanju zgodovine se izkaže, da sta tehnična (metodična) in epistemološka raven sorazmerno avtonomni in da so kvalitativne metode in tehnike uporabljali neodvisno od interpretativne paradigme, ki jo ne povsem korektno enačijo s pojmom "kvalitativna".

V svoji doktorski disertaciji (1990) sem skušal prikazati in ovrednotiti socialnoterapevtske kolonije v sedemdesetih letih kot akcijskoraziskovalne skupnostnopsihološke projekte. (Disertacija ni bila objavljena, njen empirični del je bil objavljen v obliki skript (gl. vire)  najdete pa ga tudi na moji spletni strani pod naslovom Od Rakitne do Ploščadi.) 

Rakitniški koloniji sta bili leta 1975 in 1976. Raziskovalno poročilo (1977) se nanaša na prvo kolonijo (1975), v drugi (1976) ni bilo raziskovalnih dejanj, tako da velja, da sta bili dve koloniji, ne pa tudi, da je bila raziskava ponovljena. V svoji oceni raziskovalnega vidika kolonije pišem:

"Vsekakor je treba poudariti, da je primarna empirična evidenca, na kateri temelje poročila o posameznih vidikih kolonije v raziskovalnem poročilu, dokaj nesistematična. K primarni evidenci sodijo: odlomek iz dnevnika, nekaj anekdotskih zapisov pogovorov z otroki, zapis dveh intervjujev (s pedagoškim vodjem in enim vzgojiteljem), kratki sestavki, v katerih so vzgojitelji opisali poglede na svoje delo ali svoje doživljanje, rezultati ankete med vzgojitelji o motivih za sodelovanje in ne dosti več. Ni sistematično vodenih dnevnikov, zapisnikov sestankov ali transkripcij posnetkov sestankov, intervjujev in podobnega, ni izpolnjenih in priloženih opazovalnih shem in druge dokumentacije. Drugo kategorijo sestavljajo analize posameznih vidikov kolonijskega življenja, kot na primer esej Okolje: protiokolje (Baskar, Fišer), ali Srečanje motečih z motenimi (Podmenik) in podobni. Teh analiz ne moremo imeti za primarno empirično evidenco, ampak so to že posplošitve, ki temelje na taki evidenci. Žal pa evidenca, na kateri temelje, ni prezentirana na sistematičen način. Kolonija je očitno sprostila veliko ustvarjalne energije tudi pri sodelujočih študentih, ki so prispevali tehtne analize; toda v celoti so analize (ki so lahko točne) v metodološkotehničnem pogledu slabo empirično utemeljene in prezentirane, tako da ni omogočeno preverjanje sklepov iz primarnega gradiva neodvisnim ocenjevalcem. To velja tudi za posplošitve, ki tičejo procesnih faz, odnosov z okoljem in druge, kjer nam ne ostane drugega, kot da verjamemo piscem na besedo. Sodimo, da uporabe kvalitativne metodologije ne smemo enačiti z esejističnim in impresionističnim posredovanjem opažanj, pomešanih z mnenji in z zanemarjanjem strogosti in sistematičnosti prezentiranja empirične evidence in njene sistematične analize. To pa je šibka stran metodologije v prvi in naslednjih terapevtskih kolonijah."
Ta ugotovitev me je spodbudila k iskanju načinov, metod in tehnik za empirično utemeljevanje teorij, ki sem jih potem nekaj opisal v svoji knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje..."
Viri:
https://sites.google.com/site/kvalitativnametodologija/akcijsko-raziskovanje/od-rakitne-do-ploscadi---akcijske-raziskave-socialnoterapevtskega-dela-z-otroki
MESEC, Blaž. Od Rakitne do Ploščadi : akcijskoraziskovalni projekti prostovoljnega socialnoterapevtskega dela z otroki in mladino v Sloveniji od 1975 do 1980, (Prispevki k zgodovini socialnega dela v Sloveniji). Ljubljana: UL, Fakulteta za socialno delo, 2006. 163 str. [COBISS.SI-ID 2631013] 
MESEC, Blaž. Raziskovanje v socialnem delu : II. del : opazovanje : 1. zvezek, (Skripta). Ljubljana: Višja šola za socialne delavce, 1987. [COBISS.SI-ID 2799205] 

Uveljavitev kvalitativne metode: pogled od spodaj

V uvodu v novi zbornik Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi (Adam, ured. 2012) urednik najprej ugotavlja, da so se kvalitativne metode v zadnjih 20 letih uveljavile, kar pomeni, da so si pridobile status znanstveno verodostojnih metod ("... je res težko najti nekoga, ki bi odkrito zanikal znanstveni status kvalitativnih metod"), ki se samorefleksivno zavedajo svoje falsifiabilnosti in da se je hkrati razširila njihova uporaba v družboslovnih in humanističnih vedah pa tudi zunaj njih, v naravoslovju, zlasti v medicini (ki ima poleg naravoslovnega tudi psiho-socialni vidik). Urednik pripisuje to paradigmatskem epistemološkem obratu od pozitivizma k postpozitivizmu in spremembam v družbenem statusu znanosti (funkciji, strukturi, vrednotenju): v odnosu med akademsko in 'postakademsko' znanostjo, med pojmovanjem teorije in prakse, v refleksiji relevantnosti teorije za prakso, v upoštevanju 'laičnega' znanja, participaciji 'laikov' v raziskavah itd.
V tem prispevku bi rad opisal, zakaj se je po mojem kvalitativna metoda uveljavila v socialnem delu (in nekaterih sorodnih strokah). Socialni delavci, pedagogi, medicinske sestre niso, z njihovimi učitelji vred, v času, ko se je pri nas začela uveljavljati kvalitativna metodologija, kaj dosti vedeli o epistemologiji in o kritiki pozitivizma. K uporabi kvalitativnih metod jih ni gnal upor proti okosteneli tradiciji, ni jih nosilo poslanstvo uveljaviti novo metodološko paradigmo. Te metode so začeli uporabljati iz povsem praktičnih razlogov; da pa so jih lahko spoznali in začeli uporabljati, pa je seveda zaslužna vse večja epistemološka in občemetodološka utemeljenost teh metod - njihova prepričljivost, bi dejali kvalitativni metodologi. Dva dejavnika sta bila odločilna:
funkcija nove metodologije v strokovni refleksiji in njena funkcija v nastajanju novih ved o ravnanju.
a. Refleksivna praksa. Do začetkov uveljavljanja kvalitativnih metod v kurikulum ljubljanske šole za socialno delo v 70-tih in 80-tih letih so bile diplomske naloge študentov (pa tudi raziskovalni projekti učiteljev) v grobem dveh ali treh vrst: empirične naloge so bile praviloma statistični pregledi kakovosti življenja (standarda) različnih populacij, s katerimi so imeli socialni delavci opraviti (prejemniki denarnih socialnih pomoči, starejši občani, matere samohranilke, invalidi ipd.); drugo vrsto empiričnih nalog so sestavljali opisi organizacij in institucij in njihove dejavnosti in postopkov uveljavljanja različnih pravic po zakonodaji; v tretji vrsti so bile zgodovinske naloge po virih ali teoretične naloge po literaturi. Za tisto, kar bi bili socialni delavci morali v prvi vrsti preučevati, to je delo s posameznimi osebami, družinami, skupinami, ni bilo metode. Kazuistika ni bila razvita. Opisi primerov, zgodovine primerov, anamneze so se pojavljali v okviru študij dejavnosti organizacij, pravne ureditve ipd., niso pa bili analizirani kot primeri socialnega dela. In vendar je analiza primerov socialnega dela jedro refleksije te stroke. Ko sem študente seznanil, na primer, z analizo (skupaj z Gabi Čačinovič Vogrinčič) primera socialnega dela z družino, v kateri sta bila alkoholizem in nasilje (gl. Mesec 2004, v: Fikfak et al.), se je vsul plaz diplomskih nalog s podobnimi analizami posameznih primerov dela. Socialno delo ima opraviti s sorazmerno majhnimi populacijami, tako da je bila statistična analiza že vnaprej hendikepirana, posameznih primerov pa nismo znali analizirati. Prav tako nismo znali iz intervjujev, dnevnikov, zapisnikov opazovanj potegniti nič drugega kot grobe in pogosto nepomembne kvantifikacije. Vse drugo razpravljanje bi bilo pojmovano kot 'pesnjenje'. Kvalitativne metode so torej bistveno prispevale k refleksiji postopkov socialnega dela in doživljanja tako uporabnikov kot socialnih delavcev.
b. Vede o ravnanju. Uveljavljanje kvalitativne metodologije je sovpadalo s prizadevanjem nekaterih 'pol-profesij' (semi-professions) in 'pol-znanosti', med njimi socialnega dela in zdravstvene nege, da bi nadgradile svoje izobraževalne sisteme, in se razvile v profesije z možnostjo doseganja najvišjih akademskih nazivov. Zato so morale razviti svojo raziskovalno osnovo, hkrati s tem pa tudi prevrednotiti svoj podrejeni položaj v strukturi ved. Akademski znanstveniki so tedaj govorili, da je socialno delo aplikacija sociologije (celo v abstraktih je bilo socialno delo klasificirano kot 'applied sociology'). Temu pojmovanju sem se uprl. Socialno delo se uči in razvija s kritično raziskovalno refleksijo svoje prakse. Sociološka (psihološka, antropološka etc.) teorija mu pride prav, vendar tok informacij ni enosmeren in obsega ne en sam ampak več krogov (kar sem tudi narisal). To pojmovanje se popolnoma ujema z ugotovitvami Adama v Uvodu, o spremenjenem odnosu med 'teorijo' in 'prakso'. 'Praksa' socialnega dela ima svojo lastno teorijo, ki jo gradi z raziskovanjem same sebe. Kvalitativna metodologija je utemeljila spoznavanje in upoštevanje laičnih teorij, ne samo teorij strokovnjakov-praktikov ampak tudi teorij uporabnikov. Vabila je k participativnemu raziskovanju in k upoštevanju raziskovalca kot raziskovalnega instrumenta. Odločilen pa je bil morda premik (ki sta ga izvršila Glaser in Strauss) od velike teorije k malim, kontekstualno vezanim teorijam, ki je omogočil izdelovanje 'teorij za domačo rabo', malih zgodb, ki so osvetljevale konkretno delo brez velikih pretenzij po univerzalni veljavnosti. Vse  to je dejansko pomenilo paradigmatično spremembo v samozavedanju socialnega dela. Ta 'sinergija' kvalitativne metodologije in uveljavljanja vede o socialnem delu kot raziskovalne samorefleksije stroke je bila osnovni razlog, da se je ta metodologija uveljavila in razširila v socialnem delu.