Variable in modalitete

V prejšnjem članku smo opisali tematsko kodiranje. Pri tematskem kodiranju identificiramo v gradivu širše teme ali poglavja; običajno obsegajo več povedi, več stavkov. Znotraj posameznih tem nato identificiramo variable in njihove modalitete (ali vrednosti, če naletimo na kvantificirano variablo). Priporočljivo je, da ob dani variabli napišemo tudi njene modalitete. Lahko napišemo samo modaliteto, ki se dejansko pojavlja v besedilu, lahko pa dopolnimo dejanski nabor modalitet z možnimi modalitetami.

V prejšnjem članku je v prvem okviru navedeno, da se praktikantke pogovarjajo o praksi - tema: POGOVORI O PRAKSI. Med drugim lahko znotraj te teme identificiramo naslednje variable in modalitete:

BESEDILO: "Med študenti...", "Tudi doma...", "...šolske mentorice ... govorijo"

VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA SOGOVORNIKE: med študenti, s starši, z mentorico

BESEDILO: "... tako dobre, smešne kot tudi žalostne zgodbe..."

VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA VSEBINO: smešno, žalostno; pozitivno, negativno; dobro, slabo

BESEDILO: "... se radi pogovarjamo...", "... saj so zelo zanimive..."

VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA ZANIMIVOST: zanimivi, nezanimivi.

V drugem okviru v okviru teme NEVARNOSTI OKUŽBE najdemo naslednje variable in modalitete:

BESEDILO: "... se lahko nalezeš..."

VARIABLA in MODALITETE: STRAH PRED OKUŽBO: prisoten, odsoten

BESEDILO: "... lahko prenesemo na svojce"

VARIABLA in MODALITETE: STRAH PRED PRENOSOM OKUŽBE: prisoten, odsoten

BESEDILO: "... če upoštevam pravila..."

VARIABLA in MODALITETE: UPOŠTEVANJE PRAVIL KOT OBRAMBA PRED OKUŽBO: upošteva, ne upošteva.

Tudi variable in modalitete so pojmi-kode. Tudi tu velja, da bi mogoče kdo drug, z drugega zornega kota, z drugim namenom ali natančnejši uzrl druge variable in modalitete. V zadnjem primeru iz prvega okvira bi mu morda pozornost vzbudila formulacija "...se radi pogovarjamo..." in bi v njej videl naslednjo variablo z modalitetami: "motivacija za pogovor: visoka, nizka; močna, šibka".

Tematsko kodiranje

Kako se lotiti kvalitativne analize zapisa odprtega intervjuja, eseja, dnevniškega zapisa ali podobnega nestrukturiranega (neurejenega) ali slabo strukturiranega gradiva? Tako gradivo ni urejeno po vprašanjih, po temah, vsebinskih točkah ali kako podobno. Nima podnaslovov, nima poglavij in podpoglavij. Obravnava več različnih tem, ki niso jasno ločene, ampak se prepletajo in so med seboj pomešane. Do zdaj sem priporočal "odprto kodiranje" (gl. prejšnji članek). Besedilo razdelimo na vsebinsko zaključene celote, povedi, ki približno ustrezajo stavkom ali delom stavkov. Ob robu besedila (to je najpreprostejši "peš" način) pripisujemo tem povedim pojme, gesla ali kode, ki z eno besedo (lahko tudi več) povzamejo ali izrazijo bistvo povedi. Opazil pa sem, da so na ta način pripisani pojmi različnih ravni abstrakcije in različnega logičnega statusa. Zato svetujem, da v besedilu najprej poiščemo širše teme in presodimo, h kateri temi spada določena poved. 
Da bi opredelili teme, se vprašamo, kaj oseba pripoveduje; o čem govori. Tema je kakor naslov ali podnaslov dela intervjuja; je kakor vprašanje, na katerega je odgovorjeno, ki pa samo ni razvidno.
V prvem okviru je odlomek iz intervjuja s praktikantko zdravstvene nege. Tema, o kateri govori, so "pogovori o praksi".

V drugem okviru praktikantka govori o "nevarnosti okužbe", ki so ji izpostavljene praktikantke zdravstvene nege na praksi. To je druga tema.

ODPRTO KODIRANJE

Na tečaju kvalitativnega raziskovanja v zdravstveni negi (VŠZN-Jesenice, gl. post 13.11.10) smo obravnavali zapis odprtega intervjuja s študentko-praktikantko o njeni študijski praksi. Nato sem pokazal, kako tako gradivo kodiramo. Kodirati pomeni v gradivu poiskati pojme, ki se v njem pojavljajo, da bi iz njih nato zgradili poskusno teorijo - v tem primeru teorijo o tem, kako študijsko prakso doživljajo praktikantke. Ko kodiramo odprto, to pomeni, da izjavam v intervjuju pripisujemo pojme, kakor nam prihajajo na pamet. Ti pojmi ali kode so lahko bolj ali manj posrečeni in bolj ali manj uporabni za gradnjo teorije. Kateri so boljši in kateri slabši, se bo izkazalo spotoma, ko bomo začeli oblikovati teorijo. Nekaj pa bomo o tem rekli v nekaj naslednjih člankih.
Tu je zgled odprtega kodiranja:

De Bono in kvalitativno raziskovanje

Intervju z Edwardom de Bonom v današnji Oni (Delo) me je spodbudil k temu kratkemu komentarju o zvezi med njegovimi idejami o mišljenju in teorijo kvalitativnega raziskovanja.

Čeprav je De Bono znan tudi pri nas, saj je, kot piše Ona, že štirikrat tudi pri nas vodil seminarje ustvarjalnega mišljenja, nekaj podatkov o njem ne bo odveč. Rojen 1933 na Malti v aristokratski družini izobražencev, potomcev več evropskih kraljevskih rodbin, je, očitno nadarjen, blestel že v osnovni in srednji šoli, večkrat preskočil razred in maturiral s 15 leti. Nato je z 21 leti doštudiral medicino, nadaljeval študij v Veliki Britaniji, delal kot kardiolog, nato pa se, po več pridobljenih znanstvenih nazivih, začel ukvarjati s proučevanjem ustvarjalnega mišljenja. O tem je do danes napisal prek 80 knjig. Pridobil si je tudi precejšnje premoženje in je znan kot lastnik več otokov v različnih morjih sveta.


Osnovna njegova misel izvira iz nezadovoljstva z načinom mišljenja, katerega korenine so pri starih Grkih (De Bono šaljivo govori o očetih tega mišljenja, Sokratu, Platonu in Aristotelu, kot o 'bandi treh') in ki še danes prevladuje v zahodni kulturi na vseh ravneh šolstva in v znanosti. To je v svojem bistvu bojevito, prepirljivo mišljenje, ki temelji na kritiki in logičnem argumentiranju (v angleščini 'to argument' pomeni argumentirati, dokazovati, pa tudi prepirati se) in skuša ovreči neko tezo, naj bo to teorija v znanosti ali ideološka pozicija v politiki ali tudi kakršno koli vsakdanje mnenje. To mišljenje izhaja iz hipotez, ki jih preverja, ocenjuje, je linearno, vertikalno in se ravna po pravilih logike. Na koncu se dokaže, kdo ima prav in kdo ne. De Bono ne misli, da logika ni močno orožje - čeprav on raje govori o svojih tehnikah kot o orodjih - in ne zavrača argumentiranja in iskanja resnice, meni le, da samo zase ni dovolj dobro in ni edina oblika mišljenja. Resnica je odlična, a ni dovolj, je -  ebne (excellent but not enough). 


Svojo prvo knjigo je zato že leta 1967 posvetil drugi obliki mišljenja, ki ga je imenoval lateralno ali stransko mišljenje. To je mišljenje, v katerem ne dokazujemo in ne kritiziramo, ampak ustvarjamo nove ideje. To storimo tako, da skušamo na problem pogledati z drugega vidika, z več vidikov, ga zagledati v novi luči. Ne gre nam za dokazovanje svojega prav ali za kritiziranje nasprotnikovega mnenja, ampak za to, da pridemo do kake koristne zamisli, do nečesa novega. Kritično mišljenje je namenjeno preverjanju obstoječih pojmov in teorij, lateralno mišljenje pa odkrivanju novih; v njegovem okviru skušamo spremeniti pogled na problem, na zadevo, zastaviti na novo na drugem koncu. Kasneje je ta nazor dopolnil s pojmom paralelno (vzporedno) mišljenje. Njegovo osnovno orodje je "tehnika šestih klobukov". Na problem pogledamo z vidika novih podatkov, s čustvenega vidika in intuitivno, z negativnega, kritičnega vidika, s pozitivnega, optimističnega vidika, ustvarjalno, pri tem pa se ves čas sprašujemo tudi, ali naše razmišljanje poteka v pravi smeri. 

Podobnost s kvalitativnim raziskovanjem je očitna. Tudi pri tem nam ne gre v prvi vrsti za preverjanje hipotez ampak za odkrivanje novih pojmov, novih pojavov in novih zornih kotov. Pri tem se lahko s pridom poslužujemo prav de Bonovih spoznanj. Z vidika raziskovanja kot celotnega družbenega "podjetja" sta seveda nujna oba pristopa. Zdi pa se, da je bilo prav odkrivanje novih pojmov in teorij zapostavljeno; mislili so, da se ti porodijo pač v glavah ustvarjalnih ljudi. Vendar ni tako. De Bono pravi, da se moramo ustvarjalnemu mišljenju namerno posvetiti in obvladati njegove pripomočke (tehnike ali orodja), pripomočke, ki jih je prav on "izdelal". Podobno velja tudi za kvalitativno metodologijo. Njene postopke je bilo šele treba izdelati kot sestavine znanstvenoraziskovalne "orodjarne".


Na istem spoznanju kot je de Bonovo, temelji tudi razlikovanje med algoritmičnim in hevrističnim (heurisko, gr. najdem) delom. Algoritmično delo, npr. večina dela računovodje, poteka po jasno določenih postopkih, ki jih je mogoče nadomestiti tudi z računalniškim programom. Pri hevrističnem delu, npr. delu znanstvenika, pa moramo poiskati različne možnosti za rešitev problema, jih preučiti in izdelati inovativno rešitev. Tradicionalna validacijska raziskava poteka algoritmično. Kvalitativna raziskava pa je hevristična.
Viri:
Nastja Mulej, Edward de Bono: Resnica je odlična, a ni dovolj. Delo (Ona) 14.2.2012: 12-16.
D. H. Pink, Zagon. Videotop, Maribor, 2011.
http://www.debonosociety.com/
http://www.edwdebono.com/

"KROG X POLJ" (KXP) / MOJA SOCIALNA MREŽA (MSM)

Med tehnikami za evalvacijo ekoloških raziskavic učencev sem zasledil tudi tehniko "FIVE FIElDS MAP" (ali FOUR FIELDS MAP"). Namenjena je ugotavljanju učenčeve socialne mreže ali socialne podpore. Sestoji iz 3-5 koncentričnih krogov, lahko tudi več, razdeljenih na štiri ali pet polj. Učenec vpisuje v to shemo v ločena polja imena svojih DRUŽINSKIH ČLANOV ALI SORODNIKOV, SOŠOLCEV ALI PRIJATELJEV, UČITELJEV IN SODELAVCEV ŠOLE, in DRUGIH OSEB (npr. v ustanovah, organizacijah) in sicer na koncentrične kroge tem bližje središču, čim tesnejši odnos ima z njimi.
Ob tem sem se spomnil, da sem že pred vsaj 30 leti s študenti izvajal vajo "Osebna skupnost", v kateri so v enako shemo vnašali imena članov svoje socialne mreže po istih kategorijah (zadeve seveda nisem patentiral!).
Pri evalvaciji raziskave bi učence lahko vprašali, pri kom so dobili informacije o raziskovalni temi, s kom so se o tem pogovarjali ipd. Osebe, ki so jim najbolj pomagale, bi napisali v središče, druge pa na bolj oddaljene kroge. Pri otrocih so po mojem dovolj trije krogi, saj težko natančneje ocenijo bližino oz. oddaljenost osebe kot z grobimi ocenami "zelo blizu", "srednje blizu", "najmanj blizu" ali "veliko pogovarjal (veliko zvedel)", "srednje veliko", "ne veliko". To tehniko lahko uporabimo tudi sicer za raziskovanje socialne opore, vrste opore (informacijska, stvarna, emocionalna), kakovosti odnosov otroka s posameznimi člani mreže, konfliktov ipd. Podatke, ki jih zberemo, je mogoče analizirati na različne načine, kvalitativno in kvantitativno. V splošnem pa jih lahko uporabimo za spoznavanje posameznega učenca ali pa za pregled nad celotno skupino.

Vir:
http://jbd.sagepub.com/content/19/2/327.abstract
Margareta Samuelsson, Gunilla Thernlund, Jerker Ringström (1996). Using the Five Field Map to Describe the Social Network of Children: A Methodological Study. International Journal of Behavioral Development, June 1996 vol. 19 no. 2327-345.

Ponazoritve mišljenja

V dosedanjem razmišljanju o miselnih vzorcih, pojmovnih mrežah in mrežah osebnih pojmov sem prišel do spoznanja, da so to prirejene oblike nadrejenega pojma grafičnih ponazoritev strukture pojmovnega (diskurzivnega) mišljenja ali krajše ponazoritve mišljenja (POMI), Representations of Thinking (ROT). Miselni vzorci so namenjeni zapisovanju (beleženju), urejanju zapiskov, nevezanemu razmišljanju v smislu 'deževanja idej' ('možganska nevihta') ipd. Pojmovne mreže so namenjene sintetiziranju spoznanj raziskovanja ali gradnji hipotetičnih raziskovalnih modelov. Mreže osebnih pojmov pa imajo predvsem didaktični namen izražanja osnovnih pojmovnih shem pri otrocih in spremljanju njihovega spreminjanja.
Svoja dosedanja spoznanja o strukturi tega področja sem strnil v naslednji miselni vzorec:

program FreeMind
Osnovne tri kategorije si sledijo v smeri urnega kazalca gleda na to, kakšno STROGOST MIŠLJENJA ali LOGIČNO STROGOST zahtevajo. 1. MISELNI VZORCI so najmanj stroga, najbolj odprta in igriva oblika predstavljanja mišljenja, uporabna za najrazličnejše namene. 2. MREŽE OSEBNIH POJMOV so nekoliko strožje, saj so vezane na učni proces v šoli ali zunajšolski situaciji in jih učenci sestavljajo, zavedajoč se, da se od njih pričakuje izkazovanje znanja in pridobivanja znanja, poleg tega pa jih učitelj korigira. 3. Logično najstrožja in najbolj dosledna reprezentacija so POJMOVNE MREŽE. Pri njihovi konstrukciji se dosledno držimo pravila, da predstavljamo pojme, to je raziskovalne koncepte, in odnose med njimi. Ti diagrami so logično najbolj 'čisti'.

Analiza mrež osebnih pojmov

Pojmovne mreže in mreže osebnih pojmov omogočajo učencu, da sledi potek pridobivanja novega znanja pri samem sebi; učitelju pa omogoča, da oceni učenčev napredek, njegovo razumevanje, način njegovega razmišljanja ipd. Učitelj lahko pojmovne mreže in mreže osebnih pojmov uporabi pri evalvaciji posameznih učnih dejavnosti in v okviru drugih svojih raziskav. Posebno pogosto uporabljajo MOP pri evalvaciji ogledov, obiskov muzejev, šol v naravi, raziskovalne dejavnosti učencev ipd. Zadnjič sem zapisal, da pojmovne mreže (PM) ali mreže osebnih pojmov (MOP) analiziramo, tako da primerjamo shemo PRED in shemo PO pri istem učencu, in/ali tako, da primerjamo sheme učencev med seboj.


Katere značilnosti pojmovnih mrež ali mrež osebnih pojmov lahko opazujemo? Pri pregledu literature sem ugotovil, da se ponavljajo naslednje značilnosti: razpon (extent) mreže, širina (breadth) mreže, globina (depth) mreže in obvladanje področja (mastery).


RAZPON. Razpon kaže obseg besedišča. Izražamo ga s številom besed ali fraz. Zanima nas razlika v obsegu besedišča PRED in PO učni dejavnosti.
ŠIRINA. Širina kaže obseg (število) pojmov. Izražamo jo s številom ustreznih pojmov. Zanima nas razlika v številu pojmov PRED in PO učni dejavnosti.
GLOBINA. Globina kaže pojmovni obseg posameznih kategorij. Izražamo jo s številom pojmov v posamezni kategoriji. Zanima nas razlika v številu pojmov v posamezni kategoriji PRED in PO učni dejavnosti.
OBVLADANJE. Obvladanje se izraža z oceno sheme glede na celotni vtis o razumevanju. Ocena je številčna na 4- ali 5-stopenjski lestvici ali kvalitativna, opisna. Zanima nas razlika v v globalni oceni PRED in PO učni dejavnosti.


Tako literatura. Glede teh analitičnih kategorij so možni pomisleki. Tako ni jasno, kakšna je razlika med 'besediščem' in 'pojmi'. Obstoj teh dveh kategorij pomeni, da v shemo vpisujemo poleg pojmov še druge 'besede'; najbrž pa nas ne zanimajo vezniki ipd. Niso pa posebej omenjeni ODNOSI med pojmi. Tako da bi 'besedišče' lahko pomenilo vse besede, ki označujejo POJME in ODNOSE med njimi. ŠIRINA pa naj bi se nanašala samo na POJME. Teorija ne omenja, da poleg POJMOV obstajajo tudi KATEGORIJE, torej skupine sorodnih pojmov ali pojmi določenega področja. Kategorije naj bi bile torej pojmovna področja. Kdo jih določi? Učitelj? Ocena OBVLADANJA izraža učiteljev vtis o učenčevem razumevanju celote, torej gre za klasično številčno oceno izdelka. Obstaja tudi vprašanje poimenovanja analitičnih kategorij. Namesto RAZPONA, ki je neprijetno soroden ŠIRINI, bi lahko napisali kar BESEDIŠČE. Pri GLOBINI gre za večji ali manjši poudarek na določeni pojmovni kategoriji, kar kaže SMER ali TEŽIŠČE učenčevega zanimanja in znanja.
Za hitro oceno MOP se mi zdi povsem dovolj, če presodimo ŠTEVILO POJMOV in RAZUMEVANJE (VSEBINSKO USTREZNOST).
Očitno bo treba še razmisliti o tem, katere značilnosti MOP naj presojamo.
Viri:
Suh, Won-Joo (2010) 'Personal Meaning Mapping (PMM): A Qualitative Research Method for Museum Education.' Journal of Museum Education, 4 . pp. 61-82. - http://eprints.soas.ac.uk/8788/