Ta stran, za katero sem prvi prispevek napisal 31.10.10, je bila prvotno namenjena samo študentom in študentkam bolonjskega magistrskega študija zdravstvene nege na Visoki šoli za zdravstveno nego Jesenice. Zadnji prispevek je bil napisan 15.12.10. Potem sem bralcem samo še zaželel srečno novo leto. V novem letu se pa nisem več oglasil. Nobenega posebnega razloga ne morem navesti ne kot pojasnilo ne kot opravičilo. Pritegnila so me druga področja, ukvarjal sem se z vsem mogočim. Svojega nekdanjega področja strokovne dejavnosti nisem več spremljal in nisem ga hotel več spremljati, ker sem imel občutek, da sem na račun službe toliko reči zamudil in zanemaril. Umetnost, glasba, gledališče, lepa književnost, fotografija, potovanja - toliko privlačnih, slabo raziskanih področij; čemu bi se človek vse življenje ukvarjal le s svojim nekdanjim ožjim strokovnim področjem. Potem pa se je pokazalo, da je tu in tam še kaj zanimanja, predvsem pa, da bi tudi mene še zanimalo kdaj pa kdaj pogledati v kakšno strokovno revijo, pokomentirati kaj napisanega, se pridružiti temu ali onemu raziskovalnemu projektu, čeprav samo v kaki obstranski vlogi. Tako sem sklenil, da ta blog ohranim, čeprav sem ga bil že nameraval zbrisati. Rad bi razširil področje svojih kratkih sporočil s kvalitativnega raziskovanja tudi na akcijsko raziskovanje in druge paberke s strokovnih področij, omenjenih v naslovu. Blog sem tudi odprl za javnost.
Ne bi rad napovedoval nadaljnje usode te strani. Precej muhast sem. Mogoče me bodo k večji stalnosti in prizadevnosti spodbudili vaši komentarji. Naj si torej s tem nadaljevanjem zaželim srečno.
nedelja, 5. februar 2012
četrtek, 23. december 2010
sreda, 15. december 2010
Definiranje pojmov (2)
Ker naj bi nas kvalitativna analiza gradiva pripeljala do poskusne teorije kot svojega zaključka, je priporočljivo, da empiričnim definicijam, kot smo jih opisali v prejšnjem prispevku, dodamo nekaj 'mesa', da jih izrazimo kot slovarske definicije, to je v stavkih, ki izražajo tudi kontekst. Te stavke bomo kasneje sestavili v poskusno teorijo. Prejšnji zgled bi morda takole nadaljevali (čeprav zvenijo te definicije kot objektivne trditve, vemo, da izražajo le stališče uporabnikov, pacientov, ki so sodelovali v intervjujih):
OSAMLJENOST: Uporabnik v psihiatrični bolnišnici ne more spoznati pravih prijateljev, pač pa ostaja, s kupom
problemov in težav, bolj ko ne osamljen in zaprt vase.
KONCENTRACIJA RAZLIČNE PROBLEMATIKE: Vsak posameznik, ki se znajde na psihiatriji s seboj prinese cel kup problemov, težav in stisk, ki jih, ker se znajde v problemsko močno obremenjeni sredini, raje zadrži zase in premleva v sebi.
STRAH PRED REAKCIJO DRUŽBE: Uporabnike psihiatrije navadno pesti močan strah pred negativnimi odzivi družbe - bojijo se, kaj bodo ljudje o njih govorili, strah jih je stigme, posmehovanja in ponižanja.
UPORABITI INTELIGENCO ALI PROPASTI: Če kot pacient psihiatrične bolnišnice ravnaš inteligentno, preudarno in pametno, lahko to obrnes sebi v prid in narediš nekaj zase. V primeru uporabe sile in agresije pa lahko sledi le regresija in propad.
OBČUTEK STIGMATIZIRANOSTI: Eden od uporabnikov se nikdar ni počutil kakorkoli stigmatiziranega in odrinjenega. Psihiatrična izkušnja mu ni nikdar "zastrupila" življenja do te mere, da bi se zaradi nje počutil manjvrednega, slabšega od drugih. To verjetno ni splošna izkušnja.
ODLOČANJE V ROKAH PSIHIATROV (HETERONOMNO ODLOČANJE): O tem kdo je nor", v psihiatrični bolnišnici odloča psihiater, ki se mu ni moč zoperstaviti, ali mu glede njegovih domnev in ugotovitev ugovarjati. Uporabnikom ob tem preostanejo druge strategije izražanja svojega mnenja in kritike - npr. pisanje pesmi.
PREPUŠČENOST SAMEMU SEBI: Uporabniki se, če nimajo sorodnikov ali drugih, ki bi jim bili blizu, po odpustitvi iz bolnišnice lahko znajdejo v hudih eksistenčnih težavah. Mnogi so prepuščeni samim sebi in odvisni od
lastne iznajdljivosti.
PRISILA IN KONTROLA: Bolnišnični sistem je tog, poln kontrole in prisiljevanja.
OSKRBA: Oskrba in hrana, ki jo nudijo uporabnikom v psihiatrični bolnišnici, je na pohvalnem
nivoju - primerljivem celo s hotelskimi standardi.
ANONIMNOST: Uporabniki morajo z vstopom v psihiatrično bolnišnico sprejeti "vlogo številke", kar že vnaprej
izključuje pristno delo s posameznikom, saj ta (v veliki meri) "ne obstaja več".
OMEJENA SVOBODA: Možnosti uporabnikov v bolnišnici so okrnjene in omejene. Čeprav so odrasli Ijudje, osebje kontrolira in nadzoruje skorajda vsak njihov korak.
Vir: Alenka Grošičar, Stanovanjska skupina za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami, Seminarska naloga. VŠSD Ljubljana, 1999.
https://sites.google.com/site/kvalitativnametodologija/raziskovalne-naloge-studentov
Vir: Alenka Grošičar, Stanovanjska skupina za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami, Seminarska naloga. VŠSD Ljubljana, 1999.
https://sites.google.com/site/kvalitativnametodologija/raziskovalne-naloge-studentov
Definiranje pojmov (1)
Veseli december zahteva svoje žrtve - najbrž na moji in na vaši strani. Ga bomo že nekako prebrodili. Hočem reči: nisem pozabil na vas. - Ko smo govorili o analizi kvalitativnega gradiva po metodi utemeljene teorije, smo zelo bežno omenili definiranje pojmov kot korak v analizi. Obnovimo si spomin. Prepis intervjuja najprej kodiramo, nato kode uredimo v smiselne kategorije, pojme in kategorije nato definiramo, na koncu pa vse skupaj sestavimo v sistematičen red in povežemo v zgodbo - poskusno teorijo. Kot zgled prve faze, kodiranja, sem navedel izsek iz seminarske naloge o članih stanovanjske skupine ljudi, ki so se bili zdravili v psihiatrični bolnišnici. Iz njihovih pripovedi je avtorica (gl. vir) izdelala teorijo o razliki med bivanjem v bolnišnici in v stanovanjski skupini, katere bistvo je razlika med heteronomnim (od zunaj vsiljenim) in avtonomnim (po stanovalcih samih oblikovanim) redom.
Prvi korak analize je - potem ko smo zapis intervjuja razčlenili na enote - prosto ali odprto kodiranje, to je pripisovanje pojmov izjavam, po vrsti ob besedilu. To smo si ogledali.
Drugi korak je urejanje kod (pojmov) v širše celote (kategorije), pri čemer pod pojmi še vedno pišemo prvotne izjave. Te izjave so pravzaprav empirična definicija pojmov. Za vsak pojem vemo na osnovi izjav, ki jih vključuje, kaj pomeni v okviru te raziskave. V računalniških programih kvalitativne obdelave so pojmi definirani na ta način. Če kliknemo določen pojem (kodo) in nato 'definiraj', se izpišejo izjave, ki smo jih kodirali s tem pojmom. Zgled:
OSAMLJENOST
- V Polju ne moreš spoznati prijateljev
Prvi korak analize je - potem ko smo zapis intervjuja razčlenili na enote - prosto ali odprto kodiranje, to je pripisovanje pojmov izjavam, po vrsti ob besedilu. To smo si ogledali.
Drugi korak je urejanje kod (pojmov) v širše celote (kategorije), pri čemer pod pojmi še vedno pišemo prvotne izjave. Te izjave so pravzaprav empirična definicija pojmov. Za vsak pojem vemo na osnovi izjav, ki jih vključuje, kaj pomeni v okviru te raziskave. V računalniških programih kvalitativne obdelave so pojmi definirani na ta način. Če kliknemo določen pojem (kodo) in nato 'definiraj', se izpišejo izjave, ki smo jih kodirali s tem pojmom. Zgled:
OSAMLJENOST
- V Polju ne moreš spoznati prijateljev
KONCENTRACIJA RAZLIČNE PROBLEMATIKE
- tam so Ijudje z različnimi problemi...
STRAH PRED REAKCIJO DRUŽBE
- ... bojijo se, kaj bodo rekli Ijudje, bojijo se stigme, posmehovanja in ponižanja...
- V Polju moreš uporabiti IQ - sile nobene, drugače propadeš.
- Tisti, ki je v bolnici, če je inteligenten postane diplomat, če ne gre pa v dom za stare.
- Nikoli se nisem počutil stigmatiziranega...
- O tem, kdo je nor odloča bog - on pa ima takšno šibo, da "na psihiatrovo rit pase".
- ... vedno se ne moreš strinjati s psihiatrom - včasih ti "dokurči", napišeš pesem in vse skupaj
skritiziraš...
- Psihiater večkrat reagira napačno, če mu direktno poveš, kako je s tabo...
- V bolnici te zadržijo 2,3 mesece, nato pa mars gremo in znajdi se kot ves in znas...
... če ne najdes nič, gres lahko v dom za stare ali k prijateljem, čejih imas...
- V bolnici ne trpijo lenuhov - delajo po principu: delaj in moli!
- Tam ne bi mogel dolgo zdržati. preveč je prisiljevanja...
- V bolnici je glede reda in discipline sama prisila.
DOBRA OSKRBA
- Imajo pa dobro - hotelsko oskrbo...
- ... hotelsko hrano - po želji, tudi za vegeterijance...
- Nismo le številke kot v bolnici.
OMEJENA SVOBODA
- V bolnici tudi ni bilo toliko svobode...
- V bolnici je vzpostavljena večja kontrola - težko narediŠ kaj mimo osebja...
Vir: Alenka Grošičar, Stanovanjska skupina za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami, Seminarska naloga. VŠSD Ljubljana, 1999.
https://sites.google.com/site/kvalitativnametodologija/raziskovalne-naloge-studentov
https://sites.google.com/site/kvalitativnametodologija/raziskovalne-naloge-studentov
nedelja, 28. november 2010
Mačistični diskurz o spolnosti
Kot primer diskurza, ki ga kritiki/kritičarke navajajo kot dominantni diskurz v naši kulturi, navajamo diskurz o spolnosti. Ta diskurz vključuje govor o moškem spolnem nagonu; o ženski kot zapeljivki moških; o moških-slabičih; o terapevtskem zapeljevanju; o incestu med očetom in hčerko; o spolni svobodi; o enakosti. Diskurz gre takole:
- Ženska vzbudi spolni nagon moškega; njegov nagon je naraven in nepopustljiv, zato ga mora moški zadovoljiti in je pri tem nujno agresiven; ženska je naravni objekt spolnega nagona moškega.
- Primer Dore (Freud). Dora se je pritoževala, da jo očetov prijatelj zapeljuje. Freud interpretira zadevo kot nevrozo, ki se je pojavila, ker so bile vzbujene njene potlačene spolne želje, in skuša to mnenje vsiliti Dori, ki nato zapusti terapijo. Freud je predpostavljal, da bi se morala čutiti vzradoščena, da so se ji vzbudile potlačene spolne želje, in počaščena, da jo je zapeljeval imeniten moški, ne pa da ji je bilo to neljubo vsiljevanje.
- Slabič je moški, ki ga ne zanima nadvladovanje žensk in tekmovanje z drugimi moškimi. Seks mora vsebovati značilnosti lova, zasledovanja in zapeljevanja, sicer ni razburljiv in uspešen.
- Bostonsko pesnico in lepotico Anne Sexton je zapeljal terapevt. To se je razkrilo, ko je njena hčerka dala materinemu biografu na rapolago trakove s posnetki seans. Časopisje se je razpisalo o tem, da je ona s to 'izdajo' kršila etične norme in spodkopala zaupanje pacientov v terapevte. Pri tem pa skoraj niso omenjali spolne zlorabe, ki jo je zagrešil trapevt.
- Incest očeta s hčerko se interpretira kot po svoje opravičljiva posledica dejstva, da oče ni našel zadovoljitve pri ženi. Pri dečkih, ki so jih zlorabili moški, se omenja kot najhujše to, da so bili na ta način postavljeni v položaj ženske, kar ogroža njihov razvoj v 'prave' moške.
- Spolna svoboda se interpretira kot svoboden dostop do spolnosti za moškega in kot dolžnost ženske, da mu ustreže. Ženska nima pravice, da bi se čutila prevarano ali prizadeto zaradi nezvestobe moškega. Nezvestoba moškega se tolerira, nezvesta ženska pa je ozačena kot neodgovorna žena in mati.
- Spolna neenakost se minimizira. Primeri neenakosti naj bi bili naključni, manj pomembni, delni, ali pa trdijo, da je neenakost naravna.
Kritiki oziroma kritičarke pravijo, da je ta diskurz dominanten, ko je v tej obliki morda zgolj mačističen, omejen na eno skrajnost moškega kontinuuma. Sama kritika tega diskurza pa je prav v tem, da ga ima za dominantnega, da se torej bori z mlini na veter, tudi sama zgolj - feministični diskurz. Mar se danes ženske ne pritožujejo čez poženščenje moških? So zaslepljene z dominantnim diskurzom? Ali pa te pritožbe fabricirajo moški, da bi lahko še naprej zatirali ženske?
Vir: Hare-Mustin, Rachel. 1994. Diskurse im verspiegeltem Raum: Eine postmoderne Analyse der Therapie, Familiendynamik, 19, 1994, 3: 205-232. - Komentar B.M.
Kritična analiza diskurza je razkrinkanje ideologije
Ena od metod kvalitativne analize je kritična analiza diskurza. Beseda "diskurz" izvira etimološko iz latinskega discurrere, raztekati se, razbežati se, tekati sem in tja, ki se povezuje v kolokacijo s fama, glas, govorice - fama discurrit; to so torej govori, govorice, ki se razširijo, so razširjene. Diskurz naj bi bilo torej splošno razširjeno besedilo, ki izraža neko samoumevnost. Tega ne gre vzeti preveč dobesedno, saj so nekateri diskurzi res splošno razširjeni ali dominantni, drugi pa vezani na posebne družbene skupine, slojne, poklicne, starostne, spolne ipd.
Imamo opraviti s sestavljenim pojmom, sintagmo, ki vsebuje pojme "analiza", "kritika" in "diskurz".
Začnimo z najlažjim, analizo. V okviru kvalitativne analize (KA), ki je analiza besedil, pomeni analiza, da je kakršno koli besedilo predmet raziskovalne pozornosti ali analize, razčlenjevanja. Besedilo lahko raziskujemo, razčlenjujemo z različnimi raziskovalčevimi motivi, z različnih vidikov, različne njegove značilnosti. Predpostavljeni motiv v okviru KA, ki je znanstveno raziskovalna metoda, je ugotavljanje resnice, dejanskega stanja, kakor koli so ti pojmi, "resnica", "dejansko stanje", predmet nikoli končane razprave. Velja, da nam ne gre za prepričevanje ali izpovedovanje, ampak za opis stvarnega stanja, kot smo ga v danem trenutku sposobni videti in opisati. Besedilo lahko analiziramo z različnih vidikov, to je, različnih zornih kotov raziskovalca. Na primer: lahko vzamemo besedilo z zaupanjem kot veren opis nekega stanja ali kot pristen izraz nekega doživljanja; lahko pa smo do besedila a priori nezaupljivi, kritični, in iščemo v njem pomanjkljivosti, netočnosti, neresnice, potvorbe ipd. Lahko nas zanimajo različne značilnosti besedila, od vsebinskih do oblikovnih. Osnovna značilnost, ki nas zanima, je pomen besedila, pomen v smislu pomenljivosti ne pomembnosti. Iskati pomen besedila pomeni ugotavljati, kakšno misel izražajo besede; kaj je hotel pisec povedati, kaj se skriva za besedami. To skušamo dognati tako da odkrivamo pojme, izražene z besedami, in jih povezujemo med seboj in s kontekstom. To početje je negotovo, kajti pojmov ali misli, ki so po našem skriti za besedami, ne moremo izraziti drugače kot spet z besedami, besedami raziskovalca, pri čemer se lahko zgodi dvojna nenatančnost: da napačno dojamemo, kakšna misel s skriva za besedo; da to po našem skrito misel, tudi če smo jo ustrezno dojeli, neustrezno izrazimo s svojimi besedami (neustrezno kodiramo).
Kritika (gr. krino, razločim, izberem, sodim ipd.; kritikos, razsoden) pomeni, da besedilo ocenjujemo po določenih merilih (kriterijih), v kolikšni meri je skladno z določenimi vrednotami raziskovalca. Ko torej izrečemo neko sodbo o besedilu, se moramo zavedati, da je to sodba z vidika raziskovalčevih vrednot in kriterijev in ne morda neka od raziskovalca neodvisna lastnost besedila. Isto besedilo je z vidika enega kritika "heretično", z vidika drugega pa "pravoverno"; "napredno" ali "nazadnjaško"; "liberalno" ali "konservativno"; "filogino" ali "mizogino". V okviru KAD ima "kritika" še poseben pomen v okviru sociološke "kritične družbene teorije" (o tem več v nadaljevanju).
Diskurz je etimološko "govorica" (lat. fama), razširjena govorica; torej katerokoli (razširjeno, običajno) besedilo. Pri tem je razširjenost, običajnost, manj pomembna, saj lahko analiziramo tudi besedila, ki krožijo v ožjem krogu. Vendar raje analiziramo razširjena, običajna besedila, saj ta izražajo samoumevnosti in stereotipe, ki jih želimo kritizirati, ker pačijo stvarnost. Vendar vsako besedilo ni diskurz. "Diskurz" ni tujka za "besedilo", čeprav lahko vsako besedilo postane diskurz z vidika analitika. Diskurzivnost ni substantivna ali trajna oznaka, ki bi veljala za določeno besedilo kot njegova trajna lastnost, kot npr. da je besedilo slovensko. Besedilo postane diskurz, če nanj gledamo, kot da je diskurz; to pomeni, če v njem kot raziskovalci iščemo določene pomene, ki so pomembni z vidika naše - kritične - teorije. Vremensko poročilo verjetno ne skriva ne takega ne drugačnega stališča do družbene neenakosti, za besedami liderja stranke "Za naše otroke gre" pa lahko najdemo diskriminatorno stališče. Zagnan kritični analitik pa bi morda lahko domneval, da je tudi vremensko poročilo diskriminatorno in torej - neegalitarni diskurz. (Zdi se, da je "diskurz" nekakšna psovka.)
Diskurz je v splošnem pomenu lahko kakršno koli besedilo. Vendar ne gre enačiti pojma "besedilo" s pojmom "diskurz". V posebnem pomenu je namreč diskurz besedilo, v katerem iščemo (in najdemo) izraz kakega posebnega družbenega interesa oziroma ideologijo kot izraz takega parcialnega interesa, izraz, prikrit s sklicevanjem na obči interes ali resnico.
Diskurzivnost je odnosni pojem in pojem s kontinuumom: je delno lastnost besedila kot takega, delno pa značilnost zornega kota analitika. V skladu s konstruktivističnim nazorom analitik ni nevtralen opazovalec ampak sam tudi družbeni akter, ki analizira besedilo pod določenim, to je, pristranskim zornim kotom. Ta zorni kot je zrenje z vidika družbene kritike; je odkrivanje prikrite ideologije in dekonstrukcija ali razkrinkanje ideologije, da bi prispevala k spremembi družbenih odnosov v smeri večje pravičnosti.
Besedila se torej razporede na kontinuumu bolj ali manj izrazite diskurzivnosti ali ideološkosti. So besedila, pri katerih je njihova interesnost ali ideološkost vidna na prvi pogled, in besedila, v katera analitik s prizadevnim dlakocepljenjem odkrije iglo pristranskosti v senu nevtralne ali navidez nevtralne opisnosti. Katero koli besedilo torej postane "diskurz", če ga gledamo kot možen izraz interesno pogojenega govora; govora, ki služi določenim družbenim ciljem njegovega avtorja ali avtorjev; če ga gledamo kot ideologijo.
Upoštevati moramo tudi, da se pojem diskurza in analize diskurza navezuje na kritično teorijo družbe, izvorno neomarksistično teorijo frankfurtskega kroga, ki je ena od teorij, ki pojasnjujejo družbeno dinamiko. Značilno zanjo je, da vidi družbo kot razredni spopad (dominantnih in submisivnih slojev, gospodarjev in sužnjev, izkoriščevalcev in izkoriščanih) za razliko od njej nasprotne sistemske teorije, ki vidi družbo kot sovisnost njenih delov, kjer sprememba v katerem koli delu vpliva na celoto (v ideoloških prikazih kot "veliko družino"). Analiza političnih ali oblastnih besedil bo torej lažje odkrila njihovo ideološko zamaskirano pristranskost, kot analiza opisnih akademskih člankov ali poročil. Analiza na videz nevtralnih, objektivnih in faktografskih novinarskih ali celo akademskih člankov pa bo v tem večje zadovoljstvo analitika, če bo v njih odkril ideološko pristranskost.
Kritično analizo diskurza dobro ilustrira navedek iz kolumne Saše Vidmajer (Delo SP, 26. 4. 24):
"V poročanju ameriških medijev o vojni v Gazi težko naletiš na besedo »genocid«. Mainstream časopisje redkokdaj omeni »etnično čiščenje«, »zasedena ozemlja«, »okupacijo«, palestinska »begunska taborišča«, kar je med drugim dikcija Združenih narodov. O »Palestini« ne govorijo. Teksti o palestinskih žrtvah pogostoma uporabljajo pasiv, to je tisti glagolski način izražanja, pri katerem osebek ni nič kriv. Terminologija vojne je premišljena in nadzorovana."
"...ta mesec je prišel v javnost kontroverzni memorandum NYT (New York Times, op. pis.), zabeležka s preciznimi terminološkimi navodili, ki jih je uredništvo dalo redakcijam. Časopis je »naročil novinarjem, ki so poročali o izraelski vojni na območju Gaze, naj omejijo uporabo izrazov 'genocid' in 'etnično čiščenje' ter naj se izogibajo rabi besede 'okupirano ozemlje' pri opisovanju palestinskega ozemlja«,"
Če upoštevamo zgoraj opredeljeno odnosno pojmovanje diskurza, pojem kontinuuma "ideološke okuženosti" in povezanost s kritično družbeno teorijo, se zdaj lahko spustimo v opis metod in tehnik diskurzivne analize.
Predmet analize so tri dimenzije diskurza: besedilo v ožjem pomenu, kontekst nastanka besedila (diskurzivna praksa) in širši družbeni kontekst akterjev (družbena praksa). Pri analizi besedila nas zanima izbor besed (npr. opisne, čustveno obarvane, metafore), skladnja (npr. dolžina povedi, preprostostost ali zapletenost, jasnost ali nejasnost), slog (opisen ali čustveno izrazen, preprost ali učen, stvaren ali ironičen). Odkrivamo izrazne načine, ki zamegljujejo pravo vsebino: samostalniško izražanje namesto glagolskega ("prišlo je do odpuščanja delavcev" vs. "odpustili so delavce" ali "podjetnik N. N. je odpustil sto delavcev"), selektivno navajanje (citiranje) in parafraziranje izjav, posplošeno ali konkretno opisovanje, poudarjanje vloge akterjev ali zamolčevanje, osebno ali neosebno izražanje ipd.
Diskurzivna praksa je razširjen način pisanja v smislu zvrsti, sloga, skladnje in izbire besed. Dobro jo ilustrirajo uredniška navodila novinarjem iz gornjega primera, ki določajo, kaj in kako naj pišejo o vojni na Bližnjem vzhodu.
Družbena praksa pa nakazuje družbeno-politične okoliščine, v katerih nastane ali se pojavi besedilo. Take okoliščine so lahko politični spopadi, protesti, vojne, predvolilno obdobje, obdobje epidemije kužne bolezni ipd.
Diskurzi so lahko dominantni (gospodovalni) ali submisivni (podrejeni). Način, kako večina ljudi v kaki družbi zastopa skupne nazore, o njih govori in se po njih ravna, spada k dominantnemu diskurzu in ga vzdržuje. Vsi diskurzi, ki obstajajo v kaki družbi, niso enako pomembni; nekateri med njimi bolj kot drugi vplivajo na jezik, mišljenje in ravnanje.
Dominantni diskurzi ustvarjajo socialno interakcijo, določeno jezikovno skupnost in socialno-ekonomski kontekst in so po njih ustvarjeni. Ko tisti, ki govori določen jezik, akceptira določene jezikovne oznake, ga te pri označevanju in komuniciranju z drugimi in pri tvorjenju njegovih predstav omejujejo. Človek z jezikom, z uporabo določenih besed in ne nekih drugih, stukturira tako lastno doživljanje “realnosti” kot tudi doživljanja drugih, s katerimi komunicira. Kadar skupina ljudi na zaupen, domač način govori med seboj in vzdržuje odnose, odraža velikdel
Teorija diskurza je le eden od cele vrste postmodernih epistemoloških pristopov, ki se sprašujejo po tem, kako se konstruira pomen. Obstaja več med seboj konkurirajočih pogledov na svet in ne le en sam. Namesto ene same glavne zgodbe in poskusov odkrivanja univerzalnih zakonov, ki so bili značilni za spoznavanje od razsvetljenstva dalje, se spoznavanje sedaj pojmuje kot večplastno, fragmentarno, odvisno od konteksta in lokalno. Spoznavanje se pojmuje bolj kot informativni pogovor več glasov kot pa natančnen posnetek tega, kar je “tam zunaj”. Teorija diskurza je le eno postmodernih pojmovanj, ki se ga lahko uporabi za analizo odnosov med ljudmi in analizo praktičnih ravnanj, tudi ravnanj posameznih strok. Postmoderni misleci problematizirajo dominantne diskurze s tem, da opozarjajo na obrobne, potlačene diskurze. Dominantni diskurz, samoumevni kulturni okvir, služi povsem konkretnim odnosom dominacije. Določena prepričanja veljajo za naravna samo zato, ker zrcalijo interese najmočnejših družbenih skupin. Tudi terapija ima vnaprej določeno vsebino, tj. vsebino, ki jo določa dominantni diskurz. Pogovor potlačuje in zatira predvsem s tistim, kar izključuje. Zato mora terapevt problematizirati nazore dominantnih diskurzov.
Dominantni diskurzi ustvarjajo socialno interakcijo, določeno jezikovno skupnost in socialno-ekonomski kontekst in so po njih ustvarjeni. Ko tisti, ki govori določen jezik, akceptira določene jezikovne oznake, ga te pri označevanju in komuniciranju z drugimi in pri tvorjenju njegovih predstav omejujejo. Človek z jezikom, z uporabo določenih besed in ne nekih drugih, stukturira tako lastno doživljanje “realnosti” kot tudi doživljanja drugih, s katerimi komunicira. Kadar skupina ljudi na zaupen, domač način govori med seboj in vzdržuje odnose, odraža velik
Teorija diskurza je le eden od cele vrste postmodernih epistemoloških pristopov, ki se sprašujejo po tem, kako se konstruira pomen. Obstaja več med seboj konkurirajočih pogledov na svet in ne le en sam. Namesto ene same glavne zgodbe in poskusov odkrivanja univerzalnih zakonov, ki so bili značilni za spoznavanje od razsvetljenstva dalje, se spoznavanje sedaj pojmuje kot večplastno, fragmentarno, odvisno od konteksta in lokalno. Spoznavanje se pojmuje bolj kot informativni pogovor več glasov kot pa natančnen posnetek tega, kar je “tam zunaj”. Teorija diskurza je le eno postmodernih pojmovanj, ki se ga lahko uporabi za analizo odnosov med ljudmi in analizo praktičnih ravnanj, tudi ravnanj posameznih strok. Postmoderni misleci problematizirajo dominantne diskurze s tem, da opozarjajo na obrobne, potlačene diskurze. Dominantni diskurz, samoumevni kulturni okvir, služi povsem konkretnim odnosom dominacije. Določena prepričanja veljajo za naravna samo zato, ker zrcalijo interese najmočnejših družbenih skupin. Tudi terapija ima vnaprej določeno vsebino, tj. vsebino, ki jo določa dominantni diskurz. Pogovor potlačuje in zatira predvsem s tistim, kar izključuje. Zato mora terapevt problematizirati nazore dominantnih diskurzov.
Za področje nege in socialnega dela je zgled različnih diskurzov raba besed, ki označujejo ljudi z določeno boleznijo. Vemo, da smo prav zdaj priča spreminjanja nekaterih diskurzov, načinov govorjenja. Ne govorimo in pišemo več 'epileptik, shizofrenik, organik' ampak 'človek z epilepsijo, shizofrenijo, organsko poškodbo možganov'. Verjetno se je ta način govorjenja začel v ozkih medicinskih krogih kot neke vrste okrajšan, ekonomičen način sporazumevanja med neposredno vpletenimi strokovnjaki (nekako tako kot šaljivo mislimo, da se na hitro sporazumejo operaterji: 'Kaj pa imamo danes? Tri želodce, pet slepičev' ipd.). Ta način sporazumevanja pa je predrl zidove operacijskih dvoran in se razširil v druga okolja. Zelo očitno pa je postalo, da je stari način govorjenja, stari diskurz, poudarjal eno od človekovih značilnosti ali težav, namreč njegovo prizadetost, zakrival pa je celoto človekove osebnosti in s tem izključeval človeka iz odnosov in dejavnosti. To je imelo za prizadete zelo otipljive negativne posledice na več področjih življenja. Pravimo, da se diskurz 'defekta' umika diskurzu 'moči', preostalih sposobnosti, kompetenc. Seveda samo s spremembo načina govorjenja ne bomo nenadoma čudežno odpravili vseh težav. Vendar vztrajna raba drugačnega načina govorjenja počasi le spremeni odnos. Stari pregovor 'Beseda ni konj' moramo obrniti: 'Beseda je konj'. Beseda lahko prizadene, beseda določa naš odnos.
Viri:
Hare-Mustin, Rachel. 1994. Diskurse im verspiegeltem Raum: Eine postmoderne Analyse der Therapie, Familiendynamik, 19, 1994, 3: 205-232.
Best, S., Kellner, D. 1991. Postmodern theory. New York , Guilford
Stevens, P. A. J. (Ed.), Qualitative data analysis: key approaches, Sage, Los Angeles 2023.
Vidmajer, Saša, Navodila za uporabo vojne v medijih, Kolumna, Delo SP 26. 4. 2024. https://www.delo.si/sobotna-priloga/navodila-za-uporabo-vojne-v-medijih/
(dopolnjeno 27. 4. 2024)
sreda, 17. november 2010
Vsaka praksa je hkrati teorija
V praktični strokah, kakršna sta socialno delo in zdravstvena nega, nimamo radi teorije. Teorijo enačimo v najboljšem primeru s previsoko abstraktnim razpravljanjem, katerega zveze s prakso ne vidimo, v najslabšem primeru pa z navadnim brezveznim flancanjem.
In potem rečemo, da je pomembna praksa ne teorija in si svoje mislimo, ko nam teoretiki nakladajo v svoji latovščini.
Vendar je treba jasno povedati: Ni (nobene) prakse brez (kakšne) teorije. Vsak praktik deluje na osnovi kakšne teorije, naj se je zaveda ali ne. Če bi praktika, ki nekaj dela, vprašali, kaj dela, bo opisal, kaj dela. Če ga vprašamo, zakaj dela to ali tako, bo navedel razloge. To pomeni, da ima o svojem delu teorijo, to pomeni, predstavo, pojem o tem, kaj dela, kako, zakaj in čemu. Zgodi se, da človek govori eno, dela pa drugo. To pomeni, da ima dve teoriji o svojem delu: teorijo, po kateri misli, da dela, in teorijo, ki jo izraža s svojim delom, čeprav se je ne zaveda jasno. Ne glede na to razliko, je vprašanje samo, kako dobra je ta ali ona teorija. Vedno je samo vprašanje, kako dobra je kakšna teorija, in ne, ali je teorija boljša ali slabša od prakse. Praksa je namreč vedno hkrati tudi teorija.
Tole sem prepisal iz nekega svojega starega članka. Spet boste rekli: naklada. Kaj hoče reči? Kaj nam to pomaga? Poglejmo primer iz zgodbe o Old man's river. V zgodbici je opisana neka praksa; praksa neke sestre v danem trenutku. Kakšna je njena teorija? O čem?
Sestra vidi, da se je stari zmotil. Čaka pred ordinacijo, kjer danes ne delajo. Gospod ne razume, ko mu to sporoči. Zveza med oddajnikom in sprejemnikom ne deluje dobro.
Njena teorija je: če komunikacija, zveza, ne deluje dobro, mora oddajnik spremeniti način oddajanja. Zmanjšati mora frekvenco (= govoriti počasneje in bolj razločno) in povečati jakost (= jakost glasu). Če prvo prilagajanje ne pomaga, mora frekvenco še bolj zmanjšati in jakost še bolj povečati. Itd., dokler ne doseže meje oddajnikove kapacitete. Sestra opazi, da ta teorija ne deluje. Stari ne dojema. Zato jo začenja spreminjati. Prejšnji teoriji doda nove elemente: preveriti stanje sprejemnika (= pogledati napotnico). Vendar oddajnik ne razume tega sprejemnikovega vezja, ker je vezje pomanjkljivo, ali pa oddajnik nima vgrajenih senzorjev za prepoznavanje stanja sprejemnika (= ni usposobljen za to nalogo). Smo v slepi ulici.
Alternativna teorija. Začetek je enak kot pri prejšnji: če komunikacija, zveza, ne deluje dobro, mora oddajnik spremeniti način oddajanja. Od tu naprej je ta teorija drugačna. Najprej mora oddajnik vključiti svoje senzorje za prepoznavanje stanja sprejemnika, posebno, če sluti, da je sprejemnik zastarel model, ki jih ne delajo več in za katere morda tudi oddajnik nima ustreznih senzorjev. Model sprejemnika morda ni na isti frekvenci kot oddajnik (= počasneje dojema); morda tudi jakost ni ustrezna (= slabše sliši) - to je sestra že preverila, a ni pomagalo. Morda sprejemnik uporablja druge kode (= drug jezik, druge pojme). Uporabil je kodo 'vojna bolnica'. Te kode oddajnik ne razume. Včasih pomaga, če sprejemnik izključimo (= rečemo: čakajte, gospod, pomirite se, bova tole rešila), ga ponovno vključimo (= rečemo: a mi poveste od začetka, lepo počasi, kdaj ste bili nazadnje tukaj in kaj so vam rekli) in pustimo, da preigra svoj komad (= prisedemo, pozorno poslušamo njegovo pripoved). Oddajnik se spremeni v sprejemnik, ki sprejema z več senzorji in na več kanalih hkrati (= pozorno poslušamo) ter z internim računalnikom simulira ali emulira (= kar prepiše, kopira) prvotni sprejemnik (= se uglasi na njegove parametre, sprejme njegove kode = začne razmišljati tako kot stari, ga spremlja skozi njegovo zgodbo). V tem primeru oddajniku morda sploh ne bo potrebno začeti oddajati, ker bo stari sprejemnik sam popravil svojo muziko, ko jo bo ponovno preigral = bo stari sam spoznal, da se je zmotil, ko je prišel nazaj v ambulanto in ne na očesno kliniko.
Na ja, malo sem se pohecal; v vsakem hecu je nekaj resnice.
In potem rečemo, da je pomembna praksa ne teorija in si svoje mislimo, ko nam teoretiki nakladajo v svoji latovščini.
Vendar je treba jasno povedati: Ni (nobene) prakse brez (kakšne) teorije. Vsak praktik deluje na osnovi kakšne teorije, naj se je zaveda ali ne. Če bi praktika, ki nekaj dela, vprašali, kaj dela, bo opisal, kaj dela. Če ga vprašamo, zakaj dela to ali tako, bo navedel razloge. To pomeni, da ima o svojem delu teorijo, to pomeni, predstavo, pojem o tem, kaj dela, kako, zakaj in čemu. Zgodi se, da človek govori eno, dela pa drugo. To pomeni, da ima dve teoriji o svojem delu: teorijo, po kateri misli, da dela, in teorijo, ki jo izraža s svojim delom, čeprav se je ne zaveda jasno. Ne glede na to razliko, je vprašanje samo, kako dobra je ta ali ona teorija. Vedno je samo vprašanje, kako dobra je kakšna teorija, in ne, ali je teorija boljša ali slabša od prakse. Praksa je namreč vedno hkrati tudi teorija.
Tole sem prepisal iz nekega svojega starega članka. Spet boste rekli: naklada. Kaj hoče reči? Kaj nam to pomaga? Poglejmo primer iz zgodbe o Old man's river. V zgodbici je opisana neka praksa; praksa neke sestre v danem trenutku. Kakšna je njena teorija? O čem?
Sestra vidi, da se je stari zmotil. Čaka pred ordinacijo, kjer danes ne delajo. Gospod ne razume, ko mu to sporoči. Zveza med oddajnikom in sprejemnikom ne deluje dobro.
Njena teorija je: če komunikacija, zveza, ne deluje dobro, mora oddajnik spremeniti način oddajanja. Zmanjšati mora frekvenco (= govoriti počasneje in bolj razločno) in povečati jakost (= jakost glasu). Če prvo prilagajanje ne pomaga, mora frekvenco še bolj zmanjšati in jakost še bolj povečati. Itd., dokler ne doseže meje oddajnikove kapacitete. Sestra opazi, da ta teorija ne deluje. Stari ne dojema. Zato jo začenja spreminjati. Prejšnji teoriji doda nove elemente: preveriti stanje sprejemnika (= pogledati napotnico). Vendar oddajnik ne razume tega sprejemnikovega vezja, ker je vezje pomanjkljivo, ali pa oddajnik nima vgrajenih senzorjev za prepoznavanje stanja sprejemnika (= ni usposobljen za to nalogo). Smo v slepi ulici.
Alternativna teorija. Začetek je enak kot pri prejšnji: če komunikacija, zveza, ne deluje dobro, mora oddajnik spremeniti način oddajanja. Od tu naprej je ta teorija drugačna. Najprej mora oddajnik vključiti svoje senzorje za prepoznavanje stanja sprejemnika, posebno, če sluti, da je sprejemnik zastarel model, ki jih ne delajo več in za katere morda tudi oddajnik nima ustreznih senzorjev. Model sprejemnika morda ni na isti frekvenci kot oddajnik (= počasneje dojema); morda tudi jakost ni ustrezna (= slabše sliši) - to je sestra že preverila, a ni pomagalo. Morda sprejemnik uporablja druge kode (= drug jezik, druge pojme). Uporabil je kodo 'vojna bolnica'. Te kode oddajnik ne razume. Včasih pomaga, če sprejemnik izključimo (= rečemo: čakajte, gospod, pomirite se, bova tole rešila), ga ponovno vključimo (= rečemo: a mi poveste od začetka, lepo počasi, kdaj ste bili nazadnje tukaj in kaj so vam rekli) in pustimo, da preigra svoj komad (= prisedemo, pozorno poslušamo njegovo pripoved). Oddajnik se spremeni v sprejemnik, ki sprejema z več senzorji in na več kanalih hkrati (= pozorno poslušamo) ter z internim računalnikom simulira ali emulira (= kar prepiše, kopira) prvotni sprejemnik (= se uglasi na njegove parametre, sprejme njegove kode = začne razmišljati tako kot stari, ga spremlja skozi njegovo zgodbo). V tem primeru oddajniku morda sploh ne bo potrebno začeti oddajati, ker bo stari sprejemnik sam popravil svojo muziko, ko jo bo ponovno preigral = bo stari sam spoznal, da se je zmotil, ko je prišel nazaj v ambulanto in ne na očesno kliniko.
Na ja, malo sem se pohecal; v vsakem hecu je nekaj resnice.
Naročite se na:
Objave (Atom)