Narativna analiza (3): smeri analize in postopki Narrative analysis (3): directions of analysis and procedures

Namene analize lahko v grobem razvrstimo v tri velike skupine: (1) spoznati nekaj o posamezniku in njegovem doživljanju in ravnanju, (2) o odnosih med ljudmi in (3) o delovanju družbenih institucij, organizacij, družbenih delnih sistemov in družbe o celoti. Pripovedi bolnikov s kolostomo nam povejo nekaj o doživljanju teh ljudi in njihovih osebnostnih značilnostih, npr. o njihovi občutljivosti, psihični odpornosti; o njihovem ravnanju, npr. o njihovih delovnih ali prostočasnih aktivnostih ipd. Povejo nam lahko nekaj o odnosu zdravstvenega osebja do bolnikov, ali specifičnih postopkih priprave na operacijo. Povejo nam lahko kaj o organizaciji dela in o zdravljenju kot dejansko poteka. Vse to pravzaprav še niso metodološka vprašanja ampak vsebinska, teoretična ali praktična. Analizo torej lahko usmerimo v raziskovanje posameznika, medosebnih odnosov in družbenega delovanja.

Analiziramo lahko (1) vsebino pripovedi, (2) obliko pripovedi ali način pripovedovanja in (3) okoliščine (kontekst) pripovedovanja. Lahko tudi rečemo, da lahko analiziramo manifestno ali očitno vsebino, tj. vsebino, ki je jasno razvidna iz pripovedi, in latentno ali prikrito vsebino, ki jo odkrijemo z analizo načina in okoliščin pripovedovanja. Pri slednjih dveh načinih analize skušamo torej "brati med vrsticami", tj . sklepati o vsebini iz načina in okoliščin pripovedovanja.

Vsebino pripovedi lahko analiziramo po postopkih tematske analize ali po metodi utemeljene teorije. Rezultat take analize bo seznam tem in podtem pripovedi in njihovih "modalitet". V pripovedih bolnikov s kolostomo smo npr. našli med drugim naslednje teme: prve težave, pregledi, postavitev diagnoze, sprejem diagnoze, priprava na operacijo, doživljanje po operaciji itd. Pri vsaki od teh tem navedemo podteme, variable in opišemo njihova stanja (modalitete).

Pri analizi načina pripovedovanja ali strukture pripovedi se opiramo na spoznanja literarne teorije (in kasneje narativne metodologije) o vrstah in strukturi (delih) pripovedi in skušamo iz teh "literarnih" značilnosti pripovedi sklepati o njihovih vsebinskih vidikih. Pripoved je lahko bolj ali manj dramatična, bolj preprosta, linearna, ali pa zelo zapletena z več stranskimi pripovedmi ali več ravnmi. Morda bi v prvem primeru sklepali na prav tako bolj dramatičen, bolj čustven, prizadet način doživljanja bolnika, v drugem pa na bolj mirno, apatično ali v usodo vdano zadržanje. Pripoved je lahko podrobna ali površna, splošna. V prvem primeru bomo morda sklepali, da je bolnik bolj občutljiv, bolj kompleksna osebnost, ali pa da je bilo to doživetje zanj bolj pomembno. V drugem primeru pa da je bolj ravnodušen, ali da je bilo to doživetje zanj manj pomembno.

Okoliščine, v katerih se odvija pripoved (ne zgodba) so zelo pomembne. Pomembno je, komu je pripoved namenjena, komu jo oseba pripoveduje. Bolnik lahko o svojem doživljanju bolezni pripoveduje zdravniku, sestri, svojcem, kakemu zunanjemu strokovnjaku, raziskovalcu ipd. V teh primerih se lahko pripovedi pomembno razlikujejo. V splošnem je dobro razlikovati okoliščine, v katerih je oseba zainteresirana za to, da poudari določene vidike pripovedi, od okoliščin, ko za to ni zainteresirana. Če zdravniku pripovedujemo o bolezni in okoliščinah, ko se je pojavila, bomo morda manj poudarili vse, kar bi kazalo, da smo z nespametnim ravnanjem zakrivili bolezen ali poškodbo. Drugače bomo o isti zgodbi pripovedovali prijatelju. Če bolnik sluti, da so med osebjem nasprotovanja, od katerih si morda obeta korist zase, bo "tožaril" pripadnike ene strani drugi. Radi slišimo, da je kolega kaj "zamočil" in nehote (in neprevidno) sklepamo tihe zarote, ki delujejo po načelu, "kjer se prepirata dva..."

Okoliščine pripovedi moramo upoštevati ne le zato, da vemo, v katero smer je pripoved morda pristranska, ampak predvsem zato, ker tako odkrivamo značilnosti odnosov v okolju, kjer pripovedi nastajajo: odnose moči, hierarhije, konflikte, norme in sankcije ipd. Besede, ki se izgovarjajo potiho, nedokončani stavki, govorjenje v prispodobah - vse to so kazalci medosebnih in družbenih odnosov, ki jih analitično uporabimo.
  

Narativna analiza (2): funkcije pripovedi, Narrative analysis (2): functions of a narration

V zadnjem prispevku sem izraza "pripoved" in "zgodba" uporabljal bolj ali manj kot sinonima, čeprav sem nekoliko pogosteje in bolj poudarjeno uporabil izraze "pripoved", "pripovedovanje", "analiza pripovedi". To se nam lahko v prihodnje še kdaj zgodi, vendar je treba v nadaljevanju "pripoved" načelno razlikovati od "zgodbe". V stavku " (jaz) pripovedujem zgodbo", je "jaz" subjekt, "pripovedujem" predikat, "zgodba" predmet. Pripovedovanje in njegov proizvod, pripoved, je torej nekaj drugega kot zgodba. Zgodba je tisto, kar se je (zares) zgodilo. Pripoved je poročilo o tem, kar se je zares zgodilo; je produkt pripovedovanja. Tako tudi npr. Mojca Urek, ki se je na področju socialnega dela pri nas največ ukvarjala s proučevanjem naracij, piše, navezujoč se na Halla (1997): "... da so tudi zgodbe v socialnem delu dostopne predvsem skoz izvedbe, predstavitve, v katerih je treba prepričati pomembna občinstva o njihovi resničnosti..." V nadaljevanju Urek piše, da je pri obravnavi določenega primera na centru za socialno delo, manjkal "glas te ženske in otrok ... tj. resna obravnava njihove verzije zgodbe." (Urek 2001)

Težava je v tem, da se o tem, kaj se je zares zgodilo, poučimo lahko samo iz pripovedi ene ali več oseb. Resničnost nam ni dostopna neposredno, ampak samo prek pripovedi. V odnosu do te težave se raziskovalci delijo na dva tabora: eni skušajo prek pripovedi priti do najverjetnejše verzije resničnosti, do prave, resnične, objektivno preverjene zgodbe. Pri tem ugotavljajo ujemanje različnih pripovedi, ali pa dajejo večjo težo posebej usposobljenim opazovalcem in pripovedovalcem. Pri pripovedi o prometni nezgodi ima pripoved policije npr. večjo težo kot druge pripovedi, ker policija sklepa o dejanskem poteku dogajanja na osnovi objektivnih meritev, pričevanj izvedencev in zasliševanja več prič. Na drugem koncu so raziskovalci, ki se odpovedujejo težnji, da bi ugotovili, kakšen je bil resničen potek dogajanja, in raziskujejo samo pripovedi kot individualne in družbene konstrukcije. Zanimivo pa je, da tudi ti govorijo o "družbeni konstrukciji realnosti" (Berger in Luckmann), kar pomeni, da se ne odpovedujejo predstavi o resničnosti, ki ni utvara ali zgolj predstava, umislek, čeprav ni od Boga dana, ampak je družbeno ustvarjena.
Naj pripadamo temu ali onemu taboru (možna je tudi kombinacija obeh stališč, znanost je igra!), nas zdaj zanima najprej, kakšne namene ima lahko analiza pripovedi. Pred tem pa raziščimo, kakšne funkcije imajo pripovedi kot take. Funkcije so nekaj drugega kot nameni. Funkcije so objektivne posledice ali učinki pripovedovanja, naj jih hočemo ali ne, naj se jih zavedamo ali ne; nameni so subjektivno hoteni ali pred(po)stavljeni smotri. Včasih se oboji, funkcije in nameni, prekrivajo. Funkcije lahko razdelimo na funkcije za posameznika in na družbene funkcije (obojega seveda ni mogoče strogo ločiti). Funkcije za posameznika so:

1. Osmišljanje dogodkov. Človek živi sredi kaosa. Če samo pomislimo, koliko različnih dražljajev v danem trenutku deluje na nas, se moramo s prejšnjo trditvijo strinjati. Da bi človek preživel, se mora orientirati v tem kaosu; oceniti mora, kaj je pomembno in kaj ne, kaj oznanja nevarnost, k čemu naj se umeri, od česa odvrne. V naš um je vgrajen mehanizem, ki omogoča povezovanje nepovezanega. Če so na listu pred mano narisane tri točke, jih samodejno povežem in vidim trikotnik. Podobno povezujemo točke v druge like. Ljudje so od nekdaj tako v figure povezovali najsvetlejše zvezde na nebu. Navidez ali v resnici nepovezane reči um samodejno poveže. Da so te povezave lahko pretirane, celo prav fantastične, bi nam lahko povedali zasliševalci prič prometnih nezgod ali kaznivih dejanj. Ko sem kot mlad študent na vajah prisostvoval pogovoru psihiatra z duševnim bolnikom, je zunaj v daljavi odjeknila eksplozija, najbrž v kamnolomu, ki je bil v tisti smeri. Pacient se je zdrznil in dejal: "A slišite, doktor, kaj mi delajo!" Mož je blodnjavo povezal očitno nepovezani stvari. To povezovanje poteka v težnji, da bi v nejasni situaciji zagledali logiko, pomen; da bi iz kaosa ustvarili red. To je poglavitna funkcija povezovanja različnih, ločenih dogodkov v povezano pripoved.
2. Refleksija in oblikovanje identitete. Ko iz navidez (ali v resnici) nepovezanih dogodkov nastane povezan red, bodisi da dogodke povežemo v časovno ali vzročno-posledično zaporedje bodisi v kake druge vrste red in oblikujemo pripoved, pogosto v njej zagledamo sebe kot v zrcalu: tak sem. Lahko razločneje vidimo svoje prednosti in pomanjkljivosti, ugodne in neugodne posledice svojih dejanj. Pripoved deluje kot povratno sporočilo (feedback). Tako oblikujemo svojo identiteto, ki je v bistvu sestavljena iz množice zgodb o dogodkih našega življenja in naših ravnanjih. Na tem dejstvu temelji narativna terapija kot psihoterapevtska usmeritev, ki si prizadeva "slabe" življenjske zgodbe spremeniti v "dobre".
3. Zmanjševanje napetosti. Kadar se nam kaj pripeti, posebno kak nepričakovan dogodek, nezgoda, srečanje, konflikt, je prva stvar, ki jo storimo, da to povemo svojemu bližnjemu ali pa celo najbližjemu neznancu, za katerega ocenimo, da mu lahko zaupamo. "Pomisli, kaj se mi je pripetilo!" Ko pripovedujemo, izrazimo čustva, ki so "prišla za nami", med samo pripovedjo, in tako olajšamo napetost in se znebimo pritiska. 
4. Dramatiziranje življenja. Pogosto pripovedujemo, ne da bi zmanjšali napetost, ampak da bi jo v nekem smislu povečali - da bi vnesli nekaj dramatičnosti v svoja dolgočasna življenja. Tako iz majhnih zgodb delamo velike pripovedi, s katerimi "zabavamo" vse, ki so nas pripravljeni poslušati. Pisatelji pogosto tako "napihnejo" dogodke, ki bi se komu drugemu zdeli nepomembni, oni pa v njih odkrijejo zapletene mehanizme človeške duševnosti.
5. Obvladovanje situacije in reševanje problemov. Povezovanje dogodkov v pripoved, ki deluje kot refleksija, nam pomaga obvladati težavno situacijo. Ko pripovedujemo, jasneje zagledamo povezave med dogodki, njihov pomen za udeležence, svojo vlogo in zadržanje. Vse to poveča našo sposobnost za obvladanje položaja, za rešitev težavne situacije.
6. Predstavitev samega sebe in obramba samospoštovanja. Pripovedovalec sam odloča o tem, kako bo opisal kak dogodek, kakšno zgodbo bo povedal. Če je sam udeležen v zgodbi, lahko po mili volji oblikuje svojo vlogo v njej: poudari nekatera dejanja, zamolči druga, se predstavi kot junak ali kot žrtev. Pogosto izkrivlja dejstva, da bi tako obvaroval samospoštovanje.

Vir:

Mojca Urek, Življenjske zgodbe in njihov pomen. Socialno delo 40, 2001, 3-4: 119-147.

Narativna analiza (1): kaj je pripoved, Narrative analysis (1): narration

Naracija pomeni pripoved; narativno je pripovedno, pripovedovalno. Torej naj bi narativna analiza pomenila analizo pripovedi. Kaj je pripoved? Zdi se, da je pač vse, kar pride kolikor toliko razločnega in povezanega iz človekovih ust, pripoved. Če bi bilo tako, bi bila narativna analiza skoraj vse, kar smo doslej počeli v okviru kvalitativne analize kvalitativnega gradiva. Preden se malo bolj posvetim temu vprašanju, nekaj razlikovanj. Narativno raziskovanje je najširši pojem, ki vključuje raziskovanje pripovedi kot procesa: od iskanja pripovedovalcev, preko zbiranja pripovedi, njihovega zapisovanja, do analize. Narativna analiza je torej na koncu raziskovalnega procesa zbiranja pripovedovalnega gradiva.
Kaj je torej pripoved? Je izjava, ki jo je v intervjuju dala praktikantka zdravstvene nege o svojem doživljanju prakse, pripoved? So opisi doživljanja, ki so jih podali pacienti s kolostomo, pripovedi? Za prvo bi dejal, da je poročilo, ki je precej oddaljeno od tega, kar pojmujemo kot pripoved v okviru tega pisanja. Drugo pa so poročila, ki so bližja pojmu pripovedi. V čem je razlika?
Pripoved se od drugih podobnih opisov in poročil razlikuje po tem, da

• se v glavnem odvija kot prosto pripovedovanje (ustno ali pisno) in ne kot odgovarjanje na vprašanja spraševalca (kot intervju)
• opisuje časovno zaporedje v splošnem vzročno povezanih dogodkov iz preteklosti v sedanjost z nakazovanjem prihodnosti. Pripoved opisuje, na primer, življenje osebe, preden je zbolela, okoliščine ob pojavu bolezni, fazo diagnosticiranja, operacije, rehabilitacije vse do življenja danes in pričakovanj glede prihodnosti
• v njej nastopa nosilec opisanih dogodkov, glavna oseba, akter ali žrtev (junak), npr. pacient, žrtev nasilja, zdravnik, sestra, 
• opisuje problematično situacijo, morda usodno, katere izid ni vnaprej gotov; ki se lahko razvije dobro ali slabo za junaka, npr. potek življenjsko nevarne bolezni, operacije in dogodkov po njej
• vsebuje zaplet, celo dramatičen zaplet, ko nastopijo okoliščine, ki ogrožajo junaka, npr. napačno ravnanje zaradi nepoučenosti, pobeg iz bolnišnice, neustrezno nego, ponesrečeno operacijo ipd. 
• je skladno povezana (koherentna), to je, vse, kar je povedano, je v neki zvezi z osrednjim problemom in zapletom in "poganja" zgodbo in pojasnjuje dogodke,
• je, skratka, zgodba.

Nekateri dodajajo še, da se bralec ali poslušalec lahko identificira z junakom zgodbe.

Skratka, gre za besedilo, ki je zelo podobno literarnim proznim besedilom, pripovedim, povestim, pripovedkam, novelam, romanu. Kar je za nas ključno: analize takih pripovedi se lotimo enako kot literarni teoretik (kritik) analize literarnega besedila. Seveda lahko pripoved analiziramo tudi drugače, npr. po metodi utemeljene teorije ali tematske analize. Toda s tem zapravimo odločilno prednost dejstva, da so "realne" pripovedi v bistvu prav take pripovedi kot "izmišljene", literarne pripovedi, le da se nanašajo na nekaj, kar se je pripovedovalcu zares zgodilo in da pri opisovanju navaja resnične, tudi preverljive, okoliščine.

Zakaj smo dejali, da poročilo praktikantke o doživljanju prakse ni pripoved v tem smislu, ni zgodba? Prvič, ta zapis je nastal kot zapis odgovorov v intervjuju; praktikantka ni prosto "povedala svoje zgodbe", o tem, kaj je doživela na praksi. Poročilo navaja različne vidike doživljanja, nima pa dovolj elementov zgodbe, kot smo jih našteli zgoraj: ni kronološkega zaporedja, ni prikazana problemska situacija, ni "proti-igre", ni zapleta itd. Ali bi o tej temi, o študijski praksi, lahko povedali pripoved? Lahko. Praktikantka bi lahko začela svojo pripoved kronološko od priprav na prakso; opisala bi prvi dan na praksi, sprejem, dodelitev nalog in potem bi počasi peljala pripoved dalje do osrednjega dogodka, ki mu pripisuje največji pomen; opisala bi, kako je uspešno rešila strokovni problem, kako je doživljala uspeh za uspehom ali pa neuspeh za neuspehom, kako se ji je utrdila odločenost, da ta študij dokonča, ali kako so se ji podrle vse iluzije in je zapadla v krizo identitete.
Viri:
Holloway, I. Wheeler, S. Qualitative Research in Nursing and Healthcare. London: Wiley-Blackwell, 2010.
Prejšnji zapisi na tem blogu in Mesec, B. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: VŠSD 1998.

Tematska analiza - Thematic analysis (4): izvor in ocena

Izvor. Moje internetno raziskovanje me je pripeljalo do odkritja domnevnega "očeta" tematske analize, moža, ki jo je opisal kot poseben postopek kvalitativne analize. Sam pravi, da TA ni posebna metoda ampak proces; a to se mi zdi nekakšno obračanje besed, saj slej ko prej obe ti besedi pomenita isto. Beseda "metoda" izvira iz grških besed "meta + hodos" in pomeni "po + pot" torej nekaj takega kot "hoditi po poti" in se že od antike uporablja za označevanje poti ali načinov početja česarkoli pač: spoznavanja, ravnanja itd. Beseda "proces" izvira iz latinskih besed "pro + cedere", kar pomeni "iti + naprej", torej "hoditi naprej", najbrž da po poti. Tudi v slovenščini vsebuje beseda "postopek" isto misel, da gre za stopanje po poti! Seveda sta kasneje ti besedi (metoda in proces) dobili različen pomen, a slej ko prej nam v našem primeru to razlikovanje ne pove dosti. Zame je TA pač metoda ali postopek kvalitativne analize.
Vrnimo se k profesorju. Wikipedija pravi, da je Richard Eleftherios Boyatzis (rojen 1946) ameriški organizacijski teoretik in profesor organizacijskega vedenja na Case Western Reserve University, znan predvsem po svoji raziskavi o "kompetentnem menedžerju". Mož je najprej študiral aeronavtiko in astronavtiko na MIT, kjer je diplomiral, potem pa prešel na Harvard, na socialno psihologijo, iz katere je magistriral in doktoriral in začel poklicno kariero kot psiholog.
Med drugim je sodeloval pri analizi motivacijskih predstav pri Testu tematske apercepcije (TAT), pri čemer je skupaj s psihologom D. A. Kolbom uporabljal tehnike, ki so jih razvili D. C. McClelland, J. W. Atkinson, J.Veroff. Začel je preučevati tematske metode interpretacije pri študiju osebnosti. Na misel, da bi gradivo kodirala, sta s Kolbom prišla pri raziskavi o samousmerjenih vedenjskih spremembah. Razvila sta tematske kode za analizo in nato interpretirala spise ljudi, ki so opisovali svojo sedanjo in zaželeno samopodobo. Potem je to metodo uporabil pri številnih drugih raziskavah na vseh vrstah gradiva. Kodiral je literaturo, tematsko analiziral misli, vedenje, interakcije, zapise individualnega in kolektivnega vedenja, politične govore; kategorije kognitivne kompleksnosti, intrapersonalnega fokusa, antecedensov in posledic uživanja alkohola, agresivnega vedenja, terapevtskih programov za alkoholike, kompetentnosti menedžerjev, organizacijske klime, razvoja kariere, načrtovanja, človeških virov itd.
Kot profesor organizacijskega vedenja (psihologije organizacije) je več let izvajal seminar o tematski analizi in na tej osnovi napisal knjigo o tem postopku (gl. vir).
Ocena. Ker mi je bila omenjena Boyatzisova knjiga nedosegljiva z izjemo nekaj odlomkov uvoda, svoje ocene ne morem utemeljiti; je zgolj ocena po prvem vtisu po pregledu nekaj člankov o raziskavah, kjer je bila uporabljena, in omenjenega uvoda. Predvsem moram poudariti, da se TA ne navezuje na metodo utemeljene teorije (UT); ni njeno nadaljevanje, dopolnitev, kritika ali kaj podobnega. Je od UT neodvisno prizadevanje, ki je daleč pod teoretsko ravnijo dela Glaserja in Straussa in tudi daleč od metodološke izčrpnosti in kompleksnosti UT. Je v bistvu zdravorazumski postopek klasificiranja različnih vrst kvalitativnega gradiva, pri čemer posameznim razredom klasifikacije pripišemo nazive ali kode in oblikujemo pojmovne hierarhije s temami in podtemami. (Zgledi v prejšnjih prispevkih.). To ne pomeni, da TA ni koristna in uporabna metoda, posebno za začetnika v kvalitativni analizi in za raziskovalca brez večjih teoretičnih pretenzij. Uporabna pa je tudi pri zahtevnejšem raziskovanju, saj sta kodiranje in oblikovanje pojmovnih hierarhij osnova vsake kvalitativne analize. Res je tudi, da je TA relativno neodvisna od epistemoloških smeri, saj postopek klasifikacije kot formalni postopek oblikovanja razredov po nekem kriteriju pač ni odvisen od vsebine klasificiranega gradiva ali ideologije klasifikatorja (od epistemologije pa so odvisni kriterij klasifikacije, število razredov, poimenovanje razredov ipd.).

Viri:
Boyatzis, R. E. 1998. Transforming qualitative information: thematic analysis and code development. Sage.
http://en.wikipedia.org/wiki/Richard_Boyatzis

Tematska analiza - Thematic analysis (3): primeri

- TA komunikacije v diskusijskem forumu spletne skupine samopomoči pacientov s Parkinsonovo boleznijo. - Sodelavca univerze v Nottinghamu, Velika Britanija, sta analizirala 1013 sporočil v štirih spletnih forumih štirih spletnih skupin samopomoči (v Vel. Britaniji, ZDA, Kanadi, Avstraliji; z od 1000 do 100.000 članov; ca 100 aktivnih na forum), od katerih najstarejša deluje od leta 1959, najmlajša pa od leta 2007; iz vsake skupine 250 vsebinsko povezanih naključno izbranih izmenjav sporočil, izmenjanih v obdobju od 2003-2010. Sporočila so analizirali s TA: jih kodirali in poiskali teme in podteme. Dobili so 6 večjih tem, 3 teme, ki opisujejo pozitivne učinke sodelovanja v forumu in 3 teme, ki opisujejo negativne učinke. Vsako temo so naslovili z značilno izjavo. Vrstijo se takole: 1. tema: "Kaj je tvoj problem, povej mi svojega in ti povem mojega". Podteme: forum je vir opore; v njem pride do izmenjave izkušenj; do izmenjave informacij. 2. tema: "Dobrodošel v deželi Parkijev". Podteme: nisem sam, veliko nas je; empatija, razumevanje; prijateljstvo. 3. tema: "Vedno je luč na koncu tunela". Podtemi: opogumljanje; vztrajanje in pozitivno mišljenje. - 4. tema: "Na trenutke je tu kot na pokopališču". Podteme: Ne odgovorijo mi; omejitve komuniciranja zaradi simptomov (tresenje); pomanjkanje osebnih informacij. 5. tema: "Čas je, da grem malo stran od računalnika". Podteme: odhodi; vse je samo online, ni živega stika; moteče spreminjanje ureditve spletne strani. 6. tema: "A sem kaj spregledal?" Podteme: ni neverbalnih znakov; različnost članov, nestrinjanje. 

- Razvajanje ali zdravljenje: kvalitativna analiza uporabe komplementarne in alternativne medicine (KAM). - Sodelavci univerze Southampton v Vel. Britaniji so izvedli polstrukturirane intervjuje s 46 osebami (42 žensk, 4 moški, 2 osebi uporabljata po dve obliki KAM), ki so obiskovali klinike za aromaterapevtsko masažo (12 oseb), zeliščno zdravilstvo (3) homeopatijo (8), osteopatijo (13) ali refleksologijo (12); dve osebi sta obiskovali po dve terapiji in sta bili intervjuvani dvakrat.

Z analizo so odkrili dve večji temi, ki kažeta na to, kakšen pomen pripisujejo uporabniki posameznim oblikam KAM: 1. KAM kot razvajanje in 2. KAM kot zdravljenje. Razvajanje je užitek in luksuz in ni namenjen lajšanju določenih zdravstvenih težav. Zdravljenje pa je namenjeno preprečevanju, lajšanju ali zdravljenju določenih bolezenskih težav. Druga tema se deli na dve podtemi: alternativno zdravljenje kroničnih benignih bolezni (artritis, ekcem, astma, glavobol) v primeru nezadovoljstva s konvencionalno medicino in komplementarno zdravljenje, če je bilo pojmovano kot dopolnilo konvencionalnemu zdravljenju (pri osteopatiji; hiropraktika).

Ta dva primera kažeta, da je tematska analiza sorazmerno preprost postopek klasifikacije gradiva (zapisov, izjav, opisov) brez večjih teoretičnih pretenzij.

Viri:

Bishop, Felicity L., Yardley, Lucy, Lewith, George T. Treat or Treatment: A Qualitative Study Analyzing Patients' Use of Complementary and Alternative Medicine. American Journal of Public Health98.9 (Sep 2008): 1700-5.

Angelica Attard, Neil S. Coulson. A thematic analysis of patient communication in Parkinson’s disease online support group discussion forums. Computers in Human Behavior, Volume 28, Issue 2, March 2012, Pages 500–506. http://dx.doi.org/10.1016/j.chb.2011.10.022

Tematska analiza - Thematic analysis (2): teme

Braun in Clarke (2006) nadaljujeta svoj prikaz postopka tematske analize. V fazi kodiranja pripisujemo kode posameznim postavkam ali "izsečkom" gradiva, kaže da tako kot pri odprtem kodiranju pri metodi utemeljene teorije. Ko kodiramo vse gradivo, začnemo urejevati kode po temah. Teme seveda niso vnaprej dane (razen v primeru teoretske TA), ampak jih odkrivamo oziroma prepoznavamo v kodiranem gradivu. Teme so "vzorci", ki jih "zagledamo" v kodiranem gradivu. V bistvu gre za združbe sorodnih kod, ki jih ustrezno poimenujemo. Pri tem združevanju kod v teme si pomagamo z miselnimi vzorci ali podobnimi načini grafične ponazoritve, ki kažejo, kako se kode združujejo v teme nižjega reda in te v teme višjega reda.
Braun in Wilkinson (2003) sta proučevali žensko doživljanje "vagine" (dajem v narekovaj, ker gre za ameriško poimenovanje vulve) in sta si pri predstavitvi tem pomagali z grafičnim prikazom tem.

Začetna shema tem (po Braun in Wilkinson, 2003):

Končna shema tem (po Braun in Wilkinson, 2003):

Vidimo, da so tu teme pojmovane kot nekaj sredi med "močnimi" kategorijami in zgolj naslovi poglavij. Vidimo, da se začetna raznolikost kod in tem do konca (po vmesni redukciji, ki tu ni prikazana) skrči na dve ključni temi. Očitna je pojmovna hierarhija. Nazivi v pravokotnikih so kode, v ovalih pa teme.

Viri:

Braun, V., & Clarke, V. (2006). Using thematic analysis in psychology. Qualitative Research In Psychology, 3(2), 77-101. doi:10.1191/1478088706qp063oa

Braun, V., Wilkinson, S. (2003). Liability or Asset? Women talk about the vagina. Psychology of Women Section Review. 5, 28-42.

Tematska analiza - Thematic analysis (1): splošni del

V zadnjih letih se pojavljajo objave o "tematski analizi" kot novi ali doslej spregledani metodi kvalitativne analize, tj. kvalitativne analize kvalitativnega gradiva. Na prvi pogled se zdi, da gre zgolj za ponavljanje osnovnega postopka ustvarjanja utemeljene teorije. Upoštevati moramo, da je od izida dela Glaserja in Straussa Odkrivanje utemeljene teorije minilo 45 let in da je to delo govorilo o ustvarjanju sociološke teorije. Upravičeno bi torej pričakovali osvežitve in modifikacije ob prenosu na druga področja, npr. v psihologijo. Je torej "tematska analiza" kaj novega? Upravičena se nam zdi pripomba, da je bila tematska analiza doslej široko uporabljana a "slabo omejena in redko priznana" metoda kvalitativne analize (Boyatzis, 1998; Roulston, 2001). Ob tem izhodiščno domnevamo, da je tematska analiza kvalitativna analiza po zgledu ustvarjanja utemeljene teorije, analiza, ki privede do odkritja tematskih področij, ali ki podrobneje opisuje posamezna tematska področja. Če se spomnim analiz, ki sem jih opravil, ali s katerimi sem se seznanil doslej, bi lahko dejal, da se je skoraj vsaka končala z opisom kategorij in odnosov med njimi po vsebinskih področjih. Ta vsebinska področja so - kot si mislim - teme; to so poglavja "poskusne teorije". "Tematska analiza" bi bila torej kvalitativna analiza, ki pripelje do poskusne teorije, ki se deli na poglavja ali "teme"; je opis določenega problemskega področja po podpodročjih ali temah. Na področju zdravstvene nege smo praktikantkino doživljanje prakse opisali po naslednjih podpoglavjih ali temah: čustveni odzivi, pridobljeno znanje, vrednotenje prakse, refleksija prakse, kritične točke, potek prakse, doživljanje socialne strukture. Poudarili smo, da so to "naslovi podpoglavij", da so to "teme" in ne kategorije. Kategorije so posebno pomembni analitično dobljeni pojmi. Take kategorije so npr. "refleksivna praksa", "kolegialna opora", "občutek kompetentnosti".

Je treba v tem pojmovanju kaj spremeniti? Kaj so "teme"? Kaj je "tematska analiza" po sodobnih opredelitvah? Ko skušamo odgovoriti na to vprašanje, se držimo precej navajanega članka Virginije Braun in Victorije Clark (2006), ki sta na način tematske analize raziskovali vprašanje doživljanja estetsko-kirurških posegov v zunanje žensko spolovilo (ki ga Američani/ke napačno imenujejo "vagina" namesto "vulva").

Kaj je "tema", se sprašujeta. Tema "izraža pomemben vidik v podatkih, določeno raven strukturiranosti (pattern) ali pomena vrste (set) podatkov" (2006: 82). Poudarjata, da teme ne določimo ali izberemo na osnovi pogostosti pojavljanja nekih podatkov, ampak na osnovi relevantnosti glede na raziskovalni problem. Relevantnost, pomembnost ne prevalenca je kriterij odločitve, da se določen set podatkov nanaša na določeno temo, ali da v njem vidimo, odkrijemo določeno temo. Ob taki opredelitvi "teme" se pojavi vprašanje: so teme res zgolj naslovi poglavij in ne morda kategorije, vsebinski pojmi?
V nadaljevanju opredeljujeta vrste "tematske analize", npr. induktivno proti deduktivno-teoretični analizi, odkrivanje semantičnih (eksplicitno izraženih) tem proti odkrivanju latentnih tem z interpretacijo, realistično proti konstruktivistični tematski analizi.

Nato opišeta postopek "tematske analize", ki se v bistvu pokriva s postopkom analize po metodi utemeljene teorije:

1. Seznanjanje s podatki: prepis gradiva, branje gradiva, beleženje začetnih idej

2. Ustvarjanje začetnih (začasnih) kod: kodiranje, združevanje podatkov iste kode

3. Iskanje tem: združevanje podatkov okrog iste možne teme

4. Pregled tem: preverjanje odnosa med kodami in temami; izdelava zemljevida tem

5. Definiranje in poimenovanje tem: izboljšanje opisa specifičnosti teme in celotne zgodbe, jasne definicije in nazivi tem

6. Pisanje poročila: izbor nazornih primerov, končna analiza izbranih izsečkov, povezava z literaturo, izdelava poročila.

Dozdeva se nam, da gre za poenostavljeno metodo "utemeljene teorije" in za nadomestitev "kategorij" s "temami", enačenje "tem" s "kategorijami". Ali to drži, bomo preverili na primerih.

Viri:

Braun V, Clarke V: Using thematic analysis in psychology. Qualitative research in psychology 3:77-101, 2006

Boyatzis, R. E. 1998. Transforming qualitative information: thematic analysis and code development. Sage.

Roulston, K. 2001. Data analysis and 'theorizing as ideology'. Qualitative Research, 1: 279-302

Kakovost kvalitativne raziskave: prva pomoč - The Quality of Qualitative Research: First Aid

Kvalitativno (interpretativno) raziskovanje ni samo dopolnilo kvantitativnega (pozitivističnega), ampak se je razvilo predvsem kot kritika kvantitativnega pozitivističnega raziskovanja. To pomeni tudi, da ni preprosto prevzelo pozitivističnih kriterijev kakovosti raziskave, ampak je oblikovalo svoje kriterije kakovosti, ki vsebujejo kritiko pozitivističnih kriterijev. To ne pomeni, da z vidika kvalitativne paradigme zavračamo pozitivistične kriterije, ampak da damo raziskovalcu na izbiro, ali se bo pozival na pozitivistične ali interpretativne kriterije.
Tokrat se bom izognil razpravi o kritiki pozitivizma, navedel bom samo nekaj najosnovnejših načinov, kako v kvalitativni raziskavi zagotavljamo in utemeljujemo njeno kakovost kot znanstvene raziskave - za prvo pomoč.
Pozitivistični kriteriji znanstvenosti raziskave, njene znanstvene kakovosti so: (1) notranja veljavnost, (2) zunanja veljavnost ali posplošljivost, (3) zanesljivost in (4) objektivnost. Interpretativna (kvalitativna) metodologija te kriterije kritizira in jih drugače poimenuje, v bistvu pa oba pristopa težita k istim vrednotam. Raziskava naj bi bila (1) kredibilna, (2) relevantna, (3)  sledljiva ali konsistentna, (4) potrdljiva ali konfirmabilna. Včasih se zdi, da gre samo za sprevračanje besed, a v tem sprevračanju besed se skriva drugačen pogled na spoznavanje stvarnosti.
Kako dosegamo te kriterije kakovosti?
1. Kredibilnost (notranja veljavnost). Raziskava je kredibilna, če smo v postopku raziskovanja dosegli primerno stopnjo zaupanja med nami, raziskovalci, in raziskovanimi; če se ljudje prepoznajo v opisih; če se raziskovanec strinja z našim opisom njegovega doživljanja; če ljudje prepoznajo pojave, ki jih opisujemo. Kredibilnost povečamo s triangulacijo (več vrst podatkov, več raziskovalcev, različna teoretična izhodišča, več metod); s člansko validacijo (strinjanje raziskovanih z opisom); z uspešno integracijo negativnih primerov (ki navidezno nasprotujejo naši teoriji) in nekaterimi drugimi postopki.
2. Relevantnost ali prenosljivost (zunanja veljavnost). Raziskava je prenosljiva, če bralec ugotovi, da njeni opisi in njena spoznanja veljajo tudi v njegovem kontekstu; če javnost (bralci, potrošniki raziskave) presodi, da so ugotovitve splošneje veljavne, prenosljive v druga okolja. Prenosljivost izboljšamo z izborom tipičnih primerov, tipičnih okolij raziskave. Velja pa tudi, da pri kvalitativnem raziskovanju prenosljivost ni vedno naš cilj; pri idiografskih raziskavah skušamo samo bolje razumeti posamezen primer.
3. Sledljivost (zanesljivost). Raziskava je sledljiva (zanesljiva), če je v raziskovalnem poročilu jasno in razločno opisana pot do ugotovitev; če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali primerljivih sklepov; če so postopkovne odločitve jasno razvidne; če so sodbe v raziskavi logično skladne. Sledljivost povečamo z večjo natančnostjo opisa raziskovalnega postopka od začetne zamisli do sklepov.
4. Potrdljivost (konfirmabilnost; nepristranskost, objektivnost). Raziskava je konfirmabilna, če je v njej opisano pristno doživljanje subjekta in če je bil raziskovalec subjektivno vključen (sodoživljanje; raziskovalec kot raziskovalni instrument). Konfirmabilnost se poveča s povečanjem zaupanja med raziskovalcem in raziskovanim in subjektivno vključenostjo raziskovalca, opisom njegovega doživljanja in refleksijo odnosa med raziskovalcem in raziskovanim.
Tele besede so pomembne: potrditev članov, prenosljivost, opis poti, zaupanje.
Raziskava je dobra, če se prizadeti strinjajo z ugotovitvami; če bralec raziskovalnega poročila na njegovi osnovi bolje razume svojo situacijo ali pojave, ki jih pozna; če lahko natančno sledimo raziskovalnemu postopku; če je opis logičen; če je raziskovalec vzpostavil zaupanje med seboj in raziskovanimi in če je opisal svoje doživljanje med raziskavo.

Trajanje odprtega intervjuja - The duration of an open interview

Koliko časa naj traja intervju, se glasi eno naslednjih vprašanj slušateljic magistrskega seminarja VŠZN-J (2013). Ni vnaprej določenih meril za trajanje odprtega intervjuja. Lahko bi rekli: dokler oba zdržita. Trajanje torej ni omejeno s kakimi metodološkimi pravili, temveč le z okoliščinami in stanjem obeh sogovornikov. Ravnamo se po zdravorazumski presoji. Pogovora z bolnikom v postelji najbrž ne bomo vlekli v nedogled. Po drugi strani pa se ob živahnem starostniku, ki nam pripoveduje o svojem življenju, lahko dolgo zadržimo. Redko se bomo pogovarjali več kot eno uro, saj se ob tem oba sogovornika utrudita. Lahko naredimo odmor in potem nadaljujemo, še bolje pa je, če se dogovorimo za ponovno srečanje. Eno izkušnjo pa naj vendarle poudarimo: če je intervju zelo kratek, ni dovolj gradiva za analizo. Za eno tipkano stran zapisa že mora biti. Zapis intervjuja s praktikantko zdravstvene nege, ki smo ga analizirali za vajo, je nekako na spodnji meji obsega, ki še omogoča analizo in da dovolj bogato poskusno teorijo. Toda spomnimo se analize Dan na psihiatriji, navedene v knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje... Tam smo iz enega samega stavka "potegnili" daljnosežne sklepe - kot hipoteze za nadaljnje raziskovanje. Spomnimo se tudi metodološkega pravila nasičenosti: novo gradivo bomo dodajali toliko časa, da bomo imeli občutek, da ni treba več kaj dodati; da je zgodba vsebinsko dovolj popolna in zaokrožena. To velja tudi za trajanje intervjuja in njegovo podaljševanje. Ko imamo občutek, da je vprašanec povedal vse, kar o dani temi lahko pove, ali da smo mi zvedeli vse, kar potrebujemo, končamo pogovor.

Tehnike kodiranja - Coding techniques

To je naslednje vprašanje udeleženk letošnjega magistrskega seminarja VŠZN-J. O tem sem že pisal, a ni odveč ponoviti in povzeti bistveno. Predstavljajmo si, da je pred nami zapis intervjuja, ena ali dve tipkani strani, lahko seveda več. Postopek kodiranja, to je pripisovanja pojmov k izjavam v intervjuju in analize kod, obsega tematsko, odprto, osno, selektivno in odnosno kodiranje.

ZAPIS INTERVJUJA IN PRIPRAVA NA KODIRANJE
1. Intervju zapišemo. Na področju zdravstvene nege ga bomo v splošnem zapisali v knjižni slovenščini, ne v dialektu ali slengu, vendar blizu pogovornemu jeziku (več o tem, na drugem mestu). Sicer pa si pripravimo beležko oziroma liste ali obrazce za zapise (kodirni, teoretični, operativni); prav priročni za ta namen so lističi (lahko samolepilni) treh različnih barv za vsako vrsto zapisov druge barve. Na kodirne lističe bomo zapisovali kode in njihove definicije; na drugo vrsto lističev misli, ki imajo značaj teoretičnih razmišljanj; na tretjo pa opravila, ki jih moramo izvršiti.
2. Zapis intervjuja najprej preberemo, da si ustvarimo vtis o vsebini in temah. Ob tem se nam morda že porodijo prve misli, o čem bo govorila končna poskusna teorija. Lahko jih zapišemo. Lahko naredimo začasni seznam tem, ki se pojavljajo v intervjuju.
TEMATSKO KODIRANJE
3. Če je intervju obsežen, ga uredimo po temah, tj. po vsebinskih celotah (o čem govori: npr. o življenju pred operacijo, zaznavanju bolezenskih znakov, preiskavah in diagnosticiranju, pripravi na operacijo itd.). Teme še niso kode, pojmi, so samo pripovedne, vsebinske celote, poglavja v pripovedi. Če intervju ni obsežen, bomo teme določali spotoma, ob kodiranju.
4. Intervju sedaj razdelimo na posamezne povedi. To so lahko stavki, deli stavkov (v priredjih ali podredjih) ali več vsebinsko povezanih stavkov. Povedi oštevilčimo z zaporednimi številkami.
Ob strani povedi pa pustimo dovolj prostora za vpisovanje kod. Najbolje je, da si uredimo tabelo, v kateri so v enem stolpcu oštevilčene povedi, v naslednja dva ali celo tri pa vpisujemo kode različnih stopenj abstraktnosti.
ODPRTO KODIRANJE
5. Beremo poved za povedjo in ob vsaki pripišemo eno ali več kod, iste ali različnih ravni abstraktnosti. Kode (pojmi) so v bistvu nazivi spremenljivk. Vsaka spremenljivka ima dve ali več modalitet ali vrednosti. Ko pripisujemo kode, si prizadevamo zapisati naziv spremenljivke in njene modalitete. Pri izjavi "Niso me psihično pripravili na operacijo" bomo zapisali "psihična priprava na operacijo: da, ne"; čeprav je v danem primeru dejansko samo "ne", se spomnimo tudi na možnost "da". V nadaljevanju raziskave bomo morda primerjali obe vrsti pacientov, tiste, ki so jih pripravili in tiste, ki jih niso.
OSNO KODIRANJE
6. Pri osnem kodiranju podrobneje analiziramo pojme, ki se nam zde pomembni. Vprašamo se, katere so dimenzije nekega pojma, njegove modalitete, nadrejeni in podrejeni pojmi.  Osnega kodiranja ni mogoče popolnoma ločiti od odprtega kodiranja. V gornjem primeru smo že posegli v osno kodiranje. Ob kodi "psihična priprava" se spomnimo tudi, da lahko razlikujemo psihično in fizično pripravo; nadrejeni pojem obeh pa je "priprava na operacijo: psihična, fizična" - to kodo zapišemo v stolpec za bolj abstraktne pojme, saj je višje v hierarhiji pojmov. V raziskavi o doživljanju družbene krize, smo pri kodi "družbena kriza" razlikovali naslednje dimenzije: trajanje, razširjenost, globina.
SELEKTIVNO KODIRANJE
7. Pri selektivnem kodiranju izmed vseh pojmov izberemo tiste, ki se nam zdijo najbolj pomembni, najbolj vsebinski, povedni. To so kategorije. V intervjuju o doživljanju prakse so take povedne kategorije med drugim: doživljanje stresa, obvladovanje stresa, refleksija prakse, socialna opora.
Navedene oblike kodiranja se med seboj pogosto prepletajo.
ODNOSNO KODIRANJE
8. Obravnavamo lahko tudi kot del selektivnega kodiranja. Pri tem se vprašamo, v kakšnem odnosu je dana kategorija do drugih kategorij ali pojmov; kaj so njeni vzroki ali kategorije, ki so pred njo; kaj njene posledice, pogoji ipd.
DEFINIRANJE
9. Kategorije in druge pomembnejše pojme sedaj definiramo. V definicijo kode sodijo vse izjave, ki smo jih kodirali z isto kodo. Temu seznamu izjav pa dodamo besedilo, v katerem skušamo izraziti bistveno vsebino teh izjav oziroma te kode. Lahko si pomagamo z obliko slovarskih definicij.
PISANJE POSKUSNE TEORIJE
10. Zapis kod oziroma kategorij z definicijami sestavlja že večji del poskusne teorije. Razporedimo jih po poglavjih in dodamo vezno besedilo, da se pripoved gladko bere.

Od kod do poskusne teorije - From codes to tentative theory

Kako uporabimo kode v razpravi, sprašuje kolegica. Ne uporabimo jih v razpravi ampak pri pisanju poskusne ali tentatativne teorije. To sta dve različni zadevi. Kot že povedano, z izrazom "poskusna teorija" označujemo končni rezultat kvalitativne raziskave. Teorijo te vrste imenujemo "poskusna" ali "tentativna", da bi jo razlikovali od "velike" teorije. Od te se razlikuje po tem, da si ne domišljamo, da je splošno veljavna, ampak upamo, da velja za neko povsem konkretno okolje, npr. za prakso, ki jo opravljajo študentke določene šole; za doživljanje bolnikov z določeno vrsto bolezni na določenem oddelku določene klinike; za doživljanje svojcev pacientov na določenem oddelku ipd. Ker tako teorijo lahko posplošujemo le na določeno omejeno okolje, jo imenujemo tudi "kontekstualna" ali "kontekstualno vezana" teorija. To pa ne pomeni, da ni tudi širše "uporabna", če bralec (uporabnik teorije) prepozna v njej tudi položaj, razmere in doživljanje ljudi v svojem okolju. Taki teoriji pravimo "poskusna" tudi zato, da bi poudarili, da se zavedamo, da je zgolj začasno besedilo, katerega trditve je treba preveriti v nadaljnjem raziskovanju.
V raziskovalnem poročilu, ki je oblikovano po shemi UPMRR (uvod, problem, metoda, rezultati, razprava), razprava sledi poskusni teoriji (=rezultatu). V razpravi se samokritično ozremo na svojo raziskavo in na poskusno teorijo; omenimo metodološke omejitve, drugačne možne razlage in predlagamo smeri nadaljnjega raziskovanja.
Kako uporabimo kode pri pisanju poskusne teorije? Kode so pojmi; koda je samo drug izraz za pojem. Posebno pomenljive kode ali kode, ki združujejo več drugih kod, imenujemo kategorije.
Pri analizi doživljanja praktikantke, je bila koda REFLEKSIJA PRAKSE taka pomembna in pomenljiva koda, to je kategorija. Kode in kategorije so zidaki poskusne teorije. Kode s svojimi definicijami so že deli, stavki, odstavki, točke poskusne teorije. Ko pišemo teorijo, jih samo uredimo v smiselna poglavja in jim dodamo vezno besedilo. Kodo definiramo tako, da navedemo konkretne izjave, iz katerih smo jo abstrahirali in nekaj veznega besedila, v katerem jasno izrazimo pomen kode. Ko v poskusni teoriji opisujemo določeno kodo, ne navedemo vseh izjav, na katere se nanaša, ampak samo najbolj značilno, to pa v premem govoru, tj. v narekovajih. Tako je besedilo poskusne teorije, ki vsebuje definicije kod in povezovalne stavke, posejano z dobesednimi izjavami. Tak način pisanja da besedilu plastičnost, živahnost in prepričljivost.

Kode, kodiranje - kako naj se tega lotim - Codes, coding - how to manage this

"Kako najdemo kode", sprašuje kolegica. Če bi vprašala, kje jih najdemo, bi pikro odgovoril: v glavi. Enako piker odgovor na vprašanje "kako jih najdem", bi bil: tako, da pobrskamo v glavi. Naj bom resen in potrpežljiv.
Kode so pojmi, ki jih pripišemo konkretnim empiričnim, v pogovoru ali kako drugače dobljenim in zapisanim izjavam. "O praksi se pogovarjam z domačimi" smo v poročilu praktikantke kodirali s kodami POGOVOR O PRAKSI, REFLEKSIJA PRAKSE. Kje smo dobili te kode? Izmislili smo si jih. Prva koda "pogovor o praksi" je preprosto prepisan del izjave, malce preoblikovan iz glagola v samostalniško obliko. Je blizu temu, kar imenujemo "in vivo" koda, koda (beseda) dobesedno prevzeta iz empirične izjave. Zdelo se nam je pomembno v skrajšani obliki zabeležiti, da se praktikantka pogovarja o praksi. Pogovor o praksi utegne imeti kak pomen v našem končnem opisu doživljanja prakse, v naši "poskusni teoriji" o doživljanju prakse.
Druge kode smo se lahko domislili samo, če smo prej kaj brali o strokovni praksi. Saj to se pričakuje od človeka, ki bi rad na osnovi poročil praktikantk o praksi napisal kaj splošneje veljavnega. Pričakuje se, da bo prebral kakšno strokovno literaturo o tem vprašanju. Mogoče smo pri spremljanju literature o zdravstveni negi (ali kateri koli drugi stroki) naleteli na knjigo, ki govori o refleksivni praksi. Morda smo videli samo njen naslov: Refleksivni praktik (Reflexive practitioner). Ta spomin na nekoč zaznani bežni vtis, je ob stiku s konkretno izjavo vodil do prebliska: saj to je to. Pogovarjati se o praksi pomeni reflektirati prakso. Torej bom to izjavo kodiral REFLEKSIJA PRAKSE. S tem sem tudi nakazal, da se ukvarjamo z istim ali podobnim vprašanjem kot tista knjiga; da lahko uporabimo tam opisana spoznanja.
Kaj pravzaprav počnemo, ko empiričnim izjavam pripisujemo pojme, kode? Ko pripisujemo pojme, vsakokrat, pri vsaki izjavi posebej, PRESKOČIMO z empirične ravni na pojmovno raven. Empirična raven je to, kar vidimo, slišimo, otipamo; to kar je praktikantka rekla ali napisala.
Na pojmovno raven preskočimo, ko se vprašamo, KAJ TO POMENI. Kaj pomeni dejstvo, da se z domačimi pogovarja o praksi? Pomeni, da v tem pogovoru podrži zrcalo svojemu ravnanju na praksi in doživljanju prakse - s tujko: da svoje ravnanje reflektira. Ponovno se zagleda; zagleda se tudi z očmi svojih domačih oziroma drugih sogovornikov, kolegic, mentoric. S tem bolje vidi, kaj počne in kaj doživlja.
Kaka druga praktikantka se morda ne pogovarja o praksi z nikomer. Morda le sama s seboj ali pa še to ne. Kaj to pomeni? Da ostajajo izkušnje iz prakse "pokopane" v njej, neozaveščene, na neki nižji, nezavedni čustveni ravni, nedostopne razumskemu ovrednotenju in usmerjanju. To da praktikantke v vsakdanjih pogovorih reflektirajo prakso, je torej pomembno odkritje za vrednotenje in usmerjanje praktičnega pouka.
Vidite: na videz nepomembna vsakdanja izjava je odkrila pomembno značilnost praktičnega pouka.

Odprti intervju: kako spraševati - Open interview: how to ask questions

"Kako si pomagamo, da ne vplivamo preveč s podvprašanji na intervjuvanca", je vprašala kolegica.
Vprašanje se navezuje na moje pojasnjevanje, da pri odprtem intervjuju pustimo intervjuvanca, da prosto pripoveduje o temi, ki smo mu jo nakazali. Čim manj naj bi se vpletali v njegovo pripoved.
Naj ponovim: če imamo vrsto konkretnih vprašanj, na katera želimo dobiti odgovor, potem odprti intervju ni ustrezna opcija; raje sestavimo vprašalnik in izvedimo strukturirani intervju. To bo pogosta situacija v zdravstvu. Radi bi zvedeli, ali bolnik jemlje zdravila ali ne; ali kadi ali ne; ali skrbi za zadostno gibanje ali ne itd. Če bi to radi zvedeli, sestavimo vprašalnik in izvedimo strukturirani intervju. Če pa nas zanima pacientovo doživljanje bolezni, celotna njegova življenjska situacija, njegovo obvladovanje življenja z boleznijo; če nas zanimajo njegovi postopki samozdravljenja ipd., tedaj izvedimo odprti intervju. In tedaj se pojavi vprašanje, koliko naj se vpletamo. Odgovor je: čim manj; toliko, da sogovornika usmerjamo k podtemam. Mogoče se sam ne bo spomnil, da bi govoril o samozdravljenju, zato ga v primernem trenutku vprašamo: si tudi sami na kak način lajšate bolečine? In potem pustimo, da pripoveduje o tem. Če odgovori s kratkim "da" in obmolkne, ga spodbudimo: "Malo več mi povejte o tem, kako to počnete." Včasih zadostuje že to, da molčimo in ga vprašujoče gledamo, ob tem pa smo pričakujoče obrnjeni k njemu (receptivna drža). S to držo mu damo vedeti, da smo odprti zanj, da nam lahko zaupa, da imamo čas za pogovor in da pričakujemo, da se bo razgovoril. Ljudje velikokrat vstopamo v ordinacijo z občutkom, da zdravniku ali sestri krademo čas, saj smo samo en člen v dolgi čakajoči vrsti. Hitro zaznamo signale, ki nas v tem mnenju potrjujejo: zdravnikovo ali sestrino nervozo, hitre gibe, ukvarjanje z drugimi opravki (prekladanje kartotek, telefoniranje ipd.). Če dobi pacient občutek, da želimo reči "hitro povejte, ker nimam veliko časa", se seveda ne bo razgovoril.

Vprašanja za intervju - Questions for an openended interview

Kolegica, ki skrbi za bolnike s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB), je vprašala, kako pripravimo vprašanja za intervju. Govorimo o odprtem intervjuju z bolnikom s KOPB, velja pa tudi za odprti intervju v mnogih drugih situacijah. Odprti intervju se razlikuje od "zaprtega", to je, strukturiranega in standardiziranega intervjuja, v katerem uporabljamo pri vseh vprašancih enak, vnaprej pripravljen vprašalnik po možnosti z vnaprej navedenimi možnimi odgovori. Torej bi bil nekoliko neprijazen odgovor na gornje vprašanje, da pri takem odprtem intervjuju ne pripravljamo vprašanj vnaprej. Zamislimo si samo temo, o kateri se želimo s človekom pogovarjati. V danem primeru nas zanima, kako človek živi s svojo boleznijo; kako jo obvladuje; kako vpliva na njegovo življenje, kako ga omejuje, ali pa, nasprotno, kako so se mu s tem odprle nove življenjske možnosti. Ko govorimo o teh, pomislimo na ljudi s tetraplegijo, ki slikajo z usti. Bi slikali, če jim prizadetost ne bi odvzela številnih drugih možnosti in odprla to novo možnost kot eno redkih preostalih?
Seveda si moramo biti na jasnem o namenu raziskave. Če nas zanima samo, ali se bolnik ravna po naših navodilih, ali jemlje zdravila, ali je opustil kajenje itd., bomo raje izvedli zaprti intervju. Pripravili bomo pet ali deset vprašanj o konkretnem ravnanju in v skladu z odgovori odkljukali, v kolikšni meri nas "uboga". Seveda moramo vedeti tudi, kaj bomo potem s tem počeli. Ga bomo "prisilili", da bo bolj priden? Če pa nas zanima njegovo življenje z boleznijo, okoliščine, v katerih živi in naj bi se zdravil, njegova motivacija za zdravljenje in podobno, s čimer bomo posredno dobili tudi odgovor na vprašanje o tem, zakaj se ne drži naših napotkov, je bolje da izvedemo odprti intervju.

Ko se torej srečamo z bolnikom s KOPB in opravimo formalnosti, bomo pri odprtem intervjuju pogovor začeli nekako takole: "Dolgo se že nisva videla. Kako kaj shajate s to boleznijo?" Pričakujemo lahko, da bo odgovoril prav na kratko, npr.: "Kar gre," ali pa: "Bolj slabo je". Lahko nadaljujemo tako, da ga vprašamo, če jemlje zdravila, ali pa, s čim se ukvarja v prostem času. Mogoče bi nadaljevali takole: "Malo mi povejte, kako preživljate dan. A v redu spite? Imate ponoči kakšne težave?" Potem pričakujemo, da bo opisal, kako je s spanjem, in nadaljujemo: "Kako pa gre potem, ko vstanete?" Itd. S takim načinom damo vprašancu potrebno usmeritev in strukturo, hkrati pa v tem okviru lahko prosto pripoveduje. Ve, da se bomo skupaj z njim pri opisovanju pomikali skozi ves dan. Ob tem se bomo dotaknili družinskih zadev; pogovor o tem lahko kasneje poglobimo. Ni na milost in nemilost prepuščen našim vprašanjem, katerih zaporedja in namena ne pozna, ampak sam nadzira tok pogovora. Pogovor bomo snemali, ali po spominu obnovili in zapisali takoj po koncu in nato kvalitativno analizirali, to je, uredili po temah in kodah. Na ta način bomo dobili vpogled v pacientovo dojemanje smisla zdravljenja, v njegove zadržke do načina zdravljenja, v njegove posebne navade in okoliščine, materialne in odnosne, družinske, ki olajšujejo in otežujejo zdravljenje. Bolje bomo razumeli njegovo motivacijo za zdravljenje.

Iz kakšnega razpoloženja sestre izvira gornje vprašanje? Človek, ki se pripravlja na intervju, se boji, da mu ne bo "uspel". Boji se, da ne bo vedel kaj vprašati. Da bo zašel v zadrego, kako nadaljevati. Zato bi rad imel pred seboj spisek podrobnih vprašanj. Če bo taka vprašanja zastavljal enega za drugim, bo na vsako dobil kratek odgovor - prav primerno za KVANTITATIVNO obdelavo, ne pa za KVALITATIVNO analizo. Poleg tega bo z vprašalnikom, v katerega pogleduje, ali ga drži pred seboj, ustvaril bariero med seboj in bolnikom in mu dal ves čas vedeti, da je on strokovnjak, ki ve več. Pacient si bo mislil: Saj vse veš bolje od mene, kaj me sprašuješ.

Če torej hočeš opraviti ODPRTI intervju, svetujem: Razmisli o namenu raziskave, zamisli si temo, sprosti se in začni pogovor, kot kateri koli vsakdanji pogovor, pri katerem te iskreno zanima doživljanje drugega človeka. Bo šlo?

Magistrski seminar VŠZNJ 2013 - Master's seminar at CNJ 2013

Da bi se lahko pripravil na magistrski seminar, to je seminar pred pripravo magistrske naloge, sem študente - s posredovanjem - prosil, naj mi en teden prej pripravijo vprašanja, na katera želijo odgovor. Saj naj bi bil seminar namenjen predvsem temu, da jih kolikor mogoče konkretno uvede v izdelavo kvalitativne raziskovalne naloge. En dan pred začetkom seminarja sem prejel vprašanja ene študentke. Ta vprašanja so:

1. Kako pripravimo vprašanja za intervju?
2. Kako si pomagamo, da ne vplivamo preveč s podvprašanji na intervjuvanca?
3. Kako najdemo kode?
4. Kako jih uporabimo v razpravi?

Ob začetku seminarja so mi druge kolegice zastavile še naslednja tri vprašanja:

5. Zanesljivost in veljavnost kvalitativne raziskave
6. Koliko časa naj traja intervju?
7. Tehnike kodiranja.

Sporočile so mi tudi predvidene teme svojih magistrskih nalog:

1. Bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) v referenčni ambulanti
2. Obveščenost pacientov-otrok o diabetesu
3. Doživljanje izolacije v postopku obsevanja pri rakavih bolnikih
4. Nefarmakološki ukrepi pri lajšanju kronične bolečine
5. Medosebni odnosi na oddelku za anestezijo
6. Poznavanje paliativne oskrbe pri zdravi populaciji
7. Kakovost življenja starostnikov v domu (doživljanje).

Naj najprej na kratko komentiram te teme.

1. Bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) v referenčni ambulanti. - Kot je povedala kolegica, bi rada primerjala skupino mlajših bolnikov, ki so šli skozi postopek seznanjanja in osveščanja o bolezni in škodljivosti kajenja, katerega posledica je, s skupino starejših, ki niso bili deležni take obravnave. Srečuje se namreč s tem, da posebno starejši bolniki ne kažejo nobenega nagnjenja k temu, da bi se odpovedali kajenju, medtem ko ima vtis, da so mlajši bolj pripravljeni, da bi kaj storili v tej smeri. Starejšim je terapija, ki jim olajšuje dihanje, predvsem sredstvo, ki jim omogoča nemoteno kajenje. V kratkem pogovoru smo omenili možnost, da so starejši bolniki povsem obupali nad možnostjo, da bi se njihovo zdravstveno stanje izboljšalo; v tej resignaciji jim je kajenje še edini užitek, ki ga imajo - kot izpolnitev zadnje želje obsojenemu na smrt. Smiselno bi bilo torej raziskati, kako doživljajo svoje življenje in življenjske okoliščine, da bi našli način, kako jim vzbuditi upanje in jih motivirati za bolj zdrav način življenja. Taka raziskava bi bila seveda kvalitativna.

2. Poučenost pacientov-otrok o diabetesu. - Kolegica se je že vnaprej odločila za kvantitativno raziskavo, v kateri bi aplicirala test poučenosti (znanja) in njegove rezultate primerjala z drugimi variablami, da bi ugotovila povezave med njimi in s poučenostjo. Poučenost bi ibla v taki raziskavi hkrati odvisna in neodvisna (oziroma intervenirajoča) variabla. V pogovoru pa smo nakazali možnost, da bi poizvedeli, kako otroci z diabetesom doživljajo svoje življenje s to boleznijo, saj najbrž otroku ali mladostniku v družbi vrstnikov in ob vseh dejavnostih ni preprosto neprestano skrbeti, da ne bi prišlo do zapletov. Celovito proučiti odnosne in čustvene težave teh otrok bi bilo morda zanje koristneje kot odkriti morebitne pomanjkljivosti v njihovi seznanjenosti z boleznijo in vsakdanjimi ukrepi v zvezi z njo. Indicirana je kombinirana raziskava.

3. Doživljanje izolacije v postopku obsevanja pri rakavih bolnikih. - Pri določeni vrsti kanceroznih obolenj pacienta med obsevanjem z radioaktivnimi snovmi izolirajo v posebni sobi, kamor po potrebi vstopa samo zdravstveno osebje. Poleg tega leži nepremično na postelji; premika lahko samo roke, npr. pri jedi, ko upravlja daljinec za TV ipd. V pogovoru smo dognali, da izolacija ni taka težava; prava težava je prisilna drža. Kolegica je potožila, da o tem razen dveh, treh člankov ni odkrila nobene literature. Svetoval sem iskanje v dveh smereh: po drugih medicinskih panogah, kjer se pojavlja prisilna drža (npr. po poškodbah) in po psihološki oziroma socialno psihološki literaturi. Tudi tu se je kolegica odločila za kvalitativno raziskavo, intervjuje s pacienti, da bi ugotovila, kako jim ta mučni postopek olajšati.

4. Nefarmakološki ukrepi pri lajšanju kronične bolečine. - Ljudje, ki doživljajo kronične bolečine različne intenzitete, si teh ne lajšajo samo z zdravili ampak tudi na druge načine; ali pa iščejo načine, ki bi jim pomagali. Na kakšne načine vse si pomagajo in s kakšnim uspehom, je vredno spoznati. Tudi za raziskovanje tega vprašanja je primerna kvalitativna metoda - odprti intervjuji s prizadetimi.

5. Medosebni odnosi in vodenje na oddelku za anestezijo. - "Kaj delate na oddelku za anestezijo", sem vprašal kolegico. "Kako, kaj delamo?" je odvrnila. "Zjutraj se dobimo anestezisti celotne bolnišnice na svojem oddelku in se razidemo po operacijskih dvoranah." "In potem? Se v pavzi spet dobite?" "Nimamo pavze." Hm. Nič mi ni bilo jasno. "Kaj pa je potem z odnosi? A imate sploh kakšne odnose?" "Ja, saj to je ravno vprašanje." Hec. Rada bi raziskala odnose, odnosov pa ni. V pogovoru smo vendarle ugotovili, da nekakšni odnosi so. Anestezisti delajo v paru (včasih trojki) z anesteziologom. Vedno z drugim. Ne bi strpela vedno z istim. S kakšnim se bolje ujame, s kakšnim slabše. Eni se ne ujamejo. Hm. Potem so vseeno nekakšni odnosi. Mogoče je to smiseln problem: kakšni so odnosi in kakšno je doživljanje odnosov v skupini, ki pravzaprav ne deluje kot skupina; ki je na meji vzpostavljanja skupinske interakcije. Socialnopsihološki problem ali psevdoproblem?

6. Poznavanje paliativne oskrbe pri zdravi populaciji. - O tej temi nismo nič govorili. Lahko se je lotimo kvalitativno,  z odprtimi intervjuji, lahko kvantitativno z zaprtimi intervjuji, z anketo. Ali ljudje vedo, kaj je to "paliativna oskrba"; kakšen je njihov odnos do nje: jo odobravajo, sprejemajo, ji nasprotujejo? Kakšen je pravzaprav namen te raziskave? Kaj bi na njeni osnovi storili? Če ljudje ne vejo, kaj pomeni beseda "paliativno", to ne pomeni, da je treba to statistično "dokazati".

7. Kakovost življenja starostnikov v domu (doživljanje). - Raziskava gre lahko v dveh smereh, lahko tudi obe kombiniramo. Eno je raziskovanje kakovosti življenja. Obstajajo vprašalniki, ki vsebujejo vprašanja o bivalnih razmerah, prehrani, dejavnostih, zadovoljstvu oskrbovancev itd.
Če hočemo ugotoviti, ali dom ustreza standardom kakovosti življenja, je najbolje, da uporabimo tak vprašalnik in anketiramo stanovalce. Drugo je raziskovanje doživljanja oskrbovancev - kvalitativno. Pri tem lahko pride do izraza njihovo subjektivno stališče; tisto, kar jim je res pomembno; razpoloženje, ki prevladuje; težave, ki jih ima dana oseba ipd. Lahko ugotovimo, da objektivno merjena kakovost življenja povsem ustreza standardom za domove, človek v domu pa je nesrečen. Kaj bi ukrenili, če bi to ugotovili?

Kvalitativni pristop zahteva spremembo "optike". Namesto da paciente merimo, testiramo, presojamo in ocenjujemo, ali znajo, ali vejo, ali ubogajo, in jih, če ne, grajamo, poučujemo, vzgajamo itd., se raje vživimo v njihov položaj, obujemo njihove čevlje, pogledamo na njihov položaj z njihovega vidika. Tedaj jih bomo bolje razumeli. Ugotovili bomo, da je marsikakšno njihovo ravnanje - od nejemanja zdravil, do neupoštevanja higienskih napotkov ipd. - povsem logična posledica njihovega položaja in ni znamenje njihove nemarnosti, nevednosti, nespoštljivosti itd. (Če ne verjamete, vam bom ob priliki razložil, zakaj sem samovoljno prepolovil dozo zdravil, ki bi jih moral jemati. Zdelo se vam bo logično in mi boste dali prav. Specialist pa mi je - kljub temu, da sem mu povedal, kaj sem storil in zakaj - še naprej predpisal isto, po mojem nepotrebno in pretirano dozo, in me ni vprašal, ali bom vse to tudi zares použil. Ne bom. Zdaj jaz ne razumem njegove logike.)

Stereotipi o starosti in zaposlovanje - Stereotypes about elderly and employment

Nadaljujem s predstavljanjem izpitnih nalog iz Metodologije na magistrskem študiju socialne gerontologije, ECM. Intervju je izvedla Lidija Breznik, na njegovi osnovi sem po kodiranju izjav napisal poskusno teorijo.

POSKUSNA TEORIJA 

O STAROSTNIH STEREOTIPIH, DISKRIMINACIJI IN ZAPOSLOVANJU

Ko govorimo o stereotipnem dojemanju starosti, običajno mislimo na stereotipe, ki jih imajo drugi o starih ljudeh. Kako pa gledajo na stereotipe o starosti stari ljudje sami? Domnevamo lahko, da ti stereotipe o njih sicer poznajo, da pa so nagnjeni k temu, da negativne stereotipe zavračajo, pozitivne pa sprejemajo. Kakšen je torej pogled "od znotraj"?

Nekaj vpogleda v to smo dobili na osnovi intervjuja s 56-letno visoko izobraženo žensko, ki je trenutno brezposelna in išče zaposlitev. 56-letnica sicer nedvomno sodi v kategorijo starejših delavk, ni pa še presegla 65 let, ki so zaradi ureditve upokojevanja pri nas nekakšen mejnik, nad katerim naj bi človek veljal za starega.

Najprej poglejmo razliko (ali sorodnost) med pogledom od zunaj in pogledom od znotraj ali pogledom ocenjevalca in ocenjevanega samega, razliko med STEREOTIPOM in SAMOPODOBO starejšega človeka (ki lahko vključuje tudi dele stereotipa). Stereotipno sliko sestavlja nekaj "nalepk", lastnosti, ki naj bi bile tipične za stare. Stereotipi o starosti so pozitivni in negativni. K pozitivnim sodijo prepričanja, da so stari izkušeni, modri. Kot delavci so odgovorni, zanesljivi, disciplinirani, strokovno izkušeni, poznajo delovanje organizacije ipd. K negativnim značilnostim stereotipa sodijo prepričanja, da so stari nazadnjaški, pozabljivi, togi (neprilagodljivi), pasivni, osamljeni, bolni in le čakajo na smrt. Kot delavci so manj storilni, več odsotni, težje se naučijo novih veščin, težje se prilagajo spremembam delovnega procesa in tehnološkim novostim.

Ko soočimo te stereotipe z doživljanjem starih, nas preseneti dejstvo, da se stari ne počutijo stare ("Nisem iztrošena, nisem stara. Sem nekje na sredini. Nisem niti prizadeta, če mi kdo reče, da sem stara, ker se tako ne počutim."). To občutje je sicer odvisno od naraščajoče starosti in prizadetosti, vendar je presenetljivo splošno. Ko govorijo o sebi, starejši bolj poudarjajo celoto svoje osebe in življenja kot kak poseben vidik. Poudarjajo svojo življenjsko izkušenost in zrelost, pregled nad življenjem in sprejemanje njegovih prijetnih in manj prijetnih plati ("Sem izkušena, odgovorna, zrela oseba ... imam nadzor nad sabo in svojim življenjem"). S tem poudarijo širše sprejemanje življenja, prilagodljivost v nekem globljem pomenu kot zgolj prilagajanje na tehnološke spremembe ("Znam se prilagoditi tudi npr. monotonemu delu, ker pač mora biti opravljeno.") Slednja trditev razodeva tudi zrel odnos do življenja, v katerem niso samo prijetnosti ampak tudi manj prijetne dolžnosti, ki pa jih je treba opraviti.

Če starejšega človeka neposredno vprašamo za mnenje o starostnih stereotipih, tako pozitivnih kot negativnih, bo nekatere potrdil, druge pa zanikal. Navsezadnje stereotipi niso izmišljotine ampak nastanejo na osnovi neupravičenega in pretiranega posploševanja resnično opaženih značilnosti. Tako bo verjetno potrdil tiste vidike stereotipa, ki so v skladu z njegovo samopodobo, torej lastnosti, za katere meni, da jih ima tudi sam, npr. da so starejši delavci izkušeni, strokovno podkovani, zanesljivi, pripadni ("Strinjam se, da smo izkušeni; da imamo razvite vrednote, kot so pripadnost, odgovornost, zanesljivost ..."). Nasprotno bo zavrnil tiste vidike, ki jih tudi pri sebi ne opaža: da niso motivirani za delo in izpopolnjevanje, da so veliko odsotni z dela ("... se ne strinjam, da nimajo motivacije ter primerne izobrazbe ... da se ne želijo strokovno usposabljati ... da so preveč odsotni..."). Sprejema pa tiste negativne vidike stereotipa, ki jih opaža tudi pri sebi: nepoznavanje sodobnih pripomočkov, neznanje jezikov ipd. ("Se pa strinjam, da ne obvladamo tujih jezikov in da je prisotno pomanjkanje veščin za nove tehnologije"). Tu torej opazimo posploševanje iz svojega primera na druge oziroma ocenjevanje stereotipa na osnovi svojih lastnosti.

Kako so stereotipi povezani z diskriminacijo, posebej z diskriminacijo pri zaposlovanju? So starejši delavci diskriminirani? Izvedeni intervju odkriva več vidikov diskriminacije. Razlikujemo lahko več vrst diskriminacije glede na to, kdo ima moč odločanja, moč, da diskriminira. Diskriminirajo lahko mlajši starejše; starejši ene vrste starejše druge vrste ("Moja mama je npr. na vprašanje, ali bi šla v dom za upokojence ... odgovorila, da se z onimi v domu res ne bo družila"); diskriminira lahko "družba", neopredeljeni in posplošeni "drugi", množica, npr. stranke, uporabniki storitev ("Moja starejša kolegica na sprejemnem okencu je ugotovila, da ima manj dela kot mlajša, ker se stranke običajno postavijo v vrsto mlajše"); diskriminira delodajalec, ki izbira med prijavljenimi za razpisano delovno mesto.

Diskriminacija je dalje lahko odkrita ali prikrita (indirektna). Zaradi družbeno-političnega obsojanja diskriminacije sploh, se manj srečujemo z njenimi odkritimi oblikami, vse pogosteje pa se pojavlja v prikritih oblikah. V razpisih za prosta delovna mesta, se pojavljajo pogoji ali izražajo pričakovanja, za katera je precej verjetno, da jih starejši ne izpolnjujejo oziroma jim ne ustrezajo ("Znanje dveh jezikov za delovno mesto, kjer to ni potrebno, znano pa je, da starejši delavci ne poznajo jezikov...; opis: mlad, energičen, ambiciozen delovni kolektiv - ali ni nakazano, da iščejo enakega sodelavca...").

Poseben (morda odločilen) problem pri zaposlovanju starejših delavcev pa niso značilnosti, ki so po stereotipni predstavi lastnosti starih, ampak dejstvo, da so starejši delavci dražji, ker je zaradi upoštevanja delovne dobe v plači njihova plača višja kot mlajšega delavca na enakem delovnem mestu. Zato bi bilo zgrešeno diskriminacijo na tej osnovi pripisati samo vplivu starostnih stereotipov. Gre za preprost račun stroškov brez kake psihologije. Psihologija (in sociologija) pa se pojavljata, ko je treba to diskriminacijo upravičiti, jo "prodati" prizadetemu kandidatu in javnosti. Tu se pojavljajo  tehnike "pojasnjevanja" in "prepričevanja": "... ko se na razgovoru delodajalec z mano pogovarja o moji bodoči pokojnini in o tem, ali ni boljše za mene, da sem na Zavodu za zaposlovanje, kot pa da delam; ali pa mi pojasnjuje, kako dolga delovna doba vpliva na višino moje plače." Stereotipna pojmovanja pridejo prav pri upravičevanju diskriminacije iz ekonomskih razlogov.

In tako pridemo do osnovnega paradoksa zaposlovanja starejših. Čim bolj skušamo starejše zaščititi ali pravično poplačati z dodatkom na delovno dobo in morda drugimi obremenitvami delodajalcev iz naslova delovnega staža ali starosti, tem bolj otežujemo njihovo zaposlovanje in s tem ogrožamo njihovo socialno varnost. In tem več možnosti dajemo mladim, ki se tudi težko zaposlujejo. Izhod? "Splošno pa menim, da ni glavni problem v starosti iskalcev dela" in stereotipih ali diskriminaciji, "ampak v tem, da je delovnih mest na razpolago premalo in da je močno prisoten klientelizem."
Vir:
Lidija Breznik, Vpliv stereotipov na zaposlovanje starejših. Seminarska naloga. Magistrski študij socialne gerontologije, Alma mater europea, ECM. Maribor-Ljubljana, 2013.

Poskusna teorija: Sožitje med generacijami - A tentative theory: The coexistence between generations

Naj nadaljujem razmišljanje o prejšnjem primeru. Ne da bi na dolgo in široko razlagal postopek, se mi zdi, da bi lahko na osnovi intervjuja z vnukom, navedenega v seminarski nalogi, oblikoval naslednjo poskusno teorijo:

SOŽITJE TREH GENERACIJ V ISTI HIŠI

MED AVTONOMIJO IN HETERONOMIJO

(med samostojnostjo in nadzorom)

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so bile v glavnem prevladane posledice 2. svetovne vojne in so se življenjske razmere izboljšale, si je veliko družin zgradilo svoje družinske hiše. Kot bi prenašali vzorce snovanja kmečkih gospodarstev, so ne le na podeželju ampak tudi v mestih in predmestjih gradili sorazmerno velike, večnadstropne družinske hiše, namenjene skupnemu bivanju več generacij. Nekaj časa je potem kazalo, da se mlajše generacije odseljujejo na svoje, v velikih hišah pa ostajajo samo stari lastniki (to je ponekod problem še danes). Zaradi gospodarske krize pa sedaj poteka tudi obraten proces: mlajše družine, ki so se bile že odselile od starih, se vračajo, in hiše, zgrajene za več generacij, se ponovno polnijo. Tako je vse več primerov, ko v isti hiši živi več generacij od starih staršev preko družin njihovih otrok do družin vnukov.

Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kakšno je njihovo sožitje. Verjetno obstaja več vzorcev sožitja, ki zapolnjujejo kontinuum od skrajne distanciranosti, ko so med družinami samo najnujnejši stiki (ali konflikti), do skrajne familiarnosti, ko več družin živi v sožitju kot velika družina, večgeneracijska, sicer notranje členjena a vendar tesno prepletena in povezana družinska skupnost. Večina takih večgeneracijskih družinskih ureditev je verjetno na sredi med tema skrajnostma.

To pomeni, da se v njih spopadajo na eni strani težnje po večji povezanosti, na drugi pa težnje po manjši povezanosti oziroma po večji distanciranosti. Ti težnji sta prisotni tako v odnosih med družinami kot v odnosih znotraj družin. Poglejmo najprej, kako je to v odnosih med družinami. Vnuk s partnerko teži k osamosvojitvi ("definitivno si vsak želi živeti sam v svojem gospodinjstvu"; "itak si vsak želi na svoje"...; "želel bi iti na svoje, da bi lahko imel družino", tj. otroka; bivanje v skupni hiši "se mi ne zdi perspektivno"). Po drugi strani si stara zakonca želita večje povezanosti, kar dojema tudi vnuk ("mogoče sta kdaj malo osamljena"; "babi je bolj družabna"; "mislim, da je vse bolj povezano s pozornostjo in pomanjkanjem družabnosti"). Starejši, posebno babice, skušajo na različne načine pomagati mlajšim (kuhajo, pospravljajo), ali pa si izprosijo različne usluge mlajših ("babi mi da telefon za napolnit"). To gre včasih tako daleč, da skušajo stari povezanost zagotoviti ali povečati na načine, ki mlade motijo ("ko je babi hodila stikat k nama in nama 'pospravljat'..."). Zdi se, kot da babica, posebno, če je upokojena, pogosteje odigra vlogo povezovalke družine. V odnosih znotraj družine so tudi nekateri bolj povezovalni, drugi pa bolj distancirani (vnuk ugotavlja, da se "dedi bolj ukvarja sam s sabo"). Vse to prispeva k dinamiki v večgeneracijskem sožitju.

Poseben vidik so statusne razlike, ki izvirajo iz starostnih razlik. Stari starši se težko sprijaznijo, da so odrasli ne samo njihovi otroci ampak tudi vnuki; da je vnuk mlad (ali ne več prav mlad) odrasli. Nekdanje statusne razlike, ki so nastale zaradi starostnih razlik, se z odraščanjem otrok in vnukov zmanjšajo. Stari so relativno vse bližje vnukom, tj. vse nižje; vnuki vse višje. To izgubljanje statusa je boleče. Naravno je, da skušajo stari starši to nekako nadoknaditi. Njihov trdno, tudi pravno zagotovljen status, je lastništvo hiše. Ponekod stari vse do smrti ne odstopijo, ali ne odprodajo hiše ali njenega dela potomcem. Drugod pa svoj status nekdanjega lastnika oziroma tistega, ki je hišo zgradil ("onadva sta to hišo zgradila, to je njuno življenje, jaz to razumem"), uveljavljajo z nadzorom nad dogajanjem v hiši ali okoli nje. Včasih se ta nadzor omejuje na zadeve, povezane z ureditvijo hiše in njene okolice (gradbeni posegi ipd.), včasih pa 

skušajo nadzirati opravila drugih v hiši ali okoli nje, skrbijo za hišni red, ali pa neposredno posegajo v njihovo stanovanje (opisan je primer, ko je babica v odsotnosti vnuka in njegove partnerke stikala po njunem stanovanju - katerega lastnica je še vedno ona - in brez njune vednosti ali dovoljenja 'pospravljala'). Tak pristop vodi do konflikta in nasprotnih potez, kjer se izkaže, da zna mlada generacija bistro a žal včasih tudi nespoštljivo in za starega ponižujoče zavarovati svojo avtonomijo (v opisanem primeru je vnuk babici dokazal, da je v njuni odsotnosti vstopila v njuno stanovanje, tako da je vrata prelepil s selotejpom in ga našel pretrganega). 

Seveda je tu poleg uveljavljanja statusa in moči ("komandiranje") prisotna tudi skrb za domnevno "nedoraslega" vnuka oziroma sina ali zapoznela pedagogika ("mislim, da me hočeta mami in oči še vedno imeti pod nadzorom"; "me kar morajo vprašati, če sem zaklenil, da naj pazim, ko grem kam z avtom in podobno").

Imamo torej na eni strani pri mladih željo po samostojnosti, po "iti na svoje", na drugi pa pri starih strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo hkrati s težnjo po podrejanju, patroniziranju mlajših, po vkalupljanju v njihove stare kolesnice. Če je ta težnja po nadzoru in patroniziranju premočna, stari nehote in v nasprotju s svojimi željami, odženejo mlade stran. 

Povezanost treh generacij se lahko zagotavlja na več različnih načinov. V danem primeru je v ospredju poskus povezovanja z nadzorom s strani najstarejše generacije, tj. z vsiljevanjem njunih predstav o redu, medsebojnih vlogah in načinu sožitja. Nekoliko bolj v ozadju je pristop srednje generacije, ki predlaga skupni pogovor kot sredstvo povezovanja in dela na odnosih. Najmlajša generacija nastopa s svojo ustrežljivostjo, pripravljenostjo pomagati in razumnim, ne prenapetim zadržanjem ob sporih.

Kako večgeneracijska navidezna velika družina ureja te napetosti? Kako uspejo ne samo preživeti skupaj ampak živeti kakovostno življenje, morda bolj kakovostno in človeško polno, kot bi bilo njihovo življenje, če bi živeli ločeno od stari staršev? Načini so verjetno zelo različni, a iz analiziranega primera lahko povzamemo nekatere med njimi.

Kaže, da je koristno, da se v začetku, ko pride do položaja, ko se odločijo za skupno bivanje, določijo jasne meje med generacijskimi družinami ("takrat smo se zmenili vse okrog položnic in stvari, ki jih onadva pričakujeta od naju"). Ko se kasneje pojavijo težave, je osnovno sredstvo pogovor vseh prizadetih ("...sta mi rekla, da se bomo vsedli in pogovorili"). Ves čas je dobro tudi, da se ima človek v oblasti, da nadzoruje svoje ravnanje in deluje premišljeno ("Sam pa poskušam ohranjati zdravo mejo razuma..."), tako da ravna konstruktivno, vendar se ne pusti podrejati in ne dovoli poseganja znotraj svojih meja tolerance ("...se jim nekako ne poskušam pustiti, po drugi strani pa jim povem, kaj me moti"). Ob vsem tem pomaga poleg čustvene navezanosti tudi povsem realističen račun pozitivnih in negativnih plati skupnega življenja ("vsaka stvar ima svoje prednosti in svoje slabosti"; "še ena prednost je, da me sedaj babica pričaka s kosilom, kadar jo pokličem"; "sem raje med svojimi kot pa v bloku med neznanci. S svojimi se lahko pogovorim, ker smo družina...").

Analizirani primer je razkril del dinamike večgeneracijske družine, ki poteka med spoštovanjem avtonomije delnih družin, povezovalnimi prizadevanji članov, obojestransko pomočjo, konstruktivnim reševanjem konfliktov in skupnimi dogodki.
Vir:
Livija Pogačnik Jarec, Generacijsko zaznavanje stereotipov. Seminarska naloga. Študij socialne gerontologije, ECM, Maribor-Ljubljana 2013.