Da bi se lahko pripravil na magistrski seminar, to je seminar pred pripravo magistrske naloge, sem študente - s posredovanjem - prosil, naj mi en teden prej pripravijo vprašanja, na katera želijo odgovor. Saj naj bi bil seminar namenjen predvsem temu, da jih kolikor mogoče konkretno uvede v izdelavo kvalitativne raziskovalne naloge. En dan pred začetkom seminarja sem prejel vprašanja ene študentke. Ta vprašanja so:
1. Kako pripravimo vprašanja za intervju?
2. Kako si pomagamo, da ne vplivamo preveč s podvprašanji na intervjuvanca?
3. Kako najdemo kode?
4. Kako jih uporabimo v razpravi?
Ob začetku seminarja so mi druge kolegice zastavile še naslednja tri vprašanja:
5. Zanesljivost in veljavnost kvalitativne raziskave
6. Koliko časa naj traja intervju?
7. Tehnike kodiranja.
Sporočile so mi tudi predvidene teme svojih magistrskih nalog:
1. Bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) v referenčni ambulanti
2. Obveščenost pacientov-otrok o diabetesu
3. Doživljanje izolacije v postopku obsevanja pri rakavih bolnikih
4. Nefarmakološki ukrepi pri lajšanju kronične bolečine
5. Medosebni odnosi na oddelku za anestezijo
6. Poznavanje paliativne oskrbe pri zdravi populaciji
7. Kakovost življenja starostnikov v domu (doživljanje).
Naj najprej na kratko komentiram te teme.
1. Bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) v referenčni ambulanti. - Kot je povedala kolegica, bi rada primerjala skupino mlajših bolnikov, ki so šli skozi postopek seznanjanja in osveščanja o bolezni in škodljivosti kajenja, katerega posledica je, s skupino starejših, ki niso bili deležni take obravnave. Srečuje se namreč s tem, da posebno starejši bolniki ne kažejo nobenega nagnjenja k temu, da bi se odpovedali kajenju, medtem ko ima vtis, da so mlajši bolj pripravljeni, da bi kaj storili v tej smeri. Starejšim je terapija, ki jim olajšuje dihanje, predvsem sredstvo, ki jim omogoča nemoteno kajenje. V kratkem pogovoru smo omenili možnost, da so starejši bolniki povsem obupali nad možnostjo, da bi se njihovo zdravstveno stanje izboljšalo; v tej resignaciji jim je kajenje še edini užitek, ki ga imajo - kot izpolnitev zadnje želje obsojenemu na smrt. Smiselno bi bilo torej raziskati, kako doživljajo svoje življenje in življenjske okoliščine, da bi našli način, kako jim vzbuditi upanje in jih motivirati za bolj zdrav način življenja. Taka raziskava bi bila seveda kvalitativna.
2. Poučenost pacientov-otrok o diabetesu. - Kolegica se je že vnaprej odločila za kvantitativno raziskavo, v kateri bi aplicirala test poučenosti (znanja) in njegove rezultate primerjala z drugimi variablami, da bi ugotovila povezave med njimi in s poučenostjo. Poučenost bi ibla v taki raziskavi hkrati odvisna in neodvisna (oziroma intervenirajoča) variabla. V pogovoru pa smo nakazali možnost, da bi poizvedeli, kako otroci z diabetesom doživljajo svoje življenje s to boleznijo, saj najbrž otroku ali mladostniku v družbi vrstnikov in ob vseh dejavnostih ni preprosto neprestano skrbeti, da ne bi prišlo do zapletov. Celovito proučiti odnosne in čustvene težave teh otrok bi bilo morda zanje koristneje kot odkriti morebitne pomanjkljivosti v njihovi seznanjenosti z boleznijo in vsakdanjimi ukrepi v zvezi z njo. Indicirana je kombinirana raziskava.
3. Doživljanje izolacije v postopku obsevanja pri rakavih bolnikih. - Pri določeni vrsti kanceroznih obolenj pacienta med obsevanjem z radioaktivnimi snovmi izolirajo v posebni sobi, kamor po potrebi vstopa samo zdravstveno osebje. Poleg tega leži nepremično na postelji; premika lahko samo roke, npr. pri jedi, ko upravlja daljinec za TV ipd. V pogovoru smo dognali, da izolacija ni taka težava; prava težava je prisilna drža. Kolegica je potožila, da o tem razen dveh, treh člankov ni odkrila nobene literature. Svetoval sem iskanje v dveh smereh: po drugih medicinskih panogah, kjer se pojavlja prisilna drža (npr. po poškodbah) in po psihološki oziroma socialno psihološki literaturi. Tudi tu se je kolegica odločila za kvalitativno raziskavo, intervjuje s pacienti, da bi ugotovila, kako jim ta mučni postopek olajšati.
4. Nefarmakološki ukrepi pri lajšanju kronične bolečine. - Ljudje, ki doživljajo kronične bolečine različne intenzitete, si teh ne lajšajo samo z zdravili ampak tudi na druge načine; ali pa iščejo načine, ki bi jim pomagali. Na kakšne načine vse si pomagajo in s kakšnim uspehom, je vredno spoznati. Tudi za raziskovanje tega vprašanja je primerna kvalitativna metoda - odprti intervjuji s prizadetimi.
5. Medosebni odnosi in vodenje na oddelku za anestezijo. - "Kaj delate na oddelku za anestezijo", sem vprašal kolegico. "Kako, kaj delamo?" je odvrnila. "Zjutraj se dobimo anestezisti celotne bolnišnice na svojem oddelku in se razidemo po operacijskih dvoranah." "In potem? Se v pavzi spet dobite?" "Nimamo pavze." Hm. Nič mi ni bilo jasno. "Kaj pa je potem z odnosi? A imate sploh kakšne odnose?" "Ja, saj to je ravno vprašanje." Hec. Rada bi raziskala odnose, odnosov pa ni. V pogovoru smo vendarle ugotovili, da nekakšni odnosi so. Anestezisti delajo v paru (včasih trojki) z anesteziologom. Vedno z drugim. Ne bi strpela vedno z istim. S kakšnim se bolje ujame, s kakšnim slabše. Eni se ne ujamejo. Hm. Potem so vseeno nekakšni odnosi. Mogoče je to smiseln problem: kakšni so odnosi in kakšno je doživljanje odnosov v skupini, ki pravzaprav ne deluje kot skupina; ki je na meji vzpostavljanja skupinske interakcije. Socialnopsihološki problem ali psevdoproblem?
6. Poznavanje paliativne oskrbe pri zdravi populaciji. - O tej temi nismo nič govorili. Lahko se je lotimo kvalitativno, z odprtimi intervjuji, lahko kvantitativno z zaprtimi intervjuji, z anketo. Ali ljudje vedo, kaj je to "paliativna oskrba"; kakšen je njihov odnos do nje: jo odobravajo, sprejemajo, ji nasprotujejo? Kakšen je pravzaprav namen te raziskave? Kaj bi na njeni osnovi storili? Če ljudje ne vejo, kaj pomeni beseda "paliativno", to ne pomeni, da je treba to statistično "dokazati".
7. Kakovost življenja starostnikov v domu (doživljanje). - Raziskava gre lahko v dveh smereh, lahko tudi obe kombiniramo. Eno je raziskovanje kakovosti življenja. Obstajajo vprašalniki, ki vsebujejo vprašanja o bivalnih razmerah, prehrani, dejavnostih, zadovoljstvu oskrbovancev itd.
Če hočemo ugotoviti, ali dom ustreza standardom kakovosti življenja, je najbolje, da uporabimo tak vprašalnik in anketiramo stanovalce. Drugo je raziskovanje doživljanja oskrbovancev - kvalitativno. Pri tem lahko pride do izraza njihovo subjektivno stališče; tisto, kar jim je res pomembno; razpoloženje, ki prevladuje; težave, ki jih ima dana oseba ipd. Lahko ugotovimo, da objektivno merjena kakovost življenja povsem ustreza standardom za domove, človek v domu pa je nesrečen. Kaj bi ukrenili, če bi to ugotovili?
Kvalitativni pristop zahteva spremembo "optike". Namesto da paciente merimo, testiramo, presojamo in ocenjujemo, ali znajo, ali vejo, ali ubogajo, in jih, če ne, grajamo, poučujemo, vzgajamo itd., se raje vživimo v njihov položaj, obujemo njihove čevlje, pogledamo na njihov položaj z njihovega vidika. Tedaj jih bomo bolje razumeli. Ugotovili bomo, da je marsikakšno njihovo ravnanje - od nejemanja zdravil, do neupoštevanja higienskih napotkov ipd. - povsem logična posledica njihovega položaja in ni znamenje njihove nemarnosti, nevednosti, nespoštljivosti itd. (Če ne verjamete, vam bom ob priliki razložil, zakaj sem samovoljno prepolovil dozo zdravil, ki bi jih moral jemati. Zdelo se vam bo logično in mi boste dali prav. Specialist pa mi je - kljub temu, da sem mu povedal, kaj sem storil in zakaj - še naprej predpisal isto, po mojem nepotrebno in pretirano dozo, in me ni vprašal, ali bom vse to tudi zares použil. Ne bom. Zdaj jaz ne razumem njegove logike.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar