Preden preberete ta zapis, je dobro prebrati zapis izpred desetih let, kjer prav tako razpravljam o tem, kako v slovenščini poimenovati "grounded theory" Glaserja in Straussa, to je, kako se odločiti med izrazi "pritlehna", "prizemljena", "utemeljena", "utemeljitvena" teorija. Vsi ti izrazi so bili že uporabljeni v pisanju o tej teoriji (Utemeljena - utemeljitvena - induktivna teorija? 31.10.2010)
V zadnjem času sem vse bolj naklonjen izrazu "prizemljena teorija" iz razlogov, ki govorijo v prid temu izrazu, in iz razlogov, ki zavračajo konkurenčne izraze. Ta izraz je povsem ustrezen prevod izraza "grounded", saj označuje nekaj, kar je "pri tleh" ("ground"), a ni slabšalen. Je v skladu s pojmovanjem "grounded theory" kot induktivne teorije srednjega (ali kratkega) dosega, blizu realnim, na zemlji stoječim entitetam. Drugi izrazi so manj primerni: "pritlehen" označuje moralno nizkotnost. "Utemeljena" naj bi bila vsaka teorija, "velika" in "mala", "prizemljena" in "v oblakih"; ta izraz ne pomeni nič specifičnega. Še bolj čuden je izraz "utemeljitvena"; to pomeni, ki se nanaša na utemeljitev, kar je lastnost utemeljitve ali utemeljevanja. Zapleteno, nespecifično in nejasno. Najbolj ustrezen izraz bi bil "induktivna teorija", a ta izraz bi bila lahko uporabila že Glaser in Strauss, pa ga nista; z razlogom - ker ne poudarja, da gre za teorijo, ki nastaja, tako rekoč raste iz tal, iz zemlje.
Naj to terminološko razpravo dopolnim še z opisom te teorije.
Prizemljena teorija je teorija, ki jo ustvarimo induktivno iz podatkov s postopnim abstrahiranjem in oblikovanjem pojmov in empiričnih postavk (izjav, opazovalnih zapisov, stavkov). Pojem "grounded theory" sta ustvarila Glaser in Strauss, da bi poudarila, da gre za teorijo, ki je ustvarjena induktivno, iz empiričnih podatkov, v nasprotju s "teorijami iz naslanjača" (armchair theory) in "velikimi teorijami", kakršne so teorije klasikov v družboslovju (Marx, Weber, Parsons itd.). Prizemljene teorije so dvakrat prizemljene: ustvarjene so induktivno iz podatkov; nanašajo se na konkretna "mikro" okolja, konkretne skupine, organizacije, institucije in omejujejo svojo veljavnost na okolja, za katera so ustvarjene ("teorije srednjega dosega"). Prevladovanje "velikih" teorij je namreč vodilo do tega, da so raziskovalci pretežno preverjali hipoteze, izvedene iz teh teorij, premalo pozornosti pa so posvečali ustvarjanju novih teorij. Prizemljene teorije, prilagojene konkretnim okoljem, tudi bolje pojasnjujejo dogajanje v teh okoljih kot pojasnitve, ki bi jih deducirali iz "velikih" teorij, namenjenih pojasnjevanju velikih družbeno-zgodovinskih celot.
Sestavine prizemljene teorije so: pojmi, kategorije in propozicije (sodbe). Pojme ustvarimo iz empiričnih postavk tako, da s stalnim primerjanjem abstrahiramo skupne značilnosti več postavk. S primerjanjem pojmov z abstrahiranjem bistvenih skupnih značilnosti ustvarimo kategorije. S povezovanjem kategorij in/ali pojmov v pojmovne mreže ali strukture ugotavljamo zveze med njimi, ki jih opišemo (besedno izrazimo) v obliki opisnih stavkov ali propozicij.
Pri poučevanju kvalitativne metodologije sem svetoval, naj končni izdelek (rezultat) kvalitativne raziskave imenujemo "poskusna teorija". Da ne bi prišlo do nejasnosti in zmede, naj pojasnim. "Poskusna teorija" je "prizemljena teorija". Prizemljena je po načinu svojega nastanka, poskusna pa po provizoričnosti, začasnosti in negotovosti svoje veljavnosti. Ko pravimo, da je poskusna, hočemo reči, da je naša formulacija začasna in da upamo, da jo bodo naslednje raziskave utrdile. Tako poimenovanje ublaži zahtevo, naj formuliramo teorijo, kajti pod "teorijo" občajno pojmujemo nekaj zelo izdelanega, pomembnega in univerzalnega, čemur navadni smrtniki nismo kos. Mi bi pa radi navadne smrtnike naučili izražati svoje teorije, posebno še tiste, ki nastanejo iz resnega raziskovalnega prizadevanja.
četrtek, 17. oktober 2019
sobota, 5. oktober 2019
Kvalitativni intervju: vrste
"Kvalitativni intervju" je abstraktni nadrejeni pojem več različnih vrst intervjujev, ki jim je skupna nestrukturirana ali manj strukturirana in nestandardizirana oblika izvajanja. Kaže, da nekateri pisci prav tekmujejo v naštevanju različnih vrst kvalitativnega intervjuja, tako da je zaželeno skrčiti deset ali več oblik, ki se pojavljajo v literaturi, na nekaj najvažnejših ali najpogostejših. Prej pa navedimo osnovne skupne značilnosti kvalitativnega intervjuja. Te so: spraševanje je ustno, individualno, neposredno iz oči v oči; sprašujemo o subjektivnem doživljanju; srečanje je enkratno ali večkratno; nestandardizirano. Komunikacija je neposredna, verbalna, komplementarna, asimetrična. Omogočena je metakomunikacija o pogovoru. Družbeni odnos je običajno umeten, z asimetrijo statusov raziskovalca in vprašanca; do pogova pride na pobudo raziskovalca; vprašani je običajno predstavnik širše kategorije; njegovo sodelovanje je prostovoljno. Namen intervjuja je razumeti problem ali položaj. Kot medosebni odnos je tak intervju kratkotrajen (lahko ponovljen), konvencionalen, funkcionalen in subjektivno doživet. Pomembna pojava pri izvajanju sta transfer in obramba jaza.
Kvalitativni intervju obravnavajo tudi pod naslovi odprti intervju, globinski intervju, pri čemer se pomeni le bolj ali manj prekrivajo, niso pa enaki. Nekateri bolj ali manj enačijo kvalitativni intervju z narativnim (pripovedovalnim) intevjujem oziroma imajo slednjega za prototip kvalitativnega intevjuja (Lamnek 1995: 70, cit. po Brandstatter 2006: 306). Po naši presoji so poleg narativnega intervjuja še druge oblike intervjuja, ki niso narativne, so pa kvalitativne.
Pomembne vrste kvalitativnega intervjuja so: narativni biografski intervju, narativni tematski intervju, usmerjeni tematski ali fokusni intervju in etnografski ali terenski intervju. Druge vrste intervjujev se izvajajo v okviru posameznih strok (npr. zdravstvena nega, zaposlitveni intervju) ali posameznih terapevtskih smeri (sistemski intervju, gestalt-intervju, psihoanalitični intervju, logoterapevtski intervju itd.). Ti intervjuji vodijo v smeri doseganja svetovalnih ali terapevtskih ciljev, značilnih za določeno metodo in jih tu ne obravnavamo.
Kvalitativni intervju obravnavajo tudi pod naslovi odprti intervju, globinski intervju, pri čemer se pomeni le bolj ali manj prekrivajo, niso pa enaki. Nekateri bolj ali manj enačijo kvalitativni intervju z narativnim (pripovedovalnim) intevjujem oziroma imajo slednjega za prototip kvalitativnega intevjuja (Lamnek 1995: 70, cit. po Brandstatter 2006: 306). Po naši presoji so poleg narativnega intervjuja še druge oblike intervjuja, ki niso narativne, so pa kvalitativne.
Pomembne vrste kvalitativnega intervjuja so: narativni biografski intervju, narativni tematski intervju, usmerjeni tematski ali fokusni intervju in etnografski ali terenski intervju. Druge vrste intervjujev se izvajajo v okviru posameznih strok (npr. zdravstvena nega, zaposlitveni intervju) ali posameznih terapevtskih smeri (sistemski intervju, gestalt-intervju, psihoanalitični intervju, logoterapevtski intervju itd.). Ti intervjuji vodijo v smeri doseganja svetovalnih ali terapevtskih ciljev, značilnih za določeno metodo in jih tu ne obravnavamo.
četrtek, 26. september 2019
Simbolni interakcionizem
Med najpomembnejšimi teoretičnimi izhodišči kvalitativne metodologije je sociološka teorija simbolnega interakcionizma. Simbolna interakcija je medosebna (tudi medskupinska) interakcija s posredovanjem simbolov ali pomenov. Spomnimo se: simbol je znamenje, znak, ki predstavlja neki pomen; pomen nekega predmeta; besede so simboli pojma. Rdeča barva na semaforu je znamenje, ki pomeni "ustavi se". Simboli so kulturni proizvodi, imajo zgodovinsko in družbeno določen pomen, ki se ga mora človek naučiti v procesu socializacije in v neposrednih interakcijah z drugimi ljudmi.
Simbolna interakcija je vzajemno, soodvisno vedenje posameznikov ali skupin, ki uporabljajo skupne simbole, pri čemer usmerjajo svoje ravnanje v odvisnosti od pričakovanj partnerjev v interakciji. Simbolna interakcija je nasprotje neposredne refleksne interakcije.
Ljudje se odzivajo na dražljaje ne le refleksno, ampak predvsem na osnovi pomena, ki ga pripisujejo tem dražljajem. Če sežem v grm, da bi utrgal rožo, in me v prst zbode trn, refleksno odmaknem roko in rečem "au". To je neposredna refleksna interakcija. Če pa mi medicinska sestra na isto mesto zabode iglo, da bi mi vzela kri, držim roko mirno in pogumno zrem v daljavo. Čeprav gre za enake vrste dražljaj, ima v drugem primeru drugačen pomen kot v prvem. V prvem primeru je nepričakovan naključen vbod, ki mu sledi refleksna reakcija, v drugem pa del skrbi za moje zdravje, ko zadržim refleksni odziv in ravnam premišljeno. To je delček simbolne interakcije. Simbolni interakcionizem je torej teoretska sociološka smer, ki nazira vedenje in ravnanje posameznika kot odvisnega od ustaljenih obrazcev soodvisnih simbolno posredovanih ravnanj; odvisnega od pomena, ki ga pripisuje dogodkom, ravnanju, ljudem in stvarem. Tak nazor vključuje več vidikov.
1. Posameznik v interakciji z drugim si sam pri sebi predstavlja, kako se bo njegov partner v interakciji odzval na njegovo ravnanje in tej predstavi prilagodi svoje ravnanje. Z drugimi besedami: v interakciji predvidevam, kakšen odziv bo moje ravnanje povzročilo pri partnerju in na osnovi tega predvidevanja nadzorujem svoje ravnanje. Če predvidevam, da ga bo moje ravnanje razjezilo, se temu dejanju odpovem, ga zadržim. "V jezi bi te udaril, toda s tem bi te tako močno prizadel, da bi se najin odnos prekinil, zato tega raje ne bom storil." Simbolna interakcija je vzajemno, sovisno vedenje posameznikov in skupin, pri katerem se ob uporabi simbolov ravnanje usmerja glede na domnevna pričakovanja partnerjev interakcije
2. Za s. i. ni pomembno, kakšne so stvari "objektivno", ampak kakšne ljudje mislijo, da so. To pomeni tako imenovani "Thomasov teorem", ki se glasi: "Kadar oseba definira neko situacijo kot realno, je ta realna po svojih posledicah." Od tega, kaj si človek misli, da je resnično, je odvisno, kako bo ravnal. Če mislim, da mi hočeš storiti nekaj hudega, se bom branil ali bežal, te morda napadel, čeprav si ti v resnici popolnoma dobronameren in neškodljiv. Ni stvari "po sebi", so samo stvari, ki se jih držijo pomeni. V tem smislu je realnost družbena konstrukcija, saj jo neprestano konstruiramo v interakcijah. Pogajamo se in sporazumevamo o tem, kaj je resnično. Ali kot pravi eden od snovalcev simbolnega interakcionizma, Herbert Blumer: "Ni samoumevnega, po naravi danega pomena, so samo v interakcijah naučeni pomeni." Pomeni se spreminjajo v procesu interakcije.
Naslednja šala lepo ponazori, kako "objektivno" istemu dogodku različni ljudje pripisujejo različne pomene.
Učenec razbije šipo v šolski jedilnici.
Ravnatelj: To je disciplinski problem.
Šolska svetovalka: To je družinski problem.
Hišnik: To je težava za čiščenje.
Medicinska sestra: To je zdravstvena ogroženost.
Učenec: To ni problem.
3. Ta nazor ima posledice za metodo raziskovanja. V okviru s. i. raziskujemo, kako posamezniki pripisujejo pomene objektom, dogodkom in izkušnjam. Raziskovalec gleda na svet iz zornega kota subjektov raziskave. Cilj raziskave je rekonstrukcija subjektovega gledišča; subjektivnih teorij ljudi, ki jih uporabljajo za pojasnjevanje sveta (o zdravju in bolezni, o svetovanju, o institucijah, o svojem ravnanju ipd.). Na ta način rekonstruiramo družbene svetove ljudi. Ne sprašujemo "zakaj", ampak "kako" in "čemu". Zanimajo nas strukture tu in sedaj, ne vzroki; zanimajo nas odnosi ne variable. Raziskovalec je v neposrednem stiku z raziskovanimi (terensko delo). Uporabljamo prilagodljive refleksivne postopke, to je, neprestano preverjamo svoje opise, tako da jih damo v branje subjektom. Vživljamo se v raziskovane, v njihove vloge. Pri terenskem delu skupaj z raziskovanimi se pojavi problem, znan kot "going native" (postati domorodec), to je, da se raziskovalec preveč identificira z raziskovanimi in izgubi raziskovalno distanco. Velja torej, da se skušamo vživeti v raziskovane in njihov položaj, vendar pri tem ne izgubimo raziskovalne distance.
Med pomembnimi predhodniki in avtorji s. i. se omenjajo (letnice pomembnih publikacij):
Simbolna interakcija je vzajemno, soodvisno vedenje posameznikov ali skupin, ki uporabljajo skupne simbole, pri čemer usmerjajo svoje ravnanje v odvisnosti od pričakovanj partnerjev v interakciji. Simbolna interakcija je nasprotje neposredne refleksne interakcije.
Ljudje se odzivajo na dražljaje ne le refleksno, ampak predvsem na osnovi pomena, ki ga pripisujejo tem dražljajem. Če sežem v grm, da bi utrgal rožo, in me v prst zbode trn, refleksno odmaknem roko in rečem "au". To je neposredna refleksna interakcija. Če pa mi medicinska sestra na isto mesto zabode iglo, da bi mi vzela kri, držim roko mirno in pogumno zrem v daljavo. Čeprav gre za enake vrste dražljaj, ima v drugem primeru drugačen pomen kot v prvem. V prvem primeru je nepričakovan naključen vbod, ki mu sledi refleksna reakcija, v drugem pa del skrbi za moje zdravje, ko zadržim refleksni odziv in ravnam premišljeno. To je delček simbolne interakcije. Simbolni interakcionizem je torej teoretska sociološka smer, ki nazira vedenje in ravnanje posameznika kot odvisnega od ustaljenih obrazcev soodvisnih simbolno posredovanih ravnanj; odvisnega od pomena, ki ga pripisuje dogodkom, ravnanju, ljudem in stvarem. Tak nazor vključuje več vidikov.
1. Posameznik v interakciji z drugim si sam pri sebi predstavlja, kako se bo njegov partner v interakciji odzval na njegovo ravnanje in tej predstavi prilagodi svoje ravnanje. Z drugimi besedami: v interakciji predvidevam, kakšen odziv bo moje ravnanje povzročilo pri partnerju in na osnovi tega predvidevanja nadzorujem svoje ravnanje. Če predvidevam, da ga bo moje ravnanje razjezilo, se temu dejanju odpovem, ga zadržim. "V jezi bi te udaril, toda s tem bi te tako močno prizadel, da bi se najin odnos prekinil, zato tega raje ne bom storil." Simbolna interakcija je vzajemno, sovisno vedenje posameznikov in skupin, pri katerem se ob uporabi simbolov ravnanje usmerja glede na domnevna pričakovanja partnerjev interakcije
2. Za s. i. ni pomembno, kakšne so stvari "objektivno", ampak kakšne ljudje mislijo, da so. To pomeni tako imenovani "Thomasov teorem", ki se glasi: "Kadar oseba definira neko situacijo kot realno, je ta realna po svojih posledicah." Od tega, kaj si človek misli, da je resnično, je odvisno, kako bo ravnal. Če mislim, da mi hočeš storiti nekaj hudega, se bom branil ali bežal, te morda napadel, čeprav si ti v resnici popolnoma dobronameren in neškodljiv. Ni stvari "po sebi", so samo stvari, ki se jih držijo pomeni. V tem smislu je realnost družbena konstrukcija, saj jo neprestano konstruiramo v interakcijah. Pogajamo se in sporazumevamo o tem, kaj je resnično. Ali kot pravi eden od snovalcev simbolnega interakcionizma, Herbert Blumer: "Ni samoumevnega, po naravi danega pomena, so samo v interakcijah naučeni pomeni." Pomeni se spreminjajo v procesu interakcije.
Naslednja šala lepo ponazori, kako "objektivno" istemu dogodku različni ljudje pripisujejo različne pomene.
Učenec razbije šipo v šolski jedilnici.
Ravnatelj: To je disciplinski problem.
Šolska svetovalka: To je družinski problem.
Hišnik: To je težava za čiščenje.
Medicinska sestra: To je zdravstvena ogroženost.
Učenec: To ni problem.
3. Ta nazor ima posledice za metodo raziskovanja. V okviru s. i. raziskujemo, kako posamezniki pripisujejo pomene objektom, dogodkom in izkušnjam. Raziskovalec gleda na svet iz zornega kota subjektov raziskave. Cilj raziskave je rekonstrukcija subjektovega gledišča; subjektivnih teorij ljudi, ki jih uporabljajo za pojasnjevanje sveta (o zdravju in bolezni, o svetovanju, o institucijah, o svojem ravnanju ipd.). Na ta način rekonstruiramo družbene svetove ljudi. Ne sprašujemo "zakaj", ampak "kako" in "čemu". Zanimajo nas strukture tu in sedaj, ne vzroki; zanimajo nas odnosi ne variable. Raziskovalec je v neposrednem stiku z raziskovanimi (terensko delo). Uporabljamo prilagodljive refleksivne postopke, to je, neprestano preverjamo svoje opise, tako da jih damo v branje subjektom. Vživljamo se v raziskovane, v njihove vloge. Pri terenskem delu skupaj z raziskovanimi se pojavi problem, znan kot "going native" (postati domorodec), to je, da se raziskovalec preveč identificira z raziskovanimi in izgubi raziskovalno distanco. Velja torej, da se skušamo vživeti v raziskovane in njihov položaj, vendar pri tem ne izgubimo raziskovalne distance.
Med pomembnimi predhodniki in avtorji s. i. se omenjajo (letnice pomembnih publikacij):
Charles Horton Cooley (1902), John Dewey (1930), George Herbert Mead (1934 , Čikaška šola: H. W. I. Thomas (1931). Kasneje: A. Strauss, B. Glaser, N. K. Denzin, H. Becker, H. Blumer.
Viri: Blumer, H. (1969). Symbolic Interactionism: Perspective and Method. Englewood Cliffs, NJ, Prentice-Hall.
petek, 16. november 2018
Priporočam!
https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/0142159X.2018.1497149?fbclid=IwAR0vVucC_yLprtzUAEy_HAqEtm8rxnhhCxZfvnC_sWLzzQvfVH-VgPWt8-k&#.W9CUf5hVuw0.twitter
petek, 19. februar 2016
"Kvalitativno" se nadaljuje (dopolnjeno 11.8.18)
Bralce tega bloga obveščam, da sem z začetkom študijskega leta 2015/2016 prenehal sodelovati tako s Fakulteto za zdravstvo Jesenice kot tudi s programom Socialne gerontologije na Alma mater europea, Evropski center Maribor.
Pri delu s študenti sem dobil marsikatero sugestijo za obravnavanje metodoloških vprašanj na blogu, spodbujala so me njihova vprašanja in zanimive seminarske naloge. Za te spodbude se zahvaljujem študentom obeh ustanov.
Ta vir idej za pisanje je sedaj ugasnil, kljub temu pa nameravam s pisanjem nadaljevati. Kam in kako se bom usmeril, še ne vem, a področje kvalitativne metodologije je obširno in upam, da bom našel način, da ohranjam te strani žive.
Bralci bloga mi lahko zastavijo vprašanja, na katera bi želeli odgovor, kar v obliki komentarja na ta ali kak drug prispevek.
Hvala za dosedanjo pozornost.
Nekaj podatkov:
Pri delu s študenti sem dobil marsikatero sugestijo za obravnavanje metodoloških vprašanj na blogu, spodbujala so me njihova vprašanja in zanimive seminarske naloge. Za te spodbude se zahvaljujem študentom obeh ustanov.
Ta vir idej za pisanje je sedaj ugasnil, kljub temu pa nameravam s pisanjem nadaljevati. Kam in kako se bom usmeril, še ne vem, a področje kvalitativne metodologije je obširno in upam, da bom našel način, da ohranjam te strani žive.
Bralci bloga mi lahko zastavijo vprašanja, na katera bi želeli odgovor, kar v obliki komentarja na ta ali kak drug prispevek.
Hvala za dosedanjo pozornost.
Nekaj podatkov:
Blog sem začel pisati leta 2010. Do sedaj sem priobčil 108 objav, skupno število ogledov do avg. 2018 je
27223,
od tega 17194 iz Slovenije, ostalo iz drugih držav, med njimi največ iz Rusije (4487), Ukrajine (1365), ZDA (1355). Največ ogledov imajo prispevki "Tehnike kodiranja" (2874), "Narativna analiza" (582), "Tematska analiza" (4649) in stran "Od odprtega kodiranja do poskusne teorije" (879).27223,
četrtek, 30. april 2015
Kvalitativno v socialni gerontologiji (5) - Qualitative research in social gerontology (5)
Gerontološko problematiko bi lahko obravnavali v treh kategorijah: v kategoriji "normalne starosti" in prilagajanja nanjo; v kategoriji starosti, ki je bistveno prizadeta zaradi take ali drugačne patologije (telesna bolezen ali hendikepiranost, duševna bolezen ali odvisnost, odnosna patologija z zlorabo starega človeka) in v kategoriji starosti, ki je prizadeta zaradi družbeno-ekonomske situacije (vojna, tranzicija, revščina ipd.).
Alen Župan v nalogi Spremembe v socialnih odnosih starejših oseb v revščini na osnovi intervjuja z dvema starejšima moškima, ki obiskujeta javno kuhinjo, analizira stari osebi, ki sta pristali tako rekoč na dnu kategorije revnih. Vendar je očitno, da je pri enem od njiju osnovni vzrok drsenja navzdol alkoholizem, h kateremu je prispevala udeležba v vojni formaciji in katerega posledice agravira tranzicijska družbeno-ekonomska situacija, drugi pa je predvsem žrtev družbene tranzicije, lahko bi rekli "nedolžna žrtev" nespoštovanja pogodbe ali poslovnega kriminala. V prvem primeru alkoholizem, ki ni nujna posledica sodelovanja v vojni, povzroči izgubo državne službe, s tem dohodka razen skromne socialne pomoči, in razpad družine ter osebnostno propadanje. Ironično je edina pozitivna plat v življenju tako prizadetega človeka, zavest, da je uspešno branil domovino, ostanek ljubezni do žene, ki ga je zapustila, edini smiselni socialni stik in socialna mreža pa - poleg sosedov - druščina starih soborcev, zaradi katere je pristal v tem položaju. V drugem primeru je revščina posledica izgube službe zaradi propada in privatizacije državnega podjetja. Izpad dohodka ne omogoča investirati v registracijo poslovne dejavnosti, s katero se je v preteklosti že uspešno ukvarjal in ki bi ga verjetno spravila iz nezavidljivega položaja, ampak vodi v negativni začarani krog: ker nima denarja, ne more vzdrževati socialnih stikov in si s tem zapira možnosti novega zagona, se izolira, postaja depresiven. Temu se pridružuje dejstvo, da te dejavnosti nima komu predati. Pozitivno dejstvo v tem položaju je ohranjena funkcionalna družina. Ob vsem tem vidimo, da k revščini in njenemu nadaljevanju prispeva kombinacija dejavnikov (multipla kavzalnost). Opazimo, da sistemi družbene pomoči dokaj dobro delujejo in omogočajo preživetje.
Ivana Živoder - Ocena kakovosti življenja starejših oseb v primerjavi med zavodskim in zunajzavodskim bivanjem - je primerjala tri starejše osebe: ena živi v domu starejših, druga v lastnem domu, tretja v lastnem domu, poleg tega pa uporablja storitve Gerontološkega centra. Vse tri so se prilagodile na spremenjene pogoje po upokojitvi, kar je v skladu s teorijo homeostaze R. Cumminsa. Izražajo visoko stopnjo samoorganizacije (kar je v skladu s teorijo aktivnosti), tudi samozadostnost (uživanje v samoti) in so zadovoljne z življenjem v pokoju. Poročajo o izpolnjenem življenju, "bogastvu v skromnosti", občutku povezanosti z družino, zavesti o negotovosti v življenju. Pred kaotičnostjo sodobnega dogajanja v svetu se zavestno zapirajo v svoj mali svet. Ohranjajo optimističen, pozitiven pogled na življenje. Razlike glede na način bivanja (v domu, doma, doma in GC) so v skladu s pričakovanji glede na teorijo Granovetterja o šibkih in močnih vezeh (Ljudje, ki so močno povezani z družino, nimajo informacij o dogajanjih zunaj družine v primerjavi s samskimi). Tisti, ki živijo doma in uporabljajo storitve Gerontološkega centra, so bolje informirani o možnostih različnih pomoči in storitev za stare kot tisti, ki živijo doma in ne uporabljajo GC. Družina ščiti a hkrati zapira pred svetom.
Mateja Znika, Prilagoditev na upokojitev vitalnih starejših žensk v mestnem okolju obravnava naslednje teme: prehod v pokoj, odnos okolja do upokojenke, odnos do poklicnega dela, samopodoba, dejavnosti, še posebej nadaljevanje poklicne/strokovne dejavnosti, družabne dejavnosti, način življenja. V zvezi s prehodom v upokojenski stan se omenja priprava na upokojitev in njeni dve sestavini: načrtovanje izrabe časa in vrste dejavnosti ter čustveni ton pričakovanja na upokojitev, ki je lahko pozitiven ali negativen (radostno pričakovanje ali bojazen pred praznino). V zvezi z načrtovanjem časa je predvsem pomembno predvidevanje morebitnega delnega nadaljevanja poklicne dejavnosti (honorarna zaposlitev ali prostovoljstvo), posebno v primeru, ko človeka njegovno strokovno delo notranje izpolnjuje. Nasproti temu je situacija, ko poklicno delo človeka ne izpolnjuje. Upokojitev povzroči spremembe v življenju družine: član družine, ki je bil prej večji del dneva odsoten od doma, je zdaj prisoten, kar vodi do reorganizacije vlog in opravil, ki jo družina lahko brez težav sprejme, ali pa se v zvezi s tem pojavijo odnosne napetosti. Po upokojitvi se s staranjem spreminja tudi samopodoba: te spremembe so lahko bolj ali manj izrazite in na različnih področjih: telesne spremembe (splošna upočasnjenost, hitrejša utrujenost), osebnostne spremembe (večja modrost). Glede socialne mreže lahko zaznamo socialno ekspanzijo (širjenje socialne mreže, pogostejši stiki, poglobljeni stiki) ali pa, nasprotno, socialno redukcijo (umik v zasebnost, krčenje števila stikov, pogostosti stikov, globine odnosov) oziroma selektivno redukcijo (osredotočenje na manjše število kvalitetnih stikov). Podobno velja tudi za dejavnosti. Glede števila dejavnosti zaznamo lahko ekspanzijo ali redukcijo glede na prejšnje stanje. Glede vrste dejavnosti je možen pojav kompenzacije nekdanjega prikrajšanja (več branja, več kulturnih dejavnosti, pogostejša srečanja s prijatelji). Značilno občutje v odnosu do celote življenja po upokojitvi je lahko pozitivno (občutje svobode, sproščenosti, polnosti) ali pa negativno (občutje izločenosti, izgube, praznine).
Alen Župan v nalogi Spremembe v socialnih odnosih starejših oseb v revščini na osnovi intervjuja z dvema starejšima moškima, ki obiskujeta javno kuhinjo, analizira stari osebi, ki sta pristali tako rekoč na dnu kategorije revnih. Vendar je očitno, da je pri enem od njiju osnovni vzrok drsenja navzdol alkoholizem, h kateremu je prispevala udeležba v vojni formaciji in katerega posledice agravira tranzicijska družbeno-ekonomska situacija, drugi pa je predvsem žrtev družbene tranzicije, lahko bi rekli "nedolžna žrtev" nespoštovanja pogodbe ali poslovnega kriminala. V prvem primeru alkoholizem, ki ni nujna posledica sodelovanja v vojni, povzroči izgubo državne službe, s tem dohodka razen skromne socialne pomoči, in razpad družine ter osebnostno propadanje. Ironično je edina pozitivna plat v življenju tako prizadetega človeka, zavest, da je uspešno branil domovino, ostanek ljubezni do žene, ki ga je zapustila, edini smiselni socialni stik in socialna mreža pa - poleg sosedov - druščina starih soborcev, zaradi katere je pristal v tem položaju. V drugem primeru je revščina posledica izgube službe zaradi propada in privatizacije državnega podjetja. Izpad dohodka ne omogoča investirati v registracijo poslovne dejavnosti, s katero se je v preteklosti že uspešno ukvarjal in ki bi ga verjetno spravila iz nezavidljivega položaja, ampak vodi v negativni začarani krog: ker nima denarja, ne more vzdrževati socialnih stikov in si s tem zapira možnosti novega zagona, se izolira, postaja depresiven. Temu se pridružuje dejstvo, da te dejavnosti nima komu predati. Pozitivno dejstvo v tem položaju je ohranjena funkcionalna družina. Ob vsem tem vidimo, da k revščini in njenemu nadaljevanju prispeva kombinacija dejavnikov (multipla kavzalnost). Opazimo, da sistemi družbene pomoči dokaj dobro delujejo in omogočajo preživetje.
Ivana Živoder - Ocena kakovosti življenja starejših oseb v primerjavi med zavodskim in zunajzavodskim bivanjem - je primerjala tri starejše osebe: ena živi v domu starejših, druga v lastnem domu, tretja v lastnem domu, poleg tega pa uporablja storitve Gerontološkega centra. Vse tri so se prilagodile na spremenjene pogoje po upokojitvi, kar je v skladu s teorijo homeostaze R. Cumminsa. Izražajo visoko stopnjo samoorganizacije (kar je v skladu s teorijo aktivnosti), tudi samozadostnost (uživanje v samoti) in so zadovoljne z življenjem v pokoju. Poročajo o izpolnjenem življenju, "bogastvu v skromnosti", občutku povezanosti z družino, zavesti o negotovosti v življenju. Pred kaotičnostjo sodobnega dogajanja v svetu se zavestno zapirajo v svoj mali svet. Ohranjajo optimističen, pozitiven pogled na življenje. Razlike glede na način bivanja (v domu, doma, doma in GC) so v skladu s pričakovanji glede na teorijo Granovetterja o šibkih in močnih vezeh (Ljudje, ki so močno povezani z družino, nimajo informacij o dogajanjih zunaj družine v primerjavi s samskimi). Tisti, ki živijo doma in uporabljajo storitve Gerontološkega centra, so bolje informirani o možnostih različnih pomoči in storitev za stare kot tisti, ki živijo doma in ne uporabljajo GC. Družina ščiti a hkrati zapira pred svetom.
Mateja Znika, Prilagoditev na upokojitev vitalnih starejših žensk v mestnem okolju obravnava naslednje teme: prehod v pokoj, odnos okolja do upokojenke, odnos do poklicnega dela, samopodoba, dejavnosti, še posebej nadaljevanje poklicne/strokovne dejavnosti, družabne dejavnosti, način življenja. V zvezi s prehodom v upokojenski stan se omenja priprava na upokojitev in njeni dve sestavini: načrtovanje izrabe časa in vrste dejavnosti ter čustveni ton pričakovanja na upokojitev, ki je lahko pozitiven ali negativen (radostno pričakovanje ali bojazen pred praznino). V zvezi z načrtovanjem časa je predvsem pomembno predvidevanje morebitnega delnega nadaljevanja poklicne dejavnosti (honorarna zaposlitev ali prostovoljstvo), posebno v primeru, ko človeka njegovno strokovno delo notranje izpolnjuje. Nasproti temu je situacija, ko poklicno delo človeka ne izpolnjuje. Upokojitev povzroči spremembe v življenju družine: član družine, ki je bil prej večji del dneva odsoten od doma, je zdaj prisoten, kar vodi do reorganizacije vlog in opravil, ki jo družina lahko brez težav sprejme, ali pa se v zvezi s tem pojavijo odnosne napetosti. Po upokojitvi se s staranjem spreminja tudi samopodoba: te spremembe so lahko bolj ali manj izrazite in na različnih področjih: telesne spremembe (splošna upočasnjenost, hitrejša utrujenost), osebnostne spremembe (večja modrost). Glede socialne mreže lahko zaznamo socialno ekspanzijo (širjenje socialne mreže, pogostejši stiki, poglobljeni stiki) ali pa, nasprotno, socialno redukcijo (umik v zasebnost, krčenje števila stikov, pogostosti stikov, globine odnosov) oziroma selektivno redukcijo (osredotočenje na manjše število kvalitetnih stikov). Podobno velja tudi za dejavnosti. Glede števila dejavnosti zaznamo lahko ekspanzijo ali redukcijo glede na prejšnje stanje. Glede vrste dejavnosti je možen pojav kompenzacije nekdanjega prikrajšanja (več branja, več kulturnih dejavnosti, pogostejša srečanja s prijatelji). Značilno občutje v odnosu do celote življenja po upokojitvi je lahko pozitivno (občutje svobode, sproščenosti, polnosti) ali pa negativno (občutje izločenosti, izgube, praznine).
Kvalitativno v socialni gerontologiji (4) - Qualitative research in social gerontology (4)
Mara Županić, Zadovoljstvo starejših ljudi s kakovostjo življenja in socialno oporo krajevne skupnosti. Teme: način opravljanja dnevnih dejavnosti, priljubljene dejavnosti, obvezne dejavnosti (delo), družbeno sodelovanje, zdravstveno stanje, zadovoljstvo z zdravstvenimi storitvami, materialni položaj, odnosi z družino, stališče do odhoda v dom. Starejši lahko potrebuje ali ne potrebuje pomoč drugega pri večjem ali manjšem številu dnevnih opravil telesne nege ali gospodinjskih opravil. Pomoč mu lahko nudijo drugi člani družine, sosedje, prijatelji ali pa institucije (patronaža). Dnevne dejavnosti bi lahko razdelili na pridobitno ali prostovoljno delo, delo kot obvezo znotraj družine (varovanje otrok ipd.) in neobvezna opravila in hobije (delo na vrtu). Opazimo težnjo, da s starostjo upadata zmožnost in pripravljenost za pridobitno delo ali dogovorjena, obvezna opravila znotraj družine; pride do opuščanja dela in obveznosti. Prav tako zaznamo nenaklonjenost sodelovanju v formalnih organizacijah civilne družbe, umik v zasebnost. Pri ocenjevanju kakovosti svojega življenja se ljudje primerjajo bolj s slabšimi možnostmi kot z boljšimi ("lahko bi bilo slabše") in so s svojim življenjem zadovoljni. Občutku, da si družini v breme, bi se želeli izogniti: smrt je boljša možnost kot biti v breme družini. Do sprememb svojega videza so stari lahko bolj ali manj ravnodušni; so bolje ali slabše sprijaznjeni z njimi. Glede zadovoljstva z zdravstvom opazimo nasprotje med zadovoljstvom z osebnim zdravnikom in nezadovoljstvom s sistemom. Glede odhoda v dom pa nekateri vidijo to kot realno in sprejemljivo zadnjo možnost, drugi pa nikakor ne želijo v dom, upajo, da jih bo oskrbovala družina in se pri tem sklicujejo na svoje "roditeljske" zasluge in pravice.
Sanja Zoranić, Kakovost življenja žensk v tretjem življenjskem obdobju in telesna dejavnost. - Po upokojitvi se marsikdo znajde v nekakšni praznini (limbo), počuti se izgubljenega, ker nima več prejšnjih obveznosti. Morda je njegov pogled uprt v preteklost in žaluje za nekdanjimi zaposlitvami in sodelavci. Potem pa spozna, da pokoj odpira nove možnosti, novo svobodo in nove izbire. Ena od teh novih možnosti je telesna dejavnost, ki je lahko bolj vsestranska in ji lahko namenimo več časa kot pred upokojitvijo. Ugotavljamo, da je ena od možnosti, da se telesna dejavnost zmanjša in vsebinsko omeji; druga možnost je, da človek nadaljuje s prejšnjo ravnijo telesne dejavnosti in tretja možnost, da se telesni dejavnosti bolj posveti, da ji nameni več časa, in da je telesno dejaven na več različnih načinov. Upoštevati pa moramo, da živimo v družbi, kjer še marsikje velja norma, naj starejši človek ne bo telesno dejaven, naj se ne napreza, naj raje počiva, saj si je to s preteklim delom zaslužil. To pričakovanje okolja lahko zavira pripravljenost starejših, da bi bili telesno dejavni. To verjetno v še večji meri velja za ženske kot za moške, saj se v nekaterih okoljih ženskam ni spodobilo ukvarjati se s športom. Ne preseneča, da ena od naših intervjuvank pravi, da bi se ukvarjala s tekom, a se boji, da bi jo obrekovali - to pomeni, da je telesna dejavnost negativno sankcionirana. Med telesnimi dejavnostmi starejših žensk se pojavljajo sprehodi, tudi daljši, kjer se telesna dejavnost lahko združuje z družabnostjo; dalje vrtnarjenje in poljedelstvo in - nekoliko nedoločno - bivanje zunaj, ki vključuje različna opravila zunaj hiše; in nazadnje tudi športne dejavnosti, kot je tek. Telesno dejavnost starejših žensk podpirajo njihove vrednote samostojnosti, neodvisnosti, koristnosti za družino, skrb za telesni videz, predvsem pa skrb za zdravje. Podpira jo tudi družina, če so odnosi dobri. Če podporni dejavniki prevladajo nad zaviralnimi, se lahko ženska posveča telesni dejavnosti in razvije se pozitivni začarani krog: s svojo dejavnostjo prispeva k vse boljši kondiciji, boljšemu zdravju in uspešnosti svoje dejavnosti (produktivnosti), kar jih motivira za nadaljevanje telesne dejavnosti. Ženske subjektivno doživljajo telesno dejavnost izrazito pozitivno in ji pripisujejo svoje dobro počutje, zdravje in mladostnost tudi v zelo poznih letih.
Mirjana Telebuh, Vključenost v družabne dejavnosti in zadovoljstvo starih ljudi. - Teme: vrsta družabnih dejavnosti, razlika med vključenostjo pred in po upokojitvi, vključenost, ovire vključevanju, družabne dejavnosti in kakovost življenja. Starejši ženski, ki sta bili intervjuvani, navajata različne dejavnosti, ki naj bi sodile med družabne dejavnosti: izlete, potovanja, kulturne dejavnosti, sodelovanje v cerkvi v civilno-družbenih organizacijah, pa vse do preproste družabnosti ob kavi. V primerjavi z življenjem pred upokojitvijo je družabno življenje po upokojitvi lahko pestrejše zaradi večje svobode in več časa, lahko pa manj pestro, predvsem zaradi izgube zakonca, slabega zdravja ipd. Tudi na tem področju bi lahko oblikovali podoben model odnosov med pojmi kot v primeru telesne dejavnosti. K podpornim in pospeševalnim dejavnikom družbenega udejstvovanja sodijo: veljavno družbeno vrednotenje družabnosti kot nečesa pozitivnega, vrednota vključevanja in prispevanja h kakovosti življenja v svojem okolju, kot tudi vzpodbudno stališče družine. Zaviralni dejavniki so: slabo zdravstveno stanje oziroma oslabelost (utrujenost), šibko materialno stanje, dolžnostne zaposlitve v družini (varstvo otrok, skrb za gospodinjstvo), strah družine pred poškodbami (npr. na izletih). Če pospeševalni dejavniki prevladajo in se stareši človek vključuje v družabne dejavnosti, to prispeva k njegovemu občutku vključenosti in pripadnosti, krepi se njegova socialna oporna mreža, prispeva k informiranosti in splošni razgledanosti - skratka, k večji kakovosti življenja. Če prevladajo zaviralni dejavniki, se star človek vse bolj izolira, kar povzroča pri njem občutke osamljenosti, izključenosti, odvečnosti. Ima pa tudi realno manj informacijske, emocionalne in stvarne opore v svojem okolju.
Melita Sajko, Dobrobit starejših oseb v medgeneracijskem stiku z mladostnicami-prostovoljkami. - Teme: pomembni dogodki v življenju starih, doživljanje bivanja v domu, doživljanje mladih, motivacija za sodelovanje s prostovoljkami. Starejši stanovalki doma doživljata veliko razliko med starimi in mladimi, ki izvirajo iz drugih družbenih okoliščin (ni vojne, revščine) in drugačne, bolj dopustljive vzgoje. Mladi naj bi bili bolj sproščeni, polni življenja, veseli, svobodnejši a vseeno vljudni; po drugi strani pa tudi pretirano razpuščeni, nespoštljivi, nevzgojeni. Sodelovanje s prostovoljkami je prijetno in koristno. Prostovoljke nudijo stvarno, emocionalno in informacijsko pomoč: starejšim berejo, jim povečujejo tekste v računalniku, da jih lažje sami berejo, se pogovarjajo o prebranem; seznanjajo jih z novo tehnologijo; preženejo dolgčas, vnašajo vedrino in prijetno razpoloženje v skupino. V stiku z njimi se starke počutijo mlajše. Pomoč je recipročna: stanovalke doma učijo mlade ročnih del, jim posredujejo življenjske moralne nauke, modrosti in usmeritve.
Sanja Zoranić, Kakovost življenja žensk v tretjem življenjskem obdobju in telesna dejavnost. - Po upokojitvi se marsikdo znajde v nekakšni praznini (limbo), počuti se izgubljenega, ker nima več prejšnjih obveznosti. Morda je njegov pogled uprt v preteklost in žaluje za nekdanjimi zaposlitvami in sodelavci. Potem pa spozna, da pokoj odpira nove možnosti, novo svobodo in nove izbire. Ena od teh novih možnosti je telesna dejavnost, ki je lahko bolj vsestranska in ji lahko namenimo več časa kot pred upokojitvijo. Ugotavljamo, da je ena od možnosti, da se telesna dejavnost zmanjša in vsebinsko omeji; druga možnost je, da človek nadaljuje s prejšnjo ravnijo telesne dejavnosti in tretja možnost, da se telesni dejavnosti bolj posveti, da ji nameni več časa, in da je telesno dejaven na več različnih načinov. Upoštevati pa moramo, da živimo v družbi, kjer še marsikje velja norma, naj starejši človek ne bo telesno dejaven, naj se ne napreza, naj raje počiva, saj si je to s preteklim delom zaslužil. To pričakovanje okolja lahko zavira pripravljenost starejših, da bi bili telesno dejavni. To verjetno v še večji meri velja za ženske kot za moške, saj se v nekaterih okoljih ženskam ni spodobilo ukvarjati se s športom. Ne preseneča, da ena od naših intervjuvank pravi, da bi se ukvarjala s tekom, a se boji, da bi jo obrekovali - to pomeni, da je telesna dejavnost negativno sankcionirana. Med telesnimi dejavnostmi starejših žensk se pojavljajo sprehodi, tudi daljši, kjer se telesna dejavnost lahko združuje z družabnostjo; dalje vrtnarjenje in poljedelstvo in - nekoliko nedoločno - bivanje zunaj, ki vključuje različna opravila zunaj hiše; in nazadnje tudi športne dejavnosti, kot je tek. Telesno dejavnost starejših žensk podpirajo njihove vrednote samostojnosti, neodvisnosti, koristnosti za družino, skrb za telesni videz, predvsem pa skrb za zdravje. Podpira jo tudi družina, če so odnosi dobri. Če podporni dejavniki prevladajo nad zaviralnimi, se lahko ženska posveča telesni dejavnosti in razvije se pozitivni začarani krog: s svojo dejavnostjo prispeva k vse boljši kondiciji, boljšemu zdravju in uspešnosti svoje dejavnosti (produktivnosti), kar jih motivira za nadaljevanje telesne dejavnosti. Ženske subjektivno doživljajo telesno dejavnost izrazito pozitivno in ji pripisujejo svoje dobro počutje, zdravje in mladostnost tudi v zelo poznih letih.
Mirjana Telebuh, Vključenost v družabne dejavnosti in zadovoljstvo starih ljudi. - Teme: vrsta družabnih dejavnosti, razlika med vključenostjo pred in po upokojitvi, vključenost, ovire vključevanju, družabne dejavnosti in kakovost življenja. Starejši ženski, ki sta bili intervjuvani, navajata različne dejavnosti, ki naj bi sodile med družabne dejavnosti: izlete, potovanja, kulturne dejavnosti, sodelovanje v cerkvi v civilno-družbenih organizacijah, pa vse do preproste družabnosti ob kavi. V primerjavi z življenjem pred upokojitvijo je družabno življenje po upokojitvi lahko pestrejše zaradi večje svobode in več časa, lahko pa manj pestro, predvsem zaradi izgube zakonca, slabega zdravja ipd. Tudi na tem področju bi lahko oblikovali podoben model odnosov med pojmi kot v primeru telesne dejavnosti. K podpornim in pospeševalnim dejavnikom družbenega udejstvovanja sodijo: veljavno družbeno vrednotenje družabnosti kot nečesa pozitivnega, vrednota vključevanja in prispevanja h kakovosti življenja v svojem okolju, kot tudi vzpodbudno stališče družine. Zaviralni dejavniki so: slabo zdravstveno stanje oziroma oslabelost (utrujenost), šibko materialno stanje, dolžnostne zaposlitve v družini (varstvo otrok, skrb za gospodinjstvo), strah družine pred poškodbami (npr. na izletih). Če pospeševalni dejavniki prevladajo in se stareši človek vključuje v družabne dejavnosti, to prispeva k njegovemu občutku vključenosti in pripadnosti, krepi se njegova socialna oporna mreža, prispeva k informiranosti in splošni razgledanosti - skratka, k večji kakovosti življenja. Če prevladajo zaviralni dejavniki, se star človek vse bolj izolira, kar povzroča pri njem občutke osamljenosti, izključenosti, odvečnosti. Ima pa tudi realno manj informacijske, emocionalne in stvarne opore v svojem okolju.
Melita Sajko, Dobrobit starejših oseb v medgeneracijskem stiku z mladostnicami-prostovoljkami. - Teme: pomembni dogodki v življenju starih, doživljanje bivanja v domu, doživljanje mladih, motivacija za sodelovanje s prostovoljkami. Starejši stanovalki doma doživljata veliko razliko med starimi in mladimi, ki izvirajo iz drugih družbenih okoliščin (ni vojne, revščine) in drugačne, bolj dopustljive vzgoje. Mladi naj bi bili bolj sproščeni, polni življenja, veseli, svobodnejši a vseeno vljudni; po drugi strani pa tudi pretirano razpuščeni, nespoštljivi, nevzgojeni. Sodelovanje s prostovoljkami je prijetno in koristno. Prostovoljke nudijo stvarno, emocionalno in informacijsko pomoč: starejšim berejo, jim povečujejo tekste v računalniku, da jih lažje sami berejo, se pogovarjajo o prebranem; seznanjajo jih z novo tehnologijo; preženejo dolgčas, vnašajo vedrino in prijetno razpoloženje v skupino. V stiku z njimi se starke počutijo mlajše. Pomoč je recipročna: stanovalke doma učijo mlade ročnih del, jim posredujejo življenjske moralne nauke, modrosti in usmeritve.
Naročite se na:
Objave (Atom)