KAKO PREVAJAMO "EXPERIENCE"?

Angleška beseda "experience" ima dva zelo različna pomena, Pomeni "izkustvo" v pomenu objektivnih empiriričnih podatkov, pomeni pa tudi subjektivno zavestno "doživljanje".

V tuji literaturi v angleščini pogosto naletim na izraz "experience" in ugotavljam, da ga v slovenščini dosledno prevajajo z "izkustvo". Je tak prevod ustrezen? Kako prevajamo in kako razumemo to besedo? Odgovor na to vprašanje se mi zdi pomemben predvsem zato, da bi zagotovili ustrezno razumevanje in razlikovanje različnih pomenov, ko razpravljamo o psihološki in sociološki teoriji in o kvalitativni metodi.

Kaj pomeni beseda "izkustvo" v slovenščini?

Angleško-slovenski slovar (A. Grad, Glotta, Obzorja Maribor 1993) :

experience ... izkušnja, izkustvo; doživljaj ... experienced izkušen

SSKJ: 

izkustven tudi skustven ... ki temelji predvsem na  čutnem dojemanju, opazovanju: izkustvena metoda; izkustveno znanje / izkustveni in duhovni svet; teoretične in izkustvene vede // dobljen iz izkustva: izkustveni kriteriji; izkustveno spoznanje ...

izkustvenost  ... 1. empiričnost: izkustvenost metode 2. redko izkušenost: delu se pozna velika življenjska izkustvenost

izkustvo  ... 1. spoznavanje, ki temelji na čutnem dojemanju, opazovanju: ugotoviti s pomočjo izkustva; uporabnost tega načela temelji samo na izkustvu / čutno izkustvo 2. knjiž. izkušnja: imeti bogata izkustva; življenjska izkustva / dolgoletna izkustva v stroki / odrsko izkustvo

...

Vidimo, da je v ospredju pomenov "izkustva" pomen "empirija", sledi pomen "življenjska izkušenost", bolj obrobno pa pomen "doživljanje". 

Nedavno smo v slovenskem prevodu dobili Zanos (Flow) M. Csikszentmihalyja, knjigo, kjer je že v podnaslovu Psihologija optimalnega izkustva, "experience" prevedeno z "izkustvo".  V poglavju Ponovno odkrivanje sreče piše M. Cs. (v prevodu): "V tistih redkih trenutkih nas prežema navdušujoče vznemirjenje, globok občutek zadovoljstva ... To sem poimenoval optimalno izkustvo. Doživlja ga mornar, ... občuti ga ... Začuti ga oče ... ljudje ... so doživeli izjemno bogata razodetja ... Take izkušnje ... niso nujno prijetne ... Toda na dolgi rok se optimalne izkušnje seštevajo v občutek mojstrstva ... v občutek sodelovanja ...

V odličnem pregledu Zgodovine psihologije (J. Musek, FF Ljubljana 2003) v prikazu pojmovanj Williama Jamesa naletimo na naslednji odstavek z naslovom "Radikalni empirizem": "... Spoznavanje in zavest ... obstajata kot neizpodbitno primarno dogajanje: toda zavest je "primarno gradivo" ... izkustvene vsebine, empirično gradivo, zavest je tukaj kot nekaj primarnega in nereducibilnega ... Za Jamesa je "čisto izkustvo" (pure experience) izhodišče filozofije in psihologije, princip čistega izkustva pa je zanj tudi metodološki postulat. Na izkustvu brez predpostavk o njem je treba graditi našo modrost." (Musek, str. 110)

Kako to razumeti? Kaj pomeni "izkustvo, izkustven"? V vsakdanjem, tudi strokovnem, govoru pojmujemo "izkustveno" tisto, o čemer se lahko prepričamo s svojimi čuti; kar vidimo, otipamo. Izkustvene vede imenujemo tiste, ki izhajajo iz čutnih podatkov, opažanj, in jih potem klasificirajo, primerjajo itd. Njihovo nasprotje je spekulativno mišljenje, ki operira samo s pojmi, ki dostikrat ne temeljijo na izkustvenih, nazornih, podatkih. Naravoslovne vede imajo izkustvene podatke za značilnosti predmetov, ki jih raziskujejo. Na eni strani je realni svet, ki ga raziskujejo, na drugi strani je raziskovalec, raziskovalčev um. Podatki so značilnosti reči ne uma. Predpostavka te predstave je, da obstaja delitev na razmišljujoči um na eni strani, na drugi pa svet, resničnost, o kateri um razmišlja. Empirično ali izkustveno v tem miselnem okviru pomeni nekaj, za kar smo s svojimi čuti ugotovili, da je resnična lastnost stvari.

Če malo pomislimo - tako je razmišljal Kant - so občutki, ki nam jih posredujejo čuti, vsebina naše zavesti. Rdeča barva predmeta pred nami je zgolj občutek v naši zavesti. Predmet sam po sebi nima barve; ima določeno površino, od katere se odbijajo elektromagnetni valovi določene valovne dolžine, ki se kot električni impulzi skozi oko in po živcu prenesejo v možgane - vse skupaj nam povzroči občutek rdeče barve. Rdeča barva, občutek rdeče barve, nastane v zavesti, ni lastnost predmeta. Empirično, izkustveno, je primarno vsebina zavesti, naš doživljaj, ki ga, sekundarno, pripišemo, kot da je lastnost predmeta. Naša zavest je edino, kar nam je neposredno dostopno. To ne pomeni, da zanikamo obstoj zunanjega sveta; zanikamo njegovo neposredno, nepopačeno spoznatnost (stvari po sebi) brez posredovanja zavesti.

Izkustveno pomeni torej doživljeno. Izkustvo je doživetje ali doživljanje. Ni narobe, če "experience" prevedemo z "izkustvo", če le-to razumemo kot zavest, bolje pa bi bilo, bolj določno, če bi v odvisnosti od konteksta vsaj včasih prevedli z "doživljanje". Jamesovo "čisto izkustvo" je čista vsebina zavesti. Csikszentmihalyjevo "optimalno izkustvo" je "optimalno doživetje". 

Angleščina nima te sreče, da bi ta dva poudarka razlikovala, slovenščina pa ju razlikuje. Trstenjak zapiše na nekem mestu (Oris sodobne psihologije I, Obzorja Maribor 1973: str.189): "...Ti posamezni doživljaji so že stvar izkušnje." Jasno razlikuje pojma "doživljaja" in "izkušnje". Seveda se tudi angleščina znajde; naletel sem na izraz "lived experience", kar bi pomenilo "doživljaj, doživetje" za razliko od zgolj "experience", ki pomeni "izkušnja". Torej bi Trstenjakov stavek prevedli v angleščino takole: "These individual lived experiences are a matter of experience." 

NAUKI ZGODOVINOPISJA ZA KVALITATIVNO METODO

Zgodovinopisje in kvalitativna metoda sta si podobna v več ozirih. Zgodovinopisju ne gre samo za naštevanje dejstev, ampak skuša ugotoviti "barvo" zgodovinskih obdobij, izraziti bistveno značilnost obdobja ali osnovni koncept. Pogled na posamezna obdobja se s časom spreminja; ni dokončne resnice. Tako tudi kvalitativna raziskava izraža različne poglede na isto dogajanje ne "dokončne resnice". Tako kot skuša zgodovinar rekonstruirati kako dogajanje, skušamo tudi v kvalitativni raziskavi rekonstruirati celoto in jo "oživiti". Pri oblikovanju poskusnih teorij sta kakor pri rekonstrukciji zgodovinskih dogodkov pomembni intuicija in imaginacija. Obe vrsti raziskovalcev iščeta stične točke med svojim osebnim doživljanjem in materijo, ki jo analizirata.

Ne vem, kako da sem sinoči segel po mehko vezani knjigi z zelenkastim ovitkom iz zbirke Studia Humanitatis - Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek (Ljubljana 1985) in odprl poglavje Micheletovi srednji veki (strani 23-52) - morda zato, da bi si odpočil od branja nemščine. Tam je knjiga stala neprebrana, pravzaprav nedotaknjena; niti prelistal je nisem bil, ali pač, pre- - kako se reče temu dejanju, ko knjigo med prsti narahlo upogneš in s palcem pridržuješ in hkrati pustiš listom, da brzijo od zadaj naprej ali od spredaj nazaj, da ti delajo veter kot pahljača? Pustil sem jo za prihodnost. In sinoči je ta prihodnost prišla - po 35 letih. Kakor da je včeraj. 

Michelet (a ima ta človek kakšno ime, zaman iščem*; velikani imajo samo eno ime, naj bo rojstno ime ali priimek ali nadimek ali psevdonim: Jezus, Napoleon, Tito) je bil, kot razberem, pač zgodovinar, ki je v 19. stol. napisal Zgodovino Francije, v kateri se je posebej posvečal srednjemu veku. Posvečal na svojski način. Njegova zgodovina "sodi na videz v njegov najbolj literaren in najmanj 'znanstven' del." Bil je "oživljalec" zgodovine (Le Goff).

Prva stvar, ki je zame zanimiva, saj se ujema z mojo težnjo, da zgodovine ne bi videl samo kot zaporedje dogodkov, ampak da bi v njej prepoznal zakonitosti. Kot gimnazijec in študent sem menil, da te zakonitosti povzema historični materializem, marksizem, kot znana zgodovinska obdobja, ki se končajo z brezrazredno družbo. Že takrat sem slišal, da je prof. Mirko Avsenak, oče moje sošolke Marije, učil, da ima vsako zgodovinsko obdobje svojo "barvo" in da je namen zgodovine, da odkrije to "barvo". Tako nekako. Zdaj bi rekel, da mi je všeč tisto zgodovinopisje, ki skuša obdobja ali sklope dogodkov, dogajanj, "opojmiti", konceptualizirati; ki se ne zadovolji z naštevanjem zaporedij in sklepanjem o vzrokih in posledicah linearno, ampak, ki oblikuje pojme, "barve" obdobij. Ker ta članek ni pisan z zanimanjem za zgodovino, se bom odpovedal navajanju primerov.

Druga zanimivost je, da je Michelet povsem "zakonito" s časom spremenil svoj pogled na srednji vek: najprej je bil to "lepi srednji vek", nato "mračni srednji vek", da bi se nato spet vrnil k svojim izhodiščnim občutjem te dobe. Le Goff je našel pri njem štiri različne, tudi nasprotne poglede na isto obdobje. Pogled na zgodovinska obdobja se torej celo pri istem zgodovinarju "zakonito" spreminja; ni dokončne resnice. Človek ima pravico spremeniti svoj nazor, si oporekati. Na pogled na preteklost vedno vpliva tudi pogled na sedanjost in obratno: pojmovanje preteklosti vpliva na videnje sedanjosti. Michelet je - po Le Goffu - "hkrati bral dve zgodovini, minulo zgodovino in sodobno zgodovino." (38) "Michelet je bolj kakor kdorkoli bral in pisal zgodovino preteklosti v luči zgodovine sedanjosti." (27) Te ugotovitve nas sproščajo pri ustvarjanju naših teorij. Te nikoli niso "zadnja in edina resnica". Drugi jih bodo prebrali, komentirali, dopolnili, kritizirali. Znanost je kolektivna dejavnost. Naj nas drugačni nazori, glasovi drugih, ne ovirajo, ampak spodbujajo. Stanje znanosti je nepopolno.

Tretja misel je povezana z vlogo teorije pri kvalitativnem raziskovanju (tudi o odnosu med kvantitativno in kvalitativno metodo ima Le Goff nekaj misli - v nadaljevanju). Kvalitativna metoda se med drugim odlikuje prav po tem, da je tesneje povezana s teoretiziranjem, saj se vsaka analiza gradiva zaključi s "poskusno teorijo". Če je zgodovinarju dovoljeno, da "oživlja" zgodovino, naj bo tudi nam dovoljeno, da oživimo lokaliteto, osebo, posameznika, odnose; da vnesemo v "opojmljenje" gradiva nekaj svoje imaginacije. "... za Micheleta je dokument, še zlasti pa arhivski dokument zgolj odskočna deska za domišljijo, sprožilec za vizijo." (24) Dokument je "poetiški spodbujevalec" (24) Tako daleč nam ni treba iti. Dosegli naj bi "srečno ravnovesje, plodno sodelovanje, med pravilno uporabljeno dokumentacijo in dobro utemeljeno imaginacijo." Zgodovinar ima "pravico do imaginacije". Dodajamo: tudi družboslovec in psiholog. V kvalitativni raziskavi skušamo na osnovi empiričnih drobcev, izjav, opazovanj rekonstruirati celoto, "oživiti" osebo, situacijo, ugotoviti pomen, jo izraziti s pojmom. Zgodovinar Michelet je, slikovito izraženo, "iztrgal mrliče grobovom, da bi jih 'prebudil', 'oživil'." Le Goff ga imenuje oživljavec. 

Četrtič. Prednost kvalitativnega raziskovanja je v generiranju teorij, ne toliko v njihovem preverjanju. Pri tem ima pomembno vlogo tudi intuicija. Ta zaničevana in zapostavljena "metoda" zasluži obzirnejšo in pazljivejšo obravnavo, lahko bi rekli rehabilitacijo. Prvega vtisa, prvega vzgiba ne gre zametavati. "Na zgodovinarja učinkuje moč vzdušja /v arhivu/..." "... se začenja z ustvarjalnim učinkovanjem svetega prostora v arhivskem depoju, še preden je besedilo prebrano." (24)

Peta vzporednica je povezana s pojmovanjem, da je raziskovalec raziskovalni instrument. To pomeni, da raziskovalec opiše svoje doživljanje ob raziskovanju. Ta opis se uporabi pri konceptualizaciji poskusne teorije. Drugače rečeno: empatija ni prepovedana. Zgodovinar Michelet je "iz Zgodovine Francije naredil avtobiografijo" (Le Goff, 51). Sam je zapisal: "Intimna metoda: poenostavljati, biografirati zgodovino, kakor da gre za človeka, zame." Le Goff dodaja: "Kakor je Flaubert dejal: Madame Bovary sem jaz...", tako naj bi kvalitativni raziskovalec prepoznal stične točke med gradivom, recimo med izjavami intervjuvanke, in svojim doživljanjem, samim sabo. To pomeni, da hkrati "vnaša sebe" v gradivo in se istočasno distancira od Drugega, razlikuje svoje doživljanje in doživljanje intervjuvanke.

* ... in najdem v franc. wikipediji: Jules Michelet, roj. 21. avg. 1798 v Parizu, umrl 9. feb. 1874 v Hyèresu; Glavno delo: Histoire de France (dela I in II [do 1270], 1833 ; del III [do smrti Karla V], 1837; del IV [za vlade Karla VI], 1840 ; del V [Karl VII], 1841del VI [“Louis XI in Téméraire”], 1844) 

Življenjske zgodbe študentk socialnega dela

Lahko torej rečemo, da imajo študentke socialnega dela, preden se vpišejo v ta študij, osebne ali posredne za študij relevantne izkušnje različnih vrst, tako pasivne ("travmatične" ali "uporabniške") kot aktivne (dajanje pomoči). Te izkušnje lahko vplivajo na njihovo odločitev za študij socialnega dela. Olajša jo tudi podpora staršev. Po vpisu so značilnosti študijskega programa, šole in učnega osebja doživele kot potrditev pravilnosti njihove odločitve.

V tej raziskavi (seminarski nalogi) je skupina petih študentk (Tamara Grabovica, Brina Križaj, Anja Lešnik, Aleksandra Korelec, Adrijana Kralj) želela odgovoriti na vprašanje, ali morda doživetja študentk v otroštvu in odraščanju vplivajo na izbiro študija socialnega dela. Predvsem so mislile na možne osebne travmatične izkušnje v družini ali pa na izkušnje s prizadetimi ljudmi. Ob tem jih je zanimalo tudi njihovo mnenje o šoli in počutje v njej. Sestavile so vprašalnik z odprtimi vprašanji in intervjuvale osem študentov, po dva iz vsakega letnika od prvega do četrtega. Pogovore so snemale s pametnim telefonom, posnetke prepisale dobesedno (v dialektu, slengu), jih kodirale in sestavile poskusno teorijo. V tem povzetku upoštevam samo tisti del ugotovitev, ki se nanaša na predhodne izkušnje, izpuščam del z mnenji o šoli. 

Širši okvir raziskave je vprašanje o vzrokih in motivih izbire študija socialnega dela. V splošnem te vzroke in motive lahko razdelimo na značilnosti osebe, ki se odloča, njenega življenjskega okolja na eni strani in na značilnosti študija in bodočega dela na drugi strani. Na odločitev delujejo potisni dejavniki (push) in dejavniki privlačnosti oziroma odbojnosti študija in poklica (pull). Gledano z vidika subjektivnega doživljanja so na eni strani predhodna doživetja, povezana z naravo študija, na drugi strani pa predstave o naravi študija in poklica. Odločitev je odvisna od usklajenosti izkušenj, teženj in interesov osebe z zaznanimi značilnostmi študija in poklica.

Predhodne izkušnje, ki bi lahko vodile do odločitve za študij socialnega dela lahko razčlenimo na pasivne in aktivne. Oboje so lahko neposredne in posredne. Neposredne pasivne izkušnje so osebne travmatične izkušnje in netravmatične izkušnje drugih, ki so morda uporabniki pomoči, posredne pa so od drugih oseb sporočene izkušnje te vrste.

Neposredne izkušnje. Osebne travmatične izkušnje (negativne) v družini ali izven nje so doživetja zlorabe, družinske patologije, pa tudi izkušnje diskriminacije v družbi. V zvezi s travmatičnimi izkušnjami se pojavlja ZANIKANJE ali OMALOVAŽEVANJE, tudi v protislovni zvezi ZANIKANJA IN HKRATNEGA PRIZNANJA takih izkušenj. "Sicer jaz osebno v otroštvu nisem glih doživela neke travmatične izkušnje ... sem edino doživela to, da je oči dost pil; nikol ni bil nasilen ali kaj, ampak je to povzročil velik krega in joka ... bilo je kar krizno, ker se je dogajal že dost pogosto ..."
Negativno izkušnjo zunaj doma opisuje intervjuvanka takole: "Se nisem mogla takoj vključiti v družbo" (v vrtcu).

Netravmatične (pozitivne) izkušnje so izkušnje s prizadetimi osebami ali osebami, ki potrebujejo pomoč ("uporabniki") bodisi v družini (sorojenci) bodisi zunaj nje. Te izkušnje so bodisi pasivne, tj. zgolj prisotnost oziroma seznanjenost s tako osebo, bodisi aktivne, to je, pomoč, svetovanje in podobno (izkušnja pomoči). "Sta mela starša pred mano hendikepiranega otroka ... Sta me že od malega učila, da ni nič narobe, če je kdo hendikepiran, da takim ljudem je treba pomagati." Tako pri pasivnih izkušnjah, to je, zgolj sožitju s prizadeto osebo, kot pri aktivnih, to je, pri pomoči, so očitni NAKLONJENOST, EMPATIJA, SOČUTJE. To so čustva in nagnjenja, ki jih zasledimo pri študentkah socialnega dela in so vplivala na njihovo izbiro študija.

Posredne izkušnje so pripovedi drugih oseb (družinskih članov, sorodnikov, znancev) o njihovih izkušnjah ali o izkušnjah ljudi, ki jih poznajo, ali o katerih so slišali pripovedovati. "Kolega je bil pri psihologu, ker je bil debeli, pa se je sekiral." "Njen (mamin) foter je bil res nasilen." "Moja prijateljca je bila v enem zelo nezdravem odnosu z enim fantom ..." Tudi pripovedi o travmatičnih izkušnjah drugih ali izkušnjah s pomočjo, naj bo laično ali strokovno, izzovejo EMPATIČEN ODZIV pri študentkah.

Izkušnja pomoči. Razlikujemo dajanje pomoči in prejemanje pomoči. Pri obeh imamo lahko pozitivne ali negativne izkušnje. Prejemanje pomoči. Pomoč je lahko neformalna ali formalna. Nobena od intervjuvanih študentk ni imela sama izkušenj s terapijami ali stika s socialnimi delavkami, poročajo pa o znancih, ki so imeli take izkušnje (glej zgoraj). Dajanje pomoči. Študentke so pred vpisom že imele izkušnje z dajanjem pomoči v institucionalnih okvirih ali zunaj njih. Izkušnje s prostovoljnim delom: "... v gimnaziji sem hodila v bolnico, na pediatrični oddelek ... " Izkušnje s pomočjo sošolcem: "Velikokrat sem pomagala komu se učit." "Prijateljica je bila v rejniški družini; njena teta in partner sta se nad njo fizično in psihično izživljala. In sem ji pač rekla, lej tuki moraš pa ti narediti korak naprej in iti na socialo." Druženje z osebami, ki so odrinjene na družbeni rob: "Ljudje imajo predsodke, da so odvisniki ful nasilni, ampak jaz z njim nisem imela take izkušnje, prej obratno..." Pomoč telesno oviranemu: "... in tud k sm bla pr njem u šoli, sm se tok dobr počutila med vsemi ostalimi, res."

Refleksija in samorefleksija. V zvezi z izkušnjo s prizadetostjo, naj bo osebna ali prizadetost drugih in predvsem ob izkušnji pomoči drugim, naj bo prejeta ali dana pomoč, pride do refleksije, ocene prejete pomoči in samorefleksije. Ocenjujejo sebe in svoje sposobnosti (SAMOOCENA SPOSOBNOSTI ZA POKLIC): "... nimam predsodkov /do uporabnikov/ pa strahu, lažje jih poslušam ..." Ali pa: "... mislim, da se me stvari preveč dotaknejo ..." Študentka se sprašuje o svoji sposobnosti dajanja pomoči, o svojem doživljanju, čustvih in o njihovem obvladovanju. "Tak sem se znala postavit v njihovo kožo, in mi je blo tok grozn, skoz sem razmišljala, kaj lahko jaz temu človeku pomagam, vsak da mu za en procent dan polepšam," Pojavi se POTREBA PO ZNANJU, PO STROKOVNEM DAJANJU POMOČI, ki pomeni za prejemnika pomoči olajšanje težave, dajalca pomoči pa zavaruje pred poklicno izgorelostjo. "Mislim, da se me stvari preveč dotaknejo. In zdi se mi, da mi bo fakulteta pomagala, da bom lahko stvari vidla iz bolj profesionalnega vidika." Pride do prvih spoznanj o načinu nudenja pomoči: "Fajn je, da pokažeš neka čustva." Tako tematizirajo DAJANJE POMOČI KOT METODIČNI PROBLEM. Svoje izkušnje z dajanjem pomoči so doživele kot uspešne in notranje zadovoljujoče (DOŽIVETJE IZPOLNITVE).

Opora drugih (staršev, prijateljev) ali njihovo nasprotovanje je ob vsem povedanem pomemben dejavnik odločitve za študij (" ... bi rekla, da so me /starši/ podpiral pri moji odločitvi ...").

Lahko torej rečemo, da imajo študentke socialnega dela, preden se vpišejo v ta študij, osebne ali posredne za študij relevantne izkušnje različnih vrst, tako pasivne ("travmatične" ali "uporabniške") kot aktivne (dajanje pomoči). Te izkušnje lahko vplivajo na njihovo odločitev za študij socialnega dela. Olajša jo tudi podpora staršev. Po vpisu so značilnosti študijskega programa, šole in učnega osebja doživele kot potrditev pravilnosti svoje odločitve.

Seminarske naloge študentov FSD

V času od oktobra do decembra 2019 sem predaval kvalitativno metodologijo študentom 2. letnika FSD. Ob predavanjih so potekale vaje pod vodstvom asistentke dr. Tamare Rape Žiberna, na katerih so študentje v skupinah pripravljali in izvajali svoje raziskave. V glavnem so raziskovali doživljanje študentov v zvezi s študijem, s šolo, z učnim program in prakso. Takoj po koncu predavanj so predstavili 17 raziskav:

Raziskave o šoli in študiju
Prvi vtisi brucev o študiju in fakulteti
Izkušnje študentk v šoli
Viri informacij in odločanje za prakso (2)
Življenjske zgodbe študentk
Spopadanje s stresom
Izkušnje s študijsko skupino
Doživljanje novih prostorov fakultete
Odločanje za izbirne študijske module
Doživljanje odnosov med študenti

Raziskave o praktičnem delu in izmenjavah
Učna mapa za prakso
Doživljanje mentorjev na praksi
Vtisi študentov na izmenjavi v programu ERASMUS (2)
Raziskave o družbeni podobi socialnega dela
Doživljanje socialnega dela
Prihodnost v poklicu (kariera)
Medijske podobe socialnega dela

V nadaljevanju bom skušal povzeti vsaj nekaj teh raziskav in dodati pri vsaki svoj metodološki in didaktični komentar.

 

Od odprtega kodiranja do poskusne teorije: stereotipi o starih

Glej pod "Strani"! >>>>>>>

Pomen "pomena"

Ugotavljanje pomena, ki ga ljudje pripisujejo različnim dejanjem ali izjavam, je osnovno prizadevanje kvalitativne analize, katere eno od epistemoloških izhodišč je simbolični interakcionizem. To je pojmovanje, da človekova dejanja niso objektivna, samodejna, "refleksna" posledica različnih zunanjih dejavnikov, ki delujejo nanj, ampak premišljena, namerna smotrna ravnanja, ki so odvisna od tega, kakšen pomen pripisuje človek določenemu "stimulusu" v določenem kontekstu. Medtem ko roko refleksno odmaknem, če se zbodem s trnom, ko sem segel po roži, roko mirno zadržim, ko me v zdravstvenem domu na isto mesto zbode medicinska sestra, ki mi vzame kri za analizo. Zbodljaj ima tu svoj pomen.

A kaj pravzaprav pomeni "pomen"? To vprašanje se mi je porodilo, ko sem opazil, da to besedo ljudje različno razumejo. Prvič sem se s tem vprašanjem srečal ob neki študentski seminarski nalogi, ki naj bi govorila "o pomenu življenja...". Kolegico sem opozoril, da verjetno misli na "smisel življenja", saj ne misli na pomen življenja kake konkretne (javne) osebe. Zavedel sem se zadrege, a bilo mi je dokaj jasno, da se oba pomena "pomena" močno razlikujeta. Pomen življenja kot "smisel" življenja je nekaj povsem subjektivnega, doživljanje smiselnosti, ki jo je težko definirati s še bolj temeljnim pojmom, morda z izpolnjenostjo življenja. Pri drugem pojmovanju "pomena življenja" pa gre za tehtanje vpliva, ki ga je imelo življenje za druge, za družbo, kulturo, zgodovino; za ocenjevanje posledic življenja na druge. Kaj je bil smisel Prešernovega življenja, bi najlepše povedal on, ki se je srečal z ljubeznijo do Julije, z upom in obupom. Kakšen je njegov pomen za slovensko kulturo, o tem pišeta literarna in kulturna zgodovina.

Nazadnje sem se z večpomenskostjo "pomena" srečal, ko sem bral predgovor k Spominom akademika Milana Vidmarja (Ljubljana 2018 (1962)). Ta pod "pomenom" razume "smisel", "važnost, pomembnost" in "zanimanje za kaj". (K temu razumevanju se še vrnem.)

Pojdimo po ustaljeni poti. Poglejmo v SSKJ, tam je tej besedi posvečen skoraj ves stolpec; skupaj s "pomeniti" in "pomenjati" bi bilo razlage za vso stran. (Opuščam podrobne razlage, ki za naš namen niso nujne.) Pomen pomeni: 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet ('pomen te besede je nejasen'), 2. poudarja bistvene, tipične lastnosti nečesa ('on je prijatelj v pravem pomenu'), 3. a. (možni) vpliv, posledice, delovanje ('pripisovati čemu pretiran pomen'), b. področje dejavnost, kot jo določa prilastek ('javni pomen'), 4. v zvezi 'brez pomena' izraža nepotrebnost nečesa ('vsaka beseda je brez pomena'); knjiž. smisel, vrednost ... namen, vlogo ('olepševalni pomen', 'zgodovinski pomen'). Pomeniti pomeni: 1. imeti vsebino a. ki označuje kak pojem, predmet ('kaj pomeni tuja beseda'), b. ki posreduje kako misel ('kaj pomeni ta fraza'). 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo ('rdeča luč pomeni stoj'), 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna to, kar izraža dopolnilo ('kaj pomenijo tvoje besede'), 4. biti po mnenju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo ('kmetija pomeni dosti dela'), ... 6. imeti veljavo, ugled ('zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo')...

V Opravičilu Milana Vidmarja k njegovim Spominom razberemo tri različne pomene besede "pomen": 1. pomembnost, važnost. Pravi, da njegova knjiga opisuje nekaj, "kar naj morda ima nekakšen pomen". Sprašuje se, ali je imelo njegovo življenje  ... "pomen za človeštvo ... za narod ... za moje najbližje ..." Sprašuje se, "ali je vse to, kar sem napisal, če ne pomembno, vsaj nekako važno." To pomeni, da stopnjuje pomembnost in mu je "važnost" nižja stopnja pomembnosti. A vsekakor misli na vpliv, učinek, ki naj bi ga njegovo življenje imelo na druge; misli na zasluge, na sled, ki jo je življenje zapustilo pri drugih, v narodu, človeštvu. 2. zanimivost. "Kako pa naj bo opis življenja nekega delovnega človeka, ki se je odmikal javnosti, kjer je le mogel, zanimiv, pomemben, važen?" Zanimivost pravzaprav pomeni pestrost, vsebinskost. Če je to, kar je zanimivo, pestro in polno nekih dogodkov, še pomebno za druge ali vsaj važno, potem je vredno opisa, morda misli V. "... med mojimi bralci bo pa nedvomno dovolj glav, ki se zelo zanimajo za šport, ki jim je šport izredno važen življenjski pojav." Zanimivo je, privlači, ker je važno, pomembno. 3. smisel. Vsi radi beremo lepo književnost, izmišljene zgodbe, "... z užitkom se sučemo okoli nekih življenj, ker jih je pač domišljija pisca opremila z neko logiko, z neko doslednostjo, z nekimi prizadevanji. Če je tako, potem se mi odpira rahlo upanje, da bo opis mojega življenja vendarle vzbudil nekaj zanimanja." V nadaljevanju opisuje tisto jedro svoje življenjske poti, rdečo nit, stržen; jedro. ki je dajalo njegovemu življenju smer in smisel. (O tem več na drugem mestu.) "Če je resnično tako, kakor mislim, da je, ima moje življenje vendarle nekaj, kar je zelo odmaknjeno slepemu naključju, kar je nazadnje celo čvrsto zgrajeno in zelo odporno."

Ko torej govorimo o pomenu v okviru kvalitativnega raziskovanja, ne mislimo na vpliv, važnost, zanimivost; mislimo na pojem, na miselno vsebino, ki jo predstavljajo izrečene ali zapisane besede ali opisana dejanja. Kaj hoče povedati, se sprašujemo. Kakšen je pomen teh besed? Kateri pojem bi jim pripisali?

Povedi, pojmi, kategorije, teme

Pri uvajanju študentov v kvalitativno analizo, pa tudi v strokovni literaturi sem opazil, da imajo ljudje težave pri razlikovanju teh pojmov. Jih je pa treba dobro razlikovati.

Poved je stavek (beseda, del stavka, več stavkov) v besednem gradivu; stavek, za katerega domnevamo, da ima svoj pomen. Včasih je poved tudi ena sama, značilna beseda. Tako  je npr. v dnevniku prostovoljke na oddelku psihiatrične klinike zapisan stavek: "Punca, ki je v torek prišla, odide danes domov..." Beseda "punca" je poved, ker ima domnevno določen pomen. Označuje namreč položaj, s katerega prostovoljka opazuje bolnice in o njih piše. Zanjo so "punce", ne morda "ženske", "gospe", "gospodične" ali "bolnice, pacientke". To pomeni, da piše o njih tako, kot se nagovarjajo same, na njihovi ravni, kot o sebi enakih.

Pojem je abstrakcija, ki izraža pomen povedi. V gornjem primeru je taka abstrakcija izraz "vrstniški nagovor". Izraz, poved "punca" pomeni torej "vrstniški nagovor". "Vrstniški nagovor" je pojem.Tudi nadaljevanje stavka (povedi) interpretiramo, to je, mu pripišemo pomen ali pojem. "... ki je v torek prišla..." pomeni, da je pacientka "novinka". "Novinka" je pojem. Nadaljevanje: "... odide danes domov..." izraža presenečenje, celo ogorčenje, kot bi pacientke hotele reči: "komaj je prišla, pa gre že domov". Te besede pomenijo torej "začudenje", "presenečenje", "ogorčenje". Zakaj "začudenje", "ogorčenje"? Ker se to po mnenju "punc" ne bi smelo zgoditi. Tako pridemo do pojma "nepričakovanega" ali "nedopustnega dogodka ali ukrepa" (če upoštevamo, da pacientka ne odhaja samovoljno, ampak ji je izhod odobril zdravnik.

Kategorija je v okviru dane interpretacije posebno pomemben pojem, običajno pojem višje ravni abstrakcije, sestavljen iz več drugih "nižjih" pojmov. "Nedopustni ukrep" je kategorija, je pojem s posebno "močnim" pomenom. Pomeni kršitev nekih pričakovanj, pričakovanj pacientk o tem, kako bi zdravnik moral ravnati. Taka pričakovanja so "norme vedenja ali ravnanja". "Kršitev pričakovanj" ali "kršitev norme" je kategorija, posebno močan, poveden pojem. V danem primeru je šlo za kršitev pričakovanja ali norme, ki so jo imele pacientke; morda tudi za kršitev običaja ali norme, ki je veljala splošno v bolnišnici. Kaj je pojem in kaj kategorija, ni mogoče mehanično določiti; je stvar interpretacije raziskovalca, njegovega občutka za to, kaj je bolj in kaj manj pomembno, kaj je pojem nižje ali višje ravni.

Tema je širši vsebinski del besedila. Teme določimo po prvem branju ali pregledu besedila. Izjemoma jih lahko določimo vnaprej. V primeru, ki ga navajamo (dnevnik prostovoljke), smo našli tele teme: a. izhodi kot sredstvo institucionalne obravnave, b. odnos med psihiatri in pacienti, c. pacientova poslovna sposobnost in zdravljenje, d. vloga skupine pacientka na oddelku, e. odnos med pacienti in prostovoljci. Teme so deli besedila s podobno vsebino. Teme ne izražajo pomena, tako kot pojmi in kategorije. Formulacija "vloga skupine pacientk" ne izraža nobenega pomena (kakšna je ta vloga, kaj pomeni pacientkam, ali kakšen je njen širši pomen), je zgolj oznaka vsebine. Teme lahko določimo vnaprej, ne da bi brali besedilo. Vnaprej določene teme so lahko teme, ki določajo časovno zaporedje: pred sprejemom v bolnišnico, v bolnišnici, po odpustu iz bolnišnice. Potem ko določimo te teme, jih prepoznamo in označimo v besedilu.
Vir: B. Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu, VŠSD,Ljubljana 1998.