Narativna analiza (1): kaj je pripoved, Narrative analysis (1): narration

Naracija pomeni pripoved; narativno je pripovedno, pripovedovalno. Torej naj bi narativna analiza pomenila analizo pripovedi. Kaj je pripoved? Zdi se, da je pač vse, kar pride kolikor toliko razločnega in povezanega iz človekovih ust, pripoved. Če bi bilo tako, bi bila narativna analiza skoraj vse, kar smo doslej počeli v okviru kvalitativne analize kvalitativnega gradiva. Preden se malo bolj posvetim temu vprašanju, nekaj razlikovanj. Narativno raziskovanje je najširši pojem, ki vključuje raziskovanje pripovedi kot procesa: od iskanja pripovedovalcev, preko zbiranja pripovedi, njihovega zapisovanja, do analize. Narativna analiza je torej na koncu raziskovalnega procesa zbiranja pripovedovalnega gradiva.
Kaj je torej pripoved? Je izjava, ki jo je v intervjuju dala praktikantka zdravstvene nege o svojem doživljanju prakse, pripoved? So opisi doživljanja, ki so jih podali pacienti s kolostomo, pripovedi? Za prvo bi dejal, da je poročilo, ki je precej oddaljeno od tega, kar pojmujemo kot pripoved v okviru tega pisanja. Drugo pa so poročila, ki so bližja pojmu pripovedi. V čem je razlika?
Pripoved se od drugih podobnih opisov in poročil razlikuje po tem, da

• se v glavnem odvija kot prosto pripovedovanje (ustno ali pisno) in ne kot odgovarjanje na vprašanja spraševalca (kot intervju)
• opisuje časovno zaporedje v splošnem vzročno povezanih dogodkov iz preteklosti v sedanjost z nakazovanjem prihodnosti. Pripoved opisuje, na primer, življenje osebe, preden je zbolela, okoliščine ob pojavu bolezni, fazo diagnosticiranja, operacije, rehabilitacije vse do življenja danes in pričakovanj glede prihodnosti
• v njej nastopa nosilec opisanih dogodkov, glavna oseba, akter ali žrtev (junak), npr. pacient, žrtev nasilja, zdravnik, sestra, 
• opisuje problematično situacijo, morda usodno, katere izid ni vnaprej gotov; ki se lahko razvije dobro ali slabo za junaka, npr. potek življenjsko nevarne bolezni, operacije in dogodkov po njej
• vsebuje zaplet, celo dramatičen zaplet, ko nastopijo okoliščine, ki ogrožajo junaka, npr. napačno ravnanje zaradi nepoučenosti, pobeg iz bolnišnice, neustrezno nego, ponesrečeno operacijo ipd. 
• je skladno povezana (koherentna), to je, vse, kar je povedano, je v neki zvezi z osrednjim problemom in zapletom in "poganja" zgodbo in pojasnjuje dogodke,
• je, skratka, zgodba.

Nekateri dodajajo še, da se bralec ali poslušalec lahko identificira z junakom zgodbe.

Skratka, gre za besedilo, ki je zelo podobno literarnim proznim besedilom, pripovedim, povestim, pripovedkam, novelam, romanu. Kar je za nas ključno: analize takih pripovedi se lotimo enako kot literarni teoretik (kritik) analize literarnega besedila. Seveda lahko pripoved analiziramo tudi drugače, npr. po metodi utemeljene teorije ali tematske analize. Toda s tem zapravimo odločilno prednost dejstva, da so "realne" pripovedi v bistvu prav take pripovedi kot "izmišljene", literarne pripovedi, le da se nanašajo na nekaj, kar se je pripovedovalcu zares zgodilo in da pri opisovanju navaja resnične, tudi preverljive, okoliščine.

Zakaj smo dejali, da poročilo praktikantke o doživljanju prakse ni pripoved v tem smislu, ni zgodba? Prvič, ta zapis je nastal kot zapis odgovorov v intervjuju; praktikantka ni prosto "povedala svoje zgodbe", o tem, kaj je doživela na praksi. Poročilo navaja različne vidike doživljanja, nima pa dovolj elementov zgodbe, kot smo jih našteli zgoraj: ni kronološkega zaporedja, ni prikazana problemska situacija, ni "proti-igre", ni zapleta itd. Ali bi o tej temi, o študijski praksi, lahko povedali pripoved? Lahko. Praktikantka bi lahko začela svojo pripoved kronološko od priprav na prakso; opisala bi prvi dan na praksi, sprejem, dodelitev nalog in potem bi počasi peljala pripoved dalje do osrednjega dogodka, ki mu pripisuje največji pomen; opisala bi, kako je uspešno rešila strokovni problem, kako je doživljala uspeh za uspehom ali pa neuspeh za neuspehom, kako se ji je utrdila odločenost, da ta študij dokonča, ali kako so se ji podrle vse iluzije in je zapadla v krizo identitete.
Viri:
Holloway, I. Wheeler, S. Qualitative Research in Nursing and Healthcare. London: Wiley-Blackwell, 2010.
Prejšnji zapisi na tem blogu in Mesec, B. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: VŠSD 1998.

Tematska analiza - Thematic analysis (4): izvor in ocena

Izvor. Moje internetno raziskovanje me je pripeljalo do odkritja domnevnega "očeta" tematske analize, moža, ki jo je opisal kot poseben postopek kvalitativne analize. Sam pravi, da TA ni posebna metoda ampak proces; a to se mi zdi nekakšno obračanje besed, saj slej ko prej obe ti besedi pomenita isto. Beseda "metoda" izvira iz grških besed "meta + hodos" in pomeni "po + pot" torej nekaj takega kot "hoditi po poti" in se že od antike uporablja za označevanje poti ali načinov početja česarkoli pač: spoznavanja, ravnanja itd. Beseda "proces" izvira iz latinskih besed "pro + cedere", kar pomeni "iti + naprej", torej "hoditi naprej", najbrž da po poti. Tudi v slovenščini vsebuje beseda "postopek" isto misel, da gre za stopanje po poti! Seveda sta kasneje ti besedi (metoda in proces) dobili različen pomen, a slej ko prej nam v našem primeru to razlikovanje ne pove dosti. Zame je TA pač metoda ali postopek kvalitativne analize.
Vrnimo se k profesorju. Wikipedija pravi, da je Richard Eleftherios Boyatzis (rojen 1946) ameriški organizacijski teoretik in profesor organizacijskega vedenja na Case Western Reserve University, znan predvsem po svoji raziskavi o "kompetentnem menedžerju". Mož je najprej študiral aeronavtiko in astronavtiko na MIT, kjer je diplomiral, potem pa prešel na Harvard, na socialno psihologijo, iz katere je magistriral in doktoriral in začel poklicno kariero kot psiholog.
Med drugim je sodeloval pri analizi motivacijskih predstav pri Testu tematske apercepcije (TAT), pri čemer je skupaj s psihologom D. A. Kolbom uporabljal tehnike, ki so jih razvili D. C. McClelland, J. W. Atkinson, J.Veroff. Začel je preučevati tematske metode interpretacije pri študiju osebnosti. Na misel, da bi gradivo kodirala, sta s Kolbom prišla pri raziskavi o samousmerjenih vedenjskih spremembah. Razvila sta tematske kode za analizo in nato interpretirala spise ljudi, ki so opisovali svojo sedanjo in zaželeno samopodobo. Potem je to metodo uporabil pri številnih drugih raziskavah na vseh vrstah gradiva. Kodiral je literaturo, tematsko analiziral misli, vedenje, interakcije, zapise individualnega in kolektivnega vedenja, politične govore; kategorije kognitivne kompleksnosti, intrapersonalnega fokusa, antecedensov in posledic uživanja alkohola, agresivnega vedenja, terapevtskih programov za alkoholike, kompetentnosti menedžerjev, organizacijske klime, razvoja kariere, načrtovanja, človeških virov itd.
Kot profesor organizacijskega vedenja (psihologije organizacije) je več let izvajal seminar o tematski analizi in na tej osnovi napisal knjigo o tem postopku (gl. vir).
Ocena. Ker mi je bila omenjena Boyatzisova knjiga nedosegljiva z izjemo nekaj odlomkov uvoda, svoje ocene ne morem utemeljiti; je zgolj ocena po prvem vtisu po pregledu nekaj člankov o raziskavah, kjer je bila uporabljena, in omenjenega uvoda. Predvsem moram poudariti, da se TA ne navezuje na metodo utemeljene teorije (UT); ni njeno nadaljevanje, dopolnitev, kritika ali kaj podobnega. Je od UT neodvisno prizadevanje, ki je daleč pod teoretsko ravnijo dela Glaserja in Straussa in tudi daleč od metodološke izčrpnosti in kompleksnosti UT. Je v bistvu zdravorazumski postopek klasificiranja različnih vrst kvalitativnega gradiva, pri čemer posameznim razredom klasifikacije pripišemo nazive ali kode in oblikujemo pojmovne hierarhije s temami in podtemami. (Zgledi v prejšnjih prispevkih.). To ne pomeni, da TA ni koristna in uporabna metoda, posebno za začetnika v kvalitativni analizi in za raziskovalca brez večjih teoretičnih pretenzij. Uporabna pa je tudi pri zahtevnejšem raziskovanju, saj sta kodiranje in oblikovanje pojmovnih hierarhij osnova vsake kvalitativne analize. Res je tudi, da je TA relativno neodvisna od epistemoloških smeri, saj postopek klasifikacije kot formalni postopek oblikovanja razredov po nekem kriteriju pač ni odvisen od vsebine klasificiranega gradiva ali ideologije klasifikatorja (od epistemologije pa so odvisni kriterij klasifikacije, število razredov, poimenovanje razredov ipd.).

Viri:
Boyatzis, R. E. 1998. Transforming qualitative information: thematic analysis and code development. Sage.
http://en.wikipedia.org/wiki/Richard_Boyatzis

Tematska analiza - Thematic analysis (3): primeri

- TA komunikacije v diskusijskem forumu spletne skupine samopomoči pacientov s Parkinsonovo boleznijo. - Sodelavca univerze v Nottinghamu, Velika Britanija, sta analizirala 1013 sporočil v štirih spletnih forumih štirih spletnih skupin samopomoči (v Vel. Britaniji, ZDA, Kanadi, Avstraliji; z od 1000 do 100.000 članov; ca 100 aktivnih na forum), od katerih najstarejša deluje od leta 1959, najmlajša pa od leta 2007; iz vsake skupine 250 vsebinsko povezanih naključno izbranih izmenjav sporočil, izmenjanih v obdobju od 2003-2010. Sporočila so analizirali s TA: jih kodirali in poiskali teme in podteme. Dobili so 6 večjih tem, 3 teme, ki opisujejo pozitivne učinke sodelovanja v forumu in 3 teme, ki opisujejo negativne učinke. Vsako temo so naslovili z značilno izjavo. Vrstijo se takole: 1. tema: "Kaj je tvoj problem, povej mi svojega in ti povem mojega". Podteme: forum je vir opore; v njem pride do izmenjave izkušenj; do izmenjave informacij. 2. tema: "Dobrodošel v deželi Parkijev". Podteme: nisem sam, veliko nas je; empatija, razumevanje; prijateljstvo. 3. tema: "Vedno je luč na koncu tunela". Podtemi: opogumljanje; vztrajanje in pozitivno mišljenje. - 4. tema: "Na trenutke je tu kot na pokopališču". Podteme: Ne odgovorijo mi; omejitve komuniciranja zaradi simptomov (tresenje); pomanjkanje osebnih informacij. 5. tema: "Čas je, da grem malo stran od računalnika". Podteme: odhodi; vse je samo online, ni živega stika; moteče spreminjanje ureditve spletne strani. 6. tema: "A sem kaj spregledal?" Podteme: ni neverbalnih znakov; različnost članov, nestrinjanje. 

- Razvajanje ali zdravljenje: kvalitativna analiza uporabe komplementarne in alternativne medicine (KAM). - Sodelavci univerze Southampton v Vel. Britaniji so izvedli polstrukturirane intervjuje s 46 osebami (42 žensk, 4 moški, 2 osebi uporabljata po dve obliki KAM), ki so obiskovali klinike za aromaterapevtsko masažo (12 oseb), zeliščno zdravilstvo (3) homeopatijo (8), osteopatijo (13) ali refleksologijo (12); dve osebi sta obiskovali po dve terapiji in sta bili intervjuvani dvakrat.

Z analizo so odkrili dve večji temi, ki kažeta na to, kakšen pomen pripisujejo uporabniki posameznim oblikam KAM: 1. KAM kot razvajanje in 2. KAM kot zdravljenje. Razvajanje je užitek in luksuz in ni namenjen lajšanju določenih zdravstvenih težav. Zdravljenje pa je namenjeno preprečevanju, lajšanju ali zdravljenju določenih bolezenskih težav. Druga tema se deli na dve podtemi: alternativno zdravljenje kroničnih benignih bolezni (artritis, ekcem, astma, glavobol) v primeru nezadovoljstva s konvencionalno medicino in komplementarno zdravljenje, če je bilo pojmovano kot dopolnilo konvencionalnemu zdravljenju (pri osteopatiji; hiropraktika).

Ta dva primera kažeta, da je tematska analiza sorazmerno preprost postopek klasifikacije gradiva (zapisov, izjav, opisov) brez večjih teoretičnih pretenzij.

Viri:

Bishop, Felicity L., Yardley, Lucy, Lewith, George T. Treat or Treatment: A Qualitative Study Analyzing Patients' Use of Complementary and Alternative Medicine. American Journal of Public Health98.9 (Sep 2008): 1700-5.

Angelica Attard, Neil S. Coulson. A thematic analysis of patient communication in Parkinson’s disease online support group discussion forums. Computers in Human Behavior, Volume 28, Issue 2, March 2012, Pages 500–506. http://dx.doi.org/10.1016/j.chb.2011.10.022

Tematska analiza - Thematic analysis (2): teme

Braun in Clarke (2006) nadaljujeta svoj prikaz postopka tematske analize. V fazi kodiranja pripisujemo kode posameznim postavkam ali "izsečkom" gradiva, kaže da tako kot pri odprtem kodiranju pri metodi utemeljene teorije. Ko kodiramo vse gradivo, začnemo urejevati kode po temah. Teme seveda niso vnaprej dane (razen v primeru teoretske TA), ampak jih odkrivamo oziroma prepoznavamo v kodiranem gradivu. Teme so "vzorci", ki jih "zagledamo" v kodiranem gradivu. V bistvu gre za združbe sorodnih kod, ki jih ustrezno poimenujemo. Pri tem združevanju kod v teme si pomagamo z miselnimi vzorci ali podobnimi načini grafične ponazoritve, ki kažejo, kako se kode združujejo v teme nižjega reda in te v teme višjega reda.
Braun in Wilkinson (2003) sta proučevali žensko doživljanje "vagine" (dajem v narekovaj, ker gre za ameriško poimenovanje vulve) in sta si pri predstavitvi tem pomagali z grafičnim prikazom tem.

Začetna shema tem (po Braun in Wilkinson, 2003):

Končna shema tem (po Braun in Wilkinson, 2003):

Vidimo, da so tu teme pojmovane kot nekaj sredi med "močnimi" kategorijami in zgolj naslovi poglavij. Vidimo, da se začetna raznolikost kod in tem do konca (po vmesni redukciji, ki tu ni prikazana) skrči na dve ključni temi. Očitna je pojmovna hierarhija. Nazivi v pravokotnikih so kode, v ovalih pa teme.

Viri:

Braun, V., & Clarke, V. (2006). Using thematic analysis in psychology. Qualitative Research In Psychology, 3(2), 77-101. doi:10.1191/1478088706qp063oa

Braun, V., Wilkinson, S. (2003). Liability or Asset? Women talk about the vagina. Psychology of Women Section Review. 5, 28-42.

Tematska analiza - Thematic analysis (1): splošni del

V zadnjih letih se pojavljajo objave o "tematski analizi" kot novi ali doslej spregledani metodi kvalitativne analize, tj. kvalitativne analize kvalitativnega gradiva. Na prvi pogled se zdi, da gre zgolj za ponavljanje osnovnega postopka ustvarjanja utemeljene teorije. Upoštevati moramo, da je od izida dela Glaserja in Straussa Odkrivanje utemeljene teorije minilo 45 let in da je to delo govorilo o ustvarjanju sociološke teorije. Upravičeno bi torej pričakovali osvežitve in modifikacije ob prenosu na druga področja, npr. v psihologijo. Je torej "tematska analiza" kaj novega? Upravičena se nam zdi pripomba, da je bila tematska analiza doslej široko uporabljana a "slabo omejena in redko priznana" metoda kvalitativne analize (Boyatzis, 1998; Roulston, 2001). Ob tem izhodiščno domnevamo, da je tematska analiza kvalitativna analiza po zgledu ustvarjanja utemeljene teorije, analiza, ki privede do odkritja tematskih področij, ali ki podrobneje opisuje posamezna tematska področja. Če se spomnim analiz, ki sem jih opravil, ali s katerimi sem se seznanil doslej, bi lahko dejal, da se je skoraj vsaka končala z opisom kategorij in odnosov med njimi po vsebinskih področjih. Ta vsebinska področja so - kot si mislim - teme; to so poglavja "poskusne teorije". "Tematska analiza" bi bila torej kvalitativna analiza, ki pripelje do poskusne teorije, ki se deli na poglavja ali "teme"; je opis določenega problemskega področja po podpodročjih ali temah. Na področju zdravstvene nege smo praktikantkino doživljanje prakse opisali po naslednjih podpoglavjih ali temah: čustveni odzivi, pridobljeno znanje, vrednotenje prakse, refleksija prakse, kritične točke, potek prakse, doživljanje socialne strukture. Poudarili smo, da so to "naslovi podpoglavij", da so to "teme" in ne kategorije. Kategorije so posebno pomembni analitično dobljeni pojmi. Take kategorije so npr. "refleksivna praksa", "kolegialna opora", "občutek kompetentnosti".

Je treba v tem pojmovanju kaj spremeniti? Kaj so "teme"? Kaj je "tematska analiza" po sodobnih opredelitvah? Ko skušamo odgovoriti na to vprašanje, se držimo precej navajanega članka Virginije Braun in Victorije Clark (2006), ki sta na način tematske analize raziskovali vprašanje doživljanja estetsko-kirurških posegov v zunanje žensko spolovilo (ki ga Američani/ke napačno imenujejo "vagina" namesto "vulva").

Kaj je "tema", se sprašujeta. Tema "izraža pomemben vidik v podatkih, določeno raven strukturiranosti (pattern) ali pomena vrste (set) podatkov" (2006: 82). Poudarjata, da teme ne določimo ali izberemo na osnovi pogostosti pojavljanja nekih podatkov, ampak na osnovi relevantnosti glede na raziskovalni problem. Relevantnost, pomembnost ne prevalenca je kriterij odločitve, da se določen set podatkov nanaša na določeno temo, ali da v njem vidimo, odkrijemo določeno temo. Ob taki opredelitvi "teme" se pojavi vprašanje: so teme res zgolj naslovi poglavij in ne morda kategorije, vsebinski pojmi?
V nadaljevanju opredeljujeta vrste "tematske analize", npr. induktivno proti deduktivno-teoretični analizi, odkrivanje semantičnih (eksplicitno izraženih) tem proti odkrivanju latentnih tem z interpretacijo, realistično proti konstruktivistični tematski analizi.

Nato opišeta postopek "tematske analize", ki se v bistvu pokriva s postopkom analize po metodi utemeljene teorije:

1. Seznanjanje s podatki: prepis gradiva, branje gradiva, beleženje začetnih idej

2. Ustvarjanje začetnih (začasnih) kod: kodiranje, združevanje podatkov iste kode

3. Iskanje tem: združevanje podatkov okrog iste možne teme

4. Pregled tem: preverjanje odnosa med kodami in temami; izdelava zemljevida tem

5. Definiranje in poimenovanje tem: izboljšanje opisa specifičnosti teme in celotne zgodbe, jasne definicije in nazivi tem

6. Pisanje poročila: izbor nazornih primerov, končna analiza izbranih izsečkov, povezava z literaturo, izdelava poročila.

Dozdeva se nam, da gre za poenostavljeno metodo "utemeljene teorije" in za nadomestitev "kategorij" s "temami", enačenje "tem" s "kategorijami". Ali to drži, bomo preverili na primerih.

Viri:

Braun V, Clarke V: Using thematic analysis in psychology. Qualitative research in psychology 3:77-101, 2006

Boyatzis, R. E. 1998. Transforming qualitative information: thematic analysis and code development. Sage.

Roulston, K. 2001. Data analysis and 'theorizing as ideology'. Qualitative Research, 1: 279-302

Kakovost kvalitativne raziskave: prva pomoč - The Quality of Qualitative Research: First Aid

Kvalitativno (interpretativno) raziskovanje ni samo dopolnilo kvantitativnega (pozitivističnega), ampak se je razvilo predvsem kot kritika kvantitativnega pozitivističnega raziskovanja. To pomeni tudi, da ni preprosto prevzelo pozitivističnih kriterijev kakovosti raziskave, ampak je oblikovalo svoje kriterije kakovosti, ki vsebujejo kritiko pozitivističnih kriterijev. To ne pomeni, da z vidika kvalitativne paradigme zavračamo pozitivistične kriterije, ampak da damo raziskovalcu na izbiro, ali se bo pozival na pozitivistične ali interpretativne kriterije.
Tokrat se bom izognil razpravi o kritiki pozitivizma, navedel bom samo nekaj najosnovnejših načinov, kako v kvalitativni raziskavi zagotavljamo in utemeljujemo njeno kakovost kot znanstvene raziskave - za prvo pomoč.
Pozitivistični kriteriji znanstvenosti raziskave, njene znanstvene kakovosti so: (1) notranja veljavnost, (2) zunanja veljavnost ali posplošljivost, (3) zanesljivost in (4) objektivnost. Interpretativna (kvalitativna) metodologija te kriterije kritizira in jih drugače poimenuje, v bistvu pa oba pristopa težita k istim vrednotam. Raziskava naj bi bila (1) kredibilna, (2) relevantna, (3)  sledljiva ali konsistentna, (4) potrdljiva ali konfirmabilna. Včasih se zdi, da gre samo za sprevračanje besed, a v tem sprevračanju besed se skriva drugačen pogled na spoznavanje stvarnosti.
Kako dosegamo te kriterije kakovosti?
1. Kredibilnost (notranja veljavnost). Raziskava je kredibilna, če smo v postopku raziskovanja dosegli primerno stopnjo zaupanja med nami, raziskovalci, in raziskovanimi; če se ljudje prepoznajo v opisih; če se raziskovanec strinja z našim opisom njegovega doživljanja; če ljudje prepoznajo pojave, ki jih opisujemo. Kredibilnost povečamo s triangulacijo (več vrst podatkov, več raziskovalcev, različna teoretična izhodišča, več metod); s člansko validacijo (strinjanje raziskovanih z opisom); z uspešno integracijo negativnih primerov (ki navidezno nasprotujejo naši teoriji) in nekaterimi drugimi postopki.
2. Relevantnost ali prenosljivost (zunanja veljavnost). Raziskava je prenosljiva, če bralec ugotovi, da njeni opisi in njena spoznanja veljajo tudi v njegovem kontekstu; če javnost (bralci, potrošniki raziskave) presodi, da so ugotovitve splošneje veljavne, prenosljive v druga okolja. Prenosljivost izboljšamo z izborom tipičnih primerov, tipičnih okolij raziskave. Velja pa tudi, da pri kvalitativnem raziskovanju prenosljivost ni vedno naš cilj; pri idiografskih raziskavah skušamo samo bolje razumeti posamezen primer.
3. Sledljivost (zanesljivost). Raziskava je sledljiva (zanesljiva), če je v raziskovalnem poročilu jasno in razločno opisana pot do ugotovitev; če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali primerljivih sklepov; če so postopkovne odločitve jasno razvidne; če so sodbe v raziskavi logično skladne. Sledljivost povečamo z večjo natančnostjo opisa raziskovalnega postopka od začetne zamisli do sklepov.
4. Potrdljivost (konfirmabilnost; nepristranskost, objektivnost). Raziskava je konfirmabilna, če je v njej opisano pristno doživljanje subjekta in če je bil raziskovalec subjektivno vključen (sodoživljanje; raziskovalec kot raziskovalni instrument). Konfirmabilnost se poveča s povečanjem zaupanja med raziskovalcem in raziskovanim in subjektivno vključenostjo raziskovalca, opisom njegovega doživljanja in refleksijo odnosa med raziskovalcem in raziskovanim.
Tele besede so pomembne: potrditev članov, prenosljivost, opis poti, zaupanje.
Raziskava je dobra, če se prizadeti strinjajo z ugotovitvami; če bralec raziskovalnega poročila na njegovi osnovi bolje razume svojo situacijo ali pojave, ki jih pozna; če lahko natančno sledimo raziskovalnemu postopku; če je opis logičen; če je raziskovalec vzpostavil zaupanje med seboj in raziskovanimi in če je opisal svoje doživljanje med raziskavo.

Trajanje odprtega intervjuja - The duration of an open interview

Koliko časa naj traja intervju, se glasi eno naslednjih vprašanj slušateljic magistrskega seminarja VŠZN-J (2013). Ni vnaprej določenih meril za trajanje odprtega intervjuja. Lahko bi rekli: dokler oba zdržita. Trajanje torej ni omejeno s kakimi metodološkimi pravili, temveč le z okoliščinami in stanjem obeh sogovornikov. Ravnamo se po zdravorazumski presoji. Pogovora z bolnikom v postelji najbrž ne bomo vlekli v nedogled. Po drugi strani pa se ob živahnem starostniku, ki nam pripoveduje o svojem življenju, lahko dolgo zadržimo. Redko se bomo pogovarjali več kot eno uro, saj se ob tem oba sogovornika utrudita. Lahko naredimo odmor in potem nadaljujemo, še bolje pa je, če se dogovorimo za ponovno srečanje. Eno izkušnjo pa naj vendarle poudarimo: če je intervju zelo kratek, ni dovolj gradiva za analizo. Za eno tipkano stran zapisa že mora biti. Zapis intervjuja s praktikantko zdravstvene nege, ki smo ga analizirali za vajo, je nekako na spodnji meji obsega, ki še omogoča analizo in da dovolj bogato poskusno teorijo. Toda spomnimo se analize Dan na psihiatriji, navedene v knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje... Tam smo iz enega samega stavka "potegnili" daljnosežne sklepe - kot hipoteze za nadaljnje raziskovanje. Spomnimo se tudi metodološkega pravila nasičenosti: novo gradivo bomo dodajali toliko časa, da bomo imeli občutek, da ni treba več kaj dodati; da je zgodba vsebinsko dovolj popolna in zaokrožena. To velja tudi za trajanje intervjuja in njegovo podaljševanje. Ko imamo občutek, da je vprašanec povedal vse, kar o dani temi lahko pove, ali da smo mi zvedeli vse, kar potrebujemo, končamo pogovor.