To so izkustvena pravila, povzeta po Straussu (1987) na osnovi predlogov Barneya Glaserja (1978) in nekoliko prirejena za našo rabo.
1. Zapise in podatke (prepise intervjujev, beležke opazovanj) shranjuj ločeno. Jasno se morajo ločiti terenske beležke intervjuvarja ali opazovalca, oziroma raziskovalca v teh vlogah, od zapisov raziskovalca v vlogi analitika. V zapisih lahko uporabimo navedke iz terenskih beležk oziroma prepisov intervjujev kot ilustracijo kategorij ali izhodišča teoretičnih propozicij. Na zapisih naj bo jasno označeno, na katera empirična gradiva se nanašajo. Včasih se zgodi, da je ista empirična izjava indikator dveh različnih pojmov; v takem primeru je za drugi pojem bolje poiskati drugo ilustracijo. Če so analitični zapisi jasno ločeni od empiričnega gradiva, hkrati pa je v njih to gradivo uporabljeno v obliki navedkov, lahko poskusno teorijo pišemo direktno iz mozaika zapisov.
2. Vedno ko se vam med kodiranjem pojavi s tem povezana misel, jo zapišite, da se ne izgubi. Lahko naredite le kratko beležko, ki jo kasneje prepišete in dopolnite. Rezervirajte si čas za pregled zapisov in razmišljanje, to je, ustvarjanje novih zapisov. Upoštevajte svoj osebni ritem in se mu prilagodite.
3. Če se vam že nekaj časa ni pojavila kakšna misel, začnite pisati asociacije na kakšno kodo. Navadno potem pisanje steče. Prav tako lahko prenehate s pisanjem zapisa, če vam beseda ne teče več. Dobro se je nekoliko prisiliti k pisanju, a znati tudi popustiti, če ne gre in "dati času čas".
4. Zapise lahko kadar koli kasneje spremenite na osnovi novih uvidov. Pri tem si, če delate z računalnikom, stare verzije lahko shranite, ni pa nujno.
5. Naredite si seznam kod in ga dopolnjujte in od časa do časa preglejte z mislijo na povezave med njimi. Ko pišete zapise v kasnejših fazah raziskave, se vračajte k seznamu in pregledujte, zakaj ste kake kode opustili; ali so morda še relevantne, jih je mogoče kako vključiti v nova besedila.
6. Če so zapisi ob različnih kodah zelo podobni, jih primerjajte in bodisi ugotovite, po čem se kodi vendarle razlikujeta bodisi ugotovite, da se ne razlikujeta. Če ne ugotovite razlik, je ena koda odveč, saj ima očitno isti pomen kot druga.
7. Če se v empiričnem gradivu ali interpretaciji pojavijo odstopanja od nastajajoče teorije, jih z vso pozornostjo proučite. Morda je treba zbrati dodatno gradivo (izvesti nove intervjuje, ki bi osvetlili ta odstopanja), morda je interpretacija, ki odstopa, prenagljena in neutemeljena. V zapisu mora biti jasno razvidno, kaj je podatek in kaj domneva. Nejasnosti je treba razčistiti takoj, da ne bi trditev utemeljevali na domnevah in neosnovani intuiciji.
8. Zapisovanja ne končajte prehitro, ko se vam zdi, da se ugotovitve stekajo v določeno teorijo; zapišite pomisleke, ugovore, druge možne interpretacije. Vaše razmišljanje naj ostane odprto.
9. Zapisujete razmišljanje o pojmih in odnosih med pojmi ne o osebah. Na koncu bo nastala teorija, sestavljena iz bolj ali manj abstraktnih pojmov in izjav o njihovih odnosih, ne poročilo o tej ali oni osebi.
10. Če imate o kaki reči dve nasprotni ideji, ju zapišite ločeno. Jasno se morata razlikovati. Če ju opišete v istem zapisu, nastane zmešnjava.
11. Ko imate občutek, da ste izčrpali vse, kar je mogoče povedati o kaki kategoriji, jo označite z oznako "nasičeno" (saturirano).
12. Bodite prilagodljivi glede tehnik zapisovanja; upoštevajte svoja osebna nagnjenja glede oblike in načina zapisovanja.
Viri: Anselm L. Strauss, 1987. Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge. -
Barney Glaser, 1978. Theoretical Sensitivity. Mill Valey, CA: Sociology Press.
Strauss (1987, str. 109-129) poudarja pomen zapisov pri odkrivanju, razvijanju in formuliranju utemeljene teorije. Podobno kot mi razlikuje več vrst zapisov glede na njihovo funkcijo, posveča pa se, seveda, predvsem teoretičnim, tistim, ki vsebujejo misli o nastajajoči utemeljeni teoriji. K zapisom šteje tudi sorazmerno obsežna besedila, tudi besedila v pripravljalni fazi raziskave. Njegovo geslo je: "Ne čakaj, da se pojavi muza," kar pomeni, ne čakaj, da se bo pojavil genialni navdih, raje sproti zapisuj prebliske, misli, pomisleke, vprašanja. Opozarja tudi, da je raziskovalec ves čas v notranjem dialogu sam s seboj; če pa raziskavo izvaja skupina, se dialog razvija v skupini. V tem primeru so zapisi nujno sredstvo komuniciranja; postanejo sporočila v interni komunikaciji med člani tima. "Neprestan notranji dialog - kajti to, navsezadnje, pomeni misliti," pravi Strauss (str. 110).
Na osnovi izkušenj s študenti, ki niso vedeli, kako naj se lotijo raziskave, sem jim v zadnjem času začel svetovati, naj - potem ko so se odločili za določeno temo ali problem - na eni strani napišejo verjeten ali možen odgovor na problem, vnaprej, preden storijo kar koli drugega. Ta zapis ima funkcijo izhodiščnih ohlapnih hipotez, ki se v nadaljevanju preverjajo; poleg tega pa pomaga študentu, da se premakne z mrtve točke in mu da občutek, da o zadevi že nekaj ve. Zdaj sem odkril, da sta nekaj takega že pred davnim časom svetovala Becker in Geer (1960), z njima pa se strinja tudi Strauss.
Primeri zapisov, ki jih navaja Strauss, so precej dolgi in jih tu ne morem navajati. Lahko jih samo povzamem. Nastajali so v raziskavi o vplivu tehnologije na delo v bolnišnicah.
Zapisal je uvodno razmišljanje s seznamom vprašanj, na katera želi v raziskavi odgovoriti. Sledi zapis, ki ima značaj razmišljanja o nevarnostih, tveganjih in njihovih možnih virih (naprave, bolnik, osebje, organizacija). Zapis o alarmnih sistemih na napravah, ki se uporabljajo pri zdravljenju (kdaj se sproži alarm; kaj se zgodi, če se zaradi napake ne sproži). Bežen zapis o skladiščenju naprav (ali so pri roki, ko jih potrebujejo). Obsežen zapis o načinih zagotavljanja udobja pacientom. Zapis o vlogi zakonca (svojca) in kako se njeno/njegovo delo s pacientom razlikuje od dela formalnega oskrbovalca. Pozornost raziskovalca je vzbudila hektična dejavnost ("busywork") žene v skrbi za bolnega moža, ko je morala urejati zadeve z zdravstvenim zavarovanjem - zapis o tem.
Zapisi, ki jih navaja Strauss, so naslednjih vrst: začetni usmerjevalni zapis, preliminarna analiza kategorije, razmišljanje o vidiku ureditve oddelka, preblisk o neki kategoriji, zapis o pomenu kategorije za celotno teorijo, najava nove kategorije, odkritje novega pojava, vidika nege ipd.
Viri: Anselm L. Strauss, 1987. Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge. -
Becker, H. and Geer, B. 1960. "Participant Observation: The Analysis of Qualitative Field Data." In: R. N. Adams and J. Preiss (eda.), Human Organization Research. Homewood Ill., Dorsey Press, pp. 267-89.
Lahko bi rekli tudi "postoj...", bi se lepše slišalo; po SSKJ pomeni "za krajši čas stati"; me moti, ker pomeni preveč dobesedno "stati na nogah", medtem ko potrebujemo tu izraz, ki bi pomenil, naj prekinemo, ne hoje, ampak dosedanje delo, to je, kodiranje, in si nekaj zapišemo. "Ustaviti se", "ustaviti delo, postopek", je bolje. Če "postojimo" pri delu, prej pomislimo na "predah". Tu pa ne gre za predah, ampak za prekinitev dotedanjega početja, da vrinemo nekaj novega.
To je eno najpomembnejših, če ne celo najpomembnejše postopkovno načelo kvalitativne analize: karkoli počneš, vedno bodi pripravljen zapisati misel, ki se ti je porodila. Preveč rade hitro pobegnejo in se lep čas ne vrnejo.
Celia Orona (omenjena v enem prejšnjih zapisov, Orona 1997) je v različnih fazah raziskovanja izgube identitete pri demenci uporabljala zapise (memos) v različne namene. V začetku raziskave, si je na način prostega asociiranja zapisovala različne misli, ki so se ji porodile ob branju intervjujev ne oziraje se na slovnična pravila in obliko. Nato je zapisovala, da bi premagala zavrtost v mišljenju. Včasih se je odločila za pisemsko obliko; kot da nekomu piše o tem, kar počne in o tem, da ji ne gre. Navideznega naslovnika je spraševala in si v njegovem imenu zastavljala vprašanja. Z zapisi je nato dokumentirala začetke konceptualizacije. Zapisovala si je posamezne epizode, ki so ji vzbudile pozornost med intervjuji in jih skušala osmisliti, povezati s cilji raziskave. "V moji pisarni so bili povsod raztreseni listki različnih oblik in velikosti, dokler jih nisem nekoč zmetala na kup v kotu svoje mize. Nato je nastopil trenutek, ko sem začutila, da bi jih bilo dobro prebrati. Zakopala sem se v listke in jih začela razporejati v različne kategorije..." (str. 178).
V svoji knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje... (1998) sem zapisal, da je dobro razlikovati tri kategorije zapisov glede na namen: operativne, kodirne in teoretične. V operativnih zapišemo, kaj je treba storiti (npr. katero literaturo pogledati, s kom izvesti intervju, koga konzultirati ipd.); kodirni zapisi so beležke, ki nastajajo ob kodiranju, nazivi pojmov, sheme odnosov med pojmi, dimenzionalne analize, definicije pojmov; slednji bi lahko sodili že med teoretične zapise, zapise, v katerih formuliramo stavke bodoče poskusne teorije. Predlagal sem tudi, da zapisov ne bi pisali na poljubne lističe, ampak z namenom boljše organizacije na vnaprej pripravljene obrazce, ki vsebujejo osnovne podatke o raziskavi, predvsem pa podatke, kot so datum zapisa in ime zapisovalca.
Zanimivo je, da sem vse to pisal, preden mi je v roke prišla knjiga A. Straussa. Bil sem vesel, ko sem videl, da nisem zgrešil in da je tudi on, pionir utemeljene teorije, podobnih misli. O njegovem pojmovanju zapisovanja prihodnjič.
Vir: Celia Orona, Temporality and Identity Loss Due to Alzheimer's Disease. V: Anselm Strauss, Juliet Corbin, Grounded Theory in Practice. Sage, London 1997.
Je neka nejasnost v zvezi z definiranjem pojmov (kod). Strauss (1987) nikjer ne piše o definiranju pojmov (kod) kot posebnem opravilu. Dejansko pa navaja opise (definicije) pojmov (kod) na več mestih, predvsem v poglavju o selektivnem kodiranju, kjer navaja primere opisov kod, to je, po našem, definicij pojmov (str. 71-74) in takoj za tem v podpoglavju z naslovom "Uporaba kod pri pisanju za objavo" (str. 75-78). Sam pa sem - takrat še nisem poznal omenjenega Straussovega dela - menil, da je logično, če poimenovanju pojmov (kodiranju) sledi definiranje teh pojmov. V knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje (Mesec 1998) sem v splošnem pregledu metode gradnje utemeljene teorije predvidel definiranje pojmov kot posebno opravilo, ki sledi kodiranju. Tako je tisto, kar je pri Straussu razdeljeno med dve podpoglavji (selektivno kodiranje in pisanje za objavo) na enem mestu. Definicije pojmov so zapisane tako, da so neposredno primerne za objavo v okviru končne poskusne teorije.
Kot primer, kako Strauss opisuje pojme, navajam opis pojma v zvezi z osnovno kategorijo "obravnavanje bolečine" (pain management). Podkategorije te osnovne kategorije so med drugim: lajšanje bolečine, zmanjšanje bolečine na najmanjšo možno mero (minimizacija b.), izražanje bolečine, nadzor izražanja b., presoja bolečine, ideologije o bolečini, obtožbe o zanemarjanju, obtožbe o nekompetentnosti, uravnoteženje lajšanja bolečine ipd.
"... Terciarna bolečina in taktika minimizacije..., 20. feb., str. 9: Bolnica, ki se je doma opekla, vse vrste bolečin zaradi same opekline, ali sekundarna bolečina zaradi presaditve kože, pri dnevnih dejavnostih. Zaradi bolečine pri premikanju ramen in nadlahti se ne more sama počesati in ima težave pri oblačenju. Občutljivost v predelu vratu pomeni, da ne more nositi oblek z zaprtim ovratnikom ampak samo odprte. Koža na opečeni roki je izjemno nežna, kar pomeni, da ima lahko samo obleke s kratkimi rokavi, ki pa razkrivajo grde brazgotine, kar moti druge (reakcije na simptom, povezan z bolečino). Prijateljica ji je dala obleko brez rokavov in je prenaredila nekaj njenih oblek, tako da se lahko obleče s čim manj bolečinami. Zmanjševalec bolečin? ..." (str, 71)
To in podobne definicije navaja S. v poglavju o selektivnem kodiranju. Jasno je, da je definicije nekje treba zapisati, prav tako pa, da samo kodiranje, to je, pripisovanje pojmovnih nazivov empiričnim postavkam še ni definiranje in da gre torej za dva različna postopka, kar bi moralo biti razvidno. Iz Straussovega opisa pa je tudi razvidna oblika definicije. Ne gre za kako slovarsko formalno definicijo ampak za opis empiričnega stanja (dogajanja), ki je kodirano z določeno kodo, v tem primeru s kodo "terciarna bolečina in taktika minimizacije".
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
Selektivno kodiranje sledi tematskemu, odprtemu in osnemu kodiranju. Včasih mine med prejšnjimi fazami in to kar precej časa, da se v raziskovalcu oblikuje misel, kaj je osrednja kategorija njegove raziskave. Spraševal sem se, zakaj je Strauss ta postopek imenoval "selektivno" ali "izbirno" kodiranje. Mislim si, da zato, ker je pri njem ključno to, da sledi odločitvi o tem, kaj je osrednja kategorija raziskave oziroma izboru ključne kategorije. V nadaljnjem postopku raziskovalec sistematično poveže podrejene kategorije (pojme) ali podkategorije s to nadrejeno kategorijo. Nekatere teh podkategorij je odkril že prej, zdaj pa se sistematično in kolikor mogoče izčrpno trudi odkriti še druge (Strauss, str. 69).
Kot primer navaja Strauss analizo dela sestre pri rehabilitaciji po srčnem zastoju. V prejšnjih postopkih kodiranja, predvsem pri osnem kodiranju, sta se pojavili dve osnovni kategoriji: trajektorija bolezni (potek, krivulja bolezni) in vrste sestrinega dela. Recimo, da se raziskovalec odloči, da bo v nadaljevanju proučeval vrste dela. V svojih zapiskih najde indikatorje za naslednje vrste dela: (1) Delo z napravami - pri tem ni mišljeno vzdrževanje naprav ampak delo z njimi, npr. vstavljanje infuzije. (2) Zagotavljanje varnosti pacienta; ne pa npr. zagotavljanje varnosti osebja ali okolja. (3) "Telesno delo" s pacientom; pri tem se pojavljata vsaj dve podvrsti: telesno delo, ki je povezano z aplikacijo naprav (pacienta je npr. treba obrniti na bok, da bi vstavili neko sondo) in telesno delo, ki s tem ni povezano (npr. razgibavanje, umivanje). (4) Informacijsko delo, npr. iskanje navodil v računalniku in prebiranje navodil; dajanje informacij pacientu; zapisovanje podatkov; poročanje zdravniku - več podvrst informacijskega dela. (5) Zagotavljanje pacientovega udobja, npr. prezračevanje, ugašanje luči, aplikacija pomirjeval, uspaval. (6) Čustveno delo, npr. besedno pomirjanje pacienta.
Pri selektivnem kodiranju se torej odločimo, kaj bo osrednja kategorija naše raziskave in nato poiščemo njene podkategorije, jih poimenujemo in povežemo z nadrejeno kategorijo. To je prva faza selektivnega kodiranja. Ni nujno, da bi bila v raziskavi ena sama osrednja kategorija. Raziskava je lahko bolj kompleksna in se vrti okrog več osrednjih kategorij oziroma vsebuje večstopenjsko pojmovno hierarhijo. Analizo (kodiranje) lahko nadaljujemo, tako da pri vsaki podkategoriji uporabimo obrazec osnega kodiranja (kodirno paradigmo), pri čemer odkrijemo nove podkategorije, nove dimenzije kategorij ipd. Skratka, naše tkanje postaja vse gostejše in bolje strukturirano.
Naj pripomnim, da naš namen ni zmesti začetnika z vsemi temi vrstami in nazivi kodiranja. To je pač način, ki ga predlaga eden od avtorjev utemeljene teorije. Vsakdo si lahko samostojno oblikuje svoj postopek. Vedeti moramo le, kaj hočemo, k čemu težimo. V empiričnih zapisih moramo poiskati pojme različnih ravni abstrakcije in zgraditi sistem odnosov med temi pojmi - empirično utemeljeno pojmovno zgradbo ali teorijo.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
Obrazec kodiranja, kodirna paradigma (coding paradigm) je miselni pripomoček kodiranja, ki ga sestavljajo postavke ali vprašanja, ki si jih zastavimo z namenom, da bi čim bolj izčrpno ugotovili možne pomene ali vidike določenega pojma oziroma kategorije. Po Straussu sestavljajo ta obrazec POGOJI, POSLEDICE, INTERAKCIJE in STRATEGIJE. Na te vidike mislimo ves čas kodiranja, predvsem pa v okviru osnega kodiranja, ko se vrtimo okrog določene kategorije in skušamo najti njene različne pomene in opisati njene različne vidike. Vprašamo se:
- POGOJ česa je ta kategorija? Ali pa: Pod katerimi pogoji se ta kategorija pojavi? Primer: Pogoj česa je nadzor ali spremljanje varnosti pacienta? Možen odgovor: Je pogoj USPEŠNEGA zdravljenja. Pod katerimi pogoji se pojavi nadzor varnosti? Odgovor: je stalen, vendar intenziviran, če se oceni, da je TVEGANJE za bolnika veliko. Kaj vpliva na boljši ali slabši nadzor? Možni odgovori: USPOSOBLJENOST sestre, delovna OBREMENJENOST, ZAHTEVNOST primera, KAKOVOST naprav, ORGANIZACIJA dela ipd.
- Kaj so POSLEDICE te kategorije? Primer: Kaj so posledice pomanjkljivega nadzora varnosti? Kaj so posledice pretirano skrbnega nadzora? Kakšne so meje tolerance pri nadzoru varnosti? Možni odgovori: MOTNJE v zdravljenju, POSLABŠANJE bolezni, poslabšanje medsebojnih odnosov ipd.
- S katerimi drugimi kategorijami je dana kategorija v INTERAKCIJI? Primer: S katerimi drugimi kategorijami je v interakciji kategorija nadzora varnosti? Možni odgovori: s kategorijo OBREMENJENOSTI pri delu, s kategorijo MEDSEBOJNIH ODNOSOV v skupini; izvajalec nadzora je v interakciji Z BOLNIKOM, nadrejenim, sodelavci itd.
- Kakšne STRATEGIJE vključuje dana kategorija; kakšne strategije uporabljajo nosilci dane kategorije? Primer: Kakšne strategije uporabljajo izvajalci nadzora varnosti? Možen odgovor: definirajo KRITIČNE TOČKE in PRIORITETE (npr. enakomeren tok infuzije) in to nadzorujejo neprestano (na minuto, 3 minute ipd.).
Vidimo, da so nas ta vprašanja opozorila na celo vrsto novih vidikov, ki jih moramo upoštevati, ko raziskujemo NADZOR VARNOSTI BOLNIKA. Strauss poudari dvoje: (1) ni dovolj, da ob posameznih izjavah na robu pripišemo kode, kar pomeni, da v izjavi (postavki) 'prepoznamo' indikator nekega pojma ali kategorije; pomisliti moramo na druge pojme, ki so povezani s to kategorijo; (2) pri razmišljanju o teh drugih pojmih se opiramo na kodirni obrazec, ki olajša in usmerja naše razmišljanje. Ta obrazec neprestano uporabljamo, tako da se vsadi v um kot aide memoire, spominski pripomoček.
Vir: Anselm L. Strauss, Qualitative Analysis for Social Scientists, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 1987.
