KVALITATIVNO RAZISKOVANJE V DIGITALNEM SVETU

 

Še vedno mislim, da je za tistega, ki se prvič loteva kvalitativne analize kvalitativnega gradiva (KVALANA*) najbolje, da se je loti "peš", to je s papirjem in pisalom v roki. Računalniški programi za KVALANO (QUALANA), za DIGIKVALANO** olajšajo nekatera mehanična opravila, ne morejo pa nadomestiti razmišljanja, ki je s svinčnikom in radirko v roki lahko bolj mirno in osredotočeno kot pri klikanju na ikonice in živčnem popravljanju napačnih klikov ob boju z vsiljivimi varovalnimi programi in občasnimi pozivi k resetiranju računalnika, ker se je ravno vpisala posodobitev sredi prizadevnega kodiranja in interpretiranja. Toda. Toda danes ne moremo mimo vseh teh računalniških čudes. Postala so neogibna sestavina vsakdanjega dela in - roko na srce - z v Wordu natipkanim prepisom intervjuja se lepše dela kot z na roko napisanim. In tu se začenja moj prvi uvid.

Računalnik tako ali tako uporabljamo, tudi za kvalitativno analizo, le da morda ne uporabljamo posebnih programov, ki so narejeni prav za ta namen. Če med STRANMI tega bloga poiščete stran Od odprtega kodiranja do poskusne teorije: stereotipi o starih, boste našli popolno kvalitativno analizo od vprašanj za intervju, preko zapisa odgovorov in kodiranja do poskusne teorije. Ja, to je končana kvalitativna analiza - brez posebnega v ta namen izdelanega programa, toda na računalniku zapisana. Uporabili smo samo navaden urejevalnik besedila MS Word oziroma v tej objavi platformo Blogger. Torej: tudi če se analize lotevate prvič, odprite datoteko Worda, prenesite vanjo nekje drugje zapisan intervju in začnite kopirati in lepiti, vmes pa razmišljajte, kaj počnete. To ne bo računalniška kvalitativna analiza, DIGIKVALANA, ampak z računalniškim urejevalnikom besedila napisana analiza.

Drugi uvid. Računalniški monitor je okno v svet, v računalniški svet še posebej. Posebni programi za KVALANO sploh niso edino in najpomembnejše v tem digi-svetu. Raziskavo lahko izvedemo, ne da bi vstali od računalnika. Izbrskamo intervjuje, shranjene v arhivu družboslovnih podatkov (ADP), prekopiramo si razpravo na kakem forumu (nadomesti nam fokusno skupino), analiziramo lahko izjave na twitterju, facebooku, prekopiramo si neki blog itd. itd. Z brskalnikom po znanstvenih publikacijah si izbrskamo relevantno literaturo, kodiramo abstrakte ali anotiramo PDF verzije ipd. Da bi si pretegnili noge, lahko gremo malo ven in s telefončkom posnamemo kak pogovor, ga s programom za prepoznavanje govora prepišemo v bralno obliko in naprej obdelujemo. No, bodimo malo bolj sistematični. Gornji miselni vzorec lepo urejeno prikazuje naše pomočnike v digitalnem svetu.

Začnimo kar s tem, kar je najbolj pri roki. Vsi imamo naložen program Office MS Windows. Z Wordom lahko pišemo, označujemo dele besedila z različnimi barvami, kopiramo, lepimo dele besedila v nove datoteke itd. Celotno kvalitativno obdelavo in analizo lahko izvedemo v urejevalniku besedila. Posamezne dele besedila lahko razvrstimo po času, po abecedi ali po zaporedni številki. Poiščemo določene besede, avtomatično dopišemo druge. Ni, da ni. V Excellu si uredimo sezname: intervjuvanih oseb z odnosnimi podatki, seznam transkriptov, kod itd. Nekaj podobnega lahko počnemo v Accessu. Končni umotvor predstavimo v Powerpointu ali napišemo v kaki šabloni (template) Publisherja.

Druga skupina programov je vsaj zame vsaj delno odkritje. Evernote uporabljam že dolgo: vanj bašem vse, kar zanimivega poberem na spletu, pišem (neredno) dnevniške zapise itd. Njegova čudovita lastnost je, da lahko sestavljaš leksikon, vse urediš po ključnikih (tagih), to je, opremiš z gesli, kar ti omogoča s klikom priklicati vse zapise, ki sodijo pod isto geslo, ali isti pojem. V to skupino posebnih programov, ki pa niso namenjeni prav DIGIKVALANI, sodi Mindmapper, s katerim sem ustvaril gornjo slikico. V Mendeley vpišete "social work handicapped" in se vam bojo zlistali članki o tej reči. Scrivener je menda najboljši program za pisatelje in druge pišoče. Medtem ko pišete neko poglavje, imate ves čas pregled čez vse dele besedila, ki ste jih napisali doslej. Krasno za pregled nad zapisi (memos). Authorea je program za objavljanje in branje ter komentiranje predobjav. Poročilo o svoji raziskavi lahko tam predobjavite (ne vem, če se da drugače kot v angleščini oz. če je slovenskih predobjav toliko, da bi bil kak odziv) in počakate na pripombe drugih raziskovalcev. Naj omenim še PDF bralnike (readers), ki omogočajo pisanje opomb (anotacij) k različnim besedilom, kar pride prav pri raziskovanju literature. Omogočajo tudi pretvarjanje besedil iz PDF oblike v druge oblike in nazaj.

Posebni programi za kvalitativno analizo so tako v gornji razporeditvi šele na tretjem mestu po nujnosti uporabe. Vse postopke analize lahko izvedemo brez njih. Njihova prednost je, da so vse te postopke spravili pod eno streho in da skušajo upoštevati prav vse potrebe in muhe raziskovalcev. Omenjeni so zgoraj; ogledati si je treba vsakega posebej, kar ni namen tega pisanja.

To je en del digitalne pokrajine. Drugi del: ta pokrajina je zakladnica podatkov za analizo. Po eni strani so to raziskovalni podatki, shranjeni v arhivih, kot npr. ADP - naš arhiv družboslovnih podatkov. Drugi vir so pa različni blogi in spletne strani, polno lepo zapisanega gradiva. Poleg izkoriščanja deponiranih podatkov nam računalnik omogoča spletno komunikacijo preko pošte, krajših sporočil (Messenger), tudi individualnih pogovorov v realnem času (Skype) in skupinsko komunikacijo (Zoom, MS Teams), kar smo spoznali med epidemijo. Izvajamo lahko individualne intervjuje in fokusne skupine.

In last not least: pogovore lahko snemamo zvočno in slikovno in zvočne posnetke avtomatsko prepišemo v bralno obliko s pomočjo prevajalca govora (speach recognition).

* Copyright

** Copyright

TEME: JOJ, KAM BI DEL?

 Po pojmovanju, ki sem ga razložil v poglavju o tematski analizi, so teme vsebinske celote, podpoglavja nekega besedila, odgovori na vprašanje, o čem se tu pripoveduje: o sodelavcih, o opravilih, o vodstvu, o kolegicah, o nezgodah. Ti naslovi nam NIČ ne povedo o naravi odnosov s sodelavci, o načinu vodenja, o vrsti odnosov s kolegicami itd. So samo odseki besedila, ki govorijo o istem področju ali - temi. V literaturi pa se pojavlja drugo pojmovanje o tem, kaj je tema, ali kaj so teme. Po tem pojmovanju so teme rezultat kvalitativne analize, kodiranja. So najbolj abstraktni pojmi. Analiza po tem pojmovanju poteka v temle vrstnem redu: kode > kategorije > teme. Kode se združujejo v kategorije in kategorije v teme. 

So torej teme na začetku ali na koncu analize, izhodišče ali rezultat analize (pred poskusno teorijo)? Zdi se, da je to odvisno od narave izhodiščnega gradiva. Če je izhodiščno gradivo, npr. zapis intervjuja, že do določene mere strukturirano z vprašanji, so ta vprašanja (lahko preformulirana v trdilno obliko) teme. Prav tako, če se vprašanec v biografski pripovedi drži določenega vrstnega reda (otroštvo, mladost, zrela leta, starost); ali pa vprašanec urejeno govori najprej o službi, delovni organizaciji, potem pa o družini, prostem času ipd. Tedaj so to široke teme njegove pripovedi.

Če pa je pripoved bolj neurejena in vprašanec preskakuje s teme na temo (!), tako da je težko na prvi pogled razločiti, o čem pravzaprav govori in kaj sodi skupaj, potem je naravnejša pot postopnega kodiranja, združevanja kod v kategorije in teh v teme.

Omenili smo poskusno teorijo. Članki o tematski analizi in članki, ki navajajo teme kot rezultat kvalitativne analize, sploh ne omenjajo poskusne teorije; ali drugače, v njih je opis tem rezultat analize. Tako npr. v raziskavi o odnosu žensk do zunanjega ženskega spolovila. Raziskava se konča z opisom dveh modalitet tega odnosa: spolovilo kot zaklad in spolovilo kot nebodijetreba (Broun, V., Wilkinson, 2003).

Kaže, da se moramo sprijazniti s pogostim izidom, da je enkrat tako, drugič drugače. Ni enega samega "pravilnega" postopka. Kam bomo deli teme in kako jih bomo pojmovali, je odvisno od epistemološkega in obče-metodološkega izhodišča, tradicije stroke (sociologija-psihologija), in narave podatkov. Kvalitativna analiza je raznolična in odprta - to je njen čar.

Viri:

Broun, V., Wilkinson, S. (2003). Liability or Asset? Women talk about the vagina. Psychology of Women Section Review, 5, 28-42.

Richards, J. C. (2022). Coding, categorizing, and theming the data: a reflexive search for meaning. V: C. Vanover et al. Analysing and interpreting qualitative research. Los Angeles, Sage.

INDUKTIVNA IN DEDUKTIVNA KVALITATIVNA ANALIZA

 Kvalitativno analizo kvalitativnega gradiva pojmujemo kot metodo in tehniko analize v okviru pristopa utemeljene ali prizemljene teorije po Glaserju in Straussu (The discovery of grounded theory), to je, kot induktivno ODKRIVANJE teorije. Avtorja tega pristopa sta izrecno nastopala proti enostranskemu pojmovanju, da je naloga raziskovanja zgolj preverjanje iz teorije izpeljanih hipotez in s tem teorije same. V ospredje sta postavila vprašanje, kako nastane teorija, kako se oblikuje teorija, ki naj bi jo preverjali. Nista se zadovoljila z odgovorom, da si teorijo pač izmisli genialni um. Kritizirala sta tudi pojmovanje, da zaslužijo (v sociologiji)  naziv "teorija" samo "velike teorije" Webra, Marxa itd. in se zavzela za oblikovanje "teorij srednjega dosega" in "kontekstualnih teorij", ki naj bi veljale za dele družbe, organizacije, skupnosti, stroke, ne za celotno družbo. Od časa objave njune knjige je minilo že več kot 60 let. V tem času se je kvalitativno raziskovanje uveljavilo, pojavila pa so se tudi nova vprašanja, ki zahtevajo prilagoditve njunega pristopa, ob tem pa lahko ohranimo njegovega duha. K tem novim razmislekom sodi tudi vprašanje odnosa med induktivno in deduktivno analizo.

Empiričnih raziskav se redko lotevamo popolnoma naivno, odprto, kar vsaj delno predpostavlja pristop utemeljene (prizemljene) teorije, tudi če nimamo namena zgolj (kvantitativno) preverjati določenih hipotez. Kvalitativne raziskave bi lahko porazdelili na kontinuumu od bolj "odprtih" do bolj "zaprtih". Danes že ni družbenega področja ali pojava, ki ne bi bilo že na kak način raziskovano, o katerem ne bi še popolnoma nič vedeli. Dosedanje vedenje o kakem vprašanju, vedenje, ki nima značaja sistematične teorije, smo imenovali "predrazumevanje". To predrazumevnje je lahko bolj ali manj strukturirano in poglobljeno: sega od laičnih, "intuitivnih" stereotipov do precej dobro strukturiranega "predznanja", ki pa še ni formalizirano kot teorija. 

Induktivno kodiranje (kodiranje a posteriori) je postopek pripisovanja nazivov (kod) pojmom v odprtem gradivu (pripoved, odprta razprava). Kode pripisujemo "od spodaj navzgor" in jih postopoma združujemo v širše, bolj abstraktne pojme in pojme z globljim pomenom (kategorije), da bi na koncu oblikovali poskusno teorijo. Držimo se postopka: 1. določitev tem (vsebinskih delov). 2. Odprto kodiranje. 3. Osno kodiranje. 4. Selektivno kodiranje in definiranje pojmov. 5. Odnosno kodiranje. 6. Pisanje poskusne teorije.

Deduktivno kodiranje (kodiranje a priori) je dveh vrst: z vprašanji in z vnaprejšnjimi kodami. Če imamo pred seboj odprto gradivo, ga lahko kategoriziramo in kodiramo z vnaprej določenimi kodami, ki izhajajo iz našega predrazumevanja ali teorije. V zapisu o doživljanju prakse zdravstvene nege lahko poiščemo odlomke, iz katerih sledi "pozitivna" ali "negativna" ocena prakse. Lahko poiščemo odlomke, ki govorijo o vnaprej postavljenih kategorijah "doživljanje stresa", "socialna opora", "pridobljeno znanje" in "refleksija prakse". 

Če uporabimo pri intervjuju strukturiran vprašalnik z odprtimi vprašanji, to pomeni, da smo gradivo (odgovore) vnaprej (deduktivno ali a priori) kodirali. Vprašančev odgovor na določeno vprašanje nosi kodo tega vprašanja. Recimo da se eno od vprašanj v vprašalniku glasi: "Ali ste pri opravljanju prakse doživeli kaj prijetnega?" Odgovor: "Ja, najbolj prijetno mi je bilo, če sem videla, da je pacient zadovoljen." Ta odgovor bomo kodirali s "prijetno doživetje" (koda je že v vprašanju). Lahko naprej kodiramo "zadovoljstvo pacienta", "vrste prijetnih doživetij" ipd. Te dodatne kode, ki jih ni v vprašanju, so nove. To pomeni, da deduktivno kodiranje ni samo vnaprejšnje, ampak pušča odprte možnosti za nove kode. Redko katero vprašanje popolnoma določa vrsto odgovora, tako da bi popolnoma izčrpalo možnosti svojskega in novega.

To pomeni, da tudi pri deduktivnem kodiranju kombiniramo deduktivno in induktivno analizo in puščamo odprto možnost novih spoznanj, čeprav je del te odprtosti "zaseden" z vprašanjem kot vnaprejšnjo kodo.