Lahko torej rečemo, da imajo študentke socialnega dela, preden se vpišejo v ta študij, osebne ali posredne za študij relevantne izkušnje različnih vrst, tako pasivne ("travmatične" ali "uporabniške") kot aktivne (dajanje pomoči). Te izkušnje lahko vplivajo na njihovo odločitev za študij socialnega dela. Olajša jo tudi podpora staršev. Po vpisu so značilnosti študijskega programa, šole in učnega osebja doživele kot potrditev pravilnosti njihove odločitve.
V tej raziskavi (seminarski nalogi) je skupina petih študentk (Tamara Grabovica, Brina Križaj, Anja Lešnik, Aleksandra Korelec, Adrijana Kralj) želela odgovoriti na vprašanje, ali morda doživetja študentk v otroštvu in odraščanju vplivajo na izbiro študija socialnega dela. Predvsem so mislile na možne osebne travmatične izkušnje v družini ali pa na izkušnje s prizadetimi ljudmi. Ob tem jih je zanimalo tudi njihovo mnenje o šoli in počutje v njej. Sestavile so vprašalnik z odprtimi vprašanji in intervjuvale osem študentov, po dva iz vsakega letnika od prvega do četrtega. Pogovore so snemale s pametnim telefonom, posnetke prepisale dobesedno (v dialektu, slengu), jih kodirale in sestavile poskusno teorijo. V tem povzetku upoštevam samo tisti del ugotovitev, ki se nanaša na predhodne izkušnje, izpuščam del z mnenji o šoli.
Širši okvir raziskave je vprašanje o vzrokih in motivih izbire študija socialnega dela. V splošnem te vzroke in motive lahko razdelimo na značilnosti osebe, ki se odloča, njenega življenjskega okolja na eni strani in na značilnosti študija in bodočega dela na drugi strani. Na odločitev delujejo potisni dejavniki (push) in dejavniki privlačnosti oziroma odbojnosti študija in poklica (pull). Gledano z vidika subjektivnega doživljanja so na eni strani predhodna doživetja, povezana z naravo študija, na drugi strani pa predstave o naravi študija in poklica. Odločitev je odvisna od usklajenosti izkušenj, teženj in interesov osebe z zaznanimi značilnostmi študija in poklica.
Predhodne izkušnje, ki bi lahko vodile do odločitve za študij socialnega dela lahko razčlenimo na pasivne in aktivne. Oboje so lahko neposredne in posredne. Neposredne pasivne izkušnje so osebne travmatične izkušnje in netravmatične izkušnje drugih, ki so morda uporabniki pomoči, posredne pa so od drugih oseb sporočene izkušnje te vrste.
Neposredne izkušnje. Osebne travmatične izkušnje (negativne) v družini ali izven nje so doživetja zlorabe, družinske patologije, pa tudi izkušnje diskriminacije v družbi. V zvezi s travmatičnimi izkušnjami se pojavlja ZANIKANJE ali OMALOVAŽEVANJE, tudi v protislovni zvezi ZANIKANJA IN HKRATNEGA PRIZNANJA takih izkušenj. "Sicer jaz osebno v otroštvu nisem glih doživela neke travmatične izkušnje ... sem edino doživela to, da je oči dost pil; nikol ni bil nasilen ali kaj, ampak je to povzročil velik krega in joka ... bilo je kar krizno, ker se je dogajal že dost pogosto ..."
Negativno izkušnjo zunaj doma opisuje intervjuvanka takole: "Se nisem mogla takoj vključiti v družbo" (v vrtcu).
Netravmatične (pozitivne) izkušnje so izkušnje s prizadetimi osebami ali osebami, ki potrebujejo pomoč ("uporabniki") bodisi v družini (sorojenci) bodisi zunaj nje. Te izkušnje so bodisi pasivne, tj. zgolj prisotnost oziroma seznanjenost s tako osebo, bodisi aktivne, to je, pomoč, svetovanje in podobno (izkušnja pomoči). "Sta mela starša pred mano hendikepiranega otroka ... Sta me že od malega učila, da ni nič narobe, če je kdo hendikepiran, da takim ljudem je treba pomagati." Tako pri pasivnih izkušnjah, to je, zgolj sožitju s prizadeto osebo, kot pri aktivnih, to je, pri pomoči, so očitni NAKLONJENOST, EMPATIJA, SOČUTJE. To so čustva in nagnjenja, ki jih zasledimo pri študentkah socialnega dela in so vplivala na njihovo izbiro študija.
Posredne izkušnje so pripovedi drugih oseb (družinskih članov, sorodnikov, znancev) o njihovih izkušnjah ali o izkušnjah ljudi, ki jih poznajo, ali o katerih so slišali pripovedovati. "Kolega je bil pri psihologu, ker je bil debeli, pa se je sekiral." "Njen (mamin) foter je bil res nasilen." "Moja prijateljca je bila v enem zelo nezdravem odnosu z enim fantom ..." Tudi pripovedi o travmatičnih izkušnjah drugih ali izkušnjah s pomočjo, naj bo laično ali strokovno, izzovejo EMPATIČEN ODZIV pri študentkah.
Izkušnja pomoči. Razlikujemo dajanje pomoči in prejemanje pomoči. Pri obeh imamo lahko pozitivne ali negativne izkušnje. Prejemanje pomoči. Pomoč je lahko neformalna ali formalna. Nobena od intervjuvanih študentk ni imela sama izkušenj s terapijami ali stika s socialnimi delavkami, poročajo pa o znancih, ki so imeli take izkušnje (glej zgoraj). Dajanje pomoči. Študentke so pred vpisom že imele izkušnje z dajanjem pomoči v institucionalnih okvirih ali zunaj njih. Izkušnje s prostovoljnim delom: "... v gimnaziji sem hodila v bolnico, na pediatrični oddelek ... " Izkušnje s pomočjo sošolcem: "Velikokrat sem pomagala komu se učit." "Prijateljica je bila v rejniški družini; njena teta in partner sta se nad njo fizično in psihično izživljala. In sem ji pač rekla, lej tuki moraš pa ti narediti korak naprej in iti na socialo." Druženje z osebami, ki so odrinjene na družbeni rob: "Ljudje imajo predsodke, da so odvisniki ful nasilni, ampak jaz z njim nisem imela take izkušnje, prej obratno..." Pomoč telesno oviranemu: "... in tud k sm bla pr njem u šoli, sm se tok dobr počutila med vsemi ostalimi, res."
Refleksija in samorefleksija. V zvezi z izkušnjo s prizadetostjo, naj bo osebna ali prizadetost drugih in predvsem ob izkušnji pomoči drugim, naj bo prejeta ali dana pomoč, pride do refleksije, ocene prejete pomoči in samorefleksije. Ocenjujejo sebe in svoje sposobnosti (SAMOOCENA SPOSOBNOSTI ZA POKLIC): "... nimam predsodkov /do uporabnikov/ pa strahu, lažje jih poslušam ..." Ali pa: "... mislim, da se me stvari preveč dotaknejo ..." Študentka se sprašuje o svoji sposobnosti dajanja pomoči, o svojem doživljanju, čustvih in o njihovem obvladovanju. "Tak sem se znala postavit v njihovo kožo, in mi je blo tok grozn, skoz sem razmišljala, kaj lahko jaz temu človeku pomagam, vsak da mu za en procent dan polepšam," Pojavi se POTREBA PO ZNANJU, PO STROKOVNEM DAJANJU POMOČI, ki pomeni za prejemnika pomoči olajšanje težave, dajalca pomoči pa zavaruje pred poklicno izgorelostjo. "Mislim, da se me stvari preveč dotaknejo. In zdi se mi, da mi bo fakulteta pomagala, da bom lahko stvari vidla iz bolj profesionalnega vidika." Pride do prvih spoznanj o načinu nudenja pomoči: "Fajn je, da pokažeš neka čustva." Tako tematizirajo DAJANJE POMOČI KOT METODIČNI PROBLEM. Svoje izkušnje z dajanjem pomoči so doživele kot uspešne in notranje zadovoljujoče (DOŽIVETJE IZPOLNITVE).
Opora drugih (staršev, prijateljev) ali njihovo nasprotovanje je ob vsem povedanem pomemben dejavnik odločitve za študij (" ... bi rekla, da so me /starši/ podpiral pri moji odločitvi ...").
Lahko torej rečemo, da imajo študentke socialnega dela, preden se vpišejo v ta študij, osebne ali posredne za študij relevantne izkušnje različnih vrst, tako pasivne ("travmatične" ali "uporabniške") kot aktivne (dajanje pomoči). Te izkušnje lahko vplivajo na njihovo odločitev za študij socialnega dela. Olajša jo tudi podpora staršev. Po vpisu so značilnosti študijskega programa, šole in učnega osebja doživele kot potrditev pravilnosti svoje odločitve.
