Študija primera in akcijska raziskava

Ali sta metodi študije primera in akcijskega raziskovanja podobni oziroma ali se dopolnjujeta?

Kakšen je odnos med tema dvema metodama? Vprašanje je sitno, ker ne vidim, kakšen naj bi bil njegov pomen. Naj poskusim. 
Konkretna akcijska raziskava je lahko predmet raziskovanja; v tem primeru bi bila to študija enega primera akcijske raziskave - metodološka raziskava poteka akcijske raziskave bodisi z namenom, da se poučimo, kako poteka akcijska raziskava, ali pa z namenom evalvacije, to je, da ocenimo, ali je konkretna raziskava res akcijska in kako dobro ustreza kriterijem akcijske raziskave. Nedavno tega sem tu predstavil akcijsko raziskavo o učencih z učnimi težavami. Vprašal sem se, ali je bila to v resnici akcijska raziskava. Na osnovi njenega opisa sem sklenil, da je bila zgledna akcijska raziskava. Lahko pa se ne bi zadovoljil z opisom, ampak bi se lotil podrobnega raziskovanja, kako je bila izvedena. V tem primeru bi bila to študija primera konkretne akcijske raziskave o učencih z učnimi težavami. 
Katerakoli akcijska raziskava lahko vključuje eno ali več študij posameznih primerov. V omenjenem primeru bi lahko delo z vsakim od obravnavanih učencev z učnimi težavami izvedli kot študijo primera, to delo proučili in opisali posebej. Tedaj bi bila akcijska raziskava sestavljena iz niza študij primerov in obravnavanja teh raziskavic v akcijskoraziskovalni skupini.
V študiji primera je "primer" lahko posameznik, skupina (in interakcija v njej) ali skupnost oziroma organizacija kot celota v svojem delovanju, torej tudi delo akcijskoraziskovalne skupine. V akcijski raziskavi lahko uporabimo različne metode zbiranja empiričnega gradiva, med njimi tudi študijo primera.
To so bili primeri, ko ena metoda vključuje drugo. Ali sta študija primera in akcijska raziskava neodvisni metodi? Če v obliki študije primera analizirate učne navade konkretnega učenca, ni treba, da bi bilo to kakor koli povezano s kako akcijsko raziskavo. Nasprotno pa je akcijska raziskava vedno samoraziskava delovanja konkretne skupine med delovanjem in situ. Je torej hkrati tudi študija primera.

Zanesljivost kvalitativne raziskave

Problem zanesljivosti kvalitativne raziskave. Nekateri avtorji zagovarjajo, da je kriterij zanesljivosti težko oziroma nemogoče doseči, saj je ponovljivost situacije nemogoča.

V prihodnje nameravam nekaj zapisov bolj sistematično posvetiti kriterijem kakovosti kvalitativne raziskave, a tokrat moram odgovoriti na vprašanje, zastavljeno ob srečanju s tretjo generacijo slušateljev VŠZNJ.
Zanesljivost raziskave je eden od več kriterijev kakovosti, "dobrosti" ali znanstvenosti raziskave; drugi kriteriji so veljavnost, objektivnost in drugi. V okviru "kvantitativnega" raziskovanja definirajo, da je raziskava zanesljiva, če so zanesljiva njena ugotavljanja dejstev oziroma če so zanesljivi njeni merski postopki. Merski postopek je tem bolj zanesljiv, čim bolj podobne rezultate da ob ponovljenih merjenjih iste značilnosti na isti populaciji. Zanesljivost se torej nanaša na stabilnost rezultatov oziroma na njihovo nespremenljivost v času oziroma - če merimo lastnost, ki se v času napovedljivo spreminja (veča ali manjša) - napovedljivo spreminjanje; v slednjem primeru je merilo zanesljivosti korelacija med ponovljenimi meritvami.
Problem ugotavljanja zanesljivosti, ki je omenjen v vprašanju, to je, da ni mogoče ponoviti situacije, velja tudi za kvantitativno raziskavo. Strogo vzeto nobena situacija ni v celoti ponovljiva, celo pri naravoslovnem eksperimentu ne. Ni mogoče natanko ponoviti vseh pogojev eksperimenta. Gre za to, ali so ponovljive bistvene značilnosti situacije. V tem smislu so meritve v naravoslovju ponovljive, v družboslovju pa mnogokrat sploh ne vemo, katere so bistvene značilnosti neke situacije in kaj mora ostati konstantno, da bi lahko rekli, da imamo opraviti z enako, čeprav ne isto situacijo. (Prav razlika med pojmoma "enako" in "isto" lepo nakaže, v čem je problem; ponovljena situacija nikoli ni ista, je pa lahko enaka po bistvenih značilnostih.)
Pri kvantitativnih raziskavah ta problem ugotavljanja zanesljivosti, to je, da situacije ne moremo ponoviti, rešimo na primer tako, da koreliramo odgovore na lihih postavkah testa z onimi na sodih (metoda dveh polovic -"split-half"-metoda), ali pa tako, da primerjamo rezultate dveh ali več slučajnostnih vzorcev, vzetih iz iste populacije. Čim bolj podobni so ti rezultati, tem bolj zanesljiva je tehnika merjenja.
Problem ponovljivosti torej ni samo problem kvalitativnih raziskav. Gotovo pa je pri teh še bolj poudarjen, zato ker pri kvalitativni raziskavi pogosto iščemo prav posebne, individualne, izjemne značilnosti situacije, osebe ali skupine. Po definiciji take izjemne situacije ni mogoče ponoviti. Zdi se, da je v takem primeru protislovno zahtevati zanesljivost opisa, saj ta predpostavlja - vsaj idealno - ponovljivost situacije. Kako naj torej ugotovimo, ali so naši opisi zanesljivi? Ali je ta zahteva sploh upravičena? Kaj pomeni zanesljivo opisati enkraten, neponovljiv zgodovinski dogodek, če zanesljivost definiramo kot ponovljivost ugotovitev? 
Tu se srečamo z velikim razponom kvalitativnih raziskav, ki vključujejo tako idiografske kot nomotetske raziskave; prve skušajo čim verneje opisati enkraten dogodek, druge skušajo odkriti splošne zakonitosti. Ali lahko zanesljivost definiramo tako, da bi upoštevala oboje?
Razprave o kakovosti kvalitativnih raziskav, ki so mi bile dosegljive (Seale 1999; Flick 1998; Denzin&Lincoln 1994), predpostavljajo, da nam gre pri raziskovanju za odkrivanje splošnih zakonitosti; ti avtorji se ne ukvarjajo z zanesljivostjo zgodovinskih raziskav.
Ker se  zavedajo problema ponovljivosti in da bi razlikovali ta problem pri kvalitativnih raziskavah od istega problema pri kvantitativnih, so pojem zanesljivosti nadomestili s pojmom "avditabilnosti". "Avdit" je izvirno pregled računov, torej računovodska revizija ali inspekcija. "Avditabilnost" je torej tako stanje računov, ki omogoča pregled in presojo, ali so v redu. Mislim, da bi bil vsebinsko ustrezen prevod, da gre za "sledljivost".
Raziskava je zanesljiva, če je sledljiva, to je, če lahko za njene ugotovitve pokažemo empirično gradivo, na katerem temeljijo, in postopek sklepanja, ki je do njih privedel.
Drug vidik zanesljivosti kot avditabilnosti je doslednost klasificiranja ali kodiranja. In tretji vidik je dejanska ponovljivost.
Doslednost kodiranja povečamo s konstantnim primerjanjem kod (kar je osnovno pravilo kodiranja), tako da se kode jasno razlikujejo med seboj in da se množice izjav, ki sodijo pod posamezne kode, ne prekrivajo. Doslednost kodiranja povečamo, če pri opazovanju in opisovanju interakcij uporabljamo konkretne ne abstraktnih izrazov. Pravimo, da uporabljamo "nizkoinferenčne deskriptorje" ne "visokoinferenčnih". Primer: Bolje je, če zapišemo "Janez je udaril Petra", kot če zapišemo "Janez je izrazil agresijo do Petra". Doslednost kodiranja povečamo, če uporabimo več koderjev, ki se pri kodiranju glede vsake kode uskladijo.
Raziskava je sledljiva, če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali podobnih ugotovitev. V poročilu o raziskavi mora biti povsem razvidno opisana pot od začetka do konca raziskave, predvsem od empiričnega gradiva preko kodiranja, oblikovanja pojmov in kategorij do zaključnih ugotovitev oziroma do tentativne teorije.
Sled raziskovalnih odločitev mora biti jasna; jasno mora biti, kaj je raziskovalec storil in zakaj. Zgodba mora biti notranje skladna, logična. 
V nekaterih primerih je možno zanesljivost ugotovitev preverjati s ponovitvijo raziskave. Tu seveda ne bo šlo za ponovitev "v enakih pogojih", ampak zgolj za nekakšno ponovitev. Tako so bili poskusi, da bi preverili pretekle raziskave s ponovnim obiskom. Neki etnolog je obiskal Samoo, da bi preveril ugotovitve Margaret Mead o odraščanju na Samoi (Coming of Age in Samoa). Drugi je ponovno obiskal predmestje Chicaga, v katerem se je odvijala Whyteova raziskava o družbi na uličnem oglu (Street Corner Society). V obeh primerih te replikacije niso bile uspešne, saj sploh niso bile ponovitve, zgolj ponovni obiski istega kraja. Vsi pogoji so se spremenili, vključno z metodo opazovanja.
Zanesljivost kvalitativne raziskave torej lahko povečamo z doslednostjo kodiranja in sledljivostjo vseh sklepov, to je, popolno transparentnostjo. K temu prispevajo na primer vnaprej izdelani pripomočki, kot so obrazci za zapise ipd. (Mesec 1999).
Iz povedanega sledi, da je o zanesljivosti mogoče smiselno govoriti tudi pri zgodovinskih raziskavah. K večji zanesljivosti le-teh prispeva čim večje število relevantnih virov, njihova ureditev po relevantnosti, kakor tudi logično povezovanje informacij iz različnih virov.
Viri:
Denzin, N. K., Y. S. Lincoln (eds.). 1994. Handbook of Qualitative Research. London: SAGE publ.
Flick, U. 1998. Qualitative Forschung. Reinbeck: Rohwolt Verlag.
Mesec, B. 1998. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Seale, C. 1999. The Quality of Qualitative Research. London: SAGE publ.

Raziskovalec kot raziskovalni instrument

Koliko subjektivne ocene raziskovalca je lahko prisotno?

To je naslednje vprašanje ene od slušateljic tretje generacije magistrskega  študija VŠZN Jesenice. Vprašanje ni ravno natančno in spet bom odgovarjal na tisto, kar jaz mislim, da misli slušateljica. Vprašanje govori o subjektivnem ocenjevanju. Subjektivno je nasprotno od objektivnega. Objektivno oceniti nekaj pomeni oceniti glede na neko širše sprejeto ali vsaj pojasnjeno merilo. Ker govorimo o stroki zdravstvene nege, bi to pomenilo oceniti nekaj glede na v stroki širše sprejeta merila. Raziskovanec nam na primer opisuje neko svoje ravnanje, ki je po njegovem zdravilno (npr. uživanje določene hrane, prehrambeni režim, režim vadbe ipd.), po doktrini stroke pa ni priporočljivo. Ne glede na to, ali bomo to sogovorniku povedali že med intervjujem (glej prejšnji blog) ali ne, seveda lahko v interpretaciji empiričnih ugotovitev zapišemo oceno: "Ljudje počnejo to in to, kar po doktrini stroke ni priporočljivo." Pri tej oceni smo se oprli na to, kar je zapisano in posredovano kot strokovna doktrina, torej na objektiven kriterij. Če pri preiskovancih ugotovimo povprečno težo, ki je višja od priporočljive, bomo to svojo oceno seveda zapisali.

Subjektivno oceniti nekaj pa pomeni oceniti nekaj na osnovi svojega kriterija, ki se ne opira na v stroki širše sprejeta merila, ampak izvira iz našega občutka, morda notranjega odpora do nekega ravnanja, osebne bojazni, čustvene prizadetosti, osebnih slabih izkušenj s takim ravnanjem in podobno. V takem primeru se moramo spomniti na tisto načelo kvalitativne metodologije, ki pravi, da je raziskovalec tudi raziskovalni instrument. To pomeni, da je doživljajski odziv raziskovalca ob raziskovanju, odziv med intervjuji, v skupinski razpravi, ob srečanju z raziskovanimi in v podobnih situacijah tudi relevanten raziskovalni podatek. To dalje pomeni, da je zaželeno, priporočljivo, če že ne obvezno, da raziskovalec opiše svoje doživljanje med raziskavo. Ta opis bo vseboval tudi njegove "subjektivne ocene", seveda pa naj bi vseboval tudi opis razlogov za te ocene. Raziskovalec se bo vsaj do določene mere razkril in to bo raziskavi v prid.

Opozoriti pa moramo, da mora opis svojega doživljanja jasno ločiti od drugih opisov, zapisov intervjujev in drugega gradiva. Nikakor ga ne sme vpletati me druge opise, ne da bi bilo popolnoma jasno, kaj je opis njegovega doživljanja.