Življenjske zgodbe študentk socialnega dela

Lahko torej rečemo, da imajo študentke socialnega dela, preden se vpišejo v ta študij, osebne ali posredne za študij relevantne izkušnje različnih vrst, tako pasivne ("travmatične" ali "uporabniške") kot aktivne (dajanje pomoči). Te izkušnje lahko vplivajo na njihovo odločitev za študij socialnega dela. Olajša jo tudi podpora staršev. Po vpisu so značilnosti študijskega programa, šole in učnega osebja doživele kot potrditev pravilnosti njihove odločitve.

V tej raziskavi (seminarski nalogi) je skupina petih študentk (Tamara Grabovica, Brina Križaj, Anja Lešnik, Aleksandra Korelec, Adrijana Kralj) želela odgovoriti na vprašanje, ali morda doživetja študentk v otroštvu in odraščanju vplivajo na izbiro študija socialnega dela. Predvsem so mislile na možne osebne travmatične izkušnje v družini ali pa na izkušnje s prizadetimi ljudmi. Ob tem jih je zanimalo tudi njihovo mnenje o šoli in počutje v njej. Sestavile so vprašalnik z odprtimi vprašanji in intervjuvale osem študentov, po dva iz vsakega letnika od prvega do četrtega. Pogovore so snemale s pametnim telefonom, posnetke prepisale dobesedno (v dialektu, slengu), jih kodirale in sestavile poskusno teorijo. V tem povzetku upoštevam samo tisti del ugotovitev, ki se nanaša na predhodne izkušnje, izpuščam del z mnenji o šoli. 

Širši okvir raziskave je vprašanje o vzrokih in motivih izbire študija socialnega dela. V splošnem te vzroke in motive lahko razdelimo na značilnosti osebe, ki se odloča, njenega življenjskega okolja na eni strani in na značilnosti študija in bodočega dela na drugi strani. Na odločitev delujejo potisni dejavniki (push) in dejavniki privlačnosti oziroma odbojnosti študija in poklica (pull). Gledano z vidika subjektivnega doživljanja so na eni strani predhodna doživetja, povezana z naravo študija, na drugi strani pa predstave o naravi študija in poklica. Odločitev je odvisna od usklajenosti izkušenj, teženj in interesov osebe z zaznanimi značilnostmi študija in poklica.

Predhodne izkušnje, ki bi lahko vodile do odločitve za študij socialnega dela lahko razčlenimo na pasivne in aktivne. Oboje so lahko neposredne in posredne. Neposredne pasivne izkušnje so osebne travmatične izkušnje in netravmatične izkušnje drugih, ki so morda uporabniki pomoči, posredne pa so od drugih oseb sporočene izkušnje te vrste.

Neposredne izkušnje. Osebne travmatične izkušnje (negativne) v družini ali izven nje so doživetja zlorabe, družinske patologije, pa tudi izkušnje diskriminacije v družbi. V zvezi s travmatičnimi izkušnjami se pojavlja ZANIKANJE ali OMALOVAŽEVANJE, tudi v protislovni zvezi ZANIKANJA IN HKRATNEGA PRIZNANJA takih izkušenj. "Sicer jaz osebno v otroštvu nisem glih doživela neke travmatične izkušnje ... sem edino doživela to, da je oči dost pil; nikol ni bil nasilen ali kaj, ampak je to povzročil velik krega in joka ... bilo je kar krizno, ker se je dogajal že dost pogosto ..."
Negativno izkušnjo zunaj doma opisuje intervjuvanka takole: "Se nisem mogla takoj vključiti v družbo" (v vrtcu).

Netravmatične (pozitivne) izkušnje so izkušnje s prizadetimi osebami ali osebami, ki potrebujejo pomoč ("uporabniki") bodisi v družini (sorojenci) bodisi zunaj nje. Te izkušnje so bodisi pasivne, tj. zgolj prisotnost oziroma seznanjenost s tako osebo, bodisi aktivne, to je, pomoč, svetovanje in podobno (izkušnja pomoči). "Sta mela starša pred mano hendikepiranega otroka ... Sta me že od malega učila, da ni nič narobe, če je kdo hendikepiran, da takim ljudem je treba pomagati." Tako pri pasivnih izkušnjah, to je, zgolj sožitju s prizadeto osebo, kot pri aktivnih, to je, pri pomoči, so očitni NAKLONJENOST, EMPATIJA, SOČUTJE. To so čustva in nagnjenja, ki jih zasledimo pri študentkah socialnega dela in so vplivala na njihovo izbiro študija.

Posredne izkušnje so pripovedi drugih oseb (družinskih članov, sorodnikov, znancev) o njihovih izkušnjah ali o izkušnjah ljudi, ki jih poznajo, ali o katerih so slišali pripovedovati. "Kolega je bil pri psihologu, ker je bil debeli, pa se je sekiral." "Njen (mamin) foter je bil res nasilen." "Moja prijateljca je bila v enem zelo nezdravem odnosu z enim fantom ..." Tudi pripovedi o travmatičnih izkušnjah drugih ali izkušnjah s pomočjo, naj bo laično ali strokovno, izzovejo EMPATIČEN ODZIV pri študentkah.

Izkušnja pomoči. Razlikujemo dajanje pomoči in prejemanje pomoči. Pri obeh imamo lahko pozitivne ali negativne izkušnje. Prejemanje pomoči. Pomoč je lahko neformalna ali formalna. Nobena od intervjuvanih študentk ni imela sama izkušenj s terapijami ali stika s socialnimi delavkami, poročajo pa o znancih, ki so imeli take izkušnje (glej zgoraj). Dajanje pomoči. Študentke so pred vpisom že imele izkušnje z dajanjem pomoči v institucionalnih okvirih ali zunaj njih. Izkušnje s prostovoljnim delom: "... v gimnaziji sem hodila v bolnico, na pediatrični oddelek ... " Izkušnje s pomočjo sošolcem: "Velikokrat sem pomagala komu se učit." "Prijateljica je bila v rejniški družini; njena teta in partner sta se nad njo fizično in psihično izživljala. In sem ji pač rekla, lej tuki moraš pa ti narediti korak naprej in iti na socialo." Druženje z osebami, ki so odrinjene na družbeni rob: "Ljudje imajo predsodke, da so odvisniki ful nasilni, ampak jaz z njim nisem imela take izkušnje, prej obratno..." Pomoč telesno oviranemu: "... in tud k sm bla pr njem u šoli, sm se tok dobr počutila med vsemi ostalimi, res."

Refleksija in samorefleksija. V zvezi z izkušnjo s prizadetostjo, naj bo osebna ali prizadetost drugih in predvsem ob izkušnji pomoči drugim, naj bo prejeta ali dana pomoč, pride do refleksije, ocene prejete pomoči in samorefleksije. Ocenjujejo sebe in svoje sposobnosti (SAMOOCENA SPOSOBNOSTI ZA POKLIC): "... nimam predsodkov /do uporabnikov/ pa strahu, lažje jih poslušam ..." Ali pa: "... mislim, da se me stvari preveč dotaknejo ..." Študentka se sprašuje o svoji sposobnosti dajanja pomoči, o svojem doživljanju, čustvih in o njihovem obvladovanju. "Tak sem se znala postavit v njihovo kožo, in mi je blo tok grozn, skoz sem razmišljala, kaj lahko jaz temu človeku pomagam, vsak da mu za en procent dan polepšam," Pojavi se POTREBA PO ZNANJU, PO STROKOVNEM DAJANJU POMOČI, ki pomeni za prejemnika pomoči olajšanje težave, dajalca pomoči pa zavaruje pred poklicno izgorelostjo. "Mislim, da se me stvari preveč dotaknejo. In zdi se mi, da mi bo fakulteta pomagala, da bom lahko stvari vidla iz bolj profesionalnega vidika." Pride do prvih spoznanj o načinu nudenja pomoči: "Fajn je, da pokažeš neka čustva." Tako tematizirajo DAJANJE POMOČI KOT METODIČNI PROBLEM. Svoje izkušnje z dajanjem pomoči so doživele kot uspešne in notranje zadovoljujoče (DOŽIVETJE IZPOLNITVE).

Opora drugih (staršev, prijateljev) ali njihovo nasprotovanje je ob vsem povedanem pomemben dejavnik odločitve za študij (" ... bi rekla, da so me /starši/ podpiral pri moji odločitvi ...").

Lahko torej rečemo, da imajo študentke socialnega dela, preden se vpišejo v ta študij, osebne ali posredne za študij relevantne izkušnje različnih vrst, tako pasivne ("travmatične" ali "uporabniške") kot aktivne (dajanje pomoči). Te izkušnje lahko vplivajo na njihovo odločitev za študij socialnega dela. Olajša jo tudi podpora staršev. Po vpisu so značilnosti študijskega programa, šole in učnega osebja doživele kot potrditev pravilnosti svoje odločitve.

Seminarske naloge študentov FSD

V času od oktobra do decembra 2019 sem predaval kvalitativno metodologijo študentom 2. letnika FSD. Ob predavanjih so potekale vaje pod vodstvom asistentke dr. Tamare Rape Žiberna, na katerih so študentje v skupinah pripravljali in izvajali svoje raziskave. V glavnem so raziskovali doživljanje študentov v zvezi s študijem, s šolo, z učnim program in prakso. Takoj po koncu predavanj so predstavili 17 raziskav:

Raziskave o šoli in študiju
Prvi vtisi brucev o študiju in fakulteti
Izkušnje študentk v šoli
Viri informacij in odločanje za prakso (2)
Življenjske zgodbe študentk
Spopadanje s stresom
Izkušnje s študijsko skupino
Doživljanje novih prostorov fakultete
Odločanje za izbirne študijske module
Doživljanje odnosov med študenti

Raziskave o praktičnem delu in izmenjavah
Učna mapa za prakso
Doživljanje mentorjev na praksi
Vtisi študentov na izmenjavi v programu ERASMUS (2)
Raziskave o družbeni podobi socialnega dela
Doživljanje socialnega dela
Prihodnost v poklicu (kariera)
Medijske podobe socialnega dela

V nadaljevanju bom skušal povzeti vsaj nekaj teh raziskav in dodati pri vsaki svoj metodološki in didaktični komentar.

 

Od odprtega kodiranja do poskusne teorije: stereotipi o starih

Glej pod "Strani"! >>>>>>>

Pomen "pomena"

Ugotavljanje pomena, ki ga ljudje pripisujejo različnim dejanjem ali izjavam, je osnovno prizadevanje kvalitativne analize, katere eno od epistemoloških izhodišč je simbolični interakcionizem. To je pojmovanje, da človekova dejanja niso objektivna, samodejna, "refleksna" posledica različnih zunanjih dejavnikov, ki delujejo nanj, ampak premišljena, namerna smotrna ravnanja, ki so odvisna od tega, kakšen pomen pripisuje človek določenemu "stimulusu" v določenem kontekstu. Medtem ko roko refleksno odmaknem, če se zbodem s trnom, ko sem segel po roži, roko mirno zadržim, ko me v zdravstvenem domu na isto mesto zbode medicinska sestra, ki mi vzame kri za analizo. Zbodljaj ima tu svoj pomen.

A kaj pravzaprav pomeni "pomen"? To vprašanje se mi je porodilo, ko sem opazil, da to besedo ljudje različno razumejo. Prvič sem se s tem vprašanjem srečal ob neki študentski seminarski nalogi, ki naj bi govorila "o pomenu življenja...". Kolegico sem opozoril, da verjetno misli na "smisel življenja", saj ne misli na pomen življenja kake konkretne (javne) osebe. Zavedel sem se zadrege, a bilo mi je dokaj jasno, da se oba pomena "pomena" močno razlikujeta. Pomen življenja kot "smisel" življenja je nekaj povsem subjektivnega, doživljanje smiselnosti, ki jo je težko definirati s še bolj temeljnim pojmom, morda z izpolnjenostjo življenja. Pri drugem pojmovanju "pomena življenja" pa gre za tehtanje vpliva, ki ga je imelo življenje za druge, za družbo, kulturo, zgodovino; za ocenjevanje posledic življenja na druge. Kaj je bil smisel Prešernovega življenja, bi najlepše povedal on, ki se je srečal z ljubeznijo do Julije, z upom in obupom. Kakšen je njegov pomen za slovensko kulturo, o tem pišeta literarna in kulturna zgodovina.

Nazadnje sem se z večpomenskostjo "pomena" srečal, ko sem bral predgovor k Spominom akademika Milana Vidmarja (Ljubljana 2018 (1962)). Ta pod "pomenom" razume "smisel", "važnost, pomembnost" in "zanimanje za kaj". (K temu razumevanju se še vrnem.)

Pojdimo po ustaljeni poti. Poglejmo v SSKJ, tam je tej besedi posvečen skoraj ves stolpec; skupaj s "pomeniti" in "pomenjati" bi bilo razlage za vso stran. (Opuščam podrobne razlage, ki za naš namen niso nujne.) Pomen pomeni: 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet ('pomen te besede je nejasen'), 2. poudarja bistvene, tipične lastnosti nečesa ('on je prijatelj v pravem pomenu'), 3. a. (možni) vpliv, posledice, delovanje ('pripisovati čemu pretiran pomen'), b. področje dejavnost, kot jo določa prilastek ('javni pomen'), 4. v zvezi 'brez pomena' izraža nepotrebnost nečesa ('vsaka beseda je brez pomena'); knjiž. smisel, vrednost ... namen, vlogo ('olepševalni pomen', 'zgodovinski pomen'). Pomeniti pomeni: 1. imeti vsebino a. ki označuje kak pojem, predmet ('kaj pomeni tuja beseda'), b. ki posreduje kako misel ('kaj pomeni ta fraza'). 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo ('rdeča luč pomeni stoj'), 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna to, kar izraža dopolnilo ('kaj pomenijo tvoje besede'), 4. biti po mnenju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo ('kmetija pomeni dosti dela'), ... 6. imeti veljavo, ugled ('zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo')...

V Opravičilu Milana Vidmarja k njegovim Spominom razberemo tri različne pomene besede "pomen": 1. pomembnost, važnost. Pravi, da njegova knjiga opisuje nekaj, "kar naj morda ima nekakšen pomen". Sprašuje se, ali je imelo njegovo življenje  ... "pomen za človeštvo ... za narod ... za moje najbližje ..." Sprašuje se, "ali je vse to, kar sem napisal, če ne pomembno, vsaj nekako važno." To pomeni, da stopnjuje pomembnost in mu je "važnost" nižja stopnja pomembnosti. A vsekakor misli na vpliv, učinek, ki naj bi ga njegovo življenje imelo na druge; misli na zasluge, na sled, ki jo je življenje zapustilo pri drugih, v narodu, človeštvu. 2. zanimivost. "Kako pa naj bo opis življenja nekega delovnega človeka, ki se je odmikal javnosti, kjer je le mogel, zanimiv, pomemben, važen?" Zanimivost pravzaprav pomeni pestrost, vsebinskost. Če je to, kar je zanimivo, pestro in polno nekih dogodkov, še pomebno za druge ali vsaj važno, potem je vredno opisa, morda misli V. "... med mojimi bralci bo pa nedvomno dovolj glav, ki se zelo zanimajo za šport, ki jim je šport izredno važen življenjski pojav." Zanimivo je, privlači, ker je važno, pomembno. 3. smisel. Vsi radi beremo lepo književnost, izmišljene zgodbe, "... z užitkom se sučemo okoli nekih življenj, ker jih je pač domišljija pisca opremila z neko logiko, z neko doslednostjo, z nekimi prizadevanji. Če je tako, potem se mi odpira rahlo upanje, da bo opis mojega življenja vendarle vzbudil nekaj zanimanja." V nadaljevanju opisuje tisto jedro svoje življenjske poti, rdečo nit, stržen; jedro. ki je dajalo njegovemu življenju smer in smisel. (O tem več na drugem mestu.) "Če je resnično tako, kakor mislim, da je, ima moje življenje vendarle nekaj, kar je zelo odmaknjeno slepemu naključju, kar je nazadnje celo čvrsto zgrajeno in zelo odporno."

Ko torej govorimo o pomenu v okviru kvalitativnega raziskovanja, ne mislimo na vpliv, važnost, zanimivost; mislimo na pojem, na miselno vsebino, ki jo predstavljajo izrečene ali zapisane besede ali opisana dejanja. Kaj hoče povedati, se sprašujemo. Kakšen je pomen teh besed? Kateri pojem bi jim pripisali?

Povedi, pojmi, kategorije, teme

Pri uvajanju študentov v kvalitativno analizo, pa tudi v strokovni literaturi sem opazil, da imajo ljudje težave pri razlikovanju teh pojmov. Jih je pa treba dobro razlikovati.

Poved je stavek (beseda, del stavka, več stavkov) v besednem gradivu; stavek, za katerega domnevamo, da ima svoj pomen. Včasih je poved tudi ena sama, značilna beseda. Tako  je npr. v dnevniku prostovoljke na oddelku psihiatrične klinike zapisan stavek: "Punca, ki je v torek prišla, odide danes domov..." Beseda "punca" je poved, ker ima domnevno določen pomen. Označuje namreč položaj, s katerega prostovoljka opazuje bolnice in o njih piše. Zanjo so "punce", ne morda "ženske", "gospe", "gospodične" ali "bolnice, pacientke". To pomeni, da piše o njih tako, kot se nagovarjajo same, na njihovi ravni, kot o sebi enakih.

Pojem je abstrakcija, ki izraža pomen povedi. V gornjem primeru je taka abstrakcija izraz "vrstniški nagovor". Izraz, poved "punca" pomeni torej "vrstniški nagovor". "Vrstniški nagovor" je pojem.Tudi nadaljevanje stavka (povedi) interpretiramo, to je, mu pripišemo pomen ali pojem. "... ki je v torek prišla..." pomeni, da je pacientka "novinka". "Novinka" je pojem. Nadaljevanje: "... odide danes domov..." izraža presenečenje, celo ogorčenje, kot bi pacientke hotele reči: "komaj je prišla, pa gre že domov". Te besede pomenijo torej "začudenje", "presenečenje", "ogorčenje". Zakaj "začudenje", "ogorčenje"? Ker se to po mnenju "punc" ne bi smelo zgoditi. Tako pridemo do pojma "nepričakovanega" ali "nedopustnega dogodka ali ukrepa" (če upoštevamo, da pacientka ne odhaja samovoljno, ampak ji je izhod odobril zdravnik.

Kategorija je v okviru dane interpretacije posebno pomemben pojem, običajno pojem višje ravni abstrakcije, sestavljen iz več drugih "nižjih" pojmov. "Nedopustni ukrep" je kategorija, je pojem s posebno "močnim" pomenom. Pomeni kršitev nekih pričakovanj, pričakovanj pacientk o tem, kako bi zdravnik moral ravnati. Taka pričakovanja so "norme vedenja ali ravnanja". "Kršitev pričakovanj" ali "kršitev norme" je kategorija, posebno močan, poveden pojem. V danem primeru je šlo za kršitev pričakovanja ali norme, ki so jo imele pacientke; morda tudi za kršitev običaja ali norme, ki je veljala splošno v bolnišnici. Kaj je pojem in kaj kategorija, ni mogoče mehanično določiti; je stvar interpretacije raziskovalca, njegovega občutka za to, kaj je bolj in kaj manj pomembno, kaj je pojem nižje ali višje ravni.

Tema je širši vsebinski del besedila. Teme določimo po prvem branju ali pregledu besedila. Izjemoma jih lahko določimo vnaprej. V primeru, ki ga navajamo (dnevnik prostovoljke), smo našli tele teme: a. izhodi kot sredstvo institucionalne obravnave, b. odnos med psihiatri in pacienti, c. pacientova poslovna sposobnost in zdravljenje, d. vloga skupine pacientka na oddelku, e. odnos med pacienti in prostovoljci. Teme so deli besedila s podobno vsebino. Teme ne izražajo pomena, tako kot pojmi in kategorije. Formulacija "vloga skupine pacientk" ne izraža nobenega pomena (kakšna je ta vloga, kaj pomeni pacientkam, ali kakšen je njen širši pomen), je zgolj oznaka vsebine. Teme lahko določimo vnaprej, ne da bi brali besedilo. Vnaprej določene teme so lahko teme, ki določajo časovno zaporedje: pred sprejemom v bolnišnico, v bolnišnici, po odpustu iz bolnišnice. Potem ko določimo te teme, jih prepoznamo in označimo v besedilu.
Vir: B. Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu, VŠSD,Ljubljana 1998.

Prizemljena teorija

Preden preberete ta zapis, je dobro prebrati zapis izpred desetih let, kjer prav tako razpravljam o tem, kako v slovenščini poimenovati "grounded theory" Glaserja in Straussa, to je, kako se odločiti med izrazi "pritlehna", "prizemljena", "utemeljena", "utemeljitvena" teorija. Vsi ti izrazi so bili že uporabljeni v pisanju o tej teoriji (Utemeljena - utemeljitvena - induktivna teorija? 31.10.2010)

V zadnjem času sem vse bolj naklonjen izrazu "prizemljena teorija" iz razlogov, ki govorijo v prid temu izrazu, in iz razlogov, ki zavračajo konkurenčne izraze. Ta izraz je povsem ustrezen prevod izraza "grounded", saj označuje nekaj, kar je "pri tleh" ("ground"), a ni slabšalen. Je v skladu s pojmovanjem "grounded theory" kot induktivne teorije srednjega (ali kratkega) dosega, blizu realnim, na zemlji stoječim entitetam. Drugi izrazi so manj primerni: "pritlehen" označuje moralno nizkotnost. "Utemeljena" naj bi bila vsaka teorija, "velika" in "mala", "prizemljena" in "v oblakih"; ta izraz ne pomeni nič specifičnega. Še bolj čuden je izraz "utemeljitvena"; to pomeni, ki se nanaša na utemeljitev, kar je lastnost utemeljitve ali utemeljevanja. Zapleteno, nespecifično in nejasno. Najbolj ustrezen izraz bi bil "induktivna teorija", a ta izraz bi bila lahko uporabila že Glaser in Strauss, pa ga nista; z razlogom - ker ne poudarja, da gre za teorijo, ki nastaja, tako rekoč raste iz tal, iz zemlje.

Naj to terminološko razpravo dopolnim še z opisom te teorije.

Prizemljena teorija je teorija, ki jo ustvarimo induktivno iz podatkov s postopnim abstrahiranjem in oblikovanjem pojmov in empiričnih postavk (izjav, opazovalnih zapisov, stavkov). Pojem "grounded theory" sta ustvarila Glaser in Strauss, da bi poudarila, da gre za teorijo, ki je ustvarjena induktivno, iz empiričnih podatkov, v nasprotju s "teorijami iz naslanjača" (armchair theory) in "velikimi teorijami", kakršne so teorije klasikov v družboslovju (Marx, Weber, Parsons itd.). Prizemljene teorije so dvakrat prizemljene: ustvarjene so induktivno iz podatkov; nanašajo se na konkretna "mikro" okolja, konkretne skupine, organizacije, institucije in omejujejo svojo veljavnost na okolja, za katera so ustvarjene ("teorije srednjega dosega"). Prevladovanje "velikih" teorij je namreč vodilo do tega, da so raziskovalci pretežno preverjali hipoteze, izvedene iz teh teorij, premalo pozornosti pa so posvečali ustvarjanju novih teorij. Prizemljene teorije, prilagojene konkretnim okoljem, tudi bolje pojasnjujejo dogajanje v teh okoljih kot pojasnitve, ki bi jih deducirali iz "velikih" teorij, namenjenih pojasnjevanju velikih družbeno-zgodovinskih celot.

Sestavine prizemljene teorije so: pojmi, kategorije in propozicije (sodbe). Pojme ustvarimo iz empiričnih postavk tako, da s stalnim primerjanjem abstrahiramo skupne značilnosti več postavk. S primerjanjem pojmov z abstrahiranjem bistvenih skupnih značilnosti ustvarimo kategorije. S povezovanjem kategorij in/ali pojmov v pojmovne mreže ali strukture ugotavljamo zveze med njimi, ki jih opišemo (besedno izrazimo) v obliki opisnih stavkov ali propozicij.

Pri poučevanju kvalitativne metodologije sem svetoval, naj končni izdelek (rezultat) kvalitativne raziskave imenujemo "poskusna teorija". Da ne bi prišlo do nejasnosti in zmede, naj pojasnim. "Poskusna teorija" je "prizemljena teorija". Prizemljena je po načinu svojega nastanka, poskusna pa po provizoričnosti, začasnosti in negotovosti svoje veljavnosti. Ko pravimo, da je poskusna, hočemo reči, da je naša formulacija začasna in da upamo, da jo bodo naslednje raziskave utrdile. Tako poimenovanje ublaži zahtevo, naj formuliramo teorijo, kajti pod "teorijo" občajno pojmujemo nekaj zelo izdelanega, pomembnega in univerzalnega, čemur navadni smrtniki nismo kos. Mi bi pa radi navadne smrtnike naučili izražati svoje teorije, posebno še tiste, ki nastanejo iz resnega raziskovalnega prizadevanja.

Kvalitativni intervju: vrste

"Kvalitativni intervju" je abstraktni nadrejeni pojem več različnih vrst intervjujev, ki jim je skupna nestrukturirana ali manj strukturirana in nestandardizirana oblika izvajanja. Kaže, da nekateri pisci prav tekmujejo v naštevanju različnih vrst kvalitativnega intervjuja, tako da je zaželeno skrčiti deset ali več oblik, ki se pojavljajo v literaturi, na nekaj najvažnejših ali najpogostejših. Prej pa navedimo osnovne skupne značilnosti kvalitativnega intervjuja. Te so: spraševanje je ustno, individualno, neposredno iz oči v oči; sprašujemo o subjektivnem doživljanju; srečanje  je enkratno ali večkratno; nestandardizirano. Komunikacija je neposredna, verbalna, komplementarna, asimetrična. Omogočena je metakomunikacija o pogovoru. Družbeni odnos je običajno umeten, z asimetrijo statusov raziskovalca in vprašanca; do pogova pride na pobudo raziskovalca; vprašani je običajno predstavnik širše kategorije; njegovo sodelovanje je prostovoljno. Namen intervjuja je razumeti problem ali položaj. Kot medosebni odnos je tak intervju kratkotrajen (lahko ponovljen), konvencionalen, funkcionalen in subjektivno doživet. Pomembna pojava pri izvajanju sta transfer in obramba jaza.

Kvalitativni intervju obravnavajo tudi pod naslovi odprti intervju, globinski intervju, pri čemer se pomeni le bolj ali manj prekrivajo, niso pa enaki. Nekateri bolj ali manj enačijo kvalitativni intervju z narativnim (pripovedovalnim) intevjujem oziroma imajo slednjega za prototip kvalitativnega intevjuja (Lamnek 1995: 70, cit. po Brandstatter 2006: 306). Po naši presoji so poleg narativnega intervjuja še druge oblike intervjuja, ki niso narativne, so pa kvalitativne.

Pomembne vrste kvalitativnega intervjuja so: narativni biografski intervju, narativni tematski intervju, usmerjeni tematski ali fokusni intervju in etnografski ali terenski intervju. Druge vrste intervjujev se izvajajo v okviru posameznih strok (npr. zdravstvena nega, zaposlitveni intervju) ali posameznih terapevtskih smeri (sistemski intervju, gestalt-intervju, psihoanalitični intervju, logoterapevtski intervju itd.). Ti intervjuji vodijo v smeri doseganja svetovalnih ali terapevtskih ciljev, značilnih za določeno metodo in jih tu ne obravnavamo.