INDUKTIVNA IN DEDUKTIVNA KVALITATIVNA ANALIZA

 Kvalitativno analizo kvalitativnega gradiva pojmujemo kot metodo in tehniko analize v okviru pristopa utemeljene ali prizemljene teorije po Glaserju in Straussu (The discovery of grounded theory), to je, kot induktivno ODKRIVANJE teorije. Avtorja tega pristopa sta izrecno nastopala proti enostranskemu pojmovanju, da je naloga raziskovanja zgolj preverjanje iz teorije izpeljanih hipotez in s tem teorije same. V ospredje sta postavila vprašanje, kako nastane teorija, kako se oblikuje teorija, ki naj bi jo preverjali. Nista se zadovoljila z odgovorom, da si teorijo pač izmisli genialni um. Kritizirala sta tudi pojmovanje, da zaslužijo (v sociologiji)  naziv "teorija" samo "velike teorije" Webra, Marxa itd. in se zavzela za oblikovanje "teorij srednjega dosega" in "kontekstualnih teorij", ki naj bi veljale za dele družbe, organizacije, skupnosti, stroke, ne za celotno družbo. Od časa objave njune knjige je minilo že več kot 60 let. V tem času se je kvalitativno raziskovanje uveljavilo, pojavila pa so se tudi nova vprašanja, ki zahtevajo prilagoditve njunega pristopa, ob tem pa lahko ohranimo njegovega duha. K tem novim razmislekom sodi tudi vprašanje odnosa med induktivno in deduktivno analizo.

Empiričnih raziskav se redko lotevamo popolnoma naivno, odprto, kar vsaj delno predpostavlja pristop utemeljene (prizemljene) teorije, tudi če nimamo namena zgolj (kvantitativno) preverjati določenih hipotez. Kvalitativne raziskave bi lahko porazdelili na kontinuumu od bolj "odprtih" do bolj "zaprtih". Danes že ni družbenega področja ali pojava, ki ne bi bilo že na kak način raziskovano, o katerem ne bi še popolnoma nič vedeli. Dosedanje vedenje o kakem vprašanju, vedenje, ki nima značaja sistematične teorije, smo imenovali "predrazumevanje". To predrazumevnje je lahko bolj ali manj strukturirano in poglobljeno: sega od laičnih, "intuitivnih" stereotipov do precej dobro strukturiranega "predznanja", ki pa še ni formalizirano kot teorija. 

Induktivno kodiranje (kodiranje a posteriori) je postopek pripisovanja nazivov (kod) pojmom v odprtem gradivu (pripoved, odprta razprava). Kode pripisujemo "od spodaj navzgor" in jih postopoma združujemo v širše, bolj abstraktne pojme in pojme z globljim pomenom (kategorije), da bi na koncu oblikovali poskusno teorijo. Držimo se postopka: 1. določitev tem (vsebinskih delov). 2. Odprto kodiranje. 3. Osno kodiranje. 4. Selektivno kodiranje in definiranje pojmov. 5. Odnosno kodiranje. 6. Pisanje poskusne teorije.

Deduktivno kodiranje (kodiranje a priori) je dveh vrst: z vprašanji in z vnaprejšnjimi kodami. Če imamo pred seboj odprto gradivo, ga lahko kategoriziramo in kodiramo z vnaprej določenimi kodami, ki izhajajo iz našega predrazumevanja ali teorije. V zapisu o doživljanju prakse zdravstvene nege lahko poiščemo odlomke, iz katerih sledi "pozitivna" ali "negativna" ocena prakse. Lahko poiščemo odlomke, ki govorijo o vnaprej postavljenih kategorijah "doživljanje stresa", "socialna opora", "pridobljeno znanje" in "refleksija prakse". 

Če uporabimo pri intervjuju strukturiran vprašalnik z odprtimi vprašanji, to pomeni, da smo gradivo (odgovore) vnaprej (deduktivno ali a priori) kodirali. Vprašančev odgovor na določeno vprašanje nosi kodo tega vprašanja. Recimo da se eno od vprašanj v vprašalniku glasi: "Ali ste pri opravljanju prakse doživeli kaj prijetnega?" Odgovor: "Ja, najbolj prijetno mi je bilo, če sem videla, da je pacient zadovoljen." Ta odgovor bomo kodirali s "prijetno doživetje" (koda je že v vprašanju). Lahko naprej kodiramo "zadovoljstvo pacienta", "vrste prijetnih doživetij" ipd. Te dodatne kode, ki jih ni v vprašanju, so nove. To pomeni, da deduktivno kodiranje ni samo vnaprejšnje, ampak pušča odprte možnosti za nove kode. Redko katero vprašanje popolnoma določa vrsto odgovora, tako da bi popolnoma izčrpalo možnosti svojskega in novega.

To pomeni, da tudi pri deduktivnem kodiranju kombiniramo deduktivno in induktivno analizo in puščamo odprto možnost novih spoznanj, čeprav je del te odprtosti "zaseden" z vprašanjem kot vnaprejšnjo kodo.

Pomen "pomena"

Ugotavljanje pomena, ki ga ljudje pripisujejo različnim dejanjem ali izjavam, je osnovno prizadevanje kvalitativne analize, katere eno od epistemoloških izhodišč je simbolični interakcionizem. To je pojmovanje, da človekova dejanja niso objektivna, samodejna, "refleksna" posledica različnih zunanjih dejavnikov, ki delujejo nanj, ampak premišljena, namerna smotrna ravnanja, ki so odvisna od tega, kakšen pomen pripisuje človek določenemu "stimulusu" v določenem kontekstu. Medtem ko roko refleksno odmaknem, če se zbodem s trnom, ko sem segel po roži, roko mirno zadržim, ko me v zdravstvenem domu na isto mesto zbode medicinska sestra, ki mi vzame kri za analizo. Zbodljaj ima tu svoj pomen.

A kaj pravzaprav pomeni "pomen"? To vprašanje se mi je porodilo, ko sem opazil, da to besedo ljudje različno razumejo. Prvič sem se s tem vprašanjem srečal ob neki študentski seminarski nalogi, ki naj bi govorila "o pomenu življenja...". Kolegico sem opozoril, da verjetno misli na "smisel življenja", saj ne misli na pomen življenja kake konkretne (javne) osebe. Zavedel sem se zadrege, a bilo mi je dokaj jasno, da se oba pomena "pomena" močno razlikujeta. Pomen življenja kot "smisel" življenja je nekaj povsem subjektivnega, doživljanje smiselnosti, ki jo je težko definirati s še bolj temeljnim pojmom, morda z izpolnjenostjo življenja. Pri drugem pojmovanju "pomena življenja" pa gre za tehtanje vpliva, ki ga je imelo življenje za druge, za družbo, kulturo, zgodovino; za ocenjevanje posledic življenja na druge. Kaj je bil smisel Prešernovega življenja, bi najlepše povedal on, ki se je srečal z ljubeznijo do Julije, z upom in obupom. Kakšen je njegov pomen za slovensko kulturo, o tem pišeta literarna in kulturna zgodovina.

Nazadnje sem se z večpomenskostjo "pomena" srečal, ko sem bral predgovor k Spominom akademika Milana Vidmarja (Ljubljana 2018 (1962)). Ta pod "pomenom" razume "smisel", "važnost, pomembnost" in "zanimanje za kaj". (K temu razumevanju se še vrnem.)

Pojdimo po ustaljeni poti. Poglejmo v SSKJ, tam je tej besedi posvečen skoraj ves stolpec; skupaj s "pomeniti" in "pomenjati" bi bilo razlage za vso stran. (Opuščam podrobne razlage, ki za naš namen niso nujne.) Pomen pomeni: 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet ('pomen te besede je nejasen'), 2. poudarja bistvene, tipične lastnosti nečesa ('on je prijatelj v pravem pomenu'), 3. a. (možni) vpliv, posledice, delovanje ('pripisovati čemu pretiran pomen'), b. področje dejavnost, kot jo določa prilastek ('javni pomen'), 4. v zvezi 'brez pomena' izraža nepotrebnost nečesa ('vsaka beseda je brez pomena'); knjiž. smisel, vrednost ... namen, vlogo ('olepševalni pomen', 'zgodovinski pomen'). Pomeniti pomeni: 1. imeti vsebino a. ki označuje kak pojem, predmet ('kaj pomeni tuja beseda'), b. ki posreduje kako misel ('kaj pomeni ta fraza'). 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo ('rdeča luč pomeni stoj'), 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna to, kar izraža dopolnilo ('kaj pomenijo tvoje besede'), 4. biti po mnenju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo ('kmetija pomeni dosti dela'), ... 6. imeti veljavo, ugled ('zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo')...

V Opravičilu Milana Vidmarja k njegovim Spominom razberemo tri različne pomene besede "pomen": 1. pomembnost, važnost. Pravi, da njegova knjiga opisuje nekaj, "kar naj morda ima nekakšen pomen". Sprašuje se, ali je imelo njegovo življenje  ... "pomen za človeštvo ... za narod ... za moje najbližje ..." Sprašuje se, "ali je vse to, kar sem napisal, če ne pomembno, vsaj nekako važno." To pomeni, da stopnjuje pomembnost in mu je "važnost" nižja stopnja pomembnosti. A vsekakor misli na vpliv, učinek, ki naj bi ga njegovo življenje imelo na druge; misli na zasluge, na sled, ki jo je življenje zapustilo pri drugih, v narodu, človeštvu. 2. zanimivost. "Kako pa naj bo opis življenja nekega delovnega človeka, ki se je odmikal javnosti, kjer je le mogel, zanimiv, pomemben, važen?" Zanimivost pravzaprav pomeni pestrost, vsebinskost. Če je to, kar je zanimivo, pestro in polno nekih dogodkov, še pomebno za druge ali vsaj važno, potem je vredno opisa, morda misli V. "... med mojimi bralci bo pa nedvomno dovolj glav, ki se zelo zanimajo za šport, ki jim je šport izredno važen življenjski pojav." Zanimivo je, privlači, ker je važno, pomembno. 3. smisel. Vsi radi beremo lepo književnost, izmišljene zgodbe, "... z užitkom se sučemo okoli nekih življenj, ker jih je pač domišljija pisca opremila z neko logiko, z neko doslednostjo, z nekimi prizadevanji. Če je tako, potem se mi odpira rahlo upanje, da bo opis mojega življenja vendarle vzbudil nekaj zanimanja." V nadaljevanju opisuje tisto jedro svoje življenjske poti, rdečo nit, stržen; jedro. ki je dajalo njegovemu življenju smer in smisel. (O tem več na drugem mestu.) "Če je resnično tako, kakor mislim, da je, ima moje življenje vendarle nekaj, kar je zelo odmaknjeno slepemu naključju, kar je nazadnje celo čvrsto zgrajeno in zelo odporno."

Ko torej govorimo o pomenu v okviru kvalitativnega raziskovanja, ne mislimo na vpliv, važnost, zanimivost; mislimo na pojem, na miselno vsebino, ki jo predstavljajo izrečene ali zapisane besede ali opisana dejanja. Kaj hoče povedati, se sprašujemo. Kakšen je pomen teh besed? Kateri pojem bi jim pripisali?

Povedi, pojmi, kategorije, teme

Pri uvajanju študentov v kvalitativno analizo, pa tudi v strokovni literaturi sem opazil, da imajo ljudje težave pri razlikovanju teh pojmov. Jih je pa treba dobro razlikovati.

Poved je stavek (beseda, del stavka, več stavkov) v besednem gradivu; stavek, za katerega domnevamo, da ima svoj pomen. Včasih je poved tudi ena sama, značilna beseda. Tako  je npr. v dnevniku prostovoljke na oddelku psihiatrične klinike zapisan stavek: "Punca, ki je v torek prišla, odide danes domov..." Beseda "punca" je poved, ker ima domnevno določen pomen. Označuje namreč položaj, s katerega prostovoljka opazuje bolnice in o njih piše. Zanjo so "punce", ne morda "ženske", "gospe", "gospodične" ali "bolnice, pacientke". To pomeni, da piše o njih tako, kot se nagovarjajo same, na njihovi ravni, kot o sebi enakih.

Pojem je abstrakcija, ki izraža pomen povedi. V gornjem primeru je taka abstrakcija izraz "vrstniški nagovor". Izraz, poved "punca" pomeni torej "vrstniški nagovor". "Vrstniški nagovor" je pojem.Tudi nadaljevanje stavka (povedi) interpretiramo, to je, mu pripišemo pomen ali pojem. "... ki je v torek prišla..." pomeni, da je pacientka "novinka". "Novinka" je pojem. Nadaljevanje: "... odide danes domov..." izraža presenečenje, celo ogorčenje, kot bi pacientke hotele reči: "komaj je prišla, pa gre že domov". Te besede pomenijo torej "začudenje", "presenečenje", "ogorčenje". Zakaj "začudenje", "ogorčenje"? Ker se to po mnenju "punc" ne bi smelo zgoditi. Tako pridemo do pojma "nepričakovanega" ali "nedopustnega dogodka ali ukrepa" (če upoštevamo, da pacientka ne odhaja samovoljno, ampak ji je izhod odobril zdravnik.

Kategorija je v okviru dane interpretacije posebno pomemben pojem, običajno pojem višje ravni abstrakcije, sestavljen iz več drugih "nižjih" pojmov. "Nedopustni ukrep" je kategorija, je pojem s posebno "močnim" pomenom. Pomeni kršitev nekih pričakovanj, pričakovanj pacientk o tem, kako bi zdravnik moral ravnati. Taka pričakovanja so "norme vedenja ali ravnanja". "Kršitev pričakovanj" ali "kršitev norme" je kategorija, posebno močan, poveden pojem. V danem primeru je šlo za kršitev pričakovanja ali norme, ki so jo imele pacientke; morda tudi za kršitev običaja ali norme, ki je veljala splošno v bolnišnici. Kaj je pojem in kaj kategorija, ni mogoče mehanično določiti; je stvar interpretacije raziskovalca, njegovega občutka za to, kaj je bolj in kaj manj pomembno, kaj je pojem nižje ali višje ravni.

Tema je širši vsebinski del besedila. Teme določimo po prvem branju ali pregledu besedila. Izjemoma jih lahko določimo vnaprej. V primeru, ki ga navajamo (dnevnik prostovoljke), smo našli tele teme: a. izhodi kot sredstvo institucionalne obravnave, b. odnos med psihiatri in pacienti, c. pacientova poslovna sposobnost in zdravljenje, d. vloga skupine pacientka na oddelku, e. odnos med pacienti in prostovoljci. Teme so deli besedila s podobno vsebino. Teme ne izražajo pomena, tako kot pojmi in kategorije. Formulacija "vloga skupine pacientk" ne izraža nobenega pomena (kakšna je ta vloga, kaj pomeni pacientkam, ali kakšen je njen širši pomen), je zgolj oznaka vsebine. Teme lahko določimo vnaprej, ne da bi brali besedilo. Vnaprej določene teme so lahko teme, ki določajo časovno zaporedje: pred sprejemom v bolnišnico, v bolnišnici, po odpustu iz bolnišnice. Potem ko določimo te teme, jih prepoznamo in označimo v besedilu.
Vir: B. Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu, VŠSD,Ljubljana 1998.

Kvalitativno v socialni gerontologiji (3) - Qualitative research in social gerontology (3)

Nadaljujem s prikazom seminarskih nalog doktorandov AME ECM pri predmetu Kvalitativno raziskovanje (2015).
Damir Poljak se v nalogi Predsodki in stereotipi o uporabi IKT v tretjem starostnem obdobju dotakne štirih tem: pozitivnih posledic IKT, negativnih posledic IKT, edukacije za uporabo IKT in medijske podobe starih in starosti. Nova doba, za katero je značilna razširjenost IKT, ni šla mimo starejših; tudi starejša generacija v večji ali manjši meri uporablja IKT. Med pretežno pozitivnimi posledicami je "stalna in vsepovsodna povezanost oziroma dosegljivost za IKT". IKT olajšuje komunikacijo, v smislu zmanjšanega napora in hkrati odvzema skrb za to, kaj se v danem trenutku dogaja s svojci ali prijatelji (stalna obveščenost), vsekakor izboljšuje posredno povezanost. Na gospodarskem področju in v družbenih službah povečuje produktivnost. Hkrati pa IKT reducira neposredne osebne stike, kar prizadeti doživljajo kot osiromašenje osebnih odnosov; povzroča upad družabnosti. Pride do pojava, ki bi ga lahko imenovali zapredenost v svoj svet, do nekakšnega tehnološko pogojenega avtizma, IKT-avtizma, ko ljudje za isto mizo buljijo vsak v svoj mobi, ali hodijo po cesti kot mesečniki, ki se ne zavedajo neposrednega okolja. Težava starih v odnosu do IKT je poleg omenjene spremembe kulture medosebnih odnosov pomanjkanje znanja za uporabo IKT, zato je povsem umesten predlog za lokalno zasnovane in izvajane programe usposabljanja. Intervjuvanca menita, da je medijska podoba starih in starosti slejkoprej slaba.

Nataša Štandeker v nalogi z naslovom Upravljanje s starostjo v zdravstveni negi obravnava pomembno vprašanje spopadanja s spremembami pri negi v domovih za stare spričo staranja prebivalcev, stanovalcev domov in negovalnega osebja samega. Staranje populacije in stanovalcev domov in staranje negovalnega osebja, kar pomeni večanje zahtev in hkratno zmanjševanje zmožnosti, bi - če teh sprememb ne bi upravljali - vodilo do znižanja kakovosti storitev in do pregorevanja osebja zaradi stresa. Da ne bi prišlo do tega, je potrebno so teh sprememb zavzeti proaktiven pristop in jih upravljati. Na osnovi intervjujev s starejšo bolničarko v domu starih in direktorico nege je ugotovila, da se upravljanje s spremembami v domovih v glavnem sklada s teoretičnim modelom, ki upošteva štiri ravni upravljanja s starostjo: osebnostno, družbeno, kolektivno in organizacijsko. Na družbeni ravni se s spremembami spopademo tako, da jih skušamo predvideti in zagotoviti primerne kapacitete (kadre, sredstva) za njihovo obvladovanje. Na organizacijski ravni gre za spreminjanje delovnega časa, urnikov, postopkov, tehnologije. Na kolektivni ravni poskrbimo za dobre odnose med zaposlenimi in vodstvom, preprečevanje diskriminacije zaradi starosti in za sodelovanje zaposlenih pri uvajanju in obvladovanju sprememb. Na osebnostni ravni ukrepamo za zmanjševanje stresa in za njegovo obvladovanje oziroma razgradnjo posledic s skupinskimi refleksijami, skrbjo za osebno mentalno higieno, relaksacijo in rekreacijo.

Jurica Veronek v nalogi z naslovom Telesna dejavnost kot pomemben faktor življenjskega zadovoljstva v starosti prikazuje dva skrajna primera odnosa do telesne dejavnosti: 81-letnega moškega, ki je bil že v aktivnih letih športno dejaven in je tudi po upokojitvi redno vsak dan telesno aktiven, in 73-letno žensko, ki je povsem nedejavna in preživlja svoje dneve ob TV in občasnih obiskih pri prijateljici. Moški je veder, vesel, optimističen, z izrazito pozitivnim odnosom do življenja. Ženska je nezadovoljna in toži zaradi različnih zdravstvenih težav. Moški meni, da telesna dejavnost izrazito pozitivno vpliva nanj in da se zaradi nje počuti 20 let mlajšega. Ženska meni, da ni sposobna za telesno dejavnost in da je taka dejavnost v njenih letih - breme. Situacijo obeh raziskovancev bi lahko ponazorili z modelom spirale, moškega s pozitivno in ženske z negativno spiralo (pozitivni začarani krog vs. negativni začarani krog). Pri moškem vodi telesna dejavnost do večje kondicije in ta do občutka vitalnosti in večje samozavesti ter veselja do vadbe, čemur sledi še bolj prizadevna telesna dejavnost. Pri ženski vodi telesna nedejavnost do upada kondicije, do občutka stalne utrujenosti, zdravstvenih težav, nesposobnosti za gibanje in preko racionalizacije, da je telesna dejavnost itak preveliko breme za starega človeka, do še manjše aktivnosti in še večjih zdravstvenih težav.

Kvalitativno v socialni gerontologiji (2) - Qualitative research in social gerontology (2)

Pred mano je nova vrsta seminarskih nalog doktorskega tečaja socialne gerontologije na Alma Mater Europea, Evropski center Maribor.
Želimir Bertić v svoji nalogi Upokojevanje in prilagajanje na upokojevanje obravnava dva primera predčasnega ali nenačrtovanega upokojevanja "zaradi sile zakona", enega v javnem sektorju zaposlene medicinske sestre, ki se je morala upokojiti z 62 leti in 40 leti delovne dobe; in drugega, delavca v državnem podjetju, starega 64 let s 44 leti delovne dobe. Oba sta - kljub temu, da sta dosegla ali presegla upokojitveno starost in delovno dobo - upokojitev doživela kot ukrep, ki je bil v nasprotju z njunimi pričakovanji in načrti. Tak način upokojitve povzroči življenjsko obremenitev, za katero so najprej značilni občutki frustriranosti, ker se je končala zaposlitev, ki jo je prizadeti želel nadaljevati; občutek neizkoriščenih vrednih delovnih potencialov (občutek zavrženosti) in nenadno poslabšanje materialnega položja zaradi nizke pokojnine. Postopoma pride do preusmeritve pozornosti na nove življenjske možnosti: nove možnosti sodelovanja v družini, v skupnosti (prostovoljno delo) in nove dejavnosti v naravi (npr. vrtnarjenje).
Tea Coif je prišla do podobnih ugotovitev v raziskavici Doživljanje upokojitve: prilagoditve novemu življenjskemu slogu. Tudi njen sogovornik, ki se je upokojil regularno in pripravljal na upokojitev, najprej izpostavi, da se po upokojitvi pojavi občutek zavrženosti. Ta občutek je verjetno izrazitejši pri ljudeh, ki so bili na vodilnih ali vodstvenih položajih, ali pa so bili strokovnjaki. Po upokojitvi pa se nenadoma nihče več ne zmeni zanje. Tak odnos naj ne bi bil univerzalen, saj v nekaterih drugih državah upokojene strokovnjake in bivše vodilne vključujejo kot svetovalce v njihovih delovnih organizacijah - dodelijo jim častno vlogo in s tem tudi omogočijo, da posredujejo svoje izkušnje mlajšim generacijam. Drug vidik, ki je izpostavljen v tem primeru, pa je proces prilagajanja na upokojitev. Življenje po upokojitvi se lahko začne z omenjenim slabim občutkom odvečnosti, zavrženosti, nepotrebnosti in s spremljajočimi občutki frustriranosti, razočaranja in jeze. Morda so ti občutki povezani s pretiranimi pričakovanji do družbenega okolja, ki naj bi upokojenemu izkazovalo spoštovanje, hvaležnost za njegove zasluge ipd. Slejkoprej pa se novi upokojenec znajde v limbu, v nekakšni praznini: stare službe z vsem, kar jo je spremljalo, ni več, nov življenjski slog pa se še ni oblikoval in utrdil. To je kritično obdobje,  ko je človek na razpotju: ali se bo zapustil, se polenil, ali vdal pijači oziroma sploh postal pasiven, ali pa se bo vzel v roke in vpeljal aktivni življenjski slog samouresničevanja. Intervjuvančev primer bi bil lahko šolski primer aktivnega, ozaveščenega strukturiranja novo pridobljenega časa.
Tomaž Lenart je v nalogi Zadovoljevanje socialnih potreb starejših primerjal doživljanje stanovalke doma starejših in doživljanje stanovalca bivanjske (stanovanjske) skupnosti, da bi ugotovil, v kateri od teh dveh oblik bivanja so socialne potrebe stanovalcev bolje zadovoljene. Tega v resnici ni mogel ugotoviti, kajti na obliko bivanja in na zadovoljitev potreb vpliva predvsem psihofizično stanje osebe, zdravstveno stanje, na kratko, in preostale zmožnosti. V obeh primerih, na obeh lokacijah, so potrebe stanovalcev njihovemu stanju primerno dobro zadovoljene. Stanovalka doma potrebuje več pomoči, je v večji meri odvisna od pomoči (neavtonomna) se pa tudi sama, lahko bi rekli, da "s poslednjimi močmi" aktivno vključuje v različne dejavnosti (samoaktivnost) in skrbi, da se ne zapusti. Stanovalec bivalne skupnosti je bolj pri močeh in v polni meri uživa avtonomijo v tej obliki bivanja; pomemben del njegovega življenja je pomoč partnerki; par je kar zgleden primer nesebične ljubezni (agape) v starosti.

Tematska analiza - Thematic analysis (4): izvor in ocena

Izvor. Moje internetno raziskovanje me je pripeljalo do odkritja domnevnega "očeta" tematske analize, moža, ki jo je opisal kot poseben postopek kvalitativne analize. Sam pravi, da TA ni posebna metoda ampak proces; a to se mi zdi nekakšno obračanje besed, saj slej ko prej obe ti besedi pomenita isto. Beseda "metoda" izvira iz grških besed "meta + hodos" in pomeni "po + pot" torej nekaj takega kot "hoditi po poti" in se že od antike uporablja za označevanje poti ali načinov početja česarkoli pač: spoznavanja, ravnanja itd. Beseda "proces" izvira iz latinskih besed "pro + cedere", kar pomeni "iti + naprej", torej "hoditi naprej", najbrž da po poti. Tudi v slovenščini vsebuje beseda "postopek" isto misel, da gre za stopanje po poti! Seveda sta kasneje ti besedi (metoda in proces) dobili različen pomen, a slej ko prej nam v našem primeru to razlikovanje ne pove dosti. Zame je TA pač metoda ali postopek kvalitativne analize.
Vrnimo se k profesorju. Wikipedija pravi, da je Richard Eleftherios Boyatzis (rojen 1946) ameriški organizacijski teoretik in profesor organizacijskega vedenja na Case Western Reserve University, znan predvsem po svoji raziskavi o "kompetentnem menedžerju". Mož je najprej študiral aeronavtiko in astronavtiko na MIT, kjer je diplomiral, potem pa prešel na Harvard, na socialno psihologijo, iz katere je magistriral in doktoriral in začel poklicno kariero kot psiholog.
Med drugim je sodeloval pri analizi motivacijskih predstav pri Testu tematske apercepcije (TAT), pri čemer je skupaj s psihologom D. A. Kolbom uporabljal tehnike, ki so jih razvili D. C. McClelland, J. W. Atkinson, J.Veroff. Začel je preučevati tematske metode interpretacije pri študiju osebnosti. Na misel, da bi gradivo kodirala, sta s Kolbom prišla pri raziskavi o samousmerjenih vedenjskih spremembah. Razvila sta tematske kode za analizo in nato interpretirala spise ljudi, ki so opisovali svojo sedanjo in zaželeno samopodobo. Potem je to metodo uporabil pri številnih drugih raziskavah na vseh vrstah gradiva. Kodiral je literaturo, tematsko analiziral misli, vedenje, interakcije, zapise individualnega in kolektivnega vedenja, politične govore; kategorije kognitivne kompleksnosti, intrapersonalnega fokusa, antecedensov in posledic uživanja alkohola, agresivnega vedenja, terapevtskih programov za alkoholike, kompetentnosti menedžerjev, organizacijske klime, razvoja kariere, načrtovanja, človeških virov itd.
Kot profesor organizacijskega vedenja (psihologije organizacije) je več let izvajal seminar o tematski analizi in na tej osnovi napisal knjigo o tem postopku (gl. vir).
Ocena. Ker mi je bila omenjena Boyatzisova knjiga nedosegljiva z izjemo nekaj odlomkov uvoda, svoje ocene ne morem utemeljiti; je zgolj ocena po prvem vtisu po pregledu nekaj člankov o raziskavah, kjer je bila uporabljena, in omenjenega uvoda. Predvsem moram poudariti, da se TA ne navezuje na metodo utemeljene teorije (UT); ni njeno nadaljevanje, dopolnitev, kritika ali kaj podobnega. Je od UT neodvisno prizadevanje, ki je daleč pod teoretsko ravnijo dela Glaserja in Straussa in tudi daleč od metodološke izčrpnosti in kompleksnosti UT. Je v bistvu zdravorazumski postopek klasificiranja različnih vrst kvalitativnega gradiva, pri čemer posameznim razredom klasifikacije pripišemo nazive ali kode in oblikujemo pojmovne hierarhije s temami in podtemami. (Zgledi v prejšnjih prispevkih.). To ne pomeni, da TA ni koristna in uporabna metoda, posebno za začetnika v kvalitativni analizi in za raziskovalca brez večjih teoretičnih pretenzij. Uporabna pa je tudi pri zahtevnejšem raziskovanju, saj sta kodiranje in oblikovanje pojmovnih hierarhij osnova vsake kvalitativne analize. Res je tudi, da je TA relativno neodvisna od epistemoloških smeri, saj postopek klasifikacije kot formalni postopek oblikovanja razredov po nekem kriteriju pač ni odvisen od vsebine klasificiranega gradiva ali ideologije klasifikatorja (od epistemologije pa so odvisni kriterij klasifikacije, število razredov, poimenovanje razredov ipd.).

Viri:
Boyatzis, R. E. 1998. Transforming qualitative information: thematic analysis and code development. Sage.
http://en.wikipedia.org/wiki/Richard_Boyatzis

Tematska analiza - Thematic analysis (3): primeri

- TA komunikacije v diskusijskem forumu spletne skupine samopomoči pacientov s Parkinsonovo boleznijo. - Sodelavca univerze v Nottinghamu, Velika Britanija, sta analizirala 1013 sporočil v štirih spletnih forumih štirih spletnih skupin samopomoči (v Vel. Britaniji, ZDA, Kanadi, Avstraliji; z od 1000 do 100.000 članov; ca 100 aktivnih na forum), od katerih najstarejša deluje od leta 1959, najmlajša pa od leta 2007; iz vsake skupine 250 vsebinsko povezanih naključno izbranih izmenjav sporočil, izmenjanih v obdobju od 2003-2010. Sporočila so analizirali s TA: jih kodirali in poiskali teme in podteme. Dobili so 6 večjih tem, 3 teme, ki opisujejo pozitivne učinke sodelovanja v forumu in 3 teme, ki opisujejo negativne učinke. Vsako temo so naslovili z značilno izjavo. Vrstijo se takole: 1. tema: "Kaj je tvoj problem, povej mi svojega in ti povem mojega". Podteme: forum je vir opore; v njem pride do izmenjave izkušenj; do izmenjave informacij. 2. tema: "Dobrodošel v deželi Parkijev". Podteme: nisem sam, veliko nas je; empatija, razumevanje; prijateljstvo. 3. tema: "Vedno je luč na koncu tunela". Podtemi: opogumljanje; vztrajanje in pozitivno mišljenje. - 4. tema: "Na trenutke je tu kot na pokopališču". Podteme: Ne odgovorijo mi; omejitve komuniciranja zaradi simptomov (tresenje); pomanjkanje osebnih informacij. 5. tema: "Čas je, da grem malo stran od računalnika". Podteme: odhodi; vse je samo online, ni živega stika; moteče spreminjanje ureditve spletne strani. 6. tema: "A sem kaj spregledal?" Podteme: ni neverbalnih znakov; različnost članov, nestrinjanje. 

- Razvajanje ali zdravljenje: kvalitativna analiza uporabe komplementarne in alternativne medicine (KAM). - Sodelavci univerze Southampton v Vel. Britaniji so izvedli polstrukturirane intervjuje s 46 osebami (42 žensk, 4 moški, 2 osebi uporabljata po dve obliki KAM), ki so obiskovali klinike za aromaterapevtsko masažo (12 oseb), zeliščno zdravilstvo (3) homeopatijo (8), osteopatijo (13) ali refleksologijo (12); dve osebi sta obiskovali po dve terapiji in sta bili intervjuvani dvakrat.

Z analizo so odkrili dve večji temi, ki kažeta na to, kakšen pomen pripisujejo uporabniki posameznim oblikam KAM: 1. KAM kot razvajanje in 2. KAM kot zdravljenje. Razvajanje je užitek in luksuz in ni namenjen lajšanju določenih zdravstvenih težav. Zdravljenje pa je namenjeno preprečevanju, lajšanju ali zdravljenju določenih bolezenskih težav. Druga tema se deli na dve podtemi: alternativno zdravljenje kroničnih benignih bolezni (artritis, ekcem, astma, glavobol) v primeru nezadovoljstva s konvencionalno medicino in komplementarno zdravljenje, če je bilo pojmovano kot dopolnilo konvencionalnemu zdravljenju (pri osteopatiji; hiropraktika).

Ta dva primera kažeta, da je tematska analiza sorazmerno preprost postopek klasifikacije gradiva (zapisov, izjav, opisov) brez večjih teoretičnih pretenzij.

Viri:

Bishop, Felicity L., Yardley, Lucy, Lewith, George T. Treat or Treatment: A Qualitative Study Analyzing Patients' Use of Complementary and Alternative Medicine. American Journal of Public Health98.9 (Sep 2008): 1700-5.

Angelica Attard, Neil S. Coulson. A thematic analysis of patient communication in Parkinson’s disease online support group discussion forums. Computers in Human Behavior, Volume 28, Issue 2, March 2012, Pages 500–506. http://dx.doi.org/10.1016/j.chb.2011.10.022

Tematska analiza - Thematic analysis (2): teme

Braun in Clarke (2006) nadaljujeta svoj prikaz postopka tematske analize. V fazi kodiranja pripisujemo kode posameznim postavkam ali "izsečkom" gradiva, kaže da tako kot pri odprtem kodiranju pri metodi utemeljene teorije. Ko kodiramo vse gradivo, začnemo urejevati kode po temah. Teme seveda niso vnaprej dane (razen v primeru teoretske TA), ampak jih odkrivamo oziroma prepoznavamo v kodiranem gradivu. Teme so "vzorci", ki jih "zagledamo" v kodiranem gradivu. V bistvu gre za združbe sorodnih kod, ki jih ustrezno poimenujemo. Pri tem združevanju kod v teme si pomagamo z miselnimi vzorci ali podobnimi načini grafične ponazoritve, ki kažejo, kako se kode združujejo v teme nižjega reda in te v teme višjega reda.
Braun in Wilkinson (2003) sta proučevali žensko doživljanje "vagine" (dajem v narekovaj, ker gre za ameriško poimenovanje vulve) in sta si pri predstavitvi tem pomagali z grafičnim prikazom tem.

Začetna shema tem (po Braun in Wilkinson, 2003):

Končna shema tem (po Braun in Wilkinson, 2003):

Vidimo, da so tu teme pojmovane kot nekaj sredi med "močnimi" kategorijami in zgolj naslovi poglavij. Vidimo, da se začetna raznolikost kod in tem do konca (po vmesni redukciji, ki tu ni prikazana) skrči na dve ključni temi. Očitna je pojmovna hierarhija. Nazivi v pravokotnikih so kode, v ovalih pa teme.

Viri:

Braun, V., & Clarke, V. (2006). Using thematic analysis in psychology. Qualitative Research In Psychology, 3(2), 77-101. doi:10.1191/1478088706qp063oa

Braun, V., Wilkinson, S. (2003). Liability or Asset? Women talk about the vagina. Psychology of Women Section Review. 5, 28-42.

Tematska analiza - Thematic analysis (1): splošni del

V zadnjih letih se pojavljajo objave o "tematski analizi" kot novi ali doslej spregledani metodi kvalitativne analize, tj. kvalitativne analize kvalitativnega gradiva. Na prvi pogled se zdi, da gre zgolj za ponavljanje osnovnega postopka ustvarjanja utemeljene teorije. Upoštevati moramo, da je od izida dela Glaserja in Straussa Odkrivanje utemeljene teorije minilo 45 let in da je to delo govorilo o ustvarjanju sociološke teorije. Upravičeno bi torej pričakovali osvežitve in modifikacije ob prenosu na druga področja, npr. v psihologijo. Je torej "tematska analiza" kaj novega? Upravičena se nam zdi pripomba, da je bila tematska analiza doslej široko uporabljana a "slabo omejena in redko priznana" metoda kvalitativne analize (Boyatzis, 1998; Roulston, 2001). Ob tem izhodiščno domnevamo, da je tematska analiza kvalitativna analiza po zgledu ustvarjanja utemeljene teorije, analiza, ki privede do odkritja tematskih področij, ali ki podrobneje opisuje posamezna tematska področja. Če se spomnim analiz, ki sem jih opravil, ali s katerimi sem se seznanil doslej, bi lahko dejal, da se je skoraj vsaka končala z opisom kategorij in odnosov med njimi po vsebinskih področjih. Ta vsebinska področja so - kot si mislim - teme; to so poglavja "poskusne teorije". "Tematska analiza" bi bila torej kvalitativna analiza, ki pripelje do poskusne teorije, ki se deli na poglavja ali "teme"; je opis določenega problemskega področja po podpodročjih ali temah. Na področju zdravstvene nege smo praktikantkino doživljanje prakse opisali po naslednjih podpoglavjih ali temah: čustveni odzivi, pridobljeno znanje, vrednotenje prakse, refleksija prakse, kritične točke, potek prakse, doživljanje socialne strukture. Poudarili smo, da so to "naslovi podpoglavij", da so to "teme" in ne kategorije. Kategorije so posebno pomembni analitično dobljeni pojmi. Take kategorije so npr. "refleksivna praksa", "kolegialna opora", "občutek kompetentnosti".

Je treba v tem pojmovanju kaj spremeniti? Kaj so "teme"? Kaj je "tematska analiza" po sodobnih opredelitvah? Ko skušamo odgovoriti na to vprašanje, se držimo precej navajanega članka Virginije Braun in Victorije Clark (2006), ki sta na način tematske analize raziskovali vprašanje doživljanja estetsko-kirurških posegov v zunanje žensko spolovilo (ki ga Američani/ke napačno imenujejo "vagina" namesto "vulva").

Kaj je "tema", se sprašujeta. Tema "izraža pomemben vidik v podatkih, določeno raven strukturiranosti (pattern) ali pomena vrste (set) podatkov" (2006: 82). Poudarjata, da teme ne določimo ali izberemo na osnovi pogostosti pojavljanja nekih podatkov, ampak na osnovi relevantnosti glede na raziskovalni problem. Relevantnost, pomembnost ne prevalenca je kriterij odločitve, da se določen set podatkov nanaša na določeno temo, ali da v njem vidimo, odkrijemo določeno temo. Ob taki opredelitvi "teme" se pojavi vprašanje: so teme res zgolj naslovi poglavij in ne morda kategorije, vsebinski pojmi?
V nadaljevanju opredeljujeta vrste "tematske analize", npr. induktivno proti deduktivno-teoretični analizi, odkrivanje semantičnih (eksplicitno izraženih) tem proti odkrivanju latentnih tem z interpretacijo, realistično proti konstruktivistični tematski analizi.

Nato opišeta postopek "tematske analize", ki se v bistvu pokriva s postopkom analize po metodi utemeljene teorije:

1. Seznanjanje s podatki: prepis gradiva, branje gradiva, beleženje začetnih idej

2. Ustvarjanje začetnih (začasnih) kod: kodiranje, združevanje podatkov iste kode

3. Iskanje tem: združevanje podatkov okrog iste možne teme

4. Pregled tem: preverjanje odnosa med kodami in temami; izdelava zemljevida tem

5. Definiranje in poimenovanje tem: izboljšanje opisa specifičnosti teme in celotne zgodbe, jasne definicije in nazivi tem

6. Pisanje poročila: izbor nazornih primerov, končna analiza izbranih izsečkov, povezava z literaturo, izdelava poročila.

Dozdeva se nam, da gre za poenostavljeno metodo "utemeljene teorije" in za nadomestitev "kategorij" s "temami", enačenje "tem" s "kategorijami". Ali to drži, bomo preverili na primerih.

Viri:

Braun V, Clarke V: Using thematic analysis in psychology. Qualitative research in psychology 3:77-101, 2006

Boyatzis, R. E. 1998. Transforming qualitative information: thematic analysis and code development. Sage.

Roulston, K. 2001. Data analysis and 'theorizing as ideology'. Qualitative Research, 1: 279-302

Tehnike kodiranja - Coding techniques

To je naslednje vprašanje udeleženk letošnjega magistrskega seminarja VŠZN-J. O tem sem že pisal, a ni odveč ponoviti in povzeti bistveno. Predstavljajmo si, da je pred nami zapis intervjuja, ena ali dve tipkani strani, lahko seveda več. Postopek kodiranja, to je pripisovanja pojmov k izjavam v intervjuju in analize kod, obsega tematsko, odprto, osno, selektivno in odnosno kodiranje.

ZAPIS INTERVJUJA IN PRIPRAVA NA KODIRANJE
1. Intervju zapišemo. Na področju zdravstvene nege ga bomo v splošnem zapisali v knjižni slovenščini, ne v dialektu ali slengu, vendar blizu pogovornemu jeziku (več o tem, na drugem mestu). Sicer pa si pripravimo beležko oziroma liste ali obrazce za zapise (kodirni, teoretični, operativni); prav priročni za ta namen so lističi (lahko samolepilni) treh različnih barv za vsako vrsto zapisov druge barve. Na kodirne lističe bomo zapisovali kode in njihove definicije; na drugo vrsto lističev misli, ki imajo značaj teoretičnih razmišljanj; na tretjo pa opravila, ki jih moramo izvršiti.
2. Zapis intervjuja najprej preberemo, da si ustvarimo vtis o vsebini in temah. Ob tem se nam morda že porodijo prve misli, o čem bo govorila končna poskusna teorija. Lahko jih zapišemo. Lahko naredimo začasni seznam tem, ki se pojavljajo v intervjuju.
TEMATSKO KODIRANJE
3. Če je intervju obsežen, ga uredimo po temah, tj. po vsebinskih celotah (o čem govori: npr. o življenju pred operacijo, zaznavanju bolezenskih znakov, preiskavah in diagnosticiranju, pripravi na operacijo itd.). Teme še niso kode, pojmi, so samo pripovedne, vsebinske celote, poglavja v pripovedi. Če intervju ni obsežen, bomo teme določali spotoma, ob kodiranju.
4. Intervju sedaj razdelimo na posamezne povedi. To so lahko stavki, deli stavkov (v priredjih ali podredjih) ali več vsebinsko povezanih stavkov. Povedi oštevilčimo z zaporednimi številkami.
Ob strani povedi pa pustimo dovolj prostora za vpisovanje kod. Najbolje je, da si uredimo tabelo, v kateri so v enem stolpcu oštevilčene povedi, v naslednja dva ali celo tri pa vpisujemo kode različnih stopenj abstraktnosti.
ODPRTO KODIRANJE
5. Beremo poved za povedjo in ob vsaki pripišemo eno ali več kod, iste ali različnih ravni abstraktnosti. Kode (pojmi) so v bistvu nazivi spremenljivk. Vsaka spremenljivka ima dve ali več modalitet ali vrednosti. Ko pripisujemo kode, si prizadevamo zapisati naziv spremenljivke in njene modalitete. Pri izjavi "Niso me psihično pripravili na operacijo" bomo zapisali "psihična priprava na operacijo: da, ne"; čeprav je v danem primeru dejansko samo "ne", se spomnimo tudi na možnost "da". V nadaljevanju raziskave bomo morda primerjali obe vrsti pacientov, tiste, ki so jih pripravili in tiste, ki jih niso.
OSNO KODIRANJE
6. Pri osnem kodiranju podrobneje analiziramo pojme, ki se nam zde pomembni. Vprašamo se, katere so dimenzije nekega pojma, njegove modalitete, nadrejeni in podrejeni pojmi.  Osnega kodiranja ni mogoče popolnoma ločiti od odprtega kodiranja. V gornjem primeru smo že posegli v osno kodiranje. Ob kodi "psihična priprava" se spomnimo tudi, da lahko razlikujemo psihično in fizično pripravo; nadrejeni pojem obeh pa je "priprava na operacijo: psihična, fizična" - to kodo zapišemo v stolpec za bolj abstraktne pojme, saj je višje v hierarhiji pojmov. V raziskavi o doživljanju družbene krize, smo pri kodi "družbena kriza" razlikovali naslednje dimenzije: trajanje, razširjenost, globina.
SELEKTIVNO KODIRANJE
7. Pri selektivnem kodiranju izmed vseh pojmov izberemo tiste, ki se nam zdijo najbolj pomembni, najbolj vsebinski, povedni. To so kategorije. V intervjuju o doživljanju prakse so take povedne kategorije med drugim: doživljanje stresa, obvladovanje stresa, refleksija prakse, socialna opora.
Navedene oblike kodiranja se med seboj pogosto prepletajo.
ODNOSNO KODIRANJE
8. Obravnavamo lahko tudi kot del selektivnega kodiranja. Pri tem se vprašamo, v kakšnem odnosu je dana kategorija do drugih kategorij ali pojmov; kaj so njeni vzroki ali kategorije, ki so pred njo; kaj njene posledice, pogoji ipd.
DEFINIRANJE
9. Kategorije in druge pomembnejše pojme sedaj definiramo. V definicijo kode sodijo vse izjave, ki smo jih kodirali z isto kodo. Temu seznamu izjav pa dodamo besedilo, v katerem skušamo izraziti bistveno vsebino teh izjav oziroma te kode. Lahko si pomagamo z obliko slovarskih definicij.
PISANJE POSKUSNE TEORIJE
10. Zapis kod oziroma kategorij z definicijami sestavlja že večji del poskusne teorije. Razporedimo jih po poglavjih in dodamo vezno besedilo, da se pripoved gladko bere.

Od kod do poskusne teorije - From codes to tentative theory

Kako uporabimo kode v razpravi, sprašuje kolegica. Ne uporabimo jih v razpravi ampak pri pisanju poskusne ali tentatativne teorije. To sta dve različni zadevi. Kot že povedano, z izrazom "poskusna teorija" označujemo končni rezultat kvalitativne raziskave. Teorijo te vrste imenujemo "poskusna" ali "tentativna", da bi jo razlikovali od "velike" teorije. Od te se razlikuje po tem, da si ne domišljamo, da je splošno veljavna, ampak upamo, da velja za neko povsem konkretno okolje, npr. za prakso, ki jo opravljajo študentke določene šole; za doživljanje bolnikov z določeno vrsto bolezni na določenem oddelku določene klinike; za doživljanje svojcev pacientov na določenem oddelku ipd. Ker tako teorijo lahko posplošujemo le na določeno omejeno okolje, jo imenujemo tudi "kontekstualna" ali "kontekstualno vezana" teorija. To pa ne pomeni, da ni tudi širše "uporabna", če bralec (uporabnik teorije) prepozna v njej tudi položaj, razmere in doživljanje ljudi v svojem okolju. Taki teoriji pravimo "poskusna" tudi zato, da bi poudarili, da se zavedamo, da je zgolj začasno besedilo, katerega trditve je treba preveriti v nadaljnjem raziskovanju.
V raziskovalnem poročilu, ki je oblikovano po shemi UPMRR (uvod, problem, metoda, rezultati, razprava), razprava sledi poskusni teoriji (=rezultatu). V razpravi se samokritično ozremo na svojo raziskavo in na poskusno teorijo; omenimo metodološke omejitve, drugačne možne razlage in predlagamo smeri nadaljnjega raziskovanja.
Kako uporabimo kode pri pisanju poskusne teorije? Kode so pojmi; koda je samo drug izraz za pojem. Posebno pomenljive kode ali kode, ki združujejo več drugih kod, imenujemo kategorije.
Pri analizi doživljanja praktikantke, je bila koda REFLEKSIJA PRAKSE taka pomembna in pomenljiva koda, to je kategorija. Kode in kategorije so zidaki poskusne teorije. Kode s svojimi definicijami so že deli, stavki, odstavki, točke poskusne teorije. Ko pišemo teorijo, jih samo uredimo v smiselna poglavja in jim dodamo vezno besedilo. Kodo definiramo tako, da navedemo konkretne izjave, iz katerih smo jo abstrahirali in nekaj veznega besedila, v katerem jasno izrazimo pomen kode. Ko v poskusni teoriji opisujemo določeno kodo, ne navedemo vseh izjav, na katere se nanaša, ampak samo najbolj značilno, to pa v premem govoru, tj. v narekovajih. Tako je besedilo poskusne teorije, ki vsebuje definicije kod in povezovalne stavke, posejano z dobesednimi izjavami. Tak način pisanja da besedilu plastičnost, živahnost in prepričljivost.

Kode, kodiranje - kako naj se tega lotim - Codes, coding - how to manage this

"Kako najdemo kode", sprašuje kolegica. Če bi vprašala, kje jih najdemo, bi pikro odgovoril: v glavi. Enako piker odgovor na vprašanje "kako jih najdem", bi bil: tako, da pobrskamo v glavi. Naj bom resen in potrpežljiv.
Kode so pojmi, ki jih pripišemo konkretnim empiričnim, v pogovoru ali kako drugače dobljenim in zapisanim izjavam. "O praksi se pogovarjam z domačimi" smo v poročilu praktikantke kodirali s kodami POGOVOR O PRAKSI, REFLEKSIJA PRAKSE. Kje smo dobili te kode? Izmislili smo si jih. Prva koda "pogovor o praksi" je preprosto prepisan del izjave, malce preoblikovan iz glagola v samostalniško obliko. Je blizu temu, kar imenujemo "in vivo" koda, koda (beseda) dobesedno prevzeta iz empirične izjave. Zdelo se nam je pomembno v skrajšani obliki zabeležiti, da se praktikantka pogovarja o praksi. Pogovor o praksi utegne imeti kak pomen v našem končnem opisu doživljanja prakse, v naši "poskusni teoriji" o doživljanju prakse.
Druge kode smo se lahko domislili samo, če smo prej kaj brali o strokovni praksi. Saj to se pričakuje od človeka, ki bi rad na osnovi poročil praktikantk o praksi napisal kaj splošneje veljavnega. Pričakuje se, da bo prebral kakšno strokovno literaturo o tem vprašanju. Mogoče smo pri spremljanju literature o zdravstveni negi (ali kateri koli drugi stroki) naleteli na knjigo, ki govori o refleksivni praksi. Morda smo videli samo njen naslov: Refleksivni praktik (Reflexive practitioner). Ta spomin na nekoč zaznani bežni vtis, je ob stiku s konkretno izjavo vodil do prebliska: saj to je to. Pogovarjati se o praksi pomeni reflektirati prakso. Torej bom to izjavo kodiral REFLEKSIJA PRAKSE. S tem sem tudi nakazal, da se ukvarjamo z istim ali podobnim vprašanjem kot tista knjiga; da lahko uporabimo tam opisana spoznanja.
Kaj pravzaprav počnemo, ko empiričnim izjavam pripisujemo pojme, kode? Ko pripisujemo pojme, vsakokrat, pri vsaki izjavi posebej, PRESKOČIMO z empirične ravni na pojmovno raven. Empirična raven je to, kar vidimo, slišimo, otipamo; to kar je praktikantka rekla ali napisala.
Na pojmovno raven preskočimo, ko se vprašamo, KAJ TO POMENI. Kaj pomeni dejstvo, da se z domačimi pogovarja o praksi? Pomeni, da v tem pogovoru podrži zrcalo svojemu ravnanju na praksi in doživljanju prakse - s tujko: da svoje ravnanje reflektira. Ponovno se zagleda; zagleda se tudi z očmi svojih domačih oziroma drugih sogovornikov, kolegic, mentoric. S tem bolje vidi, kaj počne in kaj doživlja.
Kaka druga praktikantka se morda ne pogovarja o praksi z nikomer. Morda le sama s seboj ali pa še to ne. Kaj to pomeni? Da ostajajo izkušnje iz prakse "pokopane" v njej, neozaveščene, na neki nižji, nezavedni čustveni ravni, nedostopne razumskemu ovrednotenju in usmerjanju. To da praktikantke v vsakdanjih pogovorih reflektirajo prakso, je torej pomembno odkritje za vrednotenje in usmerjanje praktičnega pouka.
Vidite: na videz nepomembna vsakdanja izjava je odkrila pomembno značilnost praktičnega pouka.

Magistrski seminar VŠZNJ 2013 - Master's seminar at CNJ 2013

Da bi se lahko pripravil na magistrski seminar, to je seminar pred pripravo magistrske naloge, sem študente - s posredovanjem - prosil, naj mi en teden prej pripravijo vprašanja, na katera želijo odgovor. Saj naj bi bil seminar namenjen predvsem temu, da jih kolikor mogoče konkretno uvede v izdelavo kvalitativne raziskovalne naloge. En dan pred začetkom seminarja sem prejel vprašanja ene študentke. Ta vprašanja so:

1. Kako pripravimo vprašanja za intervju?
2. Kako si pomagamo, da ne vplivamo preveč s podvprašanji na intervjuvanca?
3. Kako najdemo kode?
4. Kako jih uporabimo v razpravi?

Ob začetku seminarja so mi druge kolegice zastavile še naslednja tri vprašanja:

5. Zanesljivost in veljavnost kvalitativne raziskave
6. Koliko časa naj traja intervju?
7. Tehnike kodiranja.

Sporočile so mi tudi predvidene teme svojih magistrskih nalog:

1. Bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) v referenčni ambulanti
2. Obveščenost pacientov-otrok o diabetesu
3. Doživljanje izolacije v postopku obsevanja pri rakavih bolnikih
4. Nefarmakološki ukrepi pri lajšanju kronične bolečine
5. Medosebni odnosi na oddelku za anestezijo
6. Poznavanje paliativne oskrbe pri zdravi populaciji
7. Kakovost življenja starostnikov v domu (doživljanje).

Naj najprej na kratko komentiram te teme.

1. Bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) v referenčni ambulanti. - Kot je povedala kolegica, bi rada primerjala skupino mlajših bolnikov, ki so šli skozi postopek seznanjanja in osveščanja o bolezni in škodljivosti kajenja, katerega posledica je, s skupino starejših, ki niso bili deležni take obravnave. Srečuje se namreč s tem, da posebno starejši bolniki ne kažejo nobenega nagnjenja k temu, da bi se odpovedali kajenju, medtem ko ima vtis, da so mlajši bolj pripravljeni, da bi kaj storili v tej smeri. Starejšim je terapija, ki jim olajšuje dihanje, predvsem sredstvo, ki jim omogoča nemoteno kajenje. V kratkem pogovoru smo omenili možnost, da so starejši bolniki povsem obupali nad možnostjo, da bi se njihovo zdravstveno stanje izboljšalo; v tej resignaciji jim je kajenje še edini užitek, ki ga imajo - kot izpolnitev zadnje želje obsojenemu na smrt. Smiselno bi bilo torej raziskati, kako doživljajo svoje življenje in življenjske okoliščine, da bi našli način, kako jim vzbuditi upanje in jih motivirati za bolj zdrav način življenja. Taka raziskava bi bila seveda kvalitativna.

2. Poučenost pacientov-otrok o diabetesu. - Kolegica se je že vnaprej odločila za kvantitativno raziskavo, v kateri bi aplicirala test poučenosti (znanja) in njegove rezultate primerjala z drugimi variablami, da bi ugotovila povezave med njimi in s poučenostjo. Poučenost bi ibla v taki raziskavi hkrati odvisna in neodvisna (oziroma intervenirajoča) variabla. V pogovoru pa smo nakazali možnost, da bi poizvedeli, kako otroci z diabetesom doživljajo svoje življenje s to boleznijo, saj najbrž otroku ali mladostniku v družbi vrstnikov in ob vseh dejavnostih ni preprosto neprestano skrbeti, da ne bi prišlo do zapletov. Celovito proučiti odnosne in čustvene težave teh otrok bi bilo morda zanje koristneje kot odkriti morebitne pomanjkljivosti v njihovi seznanjenosti z boleznijo in vsakdanjimi ukrepi v zvezi z njo. Indicirana je kombinirana raziskava.

3. Doživljanje izolacije v postopku obsevanja pri rakavih bolnikih. - Pri določeni vrsti kanceroznih obolenj pacienta med obsevanjem z radioaktivnimi snovmi izolirajo v posebni sobi, kamor po potrebi vstopa samo zdravstveno osebje. Poleg tega leži nepremično na postelji; premika lahko samo roke, npr. pri jedi, ko upravlja daljinec za TV ipd. V pogovoru smo dognali, da izolacija ni taka težava; prava težava je prisilna drža. Kolegica je potožila, da o tem razen dveh, treh člankov ni odkrila nobene literature. Svetoval sem iskanje v dveh smereh: po drugih medicinskih panogah, kjer se pojavlja prisilna drža (npr. po poškodbah) in po psihološki oziroma socialno psihološki literaturi. Tudi tu se je kolegica odločila za kvalitativno raziskavo, intervjuje s pacienti, da bi ugotovila, kako jim ta mučni postopek olajšati.

4. Nefarmakološki ukrepi pri lajšanju kronične bolečine. - Ljudje, ki doživljajo kronične bolečine različne intenzitete, si teh ne lajšajo samo z zdravili ampak tudi na druge načine; ali pa iščejo načine, ki bi jim pomagali. Na kakšne načine vse si pomagajo in s kakšnim uspehom, je vredno spoznati. Tudi za raziskovanje tega vprašanja je primerna kvalitativna metoda - odprti intervjuji s prizadetimi.

5. Medosebni odnosi in vodenje na oddelku za anestezijo. - "Kaj delate na oddelku za anestezijo", sem vprašal kolegico. "Kako, kaj delamo?" je odvrnila. "Zjutraj se dobimo anestezisti celotne bolnišnice na svojem oddelku in se razidemo po operacijskih dvoranah." "In potem? Se v pavzi spet dobite?" "Nimamo pavze." Hm. Nič mi ni bilo jasno. "Kaj pa je potem z odnosi? A imate sploh kakšne odnose?" "Ja, saj to je ravno vprašanje." Hec. Rada bi raziskala odnose, odnosov pa ni. V pogovoru smo vendarle ugotovili, da nekakšni odnosi so. Anestezisti delajo v paru (včasih trojki) z anesteziologom. Vedno z drugim. Ne bi strpela vedno z istim. S kakšnim se bolje ujame, s kakšnim slabše. Eni se ne ujamejo. Hm. Potem so vseeno nekakšni odnosi. Mogoče je to smiseln problem: kakšni so odnosi in kakšno je doživljanje odnosov v skupini, ki pravzaprav ne deluje kot skupina; ki je na meji vzpostavljanja skupinske interakcije. Socialnopsihološki problem ali psevdoproblem?

6. Poznavanje paliativne oskrbe pri zdravi populaciji. - O tej temi nismo nič govorili. Lahko se je lotimo kvalitativno,  z odprtimi intervjuji, lahko kvantitativno z zaprtimi intervjuji, z anketo. Ali ljudje vedo, kaj je to "paliativna oskrba"; kakšen je njihov odnos do nje: jo odobravajo, sprejemajo, ji nasprotujejo? Kakšen je pravzaprav namen te raziskave? Kaj bi na njeni osnovi storili? Če ljudje ne vejo, kaj pomeni beseda "paliativno", to ne pomeni, da je treba to statistično "dokazati".

7. Kakovost življenja starostnikov v domu (doživljanje). - Raziskava gre lahko v dveh smereh, lahko tudi obe kombiniramo. Eno je raziskovanje kakovosti življenja. Obstajajo vprašalniki, ki vsebujejo vprašanja o bivalnih razmerah, prehrani, dejavnostih, zadovoljstvu oskrbovancev itd.
Če hočemo ugotoviti, ali dom ustreza standardom kakovosti življenja, je najbolje, da uporabimo tak vprašalnik in anketiramo stanovalce. Drugo je raziskovanje doživljanja oskrbovancev - kvalitativno. Pri tem lahko pride do izraza njihovo subjektivno stališče; tisto, kar jim je res pomembno; razpoloženje, ki prevladuje; težave, ki jih ima dana oseba ipd. Lahko ugotovimo, da objektivno merjena kakovost življenja povsem ustreza standardom za domove, človek v domu pa je nesrečen. Kaj bi ukrenili, če bi to ugotovili?

Kvalitativni pristop zahteva spremembo "optike". Namesto da paciente merimo, testiramo, presojamo in ocenjujemo, ali znajo, ali vejo, ali ubogajo, in jih, če ne, grajamo, poučujemo, vzgajamo itd., se raje vživimo v njihov položaj, obujemo njihove čevlje, pogledamo na njihov položaj z njihovega vidika. Tedaj jih bomo bolje razumeli. Ugotovili bomo, da je marsikakšno njihovo ravnanje - od nejemanja zdravil, do neupoštevanja higienskih napotkov ipd. - povsem logična posledica njihovega položaja in ni znamenje njihove nemarnosti, nevednosti, nespoštljivosti itd. (Če ne verjamete, vam bom ob priliki razložil, zakaj sem samovoljno prepolovil dozo zdravil, ki bi jih moral jemati. Zdelo se vam bo logično in mi boste dali prav. Specialist pa mi je - kljub temu, da sem mu povedal, kaj sem storil in zakaj - še naprej predpisal isto, po mojem nepotrebno in pretirano dozo, in me ni vprašal, ali bom vse to tudi zares použil. Ne bom. Zdaj jaz ne razumem njegove logike.)

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (6): računalniški programi - Notes to the book Qualitative (6): computer programs

Sestavek Urše Lamut z naslovom Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti (na straneh 123-162 zbornika Kvalitativno raziskovanje...) je več kot to, kar napoveduje naslov. V prvem podpoglavju z naslovom "Različni pristopi k analizi kvalitativnega gradiva" navaja najprej Milesa in Hubermana, ki ločita tri pristope pri analizi kvalitativnih podatkov: interpretivisičnega (npr. fenomenološko interpretacijo, interakcionistično interpretacijo), socialnoantropološko raziskovanje in  sodelovalno raziskovanje, ki je sinonim za akcijsko raziskovanje ali njegova različica. V okviru interpretivističnega raziskovanja razlikujeta prej omenjena avtorja hermenevtično (pomen besedila) in semiotično raziskovanje (pomen simbolov). V nadaljevanju avtorica zgolj informativno omenja še druge delitve in vrste analize, kot so: vsebinska analiza pogostosti pojavljanja posameznih kategorij v besedilu, dalje, "pregledna mreža" (repertory grid), metoda kognitivnega vzorca, kvalitativna analiza vsebine, utemeljitvena analiza itd. 
V zvezi z metodo kognitivnega vzorca omenja metodo GABEK in računalniški program WINRELAN, razvit v podporo tej metodi. To metodo je razvil Josef Zelger na Univerzi v Innsbrucku; z njo se je seznanilo tudi nekaj naših raziskovalk, med njimi kot prva dr. Lea Šugman Bohinc in za njo mag. Simona Žnidarec, obe s Fakultete za socialno delo. Leta 2005 smo na Fakulteti za socialno delo priredili usposabljanje za uporabo programa WINLERAN. Usposabljanje je vodil sam prof. Zelger. Pred tem se je bil prof. Zelger udeležil konference o kvalitativnem raziskovanju na Bledu leta 2000 in v zbornik o konferenci (Fikfak, Adam, Garz, eds. 2004) prispeval opis svoje metode. Simona Žnidarec je uporabila to metodo v svoji magistrski nalogi pri analizi skupnostnih projektov. Lamutova povzame Zelgerjev opis te metode, ki se v grobem ujema s postopkom analize v okviru utemeljitvene teorije, to je od odprtega kodiranja do oblikovanja pojmovnih struktur, je pa precej komplicirana.
Nadaljevanje svojega članka posveti avtorica opisu kvalitativne analize vsebine po metodi utemeljitvene teorije (načela, faze: urejanje gradiva, določanje tem, enot kodiranja, kodiranje, izbira in definiranje pojmov in kategorij, odnosno kodiranje, oblikovanje teoretične formulacije). Ob tem navaja izkušnje s programom ATLAS.ti, ki bolj zvesto kot GABEK podpira analizo po fazah oblikovanja utemeljitvene teorije.
"Prednost uporabe programov za kvalitativno analizo se kaže predvsem v razbremenitvi raziskovalca z opravili, ki jih izpelje program veliko učinkoviteje (npr. iskanje besed/odstavkov, priklic kodiranih delov besedila in/ali kod" (Friese, cit. po Lamut,  2004). Strinjam se s temle njenim nasvetom: "Toda, da lahko raziskovalec presodi, kateri izmed ponujenih računalniških programov mu najbolj ustreza pri analizi podatkov, je koristno (če ne celo priporočljivo), da sprva izvede analizo podatkov brez uporabe računalniških programov." Računalniški program "ne more nadomestiti presoje raziskovalca."
Avtorica korektno po več virih povzame postopek analize, tako da je njeno besedilo tudi s tega vidika informativno za začetno seznanjanje z metodo. Ko govori o razčlenjevanju transkripta na sestavne dele, deli to fazo na dve sekvenci: najprej naj bi besedilo razčlenili na širše vsebinske ali pomenske celote - teme, šele za tem na povedi oziroma ožje pomenske celote. Pri tem omenja, da sam te faze nisem delil na dve sekvenci, kar je točno. Šele kasneje sem ugotovil, da je to smiselno. 

Vesel sem, ko sem videl, da smiselno navaja tudi iz mojih besedil. Saj veste, človek ne želi biti napačno razumljen, še manj pa popolnoma prezrt. :)

Viri:
Urša Lamut. 2012. Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Jurih Fikfak, Frane Adam, Detlef Garz (eds.). 2004. Qualitative Research. Ljubljana: ISN ZRC SAZU, Založba ZRC, FSD, PI Mainz, Politehnika Nova Gorica.
Simona Žinidarec Demšar. 2003. Skupnostna usmeritev v socialnem delu : (analiza skupnostnih projektov in skupnostne skrbi na celjskem območju) : magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (5): fokusne skupine - Notes to the book Qualitative... (5): Focus groups

Naslednji v zborniku Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi je sestavek o kvalitativnem raziskovanju v medicini s predstavitvijo metode fokusnih skupin in delfske metode (Tonka Poplas Susič). V dosedanjih besedilih o kvalitativnem raziskovanju - mislim na razpravo F. Adama in na svoj Uvod ... - je bilo sorazmerno malo pozornosti posvečene metodam in tehnikam zbiranja empiričnega gradiva, več epistemološkim osnovam (Adam) ter metodam in tehnikam analize kvalitativnega gradiva (Mesec). To praznino v domačih besedilih je vsekakor treba zapolniti, zato je obravnavani sestavek dobrodošel. To, da se tematsko omejuje na področje medicine oziroma zdravstva, mu ni v škodo, saj z omejitvijo na konkretno področje preprečuje preveč splošno razpravljanje.
Fokusna skupina je mala skupina ne manj kot štirih in ne več kot 12 članov, ki so povabljeni k sodelovanju pri pogovoru z določeno temo. Pogovor naj ne bi trajal več kot uro ali uro in pol. Skupino usmerja moderator, ki naznači temo z odprtimi vprašanji, naslovljenimi na celotno skupino, in v nadaljevanju skrbi za to, da se razpravljalci ne oddaljijo od teme; spodbuja njihovo interakcijo in skrbi, da pridejo vsi do besede. Sam se med razpravo vsebinsko ne opredeljuje in razprave ne usmerja k določenim vsebinskim zaključkom.
Fokusne skupine so oblika skupinske razprave, tj. - po naši opredelitvi - nestandardiziranega, odprtega spraševanja (intervjuja) s popolno ali delno možnostjo metakomunikacije, pogovora o pogovoru. Razpravlja se sicer o določeni temi, razprava je osredotočena ali fokusirana (od tod naziv), vendar se spodbuja čim bolj odprta in vsestranska razprava. Po drugi strani je dana možnost metakomunikacije, tj. pogovora o tem, kako deluje skupina in kako se pogovarjamo; to vprašanje postavimo z namenom, da bi odstranili možnost nesporazuma o temi, namenu in pomenu posameznih vprašanj in izjav. Učinki skupine na posameznike so različni, vodijo pa lahko do tega, da se lahko nekateri člani prikrijejo, da misli ostanejo neizrečene. Skupina deluje po eni strani kot spodbujevalec izražanja mnenj (več glav več mnenj, interakcija), po drugi pa se lahko kmalu pojavi težnja h konformiranju z vplivnim ali večinskim mnenjem, saj deluje skupina kot ščit pred moderatorjem ali blažilec (buffer). Avtorica poudarja, da fokusne skupine ali skupinske razprave ne gre zamenjevati s skupinskim intervjujem. Pri slednjem "sodelujoči odgovarjajo neposredno na raziskovalčevo vprašanje", medtem ko se v fokusni skupini razvije odprta razprava med člani skupine in "moderator ne sprašuje udeležencev posamezno". "Dinamika v skupini pomaga udeležencem ugotoviti in raziskati svoja stališča v takem obsegu, ki ne bi bil mogoč pri navadnem intervjuju (str. 101)."
V nadaljevanju razpravlja avtorica o številu fokusnih skupin, ki naj bi jih zajeli v raziskavi in poudari, da gre pri tem za teoretično vzorčenje in ne statistično reprezentativno. Opiše postopek kodiranja, pri katerem sodelujeta dva raziskovalca, in načine zagotavljanja veljavnosti in zanesljivosti rezultatov s triangulacijo raziskovalcev, analitikov in virov. Posebej informativen je seznam raziskav, ki jih je izvedla ali pri njih sodelovala (mednarodne) Katedra za družinsko medicino v Ljubljani.
V nadaljevanju je v članku opisana sicer v literaturi znana metoda Delfi, to je metoda, s katero na različnih področjih, v tem primeru v medicini, "načrtno zbiramo stališča in mnenja sodelujočih" o kakem problemu, recimo preventivi alkoholizma, da bi po treh krogih brez razprave z izločanjem stališč ali predlogov, ki nimajo širše podpore, prišli na koncu do stališč, s katerimi se strinja velika večina sodelujočih (str. 113-114). Ta metoda sicer po mojem ni kvalitativna, saj gre za vrsto ocenjevalnih lestvic, ki dajo povsem kvantitativne rezultate (povprečja ipd.). Na koncu članka je navedenih 20 izključno tujih virov.

Karikatura, ki jo prilagam, je skeptični komentar o fokusnih skupinah, ki pravi: Če bi Henry Ford ("oče avtomobila") uporabljal (za generiranje idej in inovacij) fokusne skupine, bi imeli hitrejše konje. Opozarja na pojav niveliranja sodb v skupini okrog povprečja ali celo spust k bolj konservativnim sodbam.

Vir: Tonka Poplas Susič. 2012. Kvalitativno raziskovanje v medicini: fokusne skupine in delfska metoda. V: Adam, F. idr., Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana IRSA.

Zanesljivost kvalitativne raziskave

Problem zanesljivosti kvalitativne raziskave. Nekateri avtorji zagovarjajo, da je kriterij zanesljivosti težko oziroma nemogoče doseči, saj je ponovljivost situacije nemogoča.

V prihodnje nameravam nekaj zapisov bolj sistematično posvetiti kriterijem kakovosti kvalitativne raziskave, a tokrat moram odgovoriti na vprašanje, zastavljeno ob srečanju s tretjo generacijo slušateljev VŠZNJ.
Zanesljivost raziskave je eden od več kriterijev kakovosti, "dobrosti" ali znanstvenosti raziskave; drugi kriteriji so veljavnost, objektivnost in drugi. V okviru "kvantitativnega" raziskovanja definirajo, da je raziskava zanesljiva, če so zanesljiva njena ugotavljanja dejstev oziroma če so zanesljivi njeni merski postopki. Merski postopek je tem bolj zanesljiv, čim bolj podobne rezultate da ob ponovljenih merjenjih iste značilnosti na isti populaciji. Zanesljivost se torej nanaša na stabilnost rezultatov oziroma na njihovo nespremenljivost v času oziroma - če merimo lastnost, ki se v času napovedljivo spreminja (veča ali manjša) - napovedljivo spreminjanje; v slednjem primeru je merilo zanesljivosti korelacija med ponovljenimi meritvami.
Problem ugotavljanja zanesljivosti, ki je omenjen v vprašanju, to je, da ni mogoče ponoviti situacije, velja tudi za kvantitativno raziskavo. Strogo vzeto nobena situacija ni v celoti ponovljiva, celo pri naravoslovnem eksperimentu ne. Ni mogoče natanko ponoviti vseh pogojev eksperimenta. Gre za to, ali so ponovljive bistvene značilnosti situacije. V tem smislu so meritve v naravoslovju ponovljive, v družboslovju pa mnogokrat sploh ne vemo, katere so bistvene značilnosti neke situacije in kaj mora ostati konstantno, da bi lahko rekli, da imamo opraviti z enako, čeprav ne isto situacijo. (Prav razlika med pojmoma "enako" in "isto" lepo nakaže, v čem je problem; ponovljena situacija nikoli ni ista, je pa lahko enaka po bistvenih značilnostih.)
Pri kvantitativnih raziskavah ta problem ugotavljanja zanesljivosti, to je, da situacije ne moremo ponoviti, rešimo na primer tako, da koreliramo odgovore na lihih postavkah testa z onimi na sodih (metoda dveh polovic -"split-half"-metoda), ali pa tako, da primerjamo rezultate dveh ali več slučajnostnih vzorcev, vzetih iz iste populacije. Čim bolj podobni so ti rezultati, tem bolj zanesljiva je tehnika merjenja.
Problem ponovljivosti torej ni samo problem kvalitativnih raziskav. Gotovo pa je pri teh še bolj poudarjen, zato ker pri kvalitativni raziskavi pogosto iščemo prav posebne, individualne, izjemne značilnosti situacije, osebe ali skupine. Po definiciji take izjemne situacije ni mogoče ponoviti. Zdi se, da je v takem primeru protislovno zahtevati zanesljivost opisa, saj ta predpostavlja - vsaj idealno - ponovljivost situacije. Kako naj torej ugotovimo, ali so naši opisi zanesljivi? Ali je ta zahteva sploh upravičena? Kaj pomeni zanesljivo opisati enkraten, neponovljiv zgodovinski dogodek, če zanesljivost definiramo kot ponovljivost ugotovitev? 
Tu se srečamo z velikim razponom kvalitativnih raziskav, ki vključujejo tako idiografske kot nomotetske raziskave; prve skušajo čim verneje opisati enkraten dogodek, druge skušajo odkriti splošne zakonitosti. Ali lahko zanesljivost definiramo tako, da bi upoštevala oboje?
Razprave o kakovosti kvalitativnih raziskav, ki so mi bile dosegljive (Seale 1999; Flick 1998; Denzin&Lincoln 1994), predpostavljajo, da nam gre pri raziskovanju za odkrivanje splošnih zakonitosti; ti avtorji se ne ukvarjajo z zanesljivostjo zgodovinskih raziskav.
Ker se  zavedajo problema ponovljivosti in da bi razlikovali ta problem pri kvalitativnih raziskavah od istega problema pri kvantitativnih, so pojem zanesljivosti nadomestili s pojmom "avditabilnosti". "Avdit" je izvirno pregled računov, torej računovodska revizija ali inspekcija. "Avditabilnost" je torej tako stanje računov, ki omogoča pregled in presojo, ali so v redu. Mislim, da bi bil vsebinsko ustrezen prevod, da gre za "sledljivost".
Raziskava je zanesljiva, če je sledljiva, to je, če lahko za njene ugotovitve pokažemo empirično gradivo, na katerem temeljijo, in postopek sklepanja, ki je do njih privedel.
Drug vidik zanesljivosti kot avditabilnosti je doslednost klasificiranja ali kodiranja. In tretji vidik je dejanska ponovljivost.
Doslednost kodiranja povečamo s konstantnim primerjanjem kod (kar je osnovno pravilo kodiranja), tako da se kode jasno razlikujejo med seboj in da se množice izjav, ki sodijo pod posamezne kode, ne prekrivajo. Doslednost kodiranja povečamo, če pri opazovanju in opisovanju interakcij uporabljamo konkretne ne abstraktnih izrazov. Pravimo, da uporabljamo "nizkoinferenčne deskriptorje" ne "visokoinferenčnih". Primer: Bolje je, če zapišemo "Janez je udaril Petra", kot če zapišemo "Janez je izrazil agresijo do Petra". Doslednost kodiranja povečamo, če uporabimo več koderjev, ki se pri kodiranju glede vsake kode uskladijo.
Raziskava je sledljiva, če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali podobnih ugotovitev. V poročilu o raziskavi mora biti povsem razvidno opisana pot od začetka do konca raziskave, predvsem od empiričnega gradiva preko kodiranja, oblikovanja pojmov in kategorij do zaključnih ugotovitev oziroma do tentativne teorije.
Sled raziskovalnih odločitev mora biti jasna; jasno mora biti, kaj je raziskovalec storil in zakaj. Zgodba mora biti notranje skladna, logična. 
V nekaterih primerih je možno zanesljivost ugotovitev preverjati s ponovitvijo raziskave. Tu seveda ne bo šlo za ponovitev "v enakih pogojih", ampak zgolj za nekakšno ponovitev. Tako so bili poskusi, da bi preverili pretekle raziskave s ponovnim obiskom. Neki etnolog je obiskal Samoo, da bi preveril ugotovitve Margaret Mead o odraščanju na Samoi (Coming of Age in Samoa). Drugi je ponovno obiskal predmestje Chicaga, v katerem se je odvijala Whyteova raziskava o družbi na uličnem oglu (Street Corner Society). V obeh primerih te replikacije niso bile uspešne, saj sploh niso bile ponovitve, zgolj ponovni obiski istega kraja. Vsi pogoji so se spremenili, vključno z metodo opazovanja.
Zanesljivost kvalitativne raziskave torej lahko povečamo z doslednostjo kodiranja in sledljivostjo vseh sklepov, to je, popolno transparentnostjo. K temu prispevajo na primer vnaprej izdelani pripomočki, kot so obrazci za zapise ipd. (Mesec 1999).
Iz povedanega sledi, da je o zanesljivosti mogoče smiselno govoriti tudi pri zgodovinskih raziskavah. K večji zanesljivosti le-teh prispeva čim večje število relevantnih virov, njihova ureditev po relevantnosti, kakor tudi logično povezovanje informacij iz različnih virov.
Viri:
Denzin, N. K., Y. S. Lincoln (eds.). 1994. Handbook of Qualitative Research. London: SAGE publ.
Flick, U. 1998. Qualitative Forschung. Reinbeck: Rohwolt Verlag.
Mesec, B. 1998. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Seale, C. 1999. The Quality of Qualitative Research. London: SAGE publ.

So kvalitativne raziskave zapostavljene?

Imam občutek, da se pri nas vse preveč uporablja kvantitativna metoda. Je kvalitativna zapostavljena? Ali je ni mogoče tako množično uporabiti? Kakšno veljavo imajo kvalitativne raziskave glede na objavo? Ali ima kvalitativna raziskava res manjšo težo kot kvantitativna? 

Vprašanje je zahtevno in nanj ni mogoče izčrpno odgovoriti na tem mestu, saj bi tak odgovor obsegel primerjavo obeh metod glede na različne vidike metodologije raziskovanja vključno z njeno zgodovino. Poskusim torej na kratko in se pri tem omejim na področje zdravstvene nege.

Nimam podatkov o razširjenosti obeh metod. (Bilo bi pa to zanimivo raziskati, saj so viri dostopni, npr. bibliografija člankov s povzetki, objavljenih v Obzorniku zdravstvene nege.) Nekoliko je to vprašanje osvetlil članek Danice Rotar Pavlič o kvalitativni metodi v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012, v: Adam idr. 2012), iz katerega je razvidno, da so se kvalitativne raziskave v slovenski medicini začele kontinuirano pojavljati šele po letu 2000 oz. 2005. Tudi sam pa imam vtis, da se kvalitativna metoda pri nas sicer vse bolj uveljavlja (Adam idr. 2012), da pa se kvantitativna metoda uporablja pogosteje kot kvalitativna. Razlogov za to je več. 

Eden od njih je narava stroke zdravstvene nege. Zdravstvena nega vključuje dva vidika: zdravstveno tehničnega in odnosnega. Zdravstveno tehnični vidik se nanaša na uporabo tehničnih postopkov, odnosni pa v ožjem pomenu na odnos med zdravstvenim delavcem in pacientom. Pri odvzemu krvi ali kakem drugem posegu mora sestra obvladati tehnični postopek, poleg tega pa mora znati pacienta umiriti, mu pojasniti postopek, vzbuditi zaupanje ipd. Za proučevanje naravnih procesov, ki se odvijajo "sami od sebe", neodvisno od opazovalca, je primerna objektivna, kvantitativna metoda. Pri proučevanju odnosa ljudi do teh procesov ali odnosov med ljudmi pa je kvalitativna metoda nepogrešljiva. Rotar Pavličeva (2011) navaja raziskavo o tem, zakaj zdravniki splošne prakse neupravičeno predpisujejo antibiotike (Zaletel-Kragelj, Božikov 2010, po Rotar Pavlič 2012). V taki raziskavi nas zanima, kaj si pri tem mislijo zdravniki, kako upravičujejo svoje ravnanje, kakšne so njihove "vsakdanje teorije". Težko si predstavljam, da pri raziskovanju tega pojava ne bi uporabili kvalitativne metode, kot si ne morem predstavljati, da bi z intervjuji raziskovali biološki proces, ki vodi do "prilagoditve bakterij" na antibiotike. Zanimanje za raziskovanje zavesti udeleženih, njihovega doživljanja, medosebnih odnosov v zdravstvu je sorazmerno novo, saj je naravno, da se je medicina osredotočala na raziskovanje bioloških procesov pri boleznih in zdravljenju, nega pa prav tako bolj na tehnično-postopkovni kot na odnosni vidik. Zato ni bilo potrebe po uporabi kvalitativnih metod.

Toda tudi sociologija in psihologija sta svojo znanstvenost utemeljevali tako, da sta prevzeli kvantitativno, naravoslovno metodo. (Nekatere druge družboslovne vede, kot so etnologija, antropologija idr. so v večji meri ohranile svoj kvalitativni značaj in bile zato neupravičeno obravnavane kot "zgolj opisne"; prim. npr. pomembne antropološke teorije: Levy Strauss, Taylor.) Kvalitativna metoda se je razvila v okviru družboslovja deloma že v samem začetku družbenih ved, deloma pa kot reakcija na pozitivizem, ki se je pri proučevanju družbenih pojavov opiral na naravoslovne metode. Družbeni ali duhovni pojavi se namreč razlikujejo od naravnih pojavov po tem, da vključujejo zavedajoče se ljudi, ki osmišljajo svet okrog sebe in sledijo smislu. Zato bi jih morali proučevati z drugimi metodami kot obnašanje podgan. Marsikaj, kar velja za človeka, se da ugotoviti s preučevanjem podgan, ne pa prav tistega, kar se dogaja v človeku kot zavestnem, duhovnem, kulturnem bitju, ki osmišlja svet okrog sebe. Zato je Trstenjak upravičeno zavrnil behavioristično psihologijo kot "podganjo psihologijo". To je psihologija, ki v imenu naravoslovno, objektivistično pojmovane znanstvenosti reducira človeka na biološko bitje in spregleduje druge njegove komponente. Kvalitativna, interpretativna metoda se je torej pojavila kot kritika prevladujoče pozitivistične, kvantitativne metode v družboslovju. Ni pričakovati, da bo sprejeta z odprtimi rokami. 

Kvalitativni metodi očitajo, da je "manj znanstvena"; vendar po kriterijih kvantitativne metodologije, ki se s tem proglaša za edino veljavno. Kvantitativna metoda se osredotoča na preverjanje hipotez. Kvalitativna metoda naj ne bi imela tako dobro izdelanih postopkov za preverjanje hipotez. To velja preiskati; nisem prepričan, da je tako. Še pomembneje se je vprašati: Od kod izvirajo hipoteze? "Kvantitativci" pravijo, da jih izpeljemo iz teorije. Teorija je zapisana in objavljena posplošitev iz dosedanjih raziskav. A kakšna je dosedanja teorija, ki domnevno pojasnjuje, zakaj zdravniki predpisujejo antibiotike? Morda take teorije sploh še ni; jo je šele treba ustvariti. To je sicer možno storiti tako, da si raziskovalec izmisli teorijo; bolje empirično utemeljeno pa je, če o tem povprašamo zdravnike in ugotovimo, kakšne so njihove "vsakdanje teorije", s katerimi utemeljujejo svoje ravnanje. Kvalitativna metoda torej prispeva k ustvarjanju teorij, iz katerih izpeljemo hipoteze, ki jih nato preverjamo. Kvalitativna metodologija tudi oblikuje svoje kriterije "znanstvenosti", ki vključujejo pozitivistične kriterije in jih nadgrajujejo. Današnja kvalitativna metodologija ima izdelane metodološke postopke in kriterije in, to si upam trditi, v ničemer ne zaostaja za kvantitativno. Zapostavljanje kvalitativne metode je torej vse manj upravičeno.

Res pa je, da postopki kvalitativnega raziskovanja niso tako mehanični kot pri kvantitativnem raziskovanju. Zahtevajo več osebne občutljivosti in iznajdljivosti in sprotnega prilagajanja gradivu. Za kvantitativne raziskave imamo npr. izdelane zbirke merskih instrumentov za različna področja in različne spremenljivke. Apliciraš merski instrument iz priročnika, vložiš podatke v računalnik, klikneš na nekaj gumbov, računalnik ti prikaže rezultate. Samo še prebrati jih moraš znati (ali pa prosiš za pomoč tistega, ki to zna) in raziskava je opravljena. Pri kvalitativni raziskavi moraš že takoj z mučnim razmišljanjem oblikovati kode - temu se ne moreš izogniti, četudi potem vse skupaj vpišeš v računalnik, ki sam dela naprej. Malo se šalim. 

Da kvantitativna metoda še vedno prevladuje, je torej posledica predmetne usmerjenosti določenih področij (na bio-fizični svet v nasprotju z družbeno-kulturnim, odnosnim), seznanjenosti s kvalitativno metodologijo in institucionalnih praks. Še beseda o teh slednjih. Kvantitativne raziskave imajo izdelane postopke, ki v največji možni meri avtomatizirajo raziskovalni postopek, kot je razvidno iz zgornjega zgleda. Ker zahtevajo manj truda, tudi manj znanja (čeprav so navidezno "kunštne", ker vsebujejo poplavo mehanično produciranih številk), so bolj priljubljene. Če hočete hitro diplomirati, se ne lotite kvalitativne raziskave. Ne izvajajte intervjujev, ne obdelujte jih, ne konstruirajte "utemeljene teorije". Vzemite vprašalnik iz priročnika, anketirajte ljudi, vse ostalo bo opravil računalnik. Za to, da bi bolj uporabljali kvalitativno metodologijo je potrebna odločitev ustanove (šole), da bo spodbujala njeno uporabo. To pa pomeni, da učitelji ne bodo vsiljevali kriterijev znanstvenosti "kvantitativne metodologije", ampak da se bodo poučili o kvalitativnih kriterijih znanstvenosti in kot mentorji skrbeli, da bodo v nalogah upoštevani.
Sicer pa velja: Bodi pogumen! Drzni si! 
Viri:
Adam, F. idr. 2012. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Rotar Pavlič, B. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. V: Adam, F. idr. 2012: 43-64.

Kako postaviti hipoteze? Kako jih preverjati?

V nekaj naslednjih prispevkih bom skušal odgovoriti na vprašanja, ki so jih zastavile slušateljice moje 1. generacije VŠZNJ na 2. srečanju. Prvo je bilo vprašanje hipotez. Odgovor je odvisen od splošnega raziskovalnega pristopa, za katerega se bomo odločili. Ta je odvisen od tega, kolikšno stopnjo raziskanosti dane teme predpostavljamo. Ali drugače: ali se lotevamo teme nepoučeni, naivno, ali poučeni o dotedanjih raziskavah iste teme ali področja. To samo je odvisno od okoliščin in namena raziskave, predvsem od tega, ali je bolj za 'domačo' rabo, za lastno orientacijo, ali ima bolj formalen značaj (magistrska naloga); ali imamo že empirično gradivo, ki je bilo morda zbrano s kakim drugim namenom, ali ga bomo zbrali posebej za to raziskavo. 
(1) V prvem primeru izhajamo iz že zbranega gradiva, ali pa zberemo gradivo na dano temo, ne da bi se prej seznanili z literaturo o temi. Primer takega postopka, ki je očarljiv prav zaradi vznemirljivega ustvarjalnega improviziranja, je bila naša analiza doživljanja praktikantke zdravstvene nege. Na mizo smo dobili intervju z neko praktikantko, ki se je razgovorila ob vprašanju, kako je doživljala prakso. Intervju smo prebrali in se lotili kodiranja, tj. pripisovanja pojmov posameznim izjavam in nato urejanja teh pojmov, ne da bi prej formulirali kake hipoteze. In če se zdaj ozrem nazaj, in vprašam, kaj bi lahko bila hipoteza v tem primeru: splošna hipoteza bi bila, da se v opisu doživljanja prakse pojavljajo ta in ta področja in te in te variable, s takimi in takimi modalitetami. Na primer: da se med prakso delo in doživljanje neprestano NEFORMALNO REFLEKTIRA, ali da imajo praktikantke FORMALNO (mentorica) IN NEFORMALNO (sodelavke) SOCIALNO OPORO. In druge hipoteze. To so hipoteze, ki imajo oporo v tem intervjuju in ki jih lahko preverjamo v naslednjih.
(2) V drugem primeru, v primeru formalne raziskave, bomo, potem ko smo izbrali temo in je bila odobrena, pregledali relevantno literaturo, ugotovili, kaj je že in kaj še ni raziskano in postavili hipoteze. V nekaterih primerih raziskav, ki sem jih navajal kot formalne zglede, so bile postavljene hipoteze. V raziskavi o tem, kako mladostniki v pediatrični bolnišnici uporabljajo prostor, so izhajali iz splošne hipoteze, da obstajata 'objektivni' in 'subjektivni' prostor, 'heteronomni' in 'avtonomni'. Z opazovanjem mladostnikov so to hipotezo preverili in ugotovili, da drži: mladostniki uporabljajo vnaprej določeni in urejeni prostor na svoje individualne načine; eden tako, da ga v mejah možnosti opremi po svoje; drugi tako, da se giblje po vsem traktu in obiskuje druge; tretji tako, da zapušča svojo sobo in gre kiparit v prostor za obiske.
(3) Opozoril pa bi na tretjo možnost, ki je prav tako primerna za kvalitativne magistrske naloge. To je možnost, da namesto hipotez formuliramo problem, postavimo samo raziskovalno vprašanje. Tak način bi moral biti dopuščen pri kvalitativnih nalogah. Tako so storile raziskovalke, ki so proučevale doživljanje svojcev pacientov, ki so jih po zastoju srca obravnavali s hipotermijo. V začetku raziskovanja so zastavile splošno vprašanje: kako svojci doživljajo obravnavo s hipotermijo. Lahko bi bile formulirale hipotezo, npr.: 'Doživljanje svojcev ima značilnosti stresnega odgovora' ali kaj podobnega. Če bi tako ravnale, bi si zaprle pot do odkritja zanimivih in pomembnih vidikov doživljanja, za katerega so značilni: nenadna sprememba življenja v celoti, občutek zaupanja in opore v osebju bolnišnice, zaskrbljenost za prihodnost. Vsaka od teh novo odkritih dimenzij je še podrobneje razčlenjena. Če bi postavili hipotezo o stresu, bi pač 'odkrili' stres - in nič drugega.
Prednost kvalitativnih raziskav je v odkrivanju novega ne samo v preverjanju domnev.
V dobrih kvalitativnih raziskavah se dogaja oboje.