Pogostost rabe intervjuja

Kako pogosto se uporabljajo intervjuji kot tehnika zbiranja podatkov v zdravstvu?

Domnevam, da se vprašanje nanaša na zbiranje podatkov v okviru raziskav ne morda diagnostičnih ali drugih postopkov v zdravstvu. Tudi če tako zožim vprašanje, je odgovor: ne vem. Če bi vprašanje dalje omejili na kvalitativne raziskave v slovenskem zdravstvu, pa bi bilo to možno sorazmerno hitro ugotoviti. Iz pregleda kvalitativnih raziskav v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012) lahko posredno sklepamo, da je intervju prevladujoča metoda zbiranja podatkov. Verjetno bi nekaj podobnega ugotovili, če bi pregledali objave v Obzorniku zdravstvene nege. 
Da bi vprašanje intervjuja zagledali v širšem kontekstu, si pomagamo s pregledom metod zbiranja podatkov s spraševanjem sploh. Naj kar prepišem pregled teh metod iz svojega učbenika (Mesec 1997):

Različne oblike raziskovalnega spraševanja lahko razdelimo glede na dve dimenziji: strukturiranost in možnost metakomunikacije. Glede na strukturiranost spraševanja (npr. ali uporabljamo podroben vprašalnik ali ne) delimo spraševanja na strukturirana in nestrukturirana. Druga delitev je glede na možnost metakomunikacije, tj. pogovora o tem, kako se pogovarjamo, od česar je odvisno odpravljanje nesporazumov. Pri pogovoru ali spraševanju je vedno dana možnost nesporazuma. Pri nekaterih oblikah pogovora nesporazum lahko odpravimo, pri drugih pa te možnosti ni, ali pa je zmanjšana.

Če ti dve dimenziji kombiniramo, dobimo šest različnih tipov ali vrst raziskovalnega spraševanja. To je seveda ena od možnih delitev; ni popolna, vendar po mojem mnenju pokriva večji del načinov spraševanja. Seveda je možno posamezne tipe še naprej členiti, ali pa dodati kak način. Nestrukturirane tehnike se uporabljajo v kvalitativnih raziskavah, strukturirane pa v kvantitativnih. 

Gornje vprašanje se nanaša na intervju, to pomeni - v kvalitativni raziskavi - na odprti osebni intervju iz oči v oči. To je nestrukturiran način spraševanja, pri katerem je dana največja možnost metakomunikacije, to je, sporazumetja glede možnega nesporazuma. To pomeni, da vprašanec, če ne razume vprašanja, lahko vpraša spraševalca: Kako ste to mislili? Spraševalec pa, ki zasluti, da ga je vprašanec napačno razumel, lahko reče: Imam občutek, da vi mislite na nekaj drugega kot jaz; kaj ste mislili? Te možnosti na primer pri poštni anketi ni.

Odprti osebni intervju se lahko izvaja na različne načine, ki gredo od (znotraj odprtosti) bolj strukturiranega do manj strukturiranega; od manj odprtega do bolj odprtega (ne pa popolnoma zaprtega). Kaj pravzaprav pomeni odprtost oziroma nestrukturiranost? Pri odprtem intervjuju ne uporabljamo vnaprej pripravljenega podrobnega seznama vprašanj (po možnosti z vnaprej danimi možnimi odgovori) ampak le tako imenovani opomnik (aide memoire), to je, kratek seznam najvažnejših tem, o katerih se želimo pogovarjati z vprašancem. V skrajnem primeru nimamo niti tega, ampak vprašancu samo naznačimo temo, o kateri se želimo pogovarjati. 

Druga značilnost odprtega intervjuja, ki deloma izhaja iz prve, je, da pustimo vprašanca, da sam govori in posegamo s podvprašanji samo, da ga spodbudimo k nadaljnjemu pripovedovanju (narativni ali pripovedovalni intervju kot podvrsta odprtega intervjuja), ali da preusmerimo pogovor na drugo temo.

Več o tem ob drugi priliki.

Viri:

Mesec, B. 1997. Metodologija raziskovanja v socialnem delu I. Študijsko gradivo za interno uporabo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Rotar Pavlič, D. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. Zdravje in bolezen v kvalitativnem raziskovanju. V: F. Adam i.dr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.

Opombe k pregledu... (3): Kvalitativno raziskovanje v slovenski medicini

Po daljšem premoru, ki si ga lahko privošči le upokojenec (in je s tem treba računati), nadaljujem opombe k zborniku F. Adama i.dr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi s člankom Danice Rotar Pavlič, Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. Zdravje in bolezen v kvalitativnem raziskovanju. Članek je zame poučen, saj doslej nisem nič vedel o kvalitativnem raziskovanju v medicini pri nas, čeprav sem se tega področja dotaknil v več kot eni svojih kvalitativnih raziskav oziroma prispevkov v okviru raziskav na tem področju (gl. spodaj). Naj za trenutek preskočim prvi odstavek o začetkih kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini, k čemur se bom vrnil kasneje, in povzamem pregled raziskav. 

V kombinaciji s kvantitativnim pristopom je bila kvalitativna metodologija uporabljena pri proučevanju predpisovanja antibiotikov (2010 - navajam samo letnico raziskave, bibliografski podatki so v članku). Raziskovalec je odkrival "'skrita' prepričanja in stališča zdravnikov, ki jim sledijo tudi njihovi ukrepi". To je vsekakor zgleden primer funkcije kvalitativne metode. Prav tako je zanimivo raziskovati sporazumevanje med zdravnikom in bolnikom preko tretje osebe (svojca), ki ni redek primer komunikacije v zdravstvu (2008). Tudi ta primer kaže, kako je za raziskovanje nekaterih problemov kvalitativni pristop primernejši od kvantitativnega. Nadalje omenja avtorica kvalitativno raziskovanje zdravstvenega vedenja in stališč v težje dostopnih skupnostih, npr. romski, o samozdravljenje Romov (2006); podobno tudi zdravstvenih težav in doživljanja delavcev, ekonomskih imigrantov (2011); raziskovanje na področju duševnega zdravja, posebej odvisnosti (2009). Tudi za raziskovanje komunikacije, procesa odločanja, npr. soodločanje starejših ljudi v procesu zdravljenja, je primerna kvalitativna metoda.

Ob vsebinski usmerjenosti raziskav omenja članek tudi metodološka vprašanja kvalitativne metode: razmerje med kvantitativno in kvalitativno metodo, izvedbo intervjuja, vzorčenje, pomen zgodovinskega in kulturnega ozadja pri raziskovanju skupnosti, analize (sekvenčne, intermediarne, iterativne), njene kontinuiranosti in na koncu validacije podatkov.

Zanimivo je, da avtorica v poglavju o začetkih kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini navaja akcijsko raziskavo o rakitniški socialnoterapevtski koloniji za otroke v letih 1975-76 kot prvo kvalitativno raziskavo v tej stroki. Formalno je bila ta raziskava res opredeljena kot del raziskovalnega projekta "socioloških raziskav v zdravstvu", ki ga je vodil zdravnik dr. D. Repovž, pobudnica in ena od vodij kolonije je bila pedopsihiatrinja dr. A. Kos, raziskava je potekala v zdravstveni koloniji za otroke s psihosocialnimi motnjami v zdravilišču na Rakitni. Vendar pa bi se čudil, če bi kdo od raziskovalcev in siceršnjih udeležencev tedaj ali danes sodil, da je bila to medicinska raziskava. Bila je "sociološka raziskava", izrazito kritična do medicinskega modela obravnave otrok, ki so bili napoteni v kolonijo. Če pa je bila to prva medicinska kvalitativna raziskava, kot izhaja iz avtoričine uvrstitve, se sprašujem, kako to, da je naslednja, ki je omenjena v "pregledu raziskav in pristopov" (prvo podpoglavje članka), raziskava iz leta 2005 (Poplas Susič et al.). Vmes je 30 let brez kvalitativnih raziskav v slovenski medicini. Bo prej držalo, da se je kvalitativno raziskovanje v slovenski medicini začelo šele po letu 2000.

Če namreč tako postavimo stvari, namesto da bi prikrili kritično dejstvo, se šele lahko pojavi vprašanje, zakaj tolikšen zaostanek kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini za nekaterimi drugimi vedami. Kot odgovor na to vprašanje lahko ponudim le hipotezo. Dva razloga sta: prvič, bolj ali manj izključna usmerjenost medicinskih raziskav na biološke, tehnične in postopkovne vidike zdravljenja ob manjši pozornosti na raziskovanje odnosnih vidikov. To se v veliki meri ujema z usmerjenostjo medicinske prakse, v kateri so odnosni vidiki, za katerih raziskovanje je primerna kvalitativna metoda, zanemarjeni (posledica tega je tudi neživljenjsko stališče do vključevanja "komplementarne medicine", ki temelji na nespecifičnih dejavnikih zdravljenja, tj. odnosu med zdravnikom ali zdravilcem in bolnikom). Drugi razlog, povezan s prvim, je "naravna" metodološka usmerjenost medicinskega raziskovanja na naravoslovno, pozitivistično metodologijo. Kvalitativna metodologija se je razvila kot kritika pozitivistične metodologije pri raziskovanju družbenih odnosov. Kot taka, tj. kot kritika pozitivizma, tudi še sedaj ni sprejeta v medicinskem raziskovanju. Prav iz obravnavanega pregleda je razvidno, da je kvalitativna metoda vključena v medicinsko raziskovanje, če že ne zgolj kot dopolnilo kvantitativne metode, vsekakor ne kot kritika pozitivističnega raziskovanja.

Avtorica članka se zavzema za interdisciplinarnost v kvalitativnem medicinskem raziskovanju. Pričakoval bi, da bi se ta začela s korektnim pregledom objav v mejnih vedah medicine. Tri naslove sem prispeval h kvalitativnemu raziskovanju na področju zdravstva (vse tri pred letom 2000, kar pomeni, da bi se tako pomembni začetek lahko bolj prepričljivo pomaknil navzdol):

MESEC, Blaž (z vključitvijo prispevkov Franka Adama in Darke Poďmenik). Metodologija akcijskoraziskovalnega projekta. V: Stritih, B., Kos, A., Adam, F., Podmenik, D. (1977) Prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki - Rakitna: akcijskoraziskovalna naloga - socialnoterapevtska kolonija. Sociološke raziskave v zdravstvu. Repovž, D. 8ured.). Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo. idr. (v COBISS pod imeni urednikov)

MESEC, Blaž. "Dan na psihiatriji": primer kvalitativne analize. Soc. delo, 1994, let. 33, št. 6, str. 463-474. [COBISS.SI-ID 548701] 

MESEC, Blaž, KAUBE, Sanja. Doživljanje bolnikov s kolostomo z vidika teorije Corbinove in Straussa o urejanju kronične bolezni : poskusna teorija na osnovi kvalitativne analize. Soc. delo, april-avgust 2001, let. 40, št. 2-4, str. 159-180. [COBISS.SI-ID 406629] 

Morda bi kazalo v bibliografiji članka navesti tudi do zdaj še vedno edini slovenski učbenik kvalitativnega raziskovanja (ne v medicini, v socialnem delu), če je, seveda, kakor koli relevanten:

MESEC, Blaž. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1998. 470 str., graf. prikazi. ISBN 961-90257-5-X. [COBISS.SI-ID 75849472] 

Komunikacijski kvadrat (po Schulz von Thun, 1981)

V zadnjem tednu sem se nekaj ukvarjal z vprašanji komuniciranja. Pri tem sem brskal po starih knjigah (v katerih se vedno najde kaj spregledanega a koristnega). Komunikacija pomeni sporazumevanje. Dobra komunikacija je tista, pri kateri prejemnik razume sporočilo tako, kot ga razume tisti, ki sporoča. Slaba komunikacija vodi do nesporazuma: prejemnik razume sporočilo drugače kot tisti, ki sporoča. Pri sporočanju moramo biti pozorni na štiri vidike sporočila: vsebino, odnos, samorazkrivanje in poziv.

1. Vsebina (o čem obveščam). Sporočilo naj bi vsebovalo jasno in razumljivo stvarno informacijo. "Trikrat sem pozvonil pri tebi in ni bilo odziva."

2. Odnos (kaj si mislim o tebi, kakšen je najin odnos). Način, kako sporočam, razkriva, kako vidim prejemnika sporočila. Vidim ga lahko kot po statusu višjega ali nižjega od sebe, močnejšega, šibkejšega, ki potrebuje zaščito, pomoč. Lahko sem do drugega spoštljiv, podcenjevalen, pridigarski, udvorljiv ipd. Razkriva pa tudi moje mnenje o najinem medsebojnem odnosu. Sva na distanci, intimna, poslovna, v komplementarnih vlogah ipd. Odnos se kaže v obliki izjav, tonu, neverbalnih znakih. Drugi čuti, da ga na neki način obravnavamo. Značilni za to raven izražanja so 'mi-stavki' ali 'midva-stavki'. V gornjem primeru zaznamo zviška izgovorjen očitek. 

3. Samorazkrivanje (kaj sporočam o samem sebi). Ko sporočamo, razkrivamo tudi sebe. Lahko pri drugih hote ustvarjamo vtis o sebi; lahko prikrivamo svoje lastnosti, lahko pa se nehote razkrivamo. Lahko smo bolj ali manj pristni ali odkriti. Značilni za to raven izražanja so 'jaz-stavki'. Govorec v našem primeru razkriva svojo jezo ali razočaranje. 

4. Poziv (kaj bi rad pri tebi dosegel). S sporočilom želimo doseči določen namen. Skušamo vplivati ali manipulirati. Prejemnik naj bi določene reči storil ali opustil, mislil ali čutil. Naš poskus vplivanja je lahko bolj ali manj odkrit. Če je prikrit, gre za manipulacijo, pri kateri uporabljamo enostransko in tendenciozno sporočilo. V gornjem primeru pozivamo partnerja, naj bi se oglasil, če je bil doma; naj nas ne vabi, če ne misli resno; naj drži obljubo, naj bo bolj zanesljiv ipd. 

Ko beremo ali poslušamo kako sporočilo, vedimo, da so med vrsticami tri vrste sporočil.

Vir: F. Schulz von Thun, Miteinander reden: Storungen und Klarungen. Rororo, Reinbek bei Hamburg, 1981.