nedelja, 15. december 2019
torek, 19. november 2019
Pomen "pomena"
Ugotavljanje pomena, ki ga ljudje pripisujejo različnim dejanjem ali izjavam, je osnovno prizadevanje kvalitativne analize, katere eno od epistemoloških izhodišč je simbolični interakcionizem. To je pojmovanje, da človekova dejanja niso objektivna, samodejna, "refleksna" posledica različnih zunanjih dejavnikov, ki delujejo nanj, ampak premišljena, namerna smotrna ravnanja, ki so odvisna od tega, kakšen pomen pripisuje človek določenemu "stimulusu" v določenem kontekstu. Medtem ko roko refleksno odmaknem, če se zbodem s trnom, ko sem segel po roži, roko mirno zadržim, ko me v zdravstvenem domu na isto mesto zbode medicinska sestra, ki mi vzame kri za analizo. Zbodljaj ima tu svoj pomen.
A kaj pravzaprav pomeni "pomen"? To vprašanje se mi je porodilo, ko sem opazil, da to besedo ljudje različno razumejo. Prvič sem se s tem vprašanjem srečal ob neki študentski seminarski nalogi, ki naj bi govorila "o pomenu življenja...". Kolegico sem opozoril, da verjetno misli na "smisel življenja", saj ne misli na pomen življenja kake konkretne (javne) osebe. Zavedel sem se zadrege, a bilo mi je dokaj jasno, da se oba pomena "pomena" močno razlikujeta. Pomen življenja kot "smisel" življenja je nekaj povsem subjektivnega, doživljanje smiselnosti, ki jo je težko definirati s še bolj temeljnim pojmom, morda z izpolnjenostjo življenja. Pri drugem pojmovanju "pomena življenja" pa gre za tehtanje vpliva, ki ga je imelo življenje za druge, za družbo, kulturo, zgodovino; za ocenjevanje posledic življenja na druge. Kaj je bil smisel Prešernovega življenja, bi najlepše povedal on, ki se je srečal z ljubeznijo do Julije, z upom in obupom. Kakšen je njegov pomen za slovensko kulturo, o tem pišeta literarna in kulturna zgodovina.
Nazadnje sem se z večpomenskostjo "pomena" srečal, ko sem bral predgovor k Spominom akademika Milana Vidmarja (Ljubljana 2018 (1962)). Ta pod "pomenom" razume "smisel", "važnost, pomembnost" in "zanimanje za kaj". (K temu razumevanju se še vrnem.)
Pojdimo po ustaljeni poti. Poglejmo v SSKJ, tam je tej besedi posvečen skoraj ves stolpec; skupaj s "pomeniti" in "pomenjati" bi bilo razlage za vso stran. (Opuščam podrobne razlage, ki za naš namen niso nujne.) Pomen pomeni: 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet ('pomen te besede je nejasen'), 2. poudarja bistvene, tipične lastnosti nečesa ('on je prijatelj v pravem pomenu'), 3. a. (možni) vpliv, posledice, delovanje ('pripisovati čemu pretiran pomen'), b. področje dejavnost, kot jo določa prilastek ('javni pomen'), 4. v zvezi 'brez pomena' izraža nepotrebnost nečesa ('vsaka beseda je brez pomena'); knjiž. smisel, vrednost ... namen, vlogo ('olepševalni pomen', 'zgodovinski pomen'). Pomeniti pomeni: 1. imeti vsebino a. ki označuje kak pojem, predmet ('kaj pomeni tuja beseda'), b. ki posreduje kako misel ('kaj pomeni ta fraza'). 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo ('rdeča luč pomeni stoj'), 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna to, kar izraža dopolnilo ('kaj pomenijo tvoje besede'), 4. biti po mnenju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo ('kmetija pomeni dosti dela'), ... 6. imeti veljavo, ugled ('zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo')...
V Opravičilu Milana Vidmarja k njegovim Spominom razberemo tri različne pomene besede "pomen": 1. pomembnost, važnost. Pravi, da njegova knjiga opisuje nekaj, "kar naj morda ima nekakšen pomen". Sprašuje se, ali je imelo njegovo življenje ... "pomen za človeštvo ... za narod ... za moje najbližje ..." Sprašuje se, "ali je vse to, kar sem napisal, če ne pomembno, vsaj nekako važno." To pomeni, da stopnjuje pomembnost in mu je "važnost" nižja stopnja pomembnosti. A vsekakor misli na vpliv, učinek, ki naj bi ga njegovo življenje imelo na druge; misli na zasluge, na sled, ki jo je življenje zapustilo pri drugih, v narodu, človeštvu. 2. zanimivost. "Kako pa naj bo opis življenja nekega delovnega človeka, ki se je odmikal javnosti, kjer je le mogel, zanimiv, pomemben, važen?" Zanimivost pravzaprav pomeni pestrost, vsebinskost. Če je to, kar je zanimivo, pestro in polno nekih dogodkov, še pomebno za druge ali vsaj važno, potem je vredno opisa, morda misli V. "... med mojimi bralci bo pa nedvomno dovolj glav, ki se zelo zanimajo za šport, ki jim je šport izredno važen življenjski pojav." Zanimivo je, privlači, ker je važno, pomembno. 3. smisel. Vsi radi beremo lepo književnost, izmišljene zgodbe, "... z užitkom se sučemo okoli nekih življenj, ker jih je pač domišljija pisca opremila z neko logiko, z neko doslednostjo, z nekimi prizadevanji. Če je tako, potem se mi odpira rahlo upanje, da bo opis mojega življenja vendarle vzbudil nekaj zanimanja." V nadaljevanju opisuje tisto jedro svoje življenjske poti, rdečo nit, stržen; jedro. ki je dajalo njegovemu življenju smer in smisel. (O tem več na drugem mestu.) "Če je resnično tako, kakor mislim, da je, ima moje življenje vendarle nekaj, kar je zelo odmaknjeno slepemu naključju, kar je nazadnje celo čvrsto zgrajeno in zelo odporno."
Ko torej govorimo o pomenu v okviru kvalitativnega raziskovanja, ne mislimo na vpliv, važnost, zanimivost; mislimo na pojem, na miselno vsebino, ki jo predstavljajo izrečene ali zapisane besede ali opisana dejanja. Kaj hoče povedati, se sprašujemo. Kakšen je pomen teh besed? Kateri pojem bi jim pripisali?
A kaj pravzaprav pomeni "pomen"? To vprašanje se mi je porodilo, ko sem opazil, da to besedo ljudje različno razumejo. Prvič sem se s tem vprašanjem srečal ob neki študentski seminarski nalogi, ki naj bi govorila "o pomenu življenja...". Kolegico sem opozoril, da verjetno misli na "smisel življenja", saj ne misli na pomen življenja kake konkretne (javne) osebe. Zavedel sem se zadrege, a bilo mi je dokaj jasno, da se oba pomena "pomena" močno razlikujeta. Pomen življenja kot "smisel" življenja je nekaj povsem subjektivnega, doživljanje smiselnosti, ki jo je težko definirati s še bolj temeljnim pojmom, morda z izpolnjenostjo življenja. Pri drugem pojmovanju "pomena življenja" pa gre za tehtanje vpliva, ki ga je imelo življenje za druge, za družbo, kulturo, zgodovino; za ocenjevanje posledic življenja na druge. Kaj je bil smisel Prešernovega življenja, bi najlepše povedal on, ki se je srečal z ljubeznijo do Julije, z upom in obupom. Kakšen je njegov pomen za slovensko kulturo, o tem pišeta literarna in kulturna zgodovina.
Nazadnje sem se z večpomenskostjo "pomena" srečal, ko sem bral predgovor k Spominom akademika Milana Vidmarja (Ljubljana 2018 (1962)). Ta pod "pomenom" razume "smisel", "važnost, pomembnost" in "zanimanje za kaj". (K temu razumevanju se še vrnem.)
Pojdimo po ustaljeni poti. Poglejmo v SSKJ, tam je tej besedi posvečen skoraj ves stolpec; skupaj s "pomeniti" in "pomenjati" bi bilo razlage za vso stran. (Opuščam podrobne razlage, ki za naš namen niso nujne.) Pomen pomeni: 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet ('pomen te besede je nejasen'), 2. poudarja bistvene, tipične lastnosti nečesa ('on je prijatelj v pravem pomenu'), 3. a. (možni) vpliv, posledice, delovanje ('pripisovati čemu pretiran pomen'), b. področje dejavnost, kot jo določa prilastek ('javni pomen'), 4. v zvezi 'brez pomena' izraža nepotrebnost nečesa ('vsaka beseda je brez pomena'); knjiž. smisel, vrednost ... namen, vlogo ('olepševalni pomen', 'zgodovinski pomen'). Pomeniti pomeni: 1. imeti vsebino a. ki označuje kak pojem, predmet ('kaj pomeni tuja beseda'), b. ki posreduje kako misel ('kaj pomeni ta fraza'). 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo ('rdeča luč pomeni stoj'), 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna to, kar izraža dopolnilo ('kaj pomenijo tvoje besede'), 4. biti po mnenju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo ('kmetija pomeni dosti dela'), ... 6. imeti veljavo, ugled ('zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo')...
V Opravičilu Milana Vidmarja k njegovim Spominom razberemo tri različne pomene besede "pomen": 1. pomembnost, važnost. Pravi, da njegova knjiga opisuje nekaj, "kar naj morda ima nekakšen pomen". Sprašuje se, ali je imelo njegovo življenje ... "pomen za človeštvo ... za narod ... za moje najbližje ..." Sprašuje se, "ali je vse to, kar sem napisal, če ne pomembno, vsaj nekako važno." To pomeni, da stopnjuje pomembnost in mu je "važnost" nižja stopnja pomembnosti. A vsekakor misli na vpliv, učinek, ki naj bi ga njegovo življenje imelo na druge; misli na zasluge, na sled, ki jo je življenje zapustilo pri drugih, v narodu, človeštvu. 2. zanimivost. "Kako pa naj bo opis življenja nekega delovnega človeka, ki se je odmikal javnosti, kjer je le mogel, zanimiv, pomemben, važen?" Zanimivost pravzaprav pomeni pestrost, vsebinskost. Če je to, kar je zanimivo, pestro in polno nekih dogodkov, še pomebno za druge ali vsaj važno, potem je vredno opisa, morda misli V. "... med mojimi bralci bo pa nedvomno dovolj glav, ki se zelo zanimajo za šport, ki jim je šport izredno važen življenjski pojav." Zanimivo je, privlači, ker je važno, pomembno. 3. smisel. Vsi radi beremo lepo književnost, izmišljene zgodbe, "... z užitkom se sučemo okoli nekih življenj, ker jih je pač domišljija pisca opremila z neko logiko, z neko doslednostjo, z nekimi prizadevanji. Če je tako, potem se mi odpira rahlo upanje, da bo opis mojega življenja vendarle vzbudil nekaj zanimanja." V nadaljevanju opisuje tisto jedro svoje življenjske poti, rdečo nit, stržen; jedro. ki je dajalo njegovemu življenju smer in smisel. (O tem več na drugem mestu.) "Če je resnično tako, kakor mislim, da je, ima moje življenje vendarle nekaj, kar je zelo odmaknjeno slepemu naključju, kar je nazadnje celo čvrsto zgrajeno in zelo odporno."
Ko torej govorimo o pomenu v okviru kvalitativnega raziskovanja, ne mislimo na vpliv, važnost, zanimivost; mislimo na pojem, na miselno vsebino, ki jo predstavljajo izrečene ali zapisane besede ali opisana dejanja. Kaj hoče povedati, se sprašujemo. Kakšen je pomen teh besed? Kateri pojem bi jim pripisali?
sobota, 9. november 2019
Povedi, pojmi, kategorije, teme
Pri uvajanju študentov v kvalitativno analizo, pa tudi v strokovni literaturi sem opazil, da imajo ljudje težave pri razlikovanju teh pojmov. Jih je pa treba dobro razlikovati.
Poved je stavek (beseda, del stavka, več stavkov) v besednem gradivu; stavek, za katerega domnevamo, da ima svoj pomen. Včasih je poved tudi ena sama, značilna beseda. Tako je npr. v dnevniku prostovoljke na oddelku psihiatrične klinike zapisan stavek: "Punca, ki je v torek prišla, odide danes domov..." Beseda "punca" je poved, ker ima domnevno določen pomen. Označuje namreč položaj, s katerega prostovoljka opazuje bolnice in o njih piše. Zanjo so "punce", ne morda "ženske", "gospe", "gospodične" ali "bolnice, pacientke". To pomeni, da piše o njih tako, kot se nagovarjajo same, na njihovi ravni, kot o sebi enakih.
Pojem je abstrakcija, ki izraža pomen povedi. V gornjem primeru je taka abstrakcija izraz "vrstniški nagovor". Izraz, poved "punca" pomeni torej "vrstniški nagovor". "Vrstniški nagovor" je pojem.Tudi nadaljevanje stavka (povedi) interpretiramo, to je, mu pripišemo pomen ali pojem. "... ki je v torek prišla..." pomeni, da je pacientka "novinka". "Novinka" je pojem. Nadaljevanje: "... odide danes domov..." izraža presenečenje, celo ogorčenje, kot bi pacientke hotele reči: "komaj je prišla, pa gre že domov". Te besede pomenijo torej "začudenje", "presenečenje", "ogorčenje". Zakaj "začudenje", "ogorčenje"? Ker se to po mnenju "punc" ne bi smelo zgoditi. Tako pridemo do pojma "nepričakovanega" ali "nedopustnega dogodka ali ukrepa" (če upoštevamo, da pacientka ne odhaja samovoljno, ampak ji je izhod odobril zdravnik.
Kategorija je v okviru dane interpretacije posebno pomemben pojem, običajno pojem višje ravni abstrakcije, sestavljen iz več drugih "nižjih" pojmov. "Nedopustni ukrep" je kategorija, je pojem s posebno "močnim" pomenom. Pomeni kršitev nekih pričakovanj, pričakovanj pacientk o tem, kako bi zdravnik moral ravnati. Taka pričakovanja so "norme vedenja ali ravnanja". "Kršitev pričakovanj" ali "kršitev norme" je kategorija, posebno močan, poveden pojem. V danem primeru je šlo za kršitev pričakovanja ali norme, ki so jo imele pacientke; morda tudi za kršitev običaja ali norme, ki je veljala splošno v bolnišnici. Kaj je pojem in kaj kategorija, ni mogoče mehanično določiti; je stvar interpretacije raziskovalca, njegovega občutka za to, kaj je bolj in kaj manj pomembno, kaj je pojem nižje ali višje ravni.
Tema je širši vsebinski del besedila. Teme določimo po prvem branju ali pregledu besedila. Izjemoma jih lahko določimo vnaprej. V primeru, ki ga navajamo (dnevnik prostovoljke), smo našli tele teme: a. izhodi kot sredstvo institucionalne obravnave, b. odnos med psihiatri in pacienti, c. pacientova poslovna sposobnost in zdravljenje, d. vloga skupine pacientka na oddelku, e. odnos med pacienti in prostovoljci. Teme so deli besedila s podobno vsebino. Teme ne izražajo pomena, tako kot pojmi in kategorije. Formulacija "vloga skupine pacientk" ne izraža nobenega pomena (kakšna je ta vloga, kaj pomeni pacientkam, ali kakšen je njen širši pomen), je zgolj oznaka vsebine. Teme lahko določimo vnaprej, ne da bi brali besedilo. Vnaprej določene teme so lahko teme, ki določajo časovno zaporedje: pred sprejemom v bolnišnico, v bolnišnici, po odpustu iz bolnišnice. Potem ko določimo te teme, jih prepoznamo in označimo v besedilu.
Vir: B. Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu, VŠSD,Ljubljana 1998.
Poved je stavek (beseda, del stavka, več stavkov) v besednem gradivu; stavek, za katerega domnevamo, da ima svoj pomen. Včasih je poved tudi ena sama, značilna beseda. Tako je npr. v dnevniku prostovoljke na oddelku psihiatrične klinike zapisan stavek: "Punca, ki je v torek prišla, odide danes domov..." Beseda "punca" je poved, ker ima domnevno določen pomen. Označuje namreč položaj, s katerega prostovoljka opazuje bolnice in o njih piše. Zanjo so "punce", ne morda "ženske", "gospe", "gospodične" ali "bolnice, pacientke". To pomeni, da piše o njih tako, kot se nagovarjajo same, na njihovi ravni, kot o sebi enakih.
Pojem je abstrakcija, ki izraža pomen povedi. V gornjem primeru je taka abstrakcija izraz "vrstniški nagovor". Izraz, poved "punca" pomeni torej "vrstniški nagovor". "Vrstniški nagovor" je pojem.Tudi nadaljevanje stavka (povedi) interpretiramo, to je, mu pripišemo pomen ali pojem. "... ki je v torek prišla..." pomeni, da je pacientka "novinka". "Novinka" je pojem. Nadaljevanje: "... odide danes domov..." izraža presenečenje, celo ogorčenje, kot bi pacientke hotele reči: "komaj je prišla, pa gre že domov". Te besede pomenijo torej "začudenje", "presenečenje", "ogorčenje". Zakaj "začudenje", "ogorčenje"? Ker se to po mnenju "punc" ne bi smelo zgoditi. Tako pridemo do pojma "nepričakovanega" ali "nedopustnega dogodka ali ukrepa" (če upoštevamo, da pacientka ne odhaja samovoljno, ampak ji je izhod odobril zdravnik.
Kategorija je v okviru dane interpretacije posebno pomemben pojem, običajno pojem višje ravni abstrakcije, sestavljen iz več drugih "nižjih" pojmov. "Nedopustni ukrep" je kategorija, je pojem s posebno "močnim" pomenom. Pomeni kršitev nekih pričakovanj, pričakovanj pacientk o tem, kako bi zdravnik moral ravnati. Taka pričakovanja so "norme vedenja ali ravnanja". "Kršitev pričakovanj" ali "kršitev norme" je kategorija, posebno močan, poveden pojem. V danem primeru je šlo za kršitev pričakovanja ali norme, ki so jo imele pacientke; morda tudi za kršitev običaja ali norme, ki je veljala splošno v bolnišnici. Kaj je pojem in kaj kategorija, ni mogoče mehanično določiti; je stvar interpretacije raziskovalca, njegovega občutka za to, kaj je bolj in kaj manj pomembno, kaj je pojem nižje ali višje ravni.
Tema je širši vsebinski del besedila. Teme določimo po prvem branju ali pregledu besedila. Izjemoma jih lahko določimo vnaprej. V primeru, ki ga navajamo (dnevnik prostovoljke), smo našli tele teme: a. izhodi kot sredstvo institucionalne obravnave, b. odnos med psihiatri in pacienti, c. pacientova poslovna sposobnost in zdravljenje, d. vloga skupine pacientka na oddelku, e. odnos med pacienti in prostovoljci. Teme so deli besedila s podobno vsebino. Teme ne izražajo pomena, tako kot pojmi in kategorije. Formulacija "vloga skupine pacientk" ne izraža nobenega pomena (kakšna je ta vloga, kaj pomeni pacientkam, ali kakšen je njen širši pomen), je zgolj oznaka vsebine. Teme lahko določimo vnaprej, ne da bi brali besedilo. Vnaprej določene teme so lahko teme, ki določajo časovno zaporedje: pred sprejemom v bolnišnico, v bolnišnici, po odpustu iz bolnišnice. Potem ko določimo te teme, jih prepoznamo in označimo v besedilu.
Vir: B. Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu, VŠSD,Ljubljana 1998.
četrtek, 17. oktober 2019
Prizemljena teorija
Preden preberete ta zapis, je dobro prebrati zapis izpred desetih let, kjer prav tako razpravljam o tem, kako v slovenščini poimenovati "grounded theory" Glaserja in Straussa, to je, kako se odločiti med izrazi "pritlehna", "prizemljena", "utemeljena", "utemeljitvena" teorija. Vsi ti izrazi so bili že uporabljeni v pisanju o tej teoriji (Utemeljena - utemeljitvena - induktivna teorija? 31.10.2010)
V zadnjem času sem vse bolj naklonjen izrazu "prizemljena teorija" iz razlogov, ki govorijo v prid temu izrazu, in iz razlogov, ki zavračajo konkurenčne izraze. Ta izraz je povsem ustrezen prevod izraza "grounded", saj označuje nekaj, kar je "pri tleh" ("ground"), a ni slabšalen. Je v skladu s pojmovanjem "grounded theory" kot induktivne teorije srednjega (ali kratkega) dosega, blizu realnim, na zemlji stoječim entitetam. Drugi izrazi so manj primerni: "pritlehen" označuje moralno nizkotnost. "Utemeljena" naj bi bila vsaka teorija, "velika" in "mala", "prizemljena" in "v oblakih"; ta izraz ne pomeni nič specifičnega. Še bolj čuden je izraz "utemeljitvena"; to pomeni, ki se nanaša na utemeljitev, kar je lastnost utemeljitve ali utemeljevanja. Zapleteno, nespecifično in nejasno. Najbolj ustrezen izraz bi bil "induktivna teorija", a ta izraz bi bila lahko uporabila že Glaser in Strauss, pa ga nista; z razlogom - ker ne poudarja, da gre za teorijo, ki nastaja, tako rekoč raste iz tal, iz zemlje.
Naj to terminološko razpravo dopolnim še z opisom te teorije.
Prizemljena teorija je teorija, ki jo ustvarimo induktivno iz podatkov s postopnim abstrahiranjem in oblikovanjem pojmov in empiričnih postavk (izjav, opazovalnih zapisov, stavkov). Pojem "grounded theory" sta ustvarila Glaser in Strauss, da bi poudarila, da gre za teorijo, ki je ustvarjena induktivno, iz empiričnih podatkov, v nasprotju s "teorijami iz naslanjača" (armchair theory) in "velikimi teorijami", kakršne so teorije klasikov v družboslovju (Marx, Weber, Parsons itd.). Prizemljene teorije so dvakrat prizemljene: ustvarjene so induktivno iz podatkov; nanašajo se na konkretna "mikro" okolja, konkretne skupine, organizacije, institucije in omejujejo svojo veljavnost na okolja, za katera so ustvarjene ("teorije srednjega dosega"). Prevladovanje "velikih" teorij je namreč vodilo do tega, da so raziskovalci pretežno preverjali hipoteze, izvedene iz teh teorij, premalo pozornosti pa so posvečali ustvarjanju novih teorij. Prizemljene teorije, prilagojene konkretnim okoljem, tudi bolje pojasnjujejo dogajanje v teh okoljih kot pojasnitve, ki bi jih deducirali iz "velikih" teorij, namenjenih pojasnjevanju velikih družbeno-zgodovinskih celot.
Sestavine prizemljene teorije so: pojmi, kategorije in propozicije (sodbe). Pojme ustvarimo iz empiričnih postavk tako, da s stalnim primerjanjem abstrahiramo skupne značilnosti več postavk. S primerjanjem pojmov z abstrahiranjem bistvenih skupnih značilnosti ustvarimo kategorije. S povezovanjem kategorij in/ali pojmov v pojmovne mreže ali strukture ugotavljamo zveze med njimi, ki jih opišemo (besedno izrazimo) v obliki opisnih stavkov ali propozicij.
Pri poučevanju kvalitativne metodologije sem svetoval, naj končni izdelek (rezultat) kvalitativne raziskave imenujemo "poskusna teorija". Da ne bi prišlo do nejasnosti in zmede, naj pojasnim. "Poskusna teorija" je "prizemljena teorija". Prizemljena je po načinu svojega nastanka, poskusna pa po provizoričnosti, začasnosti in negotovosti svoje veljavnosti. Ko pravimo, da je poskusna, hočemo reči, da je naša formulacija začasna in da upamo, da jo bodo naslednje raziskave utrdile. Tako poimenovanje ublaži zahtevo, naj formuliramo teorijo, kajti pod "teorijo" občajno pojmujemo nekaj zelo izdelanega, pomembnega in univerzalnega, čemur navadni smrtniki nismo kos. Mi bi pa radi navadne smrtnike naučili izražati svoje teorije, posebno še tiste, ki nastanejo iz resnega raziskovalnega prizadevanja.
V zadnjem času sem vse bolj naklonjen izrazu "prizemljena teorija" iz razlogov, ki govorijo v prid temu izrazu, in iz razlogov, ki zavračajo konkurenčne izraze. Ta izraz je povsem ustrezen prevod izraza "grounded", saj označuje nekaj, kar je "pri tleh" ("ground"), a ni slabšalen. Je v skladu s pojmovanjem "grounded theory" kot induktivne teorije srednjega (ali kratkega) dosega, blizu realnim, na zemlji stoječim entitetam. Drugi izrazi so manj primerni: "pritlehen" označuje moralno nizkotnost. "Utemeljena" naj bi bila vsaka teorija, "velika" in "mala", "prizemljena" in "v oblakih"; ta izraz ne pomeni nič specifičnega. Še bolj čuden je izraz "utemeljitvena"; to pomeni, ki se nanaša na utemeljitev, kar je lastnost utemeljitve ali utemeljevanja. Zapleteno, nespecifično in nejasno. Najbolj ustrezen izraz bi bil "induktivna teorija", a ta izraz bi bila lahko uporabila že Glaser in Strauss, pa ga nista; z razlogom - ker ne poudarja, da gre za teorijo, ki nastaja, tako rekoč raste iz tal, iz zemlje.
Naj to terminološko razpravo dopolnim še z opisom te teorije.
Prizemljena teorija je teorija, ki jo ustvarimo induktivno iz podatkov s postopnim abstrahiranjem in oblikovanjem pojmov in empiričnih postavk (izjav, opazovalnih zapisov, stavkov). Pojem "grounded theory" sta ustvarila Glaser in Strauss, da bi poudarila, da gre za teorijo, ki je ustvarjena induktivno, iz empiričnih podatkov, v nasprotju s "teorijami iz naslanjača" (armchair theory) in "velikimi teorijami", kakršne so teorije klasikov v družboslovju (Marx, Weber, Parsons itd.). Prizemljene teorije so dvakrat prizemljene: ustvarjene so induktivno iz podatkov; nanašajo se na konkretna "mikro" okolja, konkretne skupine, organizacije, institucije in omejujejo svojo veljavnost na okolja, za katera so ustvarjene ("teorije srednjega dosega"). Prevladovanje "velikih" teorij je namreč vodilo do tega, da so raziskovalci pretežno preverjali hipoteze, izvedene iz teh teorij, premalo pozornosti pa so posvečali ustvarjanju novih teorij. Prizemljene teorije, prilagojene konkretnim okoljem, tudi bolje pojasnjujejo dogajanje v teh okoljih kot pojasnitve, ki bi jih deducirali iz "velikih" teorij, namenjenih pojasnjevanju velikih družbeno-zgodovinskih celot.
Sestavine prizemljene teorije so: pojmi, kategorije in propozicije (sodbe). Pojme ustvarimo iz empiričnih postavk tako, da s stalnim primerjanjem abstrahiramo skupne značilnosti več postavk. S primerjanjem pojmov z abstrahiranjem bistvenih skupnih značilnosti ustvarimo kategorije. S povezovanjem kategorij in/ali pojmov v pojmovne mreže ali strukture ugotavljamo zveze med njimi, ki jih opišemo (besedno izrazimo) v obliki opisnih stavkov ali propozicij.
Pri poučevanju kvalitativne metodologije sem svetoval, naj končni izdelek (rezultat) kvalitativne raziskave imenujemo "poskusna teorija". Da ne bi prišlo do nejasnosti in zmede, naj pojasnim. "Poskusna teorija" je "prizemljena teorija". Prizemljena je po načinu svojega nastanka, poskusna pa po provizoričnosti, začasnosti in negotovosti svoje veljavnosti. Ko pravimo, da je poskusna, hočemo reči, da je naša formulacija začasna in da upamo, da jo bodo naslednje raziskave utrdile. Tako poimenovanje ublaži zahtevo, naj formuliramo teorijo, kajti pod "teorijo" občajno pojmujemo nekaj zelo izdelanega, pomembnega in univerzalnega, čemur navadni smrtniki nismo kos. Mi bi pa radi navadne smrtnike naučili izražati svoje teorije, posebno še tiste, ki nastanejo iz resnega raziskovalnega prizadevanja.
sobota, 5. oktober 2019
Kvalitativni intervju: vrste
"Kvalitativni intervju" je abstraktni nadrejeni pojem več različnih vrst intervjujev, ki jim je skupna nestrukturirana ali manj strukturirana in nestandardizirana oblika izvajanja. Kaže, da nekateri pisci prav tekmujejo v naštevanju različnih vrst kvalitativnega intervjuja, tako da je zaželeno skrčiti deset ali več oblik, ki se pojavljajo v literaturi, na nekaj najvažnejših ali najpogostejših. Prej pa navedimo osnovne skupne značilnosti kvalitativnega intervjuja. Te so: spraševanje je ustno, individualno, neposredno iz oči v oči; sprašujemo o subjektivnem doživljanju; srečanje je enkratno ali večkratno; nestandardizirano. Komunikacija je neposredna, verbalna, komplementarna, asimetrična. Omogočena je metakomunikacija o pogovoru. Družbeni odnos je običajno umeten, z asimetrijo statusov raziskovalca in vprašanca; do pogova pride na pobudo raziskovalca; vprašani je običajno predstavnik širše kategorije; njegovo sodelovanje je prostovoljno. Namen intervjuja je razumeti problem ali položaj. Kot medosebni odnos je tak intervju kratkotrajen (lahko ponovljen), konvencionalen, funkcionalen in subjektivno doživet. Pomembna pojava pri izvajanju sta transfer in obramba jaza.
Kvalitativni intervju obravnavajo tudi pod naslovi odprti intervju, globinski intervju, pri čemer se pomeni le bolj ali manj prekrivajo, niso pa enaki. Nekateri bolj ali manj enačijo kvalitativni intervju z narativnim (pripovedovalnim) intevjujem oziroma imajo slednjega za prototip kvalitativnega intevjuja (Lamnek 1995: 70, cit. po Brandstatter 2006: 306). Po naši presoji so poleg narativnega intervjuja še druge oblike intervjuja, ki niso narativne, so pa kvalitativne.
Pomembne vrste kvalitativnega intervjuja so: narativni biografski intervju, narativni tematski intervju, usmerjeni tematski ali fokusni intervju in etnografski ali terenski intervju. Druge vrste intervjujev se izvajajo v okviru posameznih strok (npr. zdravstvena nega, zaposlitveni intervju) ali posameznih terapevtskih smeri (sistemski intervju, gestalt-intervju, psihoanalitični intervju, logoterapevtski intervju itd.). Ti intervjuji vodijo v smeri doseganja svetovalnih ali terapevtskih ciljev, značilnih za določeno metodo in jih tu ne obravnavamo.
Kvalitativni intervju obravnavajo tudi pod naslovi odprti intervju, globinski intervju, pri čemer se pomeni le bolj ali manj prekrivajo, niso pa enaki. Nekateri bolj ali manj enačijo kvalitativni intervju z narativnim (pripovedovalnim) intevjujem oziroma imajo slednjega za prototip kvalitativnega intevjuja (Lamnek 1995: 70, cit. po Brandstatter 2006: 306). Po naši presoji so poleg narativnega intervjuja še druge oblike intervjuja, ki niso narativne, so pa kvalitativne.
Pomembne vrste kvalitativnega intervjuja so: narativni biografski intervju, narativni tematski intervju, usmerjeni tematski ali fokusni intervju in etnografski ali terenski intervju. Druge vrste intervjujev se izvajajo v okviru posameznih strok (npr. zdravstvena nega, zaposlitveni intervju) ali posameznih terapevtskih smeri (sistemski intervju, gestalt-intervju, psihoanalitični intervju, logoterapevtski intervju itd.). Ti intervjuji vodijo v smeri doseganja svetovalnih ali terapevtskih ciljev, značilnih za določeno metodo in jih tu ne obravnavamo.
četrtek, 26. september 2019
Simbolni interakcionizem
Med najpomembnejšimi teoretičnimi izhodišči kvalitativne metodologije je sociološka teorija simbolnega interakcionizma. Simbolna interakcija je medosebna (tudi medskupinska) interakcija s posredovanjem simbolov ali pomenov. Spomnimo se: simbol je znamenje, znak, ki predstavlja neki pomen; pomen nekega predmeta; besede so simboli pojma. Rdeča barva na semaforu je znamenje, ki pomeni "ustavi se". Simboli so kulturni proizvodi, imajo zgodovinsko in družbeno določen pomen, ki se ga mora človek naučiti v procesu socializacije in v neposrednih interakcijah z drugimi ljudmi.
Simbolna interakcija je vzajemno, soodvisno vedenje posameznikov ali skupin, ki uporabljajo skupne simbole, pri čemer usmerjajo svoje ravnanje v odvisnosti od pričakovanj partnerjev v interakciji. Simbolna interakcija je nasprotje neposredne refleksne interakcije.
Ljudje se odzivajo na dražljaje ne le refleksno, ampak predvsem na osnovi pomena, ki ga pripisujejo tem dražljajem. Če sežem v grm, da bi utrgal rožo, in me v prst zbode trn, refleksno odmaknem roko in rečem "au". To je neposredna refleksna interakcija. Če pa mi medicinska sestra na isto mesto zabode iglo, da bi mi vzela kri, držim roko mirno in pogumno zrem v daljavo. Čeprav gre za enake vrste dražljaj, ima v drugem primeru drugačen pomen kot v prvem. V prvem primeru je nepričakovan naključen vbod, ki mu sledi refleksna reakcija, v drugem pa del skrbi za moje zdravje, ko zadržim refleksni odziv in ravnam premišljeno. To je delček simbolne interakcije. Simbolni interakcionizem je torej teoretska sociološka smer, ki nazira vedenje in ravnanje posameznika kot odvisnega od ustaljenih obrazcev soodvisnih simbolno posredovanih ravnanj; odvisnega od pomena, ki ga pripisuje dogodkom, ravnanju, ljudem in stvarem. Tak nazor vključuje več vidikov.
1. Posameznik v interakciji z drugim si sam pri sebi predstavlja, kako se bo njegov partner v interakciji odzval na njegovo ravnanje in tej predstavi prilagodi svoje ravnanje. Z drugimi besedami: v interakciji predvidevam, kakšen odziv bo moje ravnanje povzročilo pri partnerju in na osnovi tega predvidevanja nadzorujem svoje ravnanje. Če predvidevam, da ga bo moje ravnanje razjezilo, se temu dejanju odpovem, ga zadržim. "V jezi bi te udaril, toda s tem bi te tako močno prizadel, da bi se najin odnos prekinil, zato tega raje ne bom storil." Simbolna interakcija je vzajemno, sovisno vedenje posameznikov in skupin, pri katerem se ob uporabi simbolov ravnanje usmerja glede na domnevna pričakovanja partnerjev interakcije
2. Za s. i. ni pomembno, kakšne so stvari "objektivno", ampak kakšne ljudje mislijo, da so. To pomeni tako imenovani "Thomasov teorem", ki se glasi: "Kadar oseba definira neko situacijo kot realno, je ta realna po svojih posledicah." Od tega, kaj si človek misli, da je resnično, je odvisno, kako bo ravnal. Če mislim, da mi hočeš storiti nekaj hudega, se bom branil ali bežal, te morda napadel, čeprav si ti v resnici popolnoma dobronameren in neškodljiv. Ni stvari "po sebi", so samo stvari, ki se jih držijo pomeni. V tem smislu je realnost družbena konstrukcija, saj jo neprestano konstruiramo v interakcijah. Pogajamo se in sporazumevamo o tem, kaj je resnično. Ali kot pravi eden od snovalcev simbolnega interakcionizma, Herbert Blumer: "Ni samoumevnega, po naravi danega pomena, so samo v interakcijah naučeni pomeni." Pomeni se spreminjajo v procesu interakcije.
Naslednja šala lepo ponazori, kako "objektivno" istemu dogodku različni ljudje pripisujejo različne pomene.
Učenec razbije šipo v šolski jedilnici.
Ravnatelj: To je disciplinski problem.
Šolska svetovalka: To je družinski problem.
Hišnik: To je težava za čiščenje.
Medicinska sestra: To je zdravstvena ogroženost.
Učenec: To ni problem.
3. Ta nazor ima posledice za metodo raziskovanja. V okviru s. i. raziskujemo, kako posamezniki pripisujejo pomene objektom, dogodkom in izkušnjam. Raziskovalec gleda na svet iz zornega kota subjektov raziskave. Cilj raziskave je rekonstrukcija subjektovega gledišča; subjektivnih teorij ljudi, ki jih uporabljajo za pojasnjevanje sveta (o zdravju in bolezni, o svetovanju, o institucijah, o svojem ravnanju ipd.). Na ta način rekonstruiramo družbene svetove ljudi. Ne sprašujemo "zakaj", ampak "kako" in "čemu". Zanimajo nas strukture tu in sedaj, ne vzroki; zanimajo nas odnosi ne variable. Raziskovalec je v neposrednem stiku z raziskovanimi (terensko delo). Uporabljamo prilagodljive refleksivne postopke, to je, neprestano preverjamo svoje opise, tako da jih damo v branje subjektom. Vživljamo se v raziskovane, v njihove vloge. Pri terenskem delu skupaj z raziskovanimi se pojavi problem, znan kot "going native" (postati domorodec), to je, da se raziskovalec preveč identificira z raziskovanimi in izgubi raziskovalno distanco. Velja torej, da se skušamo vživeti v raziskovane in njihov položaj, vendar pri tem ne izgubimo raziskovalne distance.
Med pomembnimi predhodniki in avtorji s. i. se omenjajo (letnice pomembnih publikacij):
Simbolna interakcija je vzajemno, soodvisno vedenje posameznikov ali skupin, ki uporabljajo skupne simbole, pri čemer usmerjajo svoje ravnanje v odvisnosti od pričakovanj partnerjev v interakciji. Simbolna interakcija je nasprotje neposredne refleksne interakcije.
Ljudje se odzivajo na dražljaje ne le refleksno, ampak predvsem na osnovi pomena, ki ga pripisujejo tem dražljajem. Če sežem v grm, da bi utrgal rožo, in me v prst zbode trn, refleksno odmaknem roko in rečem "au". To je neposredna refleksna interakcija. Če pa mi medicinska sestra na isto mesto zabode iglo, da bi mi vzela kri, držim roko mirno in pogumno zrem v daljavo. Čeprav gre za enake vrste dražljaj, ima v drugem primeru drugačen pomen kot v prvem. V prvem primeru je nepričakovan naključen vbod, ki mu sledi refleksna reakcija, v drugem pa del skrbi za moje zdravje, ko zadržim refleksni odziv in ravnam premišljeno. To je delček simbolne interakcije. Simbolni interakcionizem je torej teoretska sociološka smer, ki nazira vedenje in ravnanje posameznika kot odvisnega od ustaljenih obrazcev soodvisnih simbolno posredovanih ravnanj; odvisnega od pomena, ki ga pripisuje dogodkom, ravnanju, ljudem in stvarem. Tak nazor vključuje več vidikov.
1. Posameznik v interakciji z drugim si sam pri sebi predstavlja, kako se bo njegov partner v interakciji odzval na njegovo ravnanje in tej predstavi prilagodi svoje ravnanje. Z drugimi besedami: v interakciji predvidevam, kakšen odziv bo moje ravnanje povzročilo pri partnerju in na osnovi tega predvidevanja nadzorujem svoje ravnanje. Če predvidevam, da ga bo moje ravnanje razjezilo, se temu dejanju odpovem, ga zadržim. "V jezi bi te udaril, toda s tem bi te tako močno prizadel, da bi se najin odnos prekinil, zato tega raje ne bom storil." Simbolna interakcija je vzajemno, sovisno vedenje posameznikov in skupin, pri katerem se ob uporabi simbolov ravnanje usmerja glede na domnevna pričakovanja partnerjev interakcije
2. Za s. i. ni pomembno, kakšne so stvari "objektivno", ampak kakšne ljudje mislijo, da so. To pomeni tako imenovani "Thomasov teorem", ki se glasi: "Kadar oseba definira neko situacijo kot realno, je ta realna po svojih posledicah." Od tega, kaj si človek misli, da je resnično, je odvisno, kako bo ravnal. Če mislim, da mi hočeš storiti nekaj hudega, se bom branil ali bežal, te morda napadel, čeprav si ti v resnici popolnoma dobronameren in neškodljiv. Ni stvari "po sebi", so samo stvari, ki se jih držijo pomeni. V tem smislu je realnost družbena konstrukcija, saj jo neprestano konstruiramo v interakcijah. Pogajamo se in sporazumevamo o tem, kaj je resnično. Ali kot pravi eden od snovalcev simbolnega interakcionizma, Herbert Blumer: "Ni samoumevnega, po naravi danega pomena, so samo v interakcijah naučeni pomeni." Pomeni se spreminjajo v procesu interakcije.
Naslednja šala lepo ponazori, kako "objektivno" istemu dogodku različni ljudje pripisujejo različne pomene.
Učenec razbije šipo v šolski jedilnici.
Ravnatelj: To je disciplinski problem.
Šolska svetovalka: To je družinski problem.
Hišnik: To je težava za čiščenje.
Medicinska sestra: To je zdravstvena ogroženost.
Učenec: To ni problem.
3. Ta nazor ima posledice za metodo raziskovanja. V okviru s. i. raziskujemo, kako posamezniki pripisujejo pomene objektom, dogodkom in izkušnjam. Raziskovalec gleda na svet iz zornega kota subjektov raziskave. Cilj raziskave je rekonstrukcija subjektovega gledišča; subjektivnih teorij ljudi, ki jih uporabljajo za pojasnjevanje sveta (o zdravju in bolezni, o svetovanju, o institucijah, o svojem ravnanju ipd.). Na ta način rekonstruiramo družbene svetove ljudi. Ne sprašujemo "zakaj", ampak "kako" in "čemu". Zanimajo nas strukture tu in sedaj, ne vzroki; zanimajo nas odnosi ne variable. Raziskovalec je v neposrednem stiku z raziskovanimi (terensko delo). Uporabljamo prilagodljive refleksivne postopke, to je, neprestano preverjamo svoje opise, tako da jih damo v branje subjektom. Vživljamo se v raziskovane, v njihove vloge. Pri terenskem delu skupaj z raziskovanimi se pojavi problem, znan kot "going native" (postati domorodec), to je, da se raziskovalec preveč identificira z raziskovanimi in izgubi raziskovalno distanco. Velja torej, da se skušamo vživeti v raziskovane in njihov položaj, vendar pri tem ne izgubimo raziskovalne distance.
Med pomembnimi predhodniki in avtorji s. i. se omenjajo (letnice pomembnih publikacij):
Charles Horton Cooley (1902), John Dewey (1930), George Herbert Mead (1934 , Čikaška šola: H. W. I. Thomas (1931). Kasneje: A. Strauss, B. Glaser, N. K. Denzin, H. Becker, H. Blumer.
Viri: Blumer, H. (1969). Symbolic Interactionism: Perspective and Method. Englewood Cliffs, NJ, Prentice-Hall.
petek, 16. november 2018
Priporočam!
https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/0142159X.2018.1497149?fbclid=IwAR0vVucC_yLprtzUAEy_HAqEtm8rxnhhCxZfvnC_sWLzzQvfVH-VgPWt8-k&#.W9CUf5hVuw0.twitter
Naročite se na:
Objave (Atom)