Poskusna teorija: Sožitje med generacijami - A tentative theory: The coexistence between generations

Naj nadaljujem razmišljanje o prejšnjem primeru. Ne da bi na dolgo in široko razlagal postopek, se mi zdi, da bi lahko na osnovi intervjuja z vnukom, navedenega v seminarski nalogi, oblikoval naslednjo poskusno teorijo:

SOŽITJE TREH GENERACIJ V ISTI HIŠI

MED AVTONOMIJO IN HETERONOMIJO

(med samostojnostjo in nadzorom)

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so bile v glavnem prevladane posledice 2. svetovne vojne in so se življenjske razmere izboljšale, si je veliko družin zgradilo svoje družinske hiše. Kot bi prenašali vzorce snovanja kmečkih gospodarstev, so ne le na podeželju ampak tudi v mestih in predmestjih gradili sorazmerno velike, večnadstropne družinske hiše, namenjene skupnemu bivanju več generacij. Nekaj časa je potem kazalo, da se mlajše generacije odseljujejo na svoje, v velikih hišah pa ostajajo samo stari lastniki (to je ponekod problem še danes). Zaradi gospodarske krize pa sedaj poteka tudi obraten proces: mlajše družine, ki so se bile že odselile od starih, se vračajo, in hiše, zgrajene za več generacij, se ponovno polnijo. Tako je vse več primerov, ko v isti hiši živi več generacij od starih staršev preko družin njihovih otrok do družin vnukov.

Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kakšno je njihovo sožitje. Verjetno obstaja več vzorcev sožitja, ki zapolnjujejo kontinuum od skrajne distanciranosti, ko so med družinami samo najnujnejši stiki (ali konflikti), do skrajne familiarnosti, ko več družin živi v sožitju kot velika družina, večgeneracijska, sicer notranje členjena a vendar tesno prepletena in povezana družinska skupnost. Večina takih večgeneracijskih družinskih ureditev je verjetno na sredi med tema skrajnostma.

To pomeni, da se v njih spopadajo na eni strani težnje po večji povezanosti, na drugi pa težnje po manjši povezanosti oziroma po večji distanciranosti. Ti težnji sta prisotni tako v odnosih med družinami kot v odnosih znotraj družin. Poglejmo najprej, kako je to v odnosih med družinami. Vnuk s partnerko teži k osamosvojitvi ("definitivno si vsak želi živeti sam v svojem gospodinjstvu"; "itak si vsak želi na svoje"...; "želel bi iti na svoje, da bi lahko imel družino", tj. otroka; bivanje v skupni hiši "se mi ne zdi perspektivno"). Po drugi strani si stara zakonca želita večje povezanosti, kar dojema tudi vnuk ("mogoče sta kdaj malo osamljena"; "babi je bolj družabna"; "mislim, da je vse bolj povezano s pozornostjo in pomanjkanjem družabnosti"). Starejši, posebno babice, skušajo na različne načine pomagati mlajšim (kuhajo, pospravljajo), ali pa si izprosijo različne usluge mlajših ("babi mi da telefon za napolnit"). To gre včasih tako daleč, da skušajo stari povezanost zagotoviti ali povečati na načine, ki mlade motijo ("ko je babi hodila stikat k nama in nama 'pospravljat'..."). Zdi se, kot da babica, posebno, če je upokojena, pogosteje odigra vlogo povezovalke družine. V odnosih znotraj družine so tudi nekateri bolj povezovalni, drugi pa bolj distancirani (vnuk ugotavlja, da se "dedi bolj ukvarja sam s sabo"). Vse to prispeva k dinamiki v večgeneracijskem sožitju.

Poseben vidik so statusne razlike, ki izvirajo iz starostnih razlik. Stari starši se težko sprijaznijo, da so odrasli ne samo njihovi otroci ampak tudi vnuki; da je vnuk mlad (ali ne več prav mlad) odrasli. Nekdanje statusne razlike, ki so nastale zaradi starostnih razlik, se z odraščanjem otrok in vnukov zmanjšajo. Stari so relativno vse bližje vnukom, tj. vse nižje; vnuki vse višje. To izgubljanje statusa je boleče. Naravno je, da skušajo stari starši to nekako nadoknaditi. Njihov trdno, tudi pravno zagotovljen status, je lastništvo hiše. Ponekod stari vse do smrti ne odstopijo, ali ne odprodajo hiše ali njenega dela potomcem. Drugod pa svoj status nekdanjega lastnika oziroma tistega, ki je hišo zgradil ("onadva sta to hišo zgradila, to je njuno življenje, jaz to razumem"), uveljavljajo z nadzorom nad dogajanjem v hiši ali okoli nje. Včasih se ta nadzor omejuje na zadeve, povezane z ureditvijo hiše in njene okolice (gradbeni posegi ipd.), včasih pa 

skušajo nadzirati opravila drugih v hiši ali okoli nje, skrbijo za hišni red, ali pa neposredno posegajo v njihovo stanovanje (opisan je primer, ko je babica v odsotnosti vnuka in njegove partnerke stikala po njunem stanovanju - katerega lastnica je še vedno ona - in brez njune vednosti ali dovoljenja 'pospravljala'). Tak pristop vodi do konflikta in nasprotnih potez, kjer se izkaže, da zna mlada generacija bistro a žal včasih tudi nespoštljivo in za starega ponižujoče zavarovati svojo avtonomijo (v opisanem primeru je vnuk babici dokazal, da je v njuni odsotnosti vstopila v njuno stanovanje, tako da je vrata prelepil s selotejpom in ga našel pretrganega). 

Seveda je tu poleg uveljavljanja statusa in moči ("komandiranje") prisotna tudi skrb za domnevno "nedoraslega" vnuka oziroma sina ali zapoznela pedagogika ("mislim, da me hočeta mami in oči še vedno imeti pod nadzorom"; "me kar morajo vprašati, če sem zaklenil, da naj pazim, ko grem kam z avtom in podobno").

Imamo torej na eni strani pri mladih željo po samostojnosti, po "iti na svoje", na drugi pa pri starih strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo hkrati s težnjo po podrejanju, patroniziranju mlajših, po vkalupljanju v njihove stare kolesnice. Če je ta težnja po nadzoru in patroniziranju premočna, stari nehote in v nasprotju s svojimi željami, odženejo mlade stran. 

Povezanost treh generacij se lahko zagotavlja na več različnih načinov. V danem primeru je v ospredju poskus povezovanja z nadzorom s strani najstarejše generacije, tj. z vsiljevanjem njunih predstav o redu, medsebojnih vlogah in načinu sožitja. Nekoliko bolj v ozadju je pristop srednje generacije, ki predlaga skupni pogovor kot sredstvo povezovanja in dela na odnosih. Najmlajša generacija nastopa s svojo ustrežljivostjo, pripravljenostjo pomagati in razumnim, ne prenapetim zadržanjem ob sporih.

Kako večgeneracijska navidezna velika družina ureja te napetosti? Kako uspejo ne samo preživeti skupaj ampak živeti kakovostno življenje, morda bolj kakovostno in človeško polno, kot bi bilo njihovo življenje, če bi živeli ločeno od stari staršev? Načini so verjetno zelo različni, a iz analiziranega primera lahko povzamemo nekatere med njimi.

Kaže, da je koristno, da se v začetku, ko pride do položaja, ko se odločijo za skupno bivanje, določijo jasne meje med generacijskimi družinami ("takrat smo se zmenili vse okrog položnic in stvari, ki jih onadva pričakujeta od naju"). Ko se kasneje pojavijo težave, je osnovno sredstvo pogovor vseh prizadetih ("...sta mi rekla, da se bomo vsedli in pogovorili"). Ves čas je dobro tudi, da se ima človek v oblasti, da nadzoruje svoje ravnanje in deluje premišljeno ("Sam pa poskušam ohranjati zdravo mejo razuma..."), tako da ravna konstruktivno, vendar se ne pusti podrejati in ne dovoli poseganja znotraj svojih meja tolerance ("...se jim nekako ne poskušam pustiti, po drugi strani pa jim povem, kaj me moti"). Ob vsem tem pomaga poleg čustvene navezanosti tudi povsem realističen račun pozitivnih in negativnih plati skupnega življenja ("vsaka stvar ima svoje prednosti in svoje slabosti"; "še ena prednost je, da me sedaj babica pričaka s kosilom, kadar jo pokličem"; "sem raje med svojimi kot pa v bloku med neznanci. S svojimi se lahko pogovorim, ker smo družina...").

Analizirani primer je razkril del dinamike večgeneracijske družine, ki poteka med spoštovanjem avtonomije delnih družin, povezovalnimi prizadevanji članov, obojestransko pomočjo, konstruktivnim reševanjem konfliktov in skupnimi dogodki.
Vir:
Livija Pogačnik Jarec, Generacijsko zaznavanje stereotipov. Seminarska naloga. Študij socialne gerontologije, ECM, Maribor-Ljubljana 2013.

Stereotipi in sožitje generacij - Stereotypes and coexistence of generations

Prikaz posameznih prispevkov v knjigi Od zamisli do raziskovalnega poročila, ki sem ga bil napovedal, bom malo preložil. Pred mano so namreč seminarske naloge slušateljev magistrskega študija Socialne gerontologije na ECM, ki so me ob dolžnostnem pregledovanju pritegnile in sem pomislil, da bi se ob njih lahko česa naučili.
Prva naloga z naslovom Generacijsko zaznavanje stereotipov obravnava primer sobivanja treh generacij v isti hiši. Najbolje, da najprej povzamem opis položaja. Po navadah Slovencev v prejšnjem stoletju so starši v 70. letih zgradili hišo s tremi etažami "za vse večne čase". Nekaj časa pa je potem kazalo, da bosta stara dva ostala v hiši sama (kot se je zgodilo v mnogih družinah), saj so hoteli potomci na svoje. Potem pa je kriza prispevala svoje in trenutno si delijo hišo tri generacije: v pritličju sta stara starša (babica 78 in dedek 75), v prvem nadstropju, ki je tudi v lasti starih staršev, živi vnuk (25) s partnerko (25), v drugem nadstropju pa v lastnem stanovanju hči (47) z možem (48). Najmlajša dva imata dva prostora, spalnico in dnevni prostor s kuhinjskim kotom, kopalnico pa uporabljata skupaj s starima. 
Kako je zastavljen problem raziskave? "Ali in kako stereotipi in konfliktne situacije vplivajo na odnose mlajših oseb do starejših oseb?" Predstavljen je intervju z vnukom, ki je odgovarjal na 5 odprtih vprašanj, med njimi na vprašanje "Ali zaznate problem, povezan s katerim od stereotipov?" in "Ali sami kdaj občutite, da imajo stari starši do vas predsodke...?" Vnuk je med drugim odgovoril, da stereotipi so, vendar "naša dva nista nič pozabljiva", sta pa vsak po svoje "nazadnjaška"; mogoče kdaj "osamljena"; zdi se, da bi želela več "pozornosti" in "družabnosti". A vse to navaja bolj v povezavi z njunimi medosebnimi odnosi kot pa, da bi bili to njegovi stereotipi. V vsem ostalem intervjuju, ki obsega tipkano stran in pol, pa govori o njihovih odnosih v zvezi z babičino pretirano težnjo po nadzorovanju vnuka s partnerko v stanovanju, ki je last starih staršev.
Imam vtis, da je tema o stereotipih nekako umetno vsiljena ali nalepljena na situacijo, v kateri ima obroben pomen.
Kako sem se odzval na opis družinske situacije? Rekel sem si: poglej, poglej, kako zanimivo, tri generacije, tri družine pod isto streho, le kako živijo skupaj? In to bi bil moral biti problem raziskave: kako vzdržujejo skupno življenje, kako rešujejo spore; kakšne težave se pojavijo, kako jih obvladajo; kaj imajo skupnega? Pravi problem raziskave je "skupno življenje treh generacij v isti hiši" ali še natančneje "upravljanje skupnega življenja treh generacij v isti hiši" (v sodobni slovenski družbi). Se spomnite Straussa in Corbinove raziskave o "upravljanju (menedžment) življenja s kronično boleznijo"? 
Raziskava se nadaljuje bolj v smeri iskanja praktičnih rešitev dane družinske situacije kot v smeri raziskovalnih posplošitev. Zaključi se z nasveti, ki so praktično verjetno povsem primerni (dogovorili naj bi se o razdelitvi prostorov, o ureditvi kopalnice v pritličju, finančnem prispevku mlajših pri preureditvi ipd.), kaj se iz tega primera lahko naučimo o drugih podobnih pa ne zvemo. V kvalitativni študiji primera izhajamo iz načela, da posamezen primer kaže neko splošno značilnost. Raziskujemo ga prav zato, da bi v posameznem z domiselnim abstrahiranjem odkrili posebno in/ali obče.
Prihodnjič se bom še malo trudil, da bi v tem primeru odkril kaj takega.
Vir:
Livija Pogačnik Jarec, Generacijsko zaznavanje stereotipov. Seminarska naloga. Študij socialne gerontologije, ECM, Maribor-Ljubljana 2013.

Od zamisli do raziskovalnega poročila --- From the Idea to the Research Report

Opažam, da tudi tisti, ki se poklicno ukvarjajo z metodologijo, še posebej s kvalitativno, ne poznajo knjige, za katero bi bilo dobro, ko bi jo vsaj informativno poznali. V njej je namreč objavljenih več člankov slovenskih raziskovalcev, ki uporabljajo kvalitativno metodologijo. V njihovo opravičilo je pač treba reči, da ni čudno, da je ne poznajo, saj ni bila posebej oglaševana, je pa vsaj v treh pogledih prikrajšana pri uveljavljanju: prvič, ni v slovenščini ampak pretežno v nemščini in nekaj v angleščini, drugič, ni izšla v Sloveniji, in tretjič, obravnava raziskovanje na področju socialnega dela, ki ga pripadniki drugih ved in strok sistematično spregledujejo, čeprav se je v njegovem okviru zadnjih desetletjih razvila kar plodna kvalitativna raziskovalna dejavnost. Knjiga je izšla že leta 2006 in kaže, da bo neopažena utonila v pozabo. Mislim, da to ne bi bilo ne pravično ne koristno.

Gre za delo, nastalo pod uredništvom Vita Flakerja (FSD) in Toma Schmida (strokovna visoka šola St. Pölten, oddelek za socialno delo) z naslovom Von der Idee zur Forschungsarbeit: Forschen in Sozialarbeit und Sozialwissenschaft (Od zamisli do raziskave - raziskovanje v socialnem delu in družbenih vedah) v zbirki Böhlau Studien Bűcher založbe družboslovne in humanistične literature Böhlau Verlag (Dunaj, Köln, Weimar).
Knjiga je zbornik metodoloških člankov slovenskih in nemškoavstrijskih avtorjev, slovenskih s Fakultete za socialno delo v Ljubljani in avstrijskih s strokovne visoke šole v St. Pöltnu. Razdeljena je na tri dele. Prvi del nosi naslov "osnove", drugi v naslovu napoveduje "teoretične članke o pridobivanju znanja" in tretji obravnava "raziskovalna orodja". Tem trem delom sledita še malce puntarsko naslovljeni "kontrapunkt" in dodatek s komentirano literaturo za nadaljnje branje.
Slovenci smo prispevali slabo tretjino člankov. Vito Flaker kot sourednik - poleg uvodnika, ki ga je napisal skupaj s Tomom Schmidom - razpravlja (v angleščini) o socialnem delu kot vedi o ravnanju, seveda naklonjeno kot o naraščajniški vedi (in the praise of a minor profession). Darja Zaviršek piše o etnografskem raziskovanju kot viru kritične vednosti v socialnem delu in drugih pomagajočih strokah. Vera Grebenc je prispevala članek o ocenjevanju potreb v skupnosti z vidika skupnosti samih (what communities can tell us).  Bogdan Lešnik razglablja o umetnosti opisovanja. Mojca Urek kot strokovnjakinja za biografsko metodo piše o narativnih metodah v družboslovnem raziskovanju (angl.), Nino Rode pa o statistiki za socialne delavce. Sam sem se kar na široko razpisal o akcijskem raziskovanju, ki ga imam za paradigmatično raziskovalno metodo v socialnem delu kot vedi o praktičnem ravnanju (prevedeno v angleščino).
Knjiga je debela, obsega preko 550 strani. V naslednjih zapisih bom predstavil posamezne prispevke, začenši s slovenskimi avtorji.
Vir:
Vito Flaker, Tom Schmid. 2006. Von der Idee zur Forschungsarbeit: Forschen in Sozialarbeit und Sozialwissenschaft. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag.

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (8): akcijsko raziskovanje - Notes to the book Qualitative... (8): action research

Zadnji članek zbornika o kvalitativnem raziskovanju v interdisciplinarni perspektivi je prispeval Frane Adam, ki je akcijsko raziskovanje tematiziral že v svoji doktorski disertaciji in ga že tedaj povezal s kvalitativnim raziskovanjem. Pričujoči članek temelji, kot v opombi pove avtor, na že objavljenem članku iz leta 1992, a bo kar držalo, da je še vedno aktualen. Vedno je namreč koristno, če ta raziskovalni pristop, v okviru katerega obstaja veliko različic, pogledamo z nove teoretične ali epistemološke perspektive, saj smo praktični metodologi navadno preveč zaposleni s tehnikalijami in pozabljamo na širše pomenske vidike in osmislitev tehnik. Ker sva s Frankom tako rekoč od vsega začetka uveljavljanja AR pri nas vsaj oddaljena sodelavca ali sorazmišljujoča, je vsako njegovo razmišljanje o tej temi zame zanimivo in vznemirljivo. Tako se ne bom mogel izogniti bolj osebnemu pristopu. Že prvi stavek zadene ob struno. "Ena od opredelitev akcijskega raziskovanja bi lahko izhajala iz radikalne oblike opazovanja z udeležbo. Gre za primere, ko se pasivna udeležba prelevi v iskanje novih organizacijskih rešitev in načrtovanje sprememb na podlagi sodelovanja z zainteresiranimi akterji v okolju, ki ga raziskovalec opazuje." (Adam, 2012, str. 177) V svojih skriptih o metodologiji raziskovanja sem med vrstami opazovanj glede na stopnjo in vrsto aktivnosti opazovalca kot eno od možnosti navedel "opazovanja, pri katerih se opazovalec vključi v skupino in skuša s položaja člana namerno in zavestno vplivati na spreminjanje posameznih vidikov življenja v skupini ali celo bistvenih potez njene kulture, tako da si pridobiva somišljenike in 'soborce' in se zaplete tudi v konflikt z nasprotniki (opazovalec-aktivist)" (Mesec, 1995, 2009: str. 168). Ta trditev se opira na moje izkušnje pri akcijskoraziskovalnem delu s taborniki, kjer se je dogajalo prav to: nismo bili samo pasivni opazovalci, ampak smo skušali vplivati na spreminjanje organizacije, pri čemer smo med člani organizacije imeli tako pristaše kot nasprotnike. Nismo pa jasno definirali teh fluidnih zavezništev kot akcijskoraziskovalne skupine. Prav na osnovi izkušnje z bolj ali manj prijaznim "vnašanjem demokracije od zunaj" po okusu aktivističnih raziskovalcev in samorefleksije tega dogajanja, sem tudi prišel do uvida o značaju akcijskoraziskovalne skupine, kakršnega zdaj teoretsko podkrepljeno opisuje Adam. 
Ključnega pomena je uvid, ki izhaja iz sistemske teorije (H. Willke), "da je v samoreferenčne sisteme mogoče intervenirati samo indirektno, s tem da se jih spodbudi k bolj refleksivnemu opazovanju (in krmiljenju) njihovih učinkov na učinke okolja (konteksta)" (ibid. str. 178). Drži tudi - in v primeri z naivnimi začetnimi poskusi AR pri nas je to bistven konceptualni napredek - "da gre pri akcijskem raziskovanju za interakcijo med ekspertnim in klientnim sistemom" in da je "akcijskoraziskovalna skupina sestavljena iz predstavnikov obeh sistemov" (ibid. str. 178). V nadaljevanju Adam konceptualizira AR-skupino kot posredniško, "interpenetracijsko območje (cono) med ekspertnim in klientnim sistemom". Naslednji poudarek se nanaša na avtonomijo obeh sistemov: "interpenetracija ne postavlja pod vprašaj avtonomije in samoselekcije enega ali drugega sistema" (ibid., str. 179). To poudarjam, ker sem svoj čas našim posegom v delovanje taborniške organizacije očital prav to, da smo samovoljno in z zgolj formalnim pokritjem v imenu višjih ciljev posegli v avtonomijo organizacije. To pa vodi še do tretjega poudarka, namreč, da sta tako klientski kot ekspertni del AR-skupine odgovorna vsak svojemu 'domicilnemu' sistemu, eksperti znanosti ali znanstveni skupnosti, klienti svoji organizaciji oziroma širšemu sistemu. Vse to sem - ne sicer v jeziku sistemske teorije pa vendar povsem skladno z gornjimi poudarki - opisal v svojem zadnjem članku o AR (Mesec, 2006), zato me čudi, da je Adam v mojem članku iz leta 1990 prebral, da pojmujem AR kot nekakšno emocionalno, "divje" samoraziskovanje. Res je, da tam omenjam samoraziskovanje a le kot do absurda zvedeno različico med vrstami AR in jo kot tako problematiziram. 

Viri:
ADAM, F. 2012. Ekspertna in participativna dimenzija akcijskega raziskovanja v luči sistemske teorije. V: Adam, F. idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
MESEC, Blaž, RAPE, Tamara (ur.), RIHTER, Liljana (ur.). Načrtovanje raziskave : študijsko gradivo za interno uporabo, Metodologija raziskovanja v socialnem delu 1. Ljubljana: Univ. v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo, 2009. 287 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 3221349] 
MESEC, Blaž. Action research. V: FLAKER, Vito (ur.), SCHMID, Tom (ur.). Von der Idee zur Forschungsarbeit : Forschen in Sozialarbeit un Sozialwissenschaft, (Böhlau Studienbücher BSB). Wien: Böhlau Verlag, Herbst 2006, str. 191-222. [COBISS.SI-ID 2622053] 
MESEC, Blaž. Model akcijskega raziskovanja. Soc. delo, 33, št. 1 (1994), str. 3-16. [COBISS.SI-ID 299613] 
MESEC, Blaž. Akcijsko raziskovanje med socialnim inženirstvom in revolucionarnim aktivizmom. Soc. delo, 1993, let. 32, št. 1/2, str. [61]-90. [COBISS.SI-ID 73454336] 
MESEC, Blaž. Vrste akcijskih raziskav. Soc. delo, 1988, let. 27, št. 2, str. 93-102. [COBISS.SI-ID 8723970] 
MESEC, Blaž. Akcijsko raziskovanje med navdušenjem in dvomom. V: CERAR, Marjeta (ur.), MARENTIČ-POŽARNIK, Barica (ur.). Akcijsko raziskovanje v vzgoji in izobraževanju : zbornik kolokvija, [Ljubljana, 9. november 1989]. Ljubljana: Slovensko društvo pedagogov, 1990. [COBISS.SI-ID 3301221] 
MESEC, Blaž. Metodologija raziskovanja v socialnem delu I : študijsko gradivo : (osnutek - samo za študente VŠSD). Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1995. 201 str. [COBISS.SI-ID2953573] 

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (7): utemeljena teorija - Note to the book Qualitative... (7): The grounded theory

Prav vesel sem bil sestavka Matica Kavčiča Utemeljena teorija: kratek vpogled v epistemološka izhodišča in predstavitev t. i. Grounded Theory. To je kar nujno besedilo za vse, ki pri nas pri analizi kvalitativnega gradiva uporabljamo postopek(ke?) utemeljene teorije po Glaserju in Straussu. Takoj ko sem to zapisal, bi moral že upoštevati Kavčičevo opozorilo, da "... ne gre zgolj za metodo v ožjem pomenu, še manj samo za vrsto analize kvalitativnih podatkov ali tehniko zbiranja podatkov, pač pa za celosten raziskovalni znanstveno-spoznavni pristop" (str. 163). Poleg omenjenega bi za ta prikaz izbral še tri poudarke. 1) Pri tem pristopu gre za gradnjo teorije, vendar se to oblikovanje teorije ne opira samo na indukcijo, temveč se v njem pojavljata prav tako tudi dedukcija in verifikacija. Gre torej za polnokrvno oblikovanje teorije, ne zgolj za nekakšno induktivno pripravljanje teorije za kasnejšo dedukcijo, operacionalizacijo in verifikacijo, ki naj bi bila po pričakovanju kvantitativna. 2) Ob vprašanju, kakšno vlogo ima pri oblikovanju UT "predznanje" ali predrazumevanje, tj. poznavanje drugih teorij, je prišlo, tako Kavčič, do spora med Glaserjem in Straussom; prvi je zastopal bolj strogo stališče, da mora raziskovalec suspendirati predznanje in se brez vseh "predsodkov" odpreti gradivu, drugi pa je "teoretsko predznanje označil celo kot dobrodošlo" (str. 166). S tem v zvezi imam nekaj izkušenj, saj sem eno od kvalitativnih analiz izvedel ob navezavi na teorijo Straussa in Corbinove o uravnavanju življenja s kronično boleznijo (Mesec, 2001). Lahko rečem, da sta oba pristopa možna in lahko plodna. Velja tudi, da tudi v primeru, ko izhajamo iz povsem določne teorije kot konceptualnega okvira, ostaja še vedno dovolj prostora za odkrivanje pojavov, ki jih teorija ne predvideva. 3) Poudarek, da je epistemološko izhodišče UT v ameriškem pragmatizmu, nas opozarja na "konstruktivistično" naravo UT in na pomemben kriterij njene verifikacije, to je praktično uporabnost v kontekstu (kontekstih), kjer je nastala.

Naj se v nadaljevanju zadržim pri terminološkem vprašanju. Vesel sem, da se tudi Kavčič nagiba k prevajanju "grounded theory" z "utemeljena teorija", čeprav še vedno raje previdno uporablja kar kratico po angleškem izrazu, torej "GT" spričo prav plodovite zbirke novih poimenovanj. Imam slab občutek, da sem zmedo povzročil jaz. 

Moj glavni pomislek proti izrazu "utemeljena teorija" je bil, da ta izraz ne označuje ničesar specifičnega; vsaka teorija naj bi bila utemeljena.

Teorija, za katero se zavzemata Glaser in Strauss, naj ne bi bila torej nič posebnega, kar pa je v protislovju z njuno pozicijo, ki je prav v tem, da se zavzemata za drugačno razvijanje teorije, za poseben način, ne preko preverjanja dedukcij iz abstraktne teorije ali izmišljenih predpostavk.

Moj argument temelji pravzaprav na nerazlikovalni vsakdanji rabi izraza "utemeljen", "utemeljena teorija", rabi, ki enači in zamenjuje izraza "utemeljen" in "preverjen". Ko rečem "vsaka teorija naj bi bila utemeljena", hočem pravzaprav reči, naj bi bila vsaka teorija "preverjena". Avtorja utemeljene teorije pa uvajata dosledno razlikovanje med izrazoma "utemeljen" (grounded) in "preverjen" (verified). Nastopata proti prevladujočemu preverjanju teorij ob zanemarjanju njihovega utemeljevanja oziroma razvijanja z utemeljevanjem.

Moj "argument" pomeni pravzaprav, da skušam popravljati avtorja, namesto da bi pač v prevodu prevzel njun izraz. Isti argument velja namreč tudi v angleščini; tudi v angleščini naj bi bila v vsakdanjem pomenu besede vsaka teorija "grounded". Čemu sta torej avtorja izbrala ta izraz, če je dvoumen? Izbrala sta ga pač, njegovi dvoumnosti (v vsakdanjem govoru) navkljub, saj sta mu z vsem svojim delom dala dovolj določen poseben pomen.

"Prepričana sva, da je odkrivanje teorije iz podatkov - kar imenujeva utemeljena teorija - ena od pomembnih nalog, pred katerimi je današnja sociologija..." (Glaser/Strauss, 1967, str. 1)

Mislim, da moramo kar vztrajati pri izrazu "utemeljena teorija" in ga uporabljati v njegovem specifičnem pomenu "utemeljene teorije po Glaserju in Straussu". Naj ponovim argument. Ne velja, da naj bi bila vsaka teorija utemeljena; vsaka teorija mora biti preverjena. Utemeljena pa je, če je generirana po postopku oblikovanja utemeljene teorije po Glaserju in Straussu.

Viri:
Barney G. Glaser / Anselm L. Strauss. 1967. The Discovery of Grounded Theory: Strategies for Qualitative Research. New York: Aldine de Gruyter.
Matic Kavčič. 2012. Utemeljena teorija: kratek vpogled v epistemološka izhodišča in predstavitev t. i. Grounded Theory. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Blaž Mesec, Sanja Kaube. 2001. Doživljanje bolnikov s kolostomo z vidika teorije Corbinove in Straussa o urejanju kronične bolezni: poskusna teorija na osnovi kvalitativne analize. Soc. delo 40 (2001), 2-4: 159-180.

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (6): računalniški programi - Notes to the book Qualitative (6): computer programs

Sestavek Urše Lamut z naslovom Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti (na straneh 123-162 zbornika Kvalitativno raziskovanje...) je več kot to, kar napoveduje naslov. V prvem podpoglavju z naslovom "Različni pristopi k analizi kvalitativnega gradiva" navaja najprej Milesa in Hubermana, ki ločita tri pristope pri analizi kvalitativnih podatkov: interpretivisičnega (npr. fenomenološko interpretacijo, interakcionistično interpretacijo), socialnoantropološko raziskovanje in  sodelovalno raziskovanje, ki je sinonim za akcijsko raziskovanje ali njegova različica. V okviru interpretivističnega raziskovanja razlikujeta prej omenjena avtorja hermenevtično (pomen besedila) in semiotično raziskovanje (pomen simbolov). V nadaljevanju avtorica zgolj informativno omenja še druge delitve in vrste analize, kot so: vsebinska analiza pogostosti pojavljanja posameznih kategorij v besedilu, dalje, "pregledna mreža" (repertory grid), metoda kognitivnega vzorca, kvalitativna analiza vsebine, utemeljitvena analiza itd. 
V zvezi z metodo kognitivnega vzorca omenja metodo GABEK in računalniški program WINRELAN, razvit v podporo tej metodi. To metodo je razvil Josef Zelger na Univerzi v Innsbrucku; z njo se je seznanilo tudi nekaj naših raziskovalk, med njimi kot prva dr. Lea Šugman Bohinc in za njo mag. Simona Žnidarec, obe s Fakultete za socialno delo. Leta 2005 smo na Fakulteti za socialno delo priredili usposabljanje za uporabo programa WINLERAN. Usposabljanje je vodil sam prof. Zelger. Pred tem se je bil prof. Zelger udeležil konference o kvalitativnem raziskovanju na Bledu leta 2000 in v zbornik o konferenci (Fikfak, Adam, Garz, eds. 2004) prispeval opis svoje metode. Simona Žnidarec je uporabila to metodo v svoji magistrski nalogi pri analizi skupnostnih projektov. Lamutova povzame Zelgerjev opis te metode, ki se v grobem ujema s postopkom analize v okviru utemeljitvene teorije, to je od odprtega kodiranja do oblikovanja pojmovnih struktur, je pa precej komplicirana.
Nadaljevanje svojega članka posveti avtorica opisu kvalitativne analize vsebine po metodi utemeljitvene teorije (načela, faze: urejanje gradiva, določanje tem, enot kodiranja, kodiranje, izbira in definiranje pojmov in kategorij, odnosno kodiranje, oblikovanje teoretične formulacije). Ob tem navaja izkušnje s programom ATLAS.ti, ki bolj zvesto kot GABEK podpira analizo po fazah oblikovanja utemeljitvene teorije.
"Prednost uporabe programov za kvalitativno analizo se kaže predvsem v razbremenitvi raziskovalca z opravili, ki jih izpelje program veliko učinkoviteje (npr. iskanje besed/odstavkov, priklic kodiranih delov besedila in/ali kod" (Friese, cit. po Lamut,  2004). Strinjam se s temle njenim nasvetom: "Toda, da lahko raziskovalec presodi, kateri izmed ponujenih računalniških programov mu najbolj ustreza pri analizi podatkov, je koristno (če ne celo priporočljivo), da sprva izvede analizo podatkov brez uporabe računalniških programov." Računalniški program "ne more nadomestiti presoje raziskovalca."
Avtorica korektno po več virih povzame postopek analize, tako da je njeno besedilo tudi s tega vidika informativno za začetno seznanjanje z metodo. Ko govori o razčlenjevanju transkripta na sestavne dele, deli to fazo na dve sekvenci: najprej naj bi besedilo razčlenili na širše vsebinske ali pomenske celote - teme, šele za tem na povedi oziroma ožje pomenske celote. Pri tem omenja, da sam te faze nisem delil na dve sekvenci, kar je točno. Šele kasneje sem ugotovil, da je to smiselno. 

Vesel sem, ko sem videl, da smiselno navaja tudi iz mojih besedil. Saj veste, človek ne želi biti napačno razumljen, še manj pa popolnoma prezrt. :)

Viri:
Urša Lamut. 2012. Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Jurih Fikfak, Frane Adam, Detlef Garz (eds.). 2004. Qualitative Research. Ljubljana: ISN ZRC SAZU, Založba ZRC, FSD, PI Mainz, Politehnika Nova Gorica.
Simona Žinidarec Demšar. 2003. Skupnostna usmeritev v socialnem delu : (analiza skupnostnih projektov in skupnostne skrbi na celjskem območju) : magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (5): fokusne skupine - Notes to the book Qualitative... (5): Focus groups

Naslednji v zborniku Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi je sestavek o kvalitativnem raziskovanju v medicini s predstavitvijo metode fokusnih skupin in delfske metode (Tonka Poplas Susič). V dosedanjih besedilih o kvalitativnem raziskovanju - mislim na razpravo F. Adama in na svoj Uvod ... - je bilo sorazmerno malo pozornosti posvečene metodam in tehnikam zbiranja empiričnega gradiva, več epistemološkim osnovam (Adam) ter metodam in tehnikam analize kvalitativnega gradiva (Mesec). To praznino v domačih besedilih je vsekakor treba zapolniti, zato je obravnavani sestavek dobrodošel. To, da se tematsko omejuje na področje medicine oziroma zdravstva, mu ni v škodo, saj z omejitvijo na konkretno področje preprečuje preveč splošno razpravljanje.
Fokusna skupina je mala skupina ne manj kot štirih in ne več kot 12 članov, ki so povabljeni k sodelovanju pri pogovoru z določeno temo. Pogovor naj ne bi trajal več kot uro ali uro in pol. Skupino usmerja moderator, ki naznači temo z odprtimi vprašanji, naslovljenimi na celotno skupino, in v nadaljevanju skrbi za to, da se razpravljalci ne oddaljijo od teme; spodbuja njihovo interakcijo in skrbi, da pridejo vsi do besede. Sam se med razpravo vsebinsko ne opredeljuje in razprave ne usmerja k določenim vsebinskim zaključkom.
Fokusne skupine so oblika skupinske razprave, tj. - po naši opredelitvi - nestandardiziranega, odprtega spraševanja (intervjuja) s popolno ali delno možnostjo metakomunikacije, pogovora o pogovoru. Razpravlja se sicer o določeni temi, razprava je osredotočena ali fokusirana (od tod naziv), vendar se spodbuja čim bolj odprta in vsestranska razprava. Po drugi strani je dana možnost metakomunikacije, tj. pogovora o tem, kako deluje skupina in kako se pogovarjamo; to vprašanje postavimo z namenom, da bi odstranili možnost nesporazuma o temi, namenu in pomenu posameznih vprašanj in izjav. Učinki skupine na posameznike so različni, vodijo pa lahko do tega, da se lahko nekateri člani prikrijejo, da misli ostanejo neizrečene. Skupina deluje po eni strani kot spodbujevalec izražanja mnenj (več glav več mnenj, interakcija), po drugi pa se lahko kmalu pojavi težnja h konformiranju z vplivnim ali večinskim mnenjem, saj deluje skupina kot ščit pred moderatorjem ali blažilec (buffer). Avtorica poudarja, da fokusne skupine ali skupinske razprave ne gre zamenjevati s skupinskim intervjujem. Pri slednjem "sodelujoči odgovarjajo neposredno na raziskovalčevo vprašanje", medtem ko se v fokusni skupini razvije odprta razprava med člani skupine in "moderator ne sprašuje udeležencev posamezno". "Dinamika v skupini pomaga udeležencem ugotoviti in raziskati svoja stališča v takem obsegu, ki ne bi bil mogoč pri navadnem intervjuju (str. 101)."
V nadaljevanju razpravlja avtorica o številu fokusnih skupin, ki naj bi jih zajeli v raziskavi in poudari, da gre pri tem za teoretično vzorčenje in ne statistično reprezentativno. Opiše postopek kodiranja, pri katerem sodelujeta dva raziskovalca, in načine zagotavljanja veljavnosti in zanesljivosti rezultatov s triangulacijo raziskovalcev, analitikov in virov. Posebej informativen je seznam raziskav, ki jih je izvedla ali pri njih sodelovala (mednarodne) Katedra za družinsko medicino v Ljubljani.
V nadaljevanju je v članku opisana sicer v literaturi znana metoda Delfi, to je metoda, s katero na različnih področjih, v tem primeru v medicini, "načrtno zbiramo stališča in mnenja sodelujočih" o kakem problemu, recimo preventivi alkoholizma, da bi po treh krogih brez razprave z izločanjem stališč ali predlogov, ki nimajo širše podpore, prišli na koncu do stališč, s katerimi se strinja velika večina sodelujočih (str. 113-114). Ta metoda sicer po mojem ni kvalitativna, saj gre za vrsto ocenjevalnih lestvic, ki dajo povsem kvantitativne rezultate (povprečja ipd.). Na koncu članka je navedenih 20 izključno tujih virov.

Karikatura, ki jo prilagam, je skeptični komentar o fokusnih skupinah, ki pravi: Če bi Henry Ford ("oče avtomobila") uporabljal (za generiranje idej in inovacij) fokusne skupine, bi imeli hitrejše konje. Opozarja na pojav niveliranja sodb v skupini okrog povprečja ali celo spust k bolj konservativnim sodbam.

Vir: Tonka Poplas Susič. 2012. Kvalitativno raziskovanje v medicini: fokusne skupine in delfska metoda. V: Adam, F. idr., Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana IRSA.