Ali sta metodi študije primera in akcijskega raziskovanja podobni oziroma ali se dopolnjujeta?
Kakšen je odnos med tema dvema metodama? Vprašanje je sitno, ker ne vidim, kakšen naj bi bil njegov pomen. Naj poskusim.
Konkretna akcijska raziskava je lahko predmet raziskovanja; v tem primeru bi bila to študija enega primera akcijske raziskave - metodološka raziskava poteka akcijske raziskave bodisi z namenom, da se poučimo, kako poteka akcijska raziskava, ali pa z namenom evalvacije, to je, da ocenimo, ali je konkretna raziskava res akcijska in kako dobro ustreza kriterijem akcijske raziskave. Nedavno tega sem tu predstavil akcijsko raziskavo o učencih z učnimi težavami. Vprašal sem se, ali je bila to v resnici akcijska raziskava. Na osnovi njenega opisa sem sklenil, da je bila zgledna akcijska raziskava. Lahko pa se ne bi zadovoljil z opisom, ampak bi se lotil podrobnega raziskovanja, kako je bila izvedena. V tem primeru bi bila to študija primera konkretne akcijske raziskave o učencih z učnimi težavami.
Katerakoli akcijska raziskava lahko vključuje eno ali več študij posameznih primerov. V omenjenem primeru bi lahko delo z vsakim od obravnavanih učencev z učnimi težavami izvedli kot študijo primera, to delo proučili in opisali posebej. Tedaj bi bila akcijska raziskava sestavljena iz niza študij primerov in obravnavanja teh raziskavic v akcijskoraziskovalni skupini.
V študiji primera je "primer" lahko posameznik, skupina (in interakcija v njej) ali skupnost oziroma organizacija kot celota v svojem delovanju, torej tudi delo akcijskoraziskovalne skupine. V akcijski raziskavi lahko uporabimo različne metode zbiranja empiričnega gradiva, med njimi tudi študijo primera.
To so bili primeri, ko ena metoda vključuje drugo. Ali sta študija primera in akcijska raziskava neodvisni metodi? Če v obliki študije primera analizirate učne navade konkretnega učenca, ni treba, da bi bilo to kakor koli povezano s kako akcijsko raziskavo. Nasprotno pa je akcijska raziskava vedno samoraziskava delovanja konkretne skupine med delovanjem in situ. Je torej hkrati tudi študija primera.
sobota, 29. december 2012
torek, 25. december 2012
Zanesljivost kvalitativne raziskave
Problem zanesljivosti kvalitativne raziskave. Nekateri avtorji zagovarjajo, da je kriterij zanesljivosti težko oziroma nemogoče doseči, saj je ponovljivost situacije nemogoča.
V prihodnje nameravam nekaj zapisov bolj sistematično posvetiti kriterijem kakovosti kvalitativne raziskave, a tokrat moram odgovoriti na vprašanje, zastavljeno ob srečanju s tretjo generacijo slušateljev VŠZNJ.
Zanesljivost raziskave je eden od več kriterijev kakovosti, "dobrosti" ali znanstvenosti raziskave; drugi kriteriji so veljavnost, objektivnost in drugi. V okviru "kvantitativnega" raziskovanja definirajo, da je raziskava zanesljiva, če so zanesljiva njena ugotavljanja dejstev oziroma če so zanesljivi njeni merski postopki. Merski postopek je tem bolj zanesljiv, čim bolj podobne rezultate da ob ponovljenih merjenjih iste značilnosti na isti populaciji. Zanesljivost se torej nanaša na stabilnost rezultatov oziroma na njihovo nespremenljivost v času oziroma - če merimo lastnost, ki se v času napovedljivo spreminja (veča ali manjša) - napovedljivo spreminjanje; v slednjem primeru je merilo zanesljivosti korelacija med ponovljenimi meritvami.
Problem ugotavljanja zanesljivosti, ki je omenjen v vprašanju, to je, da ni mogoče ponoviti situacije, velja tudi za kvantitativno raziskavo. Strogo vzeto nobena situacija ni v celoti ponovljiva, celo pri naravoslovnem eksperimentu ne. Ni mogoče natanko ponoviti vseh pogojev eksperimenta. Gre za to, ali so ponovljive bistvene značilnosti situacije. V tem smislu so meritve v naravoslovju ponovljive, v družboslovju pa mnogokrat sploh ne vemo, katere so bistvene značilnosti neke situacije in kaj mora ostati konstantno, da bi lahko rekli, da imamo opraviti z enako, čeprav ne isto situacijo. (Prav razlika med pojmoma "enako" in "isto" lepo nakaže, v čem je problem; ponovljena situacija nikoli ni ista, je pa lahko enaka po bistvenih značilnostih.)
Pri kvantitativnih raziskavah ta problem ugotavljanja zanesljivosti, to je, da situacije ne moremo ponoviti, rešimo na primer tako, da koreliramo odgovore na lihih postavkah testa z onimi na sodih (metoda dveh polovic -"split-half"-metoda), ali pa tako, da primerjamo rezultate dveh ali več slučajnostnih vzorcev, vzetih iz iste populacije. Čim bolj podobni so ti rezultati, tem bolj zanesljiva je tehnika merjenja.
Problem ponovljivosti torej ni samo problem kvalitativnih raziskav. Gotovo pa je pri teh še bolj poudarjen, zato ker pri kvalitativni raziskavi pogosto iščemo prav posebne, individualne, izjemne značilnosti situacije, osebe ali skupine. Po definiciji take izjemne situacije ni mogoče ponoviti. Zdi se, da je v takem primeru protislovno zahtevati zanesljivost opisa, saj ta predpostavlja - vsaj idealno - ponovljivost situacije. Kako naj torej ugotovimo, ali so naši opisi zanesljivi? Ali je ta zahteva sploh upravičena? Kaj pomeni zanesljivo opisati enkraten, neponovljiv zgodovinski dogodek, če zanesljivost definiramo kot ponovljivost ugotovitev?
Tu se srečamo z velikim razponom kvalitativnih raziskav, ki vključujejo tako idiografske kot nomotetske raziskave; prve skušajo čim verneje opisati enkraten dogodek, druge skušajo odkriti splošne zakonitosti. Ali lahko zanesljivost definiramo tako, da bi upoštevala oboje?
Razprave o kakovosti kvalitativnih raziskav, ki so mi bile dosegljive (Seale 1999; Flick 1998; Denzin&Lincoln 1994), predpostavljajo, da nam gre pri raziskovanju za odkrivanje splošnih zakonitosti; ti avtorji se ne ukvarjajo z zanesljivostjo zgodovinskih raziskav.
Ker se zavedajo problema ponovljivosti in da bi razlikovali ta problem pri kvalitativnih raziskavah od istega problema pri kvantitativnih, so pojem zanesljivosti nadomestili s pojmom "avditabilnosti". "Avdit" je izvirno pregled računov, torej računovodska revizija ali inspekcija. "Avditabilnost" je torej tako stanje računov, ki omogoča pregled in presojo, ali so v redu. Mislim, da bi bil vsebinsko ustrezen prevod, da gre za "sledljivost".
Raziskava je zanesljiva, če je sledljiva, to je, če lahko za njene ugotovitve pokažemo empirično gradivo, na katerem temeljijo, in postopek sklepanja, ki je do njih privedel.
Drug vidik zanesljivosti kot avditabilnosti je doslednost klasificiranja ali kodiranja. In tretji vidik je dejanska ponovljivost.
Doslednost kodiranja povečamo s konstantnim primerjanjem kod (kar je osnovno pravilo kodiranja), tako da se kode jasno razlikujejo med seboj in da se množice izjav, ki sodijo pod posamezne kode, ne prekrivajo. Doslednost kodiranja povečamo, če pri opazovanju in opisovanju interakcij uporabljamo konkretne ne abstraktnih izrazov. Pravimo, da uporabljamo "nizkoinferenčne deskriptorje" ne "visokoinferenčnih". Primer: Bolje je, če zapišemo "Janez je udaril Petra", kot če zapišemo "Janez je izrazil agresijo do Petra". Doslednost kodiranja povečamo, če uporabimo več koderjev, ki se pri kodiranju glede vsake kode uskladijo.
Raziskava je sledljiva, če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali podobnih ugotovitev. V poročilu o raziskavi mora biti povsem razvidno opisana pot od začetka do konca raziskave, predvsem od empiričnega gradiva preko kodiranja, oblikovanja pojmov in kategorij do zaključnih ugotovitev oziroma do tentativne teorije.
Sled raziskovalnih odločitev mora biti jasna; jasno mora biti, kaj je raziskovalec storil in zakaj. Zgodba mora biti notranje skladna, logična.
V nekaterih primerih je možno zanesljivost ugotovitev preverjati s ponovitvijo raziskave. Tu seveda ne bo šlo za ponovitev "v enakih pogojih", ampak zgolj za nekakšno ponovitev. Tako so bili poskusi, da bi preverili pretekle raziskave s ponovnim obiskom. Neki etnolog je obiskal Samoo, da bi preveril ugotovitve Margaret Mead o odraščanju na Samoi (Coming of Age in Samoa). Drugi je ponovno obiskal predmestje Chicaga, v katerem se je odvijala Whyteova raziskava o družbi na uličnem oglu (Street Corner Society). V obeh primerih te replikacije niso bile uspešne, saj sploh niso bile ponovitve, zgolj ponovni obiski istega kraja. Vsi pogoji so se spremenili, vključno z metodo opazovanja.
Zanesljivost kvalitativne raziskave torej lahko povečamo z doslednostjo kodiranja in sledljivostjo vseh sklepov, to je, popolno transparentnostjo. K temu prispevajo na primer vnaprej izdelani pripomočki, kot so obrazci za zapise ipd. (Mesec 1999).
Iz povedanega sledi, da je o zanesljivosti mogoče smiselno govoriti tudi pri zgodovinskih raziskavah. K večji zanesljivosti le-teh prispeva čim večje število relevantnih virov, njihova ureditev po relevantnosti, kakor tudi logično povezovanje informacij iz različnih virov.
Viri:
Denzin, N. K., Y. S. Lincoln (eds.). 1994. Handbook of Qualitative Research. London: SAGE publ.
Flick, U. 1998. Qualitative Forschung. Reinbeck: Rohwolt Verlag.
Mesec, B. 1998. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Seale, C. 1999. The Quality of Qualitative Research. London: SAGE publ.
V prihodnje nameravam nekaj zapisov bolj sistematično posvetiti kriterijem kakovosti kvalitativne raziskave, a tokrat moram odgovoriti na vprašanje, zastavljeno ob srečanju s tretjo generacijo slušateljev VŠZNJ.
Zanesljivost raziskave je eden od več kriterijev kakovosti, "dobrosti" ali znanstvenosti raziskave; drugi kriteriji so veljavnost, objektivnost in drugi. V okviru "kvantitativnega" raziskovanja definirajo, da je raziskava zanesljiva, če so zanesljiva njena ugotavljanja dejstev oziroma če so zanesljivi njeni merski postopki. Merski postopek je tem bolj zanesljiv, čim bolj podobne rezultate da ob ponovljenih merjenjih iste značilnosti na isti populaciji. Zanesljivost se torej nanaša na stabilnost rezultatov oziroma na njihovo nespremenljivost v času oziroma - če merimo lastnost, ki se v času napovedljivo spreminja (veča ali manjša) - napovedljivo spreminjanje; v slednjem primeru je merilo zanesljivosti korelacija med ponovljenimi meritvami.
Problem ugotavljanja zanesljivosti, ki je omenjen v vprašanju, to je, da ni mogoče ponoviti situacije, velja tudi za kvantitativno raziskavo. Strogo vzeto nobena situacija ni v celoti ponovljiva, celo pri naravoslovnem eksperimentu ne. Ni mogoče natanko ponoviti vseh pogojev eksperimenta. Gre za to, ali so ponovljive bistvene značilnosti situacije. V tem smislu so meritve v naravoslovju ponovljive, v družboslovju pa mnogokrat sploh ne vemo, katere so bistvene značilnosti neke situacije in kaj mora ostati konstantno, da bi lahko rekli, da imamo opraviti z enako, čeprav ne isto situacijo. (Prav razlika med pojmoma "enako" in "isto" lepo nakaže, v čem je problem; ponovljena situacija nikoli ni ista, je pa lahko enaka po bistvenih značilnostih.)
Pri kvantitativnih raziskavah ta problem ugotavljanja zanesljivosti, to je, da situacije ne moremo ponoviti, rešimo na primer tako, da koreliramo odgovore na lihih postavkah testa z onimi na sodih (metoda dveh polovic -"split-half"-metoda), ali pa tako, da primerjamo rezultate dveh ali več slučajnostnih vzorcev, vzetih iz iste populacije. Čim bolj podobni so ti rezultati, tem bolj zanesljiva je tehnika merjenja.
Problem ponovljivosti torej ni samo problem kvalitativnih raziskav. Gotovo pa je pri teh še bolj poudarjen, zato ker pri kvalitativni raziskavi pogosto iščemo prav posebne, individualne, izjemne značilnosti situacije, osebe ali skupine. Po definiciji take izjemne situacije ni mogoče ponoviti. Zdi se, da je v takem primeru protislovno zahtevati zanesljivost opisa, saj ta predpostavlja - vsaj idealno - ponovljivost situacije. Kako naj torej ugotovimo, ali so naši opisi zanesljivi? Ali je ta zahteva sploh upravičena? Kaj pomeni zanesljivo opisati enkraten, neponovljiv zgodovinski dogodek, če zanesljivost definiramo kot ponovljivost ugotovitev?
Tu se srečamo z velikim razponom kvalitativnih raziskav, ki vključujejo tako idiografske kot nomotetske raziskave; prve skušajo čim verneje opisati enkraten dogodek, druge skušajo odkriti splošne zakonitosti. Ali lahko zanesljivost definiramo tako, da bi upoštevala oboje?
Razprave o kakovosti kvalitativnih raziskav, ki so mi bile dosegljive (Seale 1999; Flick 1998; Denzin&Lincoln 1994), predpostavljajo, da nam gre pri raziskovanju za odkrivanje splošnih zakonitosti; ti avtorji se ne ukvarjajo z zanesljivostjo zgodovinskih raziskav.
Ker se zavedajo problema ponovljivosti in da bi razlikovali ta problem pri kvalitativnih raziskavah od istega problema pri kvantitativnih, so pojem zanesljivosti nadomestili s pojmom "avditabilnosti". "Avdit" je izvirno pregled računov, torej računovodska revizija ali inspekcija. "Avditabilnost" je torej tako stanje računov, ki omogoča pregled in presojo, ali so v redu. Mislim, da bi bil vsebinsko ustrezen prevod, da gre za "sledljivost".
Raziskava je zanesljiva, če je sledljiva, to je, če lahko za njene ugotovitve pokažemo empirično gradivo, na katerem temeljijo, in postopek sklepanja, ki je do njih privedel.
Drug vidik zanesljivosti kot avditabilnosti je doslednost klasificiranja ali kodiranja. In tretji vidik je dejanska ponovljivost.
Doslednost kodiranja povečamo s konstantnim primerjanjem kod (kar je osnovno pravilo kodiranja), tako da se kode jasno razlikujejo med seboj in da se množice izjav, ki sodijo pod posamezne kode, ne prekrivajo. Doslednost kodiranja povečamo, če pri opazovanju in opisovanju interakcij uporabljamo konkretne ne abstraktnih izrazov. Pravimo, da uporabljamo "nizkoinferenčne deskriptorje" ne "visokoinferenčnih". Primer: Bolje je, če zapišemo "Janez je udaril Petra", kot če zapišemo "Janez je izrazil agresijo do Petra". Doslednost kodiranja povečamo, če uporabimo več koderjev, ki se pri kodiranju glede vsake kode uskladijo.
Raziskava je sledljiva, če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali podobnih ugotovitev. V poročilu o raziskavi mora biti povsem razvidno opisana pot od začetka do konca raziskave, predvsem od empiričnega gradiva preko kodiranja, oblikovanja pojmov in kategorij do zaključnih ugotovitev oziroma do tentativne teorije.
Sled raziskovalnih odločitev mora biti jasna; jasno mora biti, kaj je raziskovalec storil in zakaj. Zgodba mora biti notranje skladna, logična.
V nekaterih primerih je možno zanesljivost ugotovitev preverjati s ponovitvijo raziskave. Tu seveda ne bo šlo za ponovitev "v enakih pogojih", ampak zgolj za nekakšno ponovitev. Tako so bili poskusi, da bi preverili pretekle raziskave s ponovnim obiskom. Neki etnolog je obiskal Samoo, da bi preveril ugotovitve Margaret Mead o odraščanju na Samoi (Coming of Age in Samoa). Drugi je ponovno obiskal predmestje Chicaga, v katerem se je odvijala Whyteova raziskava o družbi na uličnem oglu (Street Corner Society). V obeh primerih te replikacije niso bile uspešne, saj sploh niso bile ponovitve, zgolj ponovni obiski istega kraja. Vsi pogoji so se spremenili, vključno z metodo opazovanja.
Zanesljivost kvalitativne raziskave torej lahko povečamo z doslednostjo kodiranja in sledljivostjo vseh sklepov, to je, popolno transparentnostjo. K temu prispevajo na primer vnaprej izdelani pripomočki, kot so obrazci za zapise ipd. (Mesec 1999).
Iz povedanega sledi, da je o zanesljivosti mogoče smiselno govoriti tudi pri zgodovinskih raziskavah. K večji zanesljivosti le-teh prispeva čim večje število relevantnih virov, njihova ureditev po relevantnosti, kakor tudi logično povezovanje informacij iz različnih virov.
Viri:
Denzin, N. K., Y. S. Lincoln (eds.). 1994. Handbook of Qualitative Research. London: SAGE publ.
Flick, U. 1998. Qualitative Forschung. Reinbeck: Rohwolt Verlag.
Mesec, B. 1998. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Seale, C. 1999. The Quality of Qualitative Research. London: SAGE publ.
sobota, 15. december 2012
Raziskovalec kot raziskovalni instrument
Koliko subjektivne ocene raziskovalca je lahko prisotno?
To je naslednje vprašanje ene od slušateljic tretje generacije magistrskega študija VŠZN Jesenice. Vprašanje ni ravno natančno in spet bom odgovarjal na tisto, kar jaz mislim, da misli slušateljica. Vprašanje govori o subjektivnem ocenjevanju. Subjektivno je nasprotno od objektivnega. Objektivno oceniti nekaj pomeni oceniti glede na neko širše sprejeto ali vsaj pojasnjeno merilo. Ker govorimo o stroki zdravstvene nege, bi to pomenilo oceniti nekaj glede na v stroki širše sprejeta merila. Raziskovanec nam na primer opisuje neko svoje ravnanje, ki je po njegovem zdravilno (npr. uživanje določene hrane, prehrambeni režim, režim vadbe ipd.), po doktrini stroke pa ni priporočljivo. Ne glede na to, ali bomo to sogovorniku povedali že med intervjujem (glej prejšnji blog) ali ne, seveda lahko v interpretaciji empiričnih ugotovitev zapišemo oceno: "Ljudje počnejo to in to, kar po doktrini stroke ni priporočljivo." Pri tej oceni smo se oprli na to, kar je zapisano in posredovano kot strokovna doktrina, torej na objektiven kriterij. Če pri preiskovancih ugotovimo povprečno težo, ki je višja od priporočljive, bomo to svojo oceno seveda zapisali.
Subjektivno oceniti nekaj pa pomeni oceniti nekaj na osnovi svojega kriterija, ki se ne opira na v stroki širše sprejeta merila, ampak izvira iz našega občutka, morda notranjega odpora do nekega ravnanja, osebne bojazni, čustvene prizadetosti, osebnih slabih izkušenj s takim ravnanjem in podobno. V takem primeru se moramo spomniti na tisto načelo kvalitativne metodologije, ki pravi, da je raziskovalec tudi raziskovalni instrument. To pomeni, da je doživljajski odziv raziskovalca ob raziskovanju, odziv med intervjuji, v skupinski razpravi, ob srečanju z raziskovanimi in v podobnih situacijah tudi relevanten raziskovalni podatek. To dalje pomeni, da je zaželeno, priporočljivo, če že ne obvezno, da raziskovalec opiše svoje doživljanje med raziskavo. Ta opis bo vseboval tudi njegove "subjektivne ocene", seveda pa naj bi vseboval tudi opis razlogov za te ocene. Raziskovalec se bo vsaj do določene mere razkril in to bo raziskavi v prid.
Opozoriti pa moramo, da mora opis svojega doživljanja jasno ločiti od drugih opisov, zapisov intervjujev in drugega gradiva. Nikakor ga ne sme vpletati me druge opise, ne da bi bilo popolnoma jasno, kaj je opis njegovega doživljanja.
To je naslednje vprašanje ene od slušateljic tretje generacije magistrskega študija VŠZN Jesenice. Vprašanje ni ravno natančno in spet bom odgovarjal na tisto, kar jaz mislim, da misli slušateljica. Vprašanje govori o subjektivnem ocenjevanju. Subjektivno je nasprotno od objektivnega. Objektivno oceniti nekaj pomeni oceniti glede na neko širše sprejeto ali vsaj pojasnjeno merilo. Ker govorimo o stroki zdravstvene nege, bi to pomenilo oceniti nekaj glede na v stroki širše sprejeta merila. Raziskovanec nam na primer opisuje neko svoje ravnanje, ki je po njegovem zdravilno (npr. uživanje določene hrane, prehrambeni režim, režim vadbe ipd.), po doktrini stroke pa ni priporočljivo. Ne glede na to, ali bomo to sogovorniku povedali že med intervjujem (glej prejšnji blog) ali ne, seveda lahko v interpretaciji empiričnih ugotovitev zapišemo oceno: "Ljudje počnejo to in to, kar po doktrini stroke ni priporočljivo." Pri tej oceni smo se oprli na to, kar je zapisano in posredovano kot strokovna doktrina, torej na objektiven kriterij. Če pri preiskovancih ugotovimo povprečno težo, ki je višja od priporočljive, bomo to svojo oceno seveda zapisali.
Subjektivno oceniti nekaj pa pomeni oceniti nekaj na osnovi svojega kriterija, ki se ne opira na v stroki širše sprejeta merila, ampak izvira iz našega občutka, morda notranjega odpora do nekega ravnanja, osebne bojazni, čustvene prizadetosti, osebnih slabih izkušenj s takim ravnanjem in podobno. V takem primeru se moramo spomniti na tisto načelo kvalitativne metodologije, ki pravi, da je raziskovalec tudi raziskovalni instrument. To pomeni, da je doživljajski odziv raziskovalca ob raziskovanju, odziv med intervjuji, v skupinski razpravi, ob srečanju z raziskovanimi in v podobnih situacijah tudi relevanten raziskovalni podatek. To dalje pomeni, da je zaželeno, priporočljivo, če že ne obvezno, da raziskovalec opiše svoje doživljanje med raziskavo. Ta opis bo vseboval tudi njegove "subjektivne ocene", seveda pa naj bi vseboval tudi opis razlogov za te ocene. Raziskovalec se bo vsaj do določene mere razkril in to bo raziskavi v prid.
Opozoriti pa moramo, da mora opis svojega doživljanja jasno ločiti od drugih opisov, zapisov intervjujev in drugega gradiva. Nikakor ga ne sme vpletati me druge opise, ne da bi bilo popolnoma jasno, kaj je opis njegovega doživljanja.
sreda, 28. november 2012
Meja receptivnega (nevtralnega) intervjuja
Kako obdržati receptivno držo, kljub temu, da problem dobro poznamo?
Naj najprej preverim, če vprašanje dobro razumem (žal bo v odsotnosti spraševalke to le preverjanje s samogovorom). Vprašanje se nanaša na izvedbo odprtega intervjuja iz oči v oči. Spraševalec naj bi pri takem intervjuju zavzel receptivno držo, to je, naj bi predvsem pozorno poslušal in ne posegal v vprašančevo pripoved z izražanjem svojih mnenj in stališč. Tako vzdržen je težko biti, če spraševalec dobro pozna problematiko, sogovornik pa o tej problematiki izraža po mnenju spraševalca neresnična, nepoznavalska, ali kako drugače nevzdržna stališča. Kako naj ravna spraševalec?
Receptivna drža, drža nevtralnega poslušalca, je ena od možnosti, ne edina. Njej nasprotna je možnost dialoga, ki je, dalje, lahko bolj ali manj strpen. Skrajna nasprotna možnost je prepričevanje (brez uporabe palice).
Priporočanje receptivne drže zainteresiranega poslušalca, ki hoče vprašanca zgolj razumeti ne pa spremeniti njegovih stališč, temelji na občemetodološki ali metaznanstveni normi nevtralnosti znanosti. Znanost naj bi bila nevtralna v odnosu do praktičnih človeških zadev. recimo do politike. Temu načelu so ravno kvalitativni metodologi oporekali, a tu se ne moremo spuščati v razpravo na tej ravni. Izkoristimo priložnost, da to načelo omejimo prav ob gornjem primeru.
Prav v gornjem vprašanju se namreč skriva dvom, kritika ali vsaj nujna omejitev načela nevtralnosti, omejitev metodološkega načela z etično normo. Dvom, ki temelji na izkušnji pri delu v zdravstvu.
Recimo, da nam vprašanec pripoveduje, kako se sam zdravi, pri tem pa opisuje početje, ki je po medicinski doktrini in vseh dosedanjih praktičnih izkušnjah spraševalke same zdravju škodljivo, torej nevarno. V takem primeru je res težko vzdržati receptivno držo, saj nas vprašanec kar vleče za jezik. In je ni treba vzdržati; še več, moramo jo opustiti. Vprašancu pustimo, da do konca opiše in utemelji svoje ravnanje (toliko se bomo že vzdržali). Nato pa mu bomo povedali, kaj si kot strokovnjak mislimo o tej zadevi in mu svetovali, naj svojo prakso opusti. Morda bomo s tem ogrozili odnos z njim, povzročili, da vprašanec ne bo več hotel sodelovati ne v tej, ne v kaki drugi raziskavi in bo odganjal vse anketarje in druge tečneže do konca svojega življenja. Kaj je alternativa? Naj vljudno molčimo in ga ne opozorimo na očitno nevarnost in škodo, ki si jo povzroča?
Etična načela so važnejša od znanstvenih; omejujejo znanstvene apetite. Če bi bilo drugače, ne bi obsodili medicinskih raziskav doktorja Mengeleja, ampak bi jih sprejeli kot prispevek k znanosti.
Seveda pa moramo paziti, da ne bomo v prosvetljevalski vnemi sami propagirali stališč, ki niso preverjena; da ne bomo sami vsiljevali svojih prepričanj in svoje vere. Ta nevarnost je celo večja od one prejšnje, da pustimo ljudi v zablodi, ker nastopamo s pozicij avtoritete in svete prepričanosti o svojem strokovnem prav.
Po drugi strani pa v razmislek tole vprašanje: Ali je prav, da so fiziki raziskovali razcep atoma in objavili izide, ali bi bilo bolje, ko bi svoje odkritje zakopali globoko v zemljo in obdali z trimetrskim betonskim oklepom in prenehali s takimi raziskavami, namesto, da so morali z betonskim oklepom obdati uničujoči černobilski reaktor? A podobno vprašanje bi lahko zastavili izdelovalcu kuhinjskih nožev, saj so bili z več kot enim njegovih izdelkov umorjeni ljudje.
Naj najprej preverim, če vprašanje dobro razumem (žal bo v odsotnosti spraševalke to le preverjanje s samogovorom). Vprašanje se nanaša na izvedbo odprtega intervjuja iz oči v oči. Spraševalec naj bi pri takem intervjuju zavzel receptivno držo, to je, naj bi predvsem pozorno poslušal in ne posegal v vprašančevo pripoved z izražanjem svojih mnenj in stališč. Tako vzdržen je težko biti, če spraševalec dobro pozna problematiko, sogovornik pa o tej problematiki izraža po mnenju spraševalca neresnična, nepoznavalska, ali kako drugače nevzdržna stališča. Kako naj ravna spraševalec?
Receptivna drža, drža nevtralnega poslušalca, je ena od možnosti, ne edina. Njej nasprotna je možnost dialoga, ki je, dalje, lahko bolj ali manj strpen. Skrajna nasprotna možnost je prepričevanje (brez uporabe palice).
Priporočanje receptivne drže zainteresiranega poslušalca, ki hoče vprašanca zgolj razumeti ne pa spremeniti njegovih stališč, temelji na občemetodološki ali metaznanstveni normi nevtralnosti znanosti. Znanost naj bi bila nevtralna v odnosu do praktičnih človeških zadev. recimo do politike. Temu načelu so ravno kvalitativni metodologi oporekali, a tu se ne moremo spuščati v razpravo na tej ravni. Izkoristimo priložnost, da to načelo omejimo prav ob gornjem primeru.
Prav v gornjem vprašanju se namreč skriva dvom, kritika ali vsaj nujna omejitev načela nevtralnosti, omejitev metodološkega načela z etično normo. Dvom, ki temelji na izkušnji pri delu v zdravstvu.
Recimo, da nam vprašanec pripoveduje, kako se sam zdravi, pri tem pa opisuje početje, ki je po medicinski doktrini in vseh dosedanjih praktičnih izkušnjah spraševalke same zdravju škodljivo, torej nevarno. V takem primeru je res težko vzdržati receptivno držo, saj nas vprašanec kar vleče za jezik. In je ni treba vzdržati; še več, moramo jo opustiti. Vprašancu pustimo, da do konca opiše in utemelji svoje ravnanje (toliko se bomo že vzdržali). Nato pa mu bomo povedali, kaj si kot strokovnjak mislimo o tej zadevi in mu svetovali, naj svojo prakso opusti. Morda bomo s tem ogrozili odnos z njim, povzročili, da vprašanec ne bo več hotel sodelovati ne v tej, ne v kaki drugi raziskavi in bo odganjal vse anketarje in druge tečneže do konca svojega življenja. Kaj je alternativa? Naj vljudno molčimo in ga ne opozorimo na očitno nevarnost in škodo, ki si jo povzroča?
Etična načela so važnejša od znanstvenih; omejujejo znanstvene apetite. Če bi bilo drugače, ne bi obsodili medicinskih raziskav doktorja Mengeleja, ampak bi jih sprejeli kot prispevek k znanosti.
Seveda pa moramo paziti, da ne bomo v prosvetljevalski vnemi sami propagirali stališč, ki niso preverjena; da ne bomo sami vsiljevali svojih prepričanj in svoje vere. Ta nevarnost je celo večja od one prejšnje, da pustimo ljudi v zablodi, ker nastopamo s pozicij avtoritete in svete prepričanosti o svojem strokovnem prav.
Po drugi strani pa v razmislek tole vprašanje: Ali je prav, da so fiziki raziskovali razcep atoma in objavili izide, ali bi bilo bolje, ko bi svoje odkritje zakopali globoko v zemljo in obdali z trimetrskim betonskim oklepom in prenehali s takimi raziskavami, namesto, da so morali z betonskim oklepom obdati uničujoči černobilski reaktor? A podobno vprašanje bi lahko zastavili izdelovalcu kuhinjskih nožev, saj so bili z več kot enim njegovih izdelkov umorjeni ljudje.
Pogostost rabe intervjuja
Kako pogosto se uporabljajo intervjuji kot tehnika zbiranja podatkov v zdravstvu?
Domnevam, da se vprašanje nanaša na zbiranje podatkov v okviru raziskav ne morda diagnostičnih ali drugih postopkov v zdravstvu. Tudi če tako zožim vprašanje, je odgovor: ne vem. Če bi vprašanje dalje omejili na kvalitativne raziskave v slovenskem zdravstvu, pa bi bilo to možno sorazmerno hitro ugotoviti. Iz pregleda kvalitativnih raziskav v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012) lahko posredno sklepamo, da je intervju prevladujoča metoda zbiranja podatkov. Verjetno bi nekaj podobnega ugotovili, če bi pregledali objave v Obzorniku zdravstvene nege.
Da bi vprašanje intervjuja zagledali v širšem kontekstu, si pomagamo s pregledom metod zbiranja podatkov s spraševanjem sploh. Naj kar prepišem pregled teh metod iz svojega učbenika (Mesec 1997):
Domnevam, da se vprašanje nanaša na zbiranje podatkov v okviru raziskav ne morda diagnostičnih ali drugih postopkov v zdravstvu. Tudi če tako zožim vprašanje, je odgovor: ne vem. Če bi vprašanje dalje omejili na kvalitativne raziskave v slovenskem zdravstvu, pa bi bilo to možno sorazmerno hitro ugotoviti. Iz pregleda kvalitativnih raziskav v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012) lahko posredno sklepamo, da je intervju prevladujoča metoda zbiranja podatkov. Verjetno bi nekaj podobnega ugotovili, če bi pregledali objave v Obzorniku zdravstvene nege.
Da bi vprašanje intervjuja zagledali v širšem kontekstu, si pomagamo s pregledom metod zbiranja podatkov s spraševanjem sploh. Naj kar prepišem pregled teh metod iz svojega učbenika (Mesec 1997):
Različne oblike raziskovalnega spraševanja lahko razdelimo glede na dve dimenziji: strukturiranost in možnost metakomunikacije. Glede na strukturiranost spraševanja (npr. ali uporabljamo podroben vprašalnik ali ne) delimo spraševanja na strukturirana in nestrukturirana. Druga delitev je glede na možnost metakomunikacije, tj. pogovora o tem, kako se pogovarjamo, od česar je odvisno odpravljanje nesporazumov. Pri pogovoru ali spraševanju je vedno dana možnost nesporazuma. Pri nekaterih oblikah pogovora nesporazum lahko odpravimo, pri drugih pa te možnosti ni, ali pa je zmanjšana.
Če ti dve dimenziji kombiniramo, dobimo šest različnih tipov ali vrst raziskovalnega spraševanja. To je seveda ena od možnih delitev; ni popolna, vendar po mojem mnenju pokriva večji del načinov spraševanja. Seveda je možno posamezne tipe še naprej členiti, ali pa dodati kak način. Nestrukturirane tehnike se uporabljajo v kvalitativnih raziskavah, strukturirane pa v kvantitativnih.
Gornje vprašanje se nanaša na intervju, to pomeni - v kvalitativni raziskavi - na odprti osebni intervju iz oči v oči. To je nestrukturiran način spraševanja, pri katerem je dana največja možnost metakomunikacije, to je, sporazumetja glede možnega nesporazuma. To pomeni, da vprašanec, če ne razume vprašanja, lahko vpraša spraševalca: Kako ste to mislili? Spraševalec pa, ki zasluti, da ga je vprašanec napačno razumel, lahko reče: Imam občutek, da vi mislite na nekaj drugega kot jaz; kaj ste mislili? Te možnosti na primer pri poštni anketi ni.
Odprti osebni intervju se lahko izvaja na različne načine, ki gredo od (znotraj odprtosti) bolj strukturiranega do manj strukturiranega; od manj odprtega do bolj odprtega (ne pa popolnoma zaprtega). Kaj pravzaprav pomeni odprtost oziroma nestrukturiranost? Pri odprtem intervjuju ne uporabljamo vnaprej pripravljenega podrobnega seznama vprašanj (po možnosti z vnaprej danimi možnimi odgovori) ampak le tako imenovani opomnik (aide memoire), to je, kratek seznam najvažnejših tem, o katerih se želimo pogovarjati z vprašancem. V skrajnem primeru nimamo niti tega, ampak vprašancu samo naznačimo temo, o kateri se želimo pogovarjati.
Druga značilnost odprtega intervjuja, ki deloma izhaja iz prve, je, da pustimo vprašanca, da sam govori in posegamo s podvprašanji samo, da ga spodbudimo k nadaljnjemu pripovedovanju (narativni ali pripovedovalni intervju kot podvrsta odprtega intervjuja), ali da preusmerimo pogovor na drugo temo.
Več o tem ob drugi priliki.
Viri:
Mesec, B. 1997. Metodologija raziskovanja v socialnem delu I. Študijsko gradivo za interno uporabo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Rotar Pavlič, D. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. Zdravje in bolezen v kvalitativnem raziskovanju. V: F. Adam i.dr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Rotar Pavlič, D. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. Zdravje in bolezen v kvalitativnem raziskovanju. V: F. Adam i.dr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
torek, 27. november 2012
Tehnike za zbiranje podatkov
Kakšne tehnike za zbiranje podatkov v kvalitativni raziskavi poznamo?
To je eno od vprašanj, ki so mi jih zastavili slušatelji 3. generacije magistrskega študija VŠZNJ.
V splošnem razlikujemo dve vrsti podatkov (kvalitativnih ali kvantitativnih): primarne in sekundarne. Primarni so tisti, ki jih zberemo neposredno v okviru dane raziskave; sekundarni so podatki, ki so že zbrani; bili pa so zbrani v okviru drugih raziskav ali z drugim namenom, kot je namen naše raziskave. To razlikovanje je pomembno za kvalitativne raziskave, saj se pogosto opirajo na že zbrano dokumentarno gradivo; gradivo, ki je bilo zbrano z drugačnim namenom, kot je namen dane raziskave, to pa pomeni, da nam ni podrobno znan kontekst nastanka gradiva, kar otežuje interpretacijo in lahko vodi do nesporazumov. Vsekakor pa so bili tudi sekundarni podatki zbrani z eno od različnih tehnik za zbiranje primarnih podatkov. Te tehnike lahko delimo na tiste, ki temeljijo na opazovanju in tiste, ki temeljijo na spraševanju oziroma zapisovanju; tem pa dodamo še dokumente, ki temeljijo na samoopazovanju, dokumente iz uradnih virov ipd. Naj samo naštejem nekaj tehnik:
A. OPAZOVANJE
To je eno od vprašanj, ki so mi jih zastavili slušatelji 3. generacije magistrskega študija VŠZNJ.
V splošnem razlikujemo dve vrsti podatkov (kvalitativnih ali kvantitativnih): primarne in sekundarne. Primarni so tisti, ki jih zberemo neposredno v okviru dane raziskave; sekundarni so podatki, ki so že zbrani; bili pa so zbrani v okviru drugih raziskav ali z drugim namenom, kot je namen naše raziskave. To razlikovanje je pomembno za kvalitativne raziskave, saj se pogosto opirajo na že zbrano dokumentarno gradivo; gradivo, ki je bilo zbrano z drugačnim namenom, kot je namen dane raziskave, to pa pomeni, da nam ni podrobno znan kontekst nastanka gradiva, kar otežuje interpretacijo in lahko vodi do nesporazumov. Vsekakor pa so bili tudi sekundarni podatki zbrani z eno od različnih tehnik za zbiranje primarnih podatkov. Te tehnike lahko delimo na tiste, ki temeljijo na opazovanju in tiste, ki temeljijo na spraševanju oziroma zapisovanju; tem pa dodamo še dokumente, ki temeljijo na samoopazovanju, dokumente iz uradnih virov ipd. Naj samo naštejem nekaj tehnik:
A. OPAZOVANJE
- nesistematično opazovanje, anekdotsko zapisovanje
- odkrito opazovanje s popolno udeležbo
- odkrito opazovanje z delno udeležbo
- odkrito opazovanje brez udeležbe
- prikrito opazovanje s popolno udeležbo
- prikrito opazovanje z delno udeležbo
- prikrito opazovanje brez udeležbe
- nesistematično zapisovanje pogovorov
- nestrukturiran (odprt) intervju
- skupinski intervju
- skupinska razprava, fokusne skupine
- esej (prosti spis)
- dnevniki
- potopisi
- pisma
- osebni dokumenti
- biografije, avtobiografije
- dokumenti organizacije (zapisniki sestankov)
- organizacijska poročila
- časopisni članki
- fotografije, video
- risbe, slike
- proizvodi materialne kulture
Več najdete v študijski literaturi.
sreda, 21. november 2012
Pojmi integrativnega kvalitativno-kvantitativnega pristopa
V članku Hlebčeve in Mrzelove ni definicij novih pojmov pristopa, ki povezuje kvalitativne in kvantitativne metode. Mogoče bo komu koristilo, če jih torej iz didaktičnih razlogov dodam, opirajoč se na članek Hlebec, Mrzel 2011.
dvofazni raziskovalni načrt: vrsta sukcesivnega raziskovalnega načrta, pri katerem si sledita faza kvalitativnega in faza kvantitativnega raziskovanja v kakršnem koli zaporedju. Običajno izvedemo kvalitativno raziskavo kot pripravo na kvantitativno ali kot pojasnitev izidov kvantitativne. Logično možni so poleg enofaznega (bodisi kvalitativna bodisi kvantitativna raziskava) tudi več kot dvofazni načrti, npr. trofazni, v katerem s kvalitativno raziskavo ugotovimo najprej, katere variable so relevantne, o teh variablah potem poberemo kvantitativne podatke, ki jih nato interpretiramo s pomočjo kvalitativne raziskave.
integracija metod: povezana, zaporedna ali hkratna uporaba kvalitativnih in kvantitativnih metod v istem raziskovalnem načrtu
metodološki eklekticizem: metodološko paberkovanje, uporaba različnih raziskovalnih metod in tehnik, ki morda izvirajo iz epistemološko nasprotnih nazorov, ne da bi pri tej uporabi skušali biti epistemološko dosledni in ekskluzivni. Nasprotje: metodološki ekskluzivizem
metodološki ekskluzivizem: metodološki nazor, ki zahteva logično doslednost in skladnost epistemološke, metodološke in metodično-tehnične ravni metodologije; npr. behaviorizem, ki izključuje metodo introspekcije zaradi načelnega stališča, da "mentalno" ni dosegljivo objektivnemu opazovanju. Nasprotje: metodološki eklekticizem
simultani raziskovalni načrt: r. n. pri katerem se kvalitativna in kvantitativna raziskava določenega problema izvajata hkrati, sočasno, vendar tako, da se njuna spoznanja na koncu povežejo
sukcesivni (fazni) raziskovalni načrt: r. n., pri katerem si sledijo faze kvalitativnega in faze kvantitativnega raziskovanja v različnih zaporedjih, tako da se njuhova spoznanja na koncu povežejo; najpogostejši je >dvofazni raziskovalni načrt
ugnezdeni raziskovalni načrt: r. n. pri katerem ena vrsta raziskovanja, kvalitativnega ali kvantitativnega, predstavlja širši ali nadrejeni okvir, znotraj katerega se izvaja raziskava druge vrste: kvalitativna znotraj kvantitativne ali obratno. Predstava ugnezdenosti ne velja le za raven raziskovalnega načrta ampak tudi za epistemološko raven; nazor, da je za raziskovanje človeških in družbenih zadev edino primerna interpretativna metoda, lahko vključuje kvantitativne metode vendar znotraj interpretativnega okvira - in obratno.
Vir: Valentina Hlebec in Maja Mrzel. 2011. Sekundarni kvantitativni podatki v raziskovalnih načrtih z integracijo metod. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
dvofazni raziskovalni načrt: vrsta sukcesivnega raziskovalnega načrta, pri katerem si sledita faza kvalitativnega in faza kvantitativnega raziskovanja v kakršnem koli zaporedju. Običajno izvedemo kvalitativno raziskavo kot pripravo na kvantitativno ali kot pojasnitev izidov kvantitativne. Logično možni so poleg enofaznega (bodisi kvalitativna bodisi kvantitativna raziskava) tudi več kot dvofazni načrti, npr. trofazni, v katerem s kvalitativno raziskavo ugotovimo najprej, katere variable so relevantne, o teh variablah potem poberemo kvantitativne podatke, ki jih nato interpretiramo s pomočjo kvalitativne raziskave.
integracija metod: povezana, zaporedna ali hkratna uporaba kvalitativnih in kvantitativnih metod v istem raziskovalnem načrtu
metodološki eklekticizem: metodološko paberkovanje, uporaba različnih raziskovalnih metod in tehnik, ki morda izvirajo iz epistemološko nasprotnih nazorov, ne da bi pri tej uporabi skušali biti epistemološko dosledni in ekskluzivni. Nasprotje: metodološki ekskluzivizem
metodološki ekskluzivizem: metodološki nazor, ki zahteva logično doslednost in skladnost epistemološke, metodološke in metodično-tehnične ravni metodologije; npr. behaviorizem, ki izključuje metodo introspekcije zaradi načelnega stališča, da "mentalno" ni dosegljivo objektivnemu opazovanju. Nasprotje: metodološki eklekticizem
simultani raziskovalni načrt: r. n. pri katerem se kvalitativna in kvantitativna raziskava določenega problema izvajata hkrati, sočasno, vendar tako, da se njuna spoznanja na koncu povežejo
sukcesivni (fazni) raziskovalni načrt: r. n., pri katerem si sledijo faze kvalitativnega in faze kvantitativnega raziskovanja v različnih zaporedjih, tako da se njuhova spoznanja na koncu povežejo; najpogostejši je >dvofazni raziskovalni načrt
ugnezdeni raziskovalni načrt: r. n. pri katerem ena vrsta raziskovanja, kvalitativnega ali kvantitativnega, predstavlja širši ali nadrejeni okvir, znotraj katerega se izvaja raziskava druge vrste: kvalitativna znotraj kvantitativne ali obratno. Predstava ugnezdenosti ne velja le za raven raziskovalnega načrta ampak tudi za epistemološko raven; nazor, da je za raziskovanje človeških in družbenih zadev edino primerna interpretativna metoda, lahko vključuje kvantitativne metode vendar znotraj interpretativnega okvira - in obratno.
Vir: Valentina Hlebec in Maja Mrzel. 2011. Sekundarni kvantitativni podatki v raziskovalnih načrtih z integracijo metod. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Naročite se na:
Objave (Atom)