Opombe k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas (2)

Nadaljujem z opombami k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas v poglavju Kvalitativne metode v slovenskem družboslovnem raziskovanju (Adam, ured. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana, IRSA 2012). V tem poglavju je navedeno, da se je "v osemdesetih letih uporaba kvalitativnih metod razširila na druge slovenske ustanove" (poleg ISF), med drugimi je omenjena tudi nekdanja Višja šola za socialno delo (VŠSD). Naj navedem raziskave, ki so bile izvedene v okviru te ustanove, še posebej se mi zdi to smiselno zato, ker se neposredno navezujejo na omenjeni pionirski projekt socialnoterapevtskih kolonij za otroke. V letih 1980 in 1981 sta bili na VŠSD izvedeni raziskavi Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok in Prostovoljno socialno delo. Nosilec obeh je bil Bernard Stritih. Pri prvi je sodelovalo še devet, pri drugi pa poleg nosilca še šest drugih sodelavcev, učiteljev VŠSD. (Iz zapisa v COBISSU pri raziskavi Prostovoljno socialno delo to ni razvidno, zapis je pomanjkljiv; natančnejši so podatki v Pregledu raziskovalnega dela 1969-2010, ki ga je izdala Fakulteta za socialno delo.) Po omenjenem Pregledu povzemam povzetke obeh raziskav.


Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. "Raziskava je konceptualno in metodološko nadaljevanje akcijskoraziskovalnih projektov o prostovoljnem preventivnem in terapevtskem delu z mladino (izvedenih v okviru Inštituta za sociologijo in filozofijo v Ljubljani) ... V empiričnem delu sta opisani dve akciji: delo v okviru taborniške organizacije v mestnem predelu in osnovni šoli in delo z otroki na igralnih površinah v mestni krajevni skupnosti. ... (v poročilu o delu s taborniki) "so na podlagi dnevniških zapiskov opazovanja z udeležbo opisane značilnosti krajevne taborniške enote pred prihodom skupine strokovnjakov in prostovoljcev in skupinsko dinamične zančilnosti priprav na letno taborjenje. Poročilo o igralnih dejavnostih v krajevni skupnosti vpelje opis družbenega konteksta, vrednot, ki usmerjajo tako delo in možnosti iniciativnih skupin občanov v obstoječem družbenem sistemu. Sledijo opis in analiza igralnih dejavnosti otrok in študentov v okviru njihove študijske prakse in opis vloge socialnega delavca v osnovni šoli." (Kunič, 2011: str. 33)


Prostovoljno socialno delo. Tudi ta raziskava je po samorazumevanju raziskovalcev nadaljevanje raziskav o socialnoterapevtskem delu z otroki (Terapevtska kolonija na Rakitni, Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok). Njen namen je bil razviti metodične postopke in organizacijske modele prostovoljnega dela z otroki v različnih družbenih okoljih. Raziskovalno poročilo vsebuje poročila o delu s taborniki v okviru OŠ Karla Destovnika Kajuha v Štepanjskem naselju in taborniškem odredu Črni mrav v Ljubljani, in delo z otroki v prostem času v osnovni šoli in krajevni skupnosti Urške Zatler v Ljubljani in teoretsko refleksijo tega dela. ... Uporabljeni so bili pristop akcijskega raziskovanja in kvalitativne metode raziskovanja, kot so opazovanje z udeležbo, analiza dnevnikov, analiza organizacijskih dokumentov ... individualni in skupinski pogovori z otroki, prostovoljnimi sodelavci in drugimi udeleženci. ... Raziskava je prispevala spoznanja, uporabna za usmerjanje pomoči s socialnim delom sploh, za skupnostno socialno delo in skupinsko socialno delo pri delu z otroki in mladino v vsakdanjih okoljih v prostem času." (Kunič 2011: str. 37) 


Navedel sem samo dve raziskavi, ki se neposredno navezujeta na rakitniško, ne pa tudi nadaljnjih. Temeljitejši zgodovinski pregled (vsaj za obdobje, ko so bile kvalitativne raziskave še redke) bi moral vsekakor vključiti raziskave Vita Flakerja začenši z raziskavo Mladinske delovne akcije med krizo in perspektivo (1985) pa vse do njegovih raziskav na področju duševnega zdravja in odvisnosti, pri katerih so pomembna tudi dela njegovih sodelavcev (Vera Grebenc). Flaker je prispeval tudi teoretična dela o kvalitativni metodologiji, npr. Kontekstualne metode v socialnem delu (2004). Omembe vredna je tudi disertacija Mojce Urek o biografski metodi (branjena na FDV!).

Iz tega dopolnila izhaja metodološki pomislek ob obravnavanem zgodovinskem pregledu in priporočilo za sestavljanje zgodovinskih pregledov te vrste v prihodnje.  1. Težava se začne s pojmom "družboslovno raziskovanje". Če ga ne definiramo, se nam lahko zgodi, da registriramo in podrobneje opišemo predvsem sociološke raziskave, druge, ki niso sociološke, so pa "družboslovne", pa omenimo ali pa tudi ne, glede na to, kaj se nam zdi bolj "družboslovno". S področja socialnega dela tako ni omenjena nobena konkretna raziskava, so pa omenjene raziskave s področja kriminologije in andragogike. 2. Kaj je v dani raziskavi "družboslovno", bi lahko definirali tako, da bi določili raziskovalne institucije, ki sodijo na to področje (lahko pa tudi posameznike!), potem pa sistematično pregledali baze podatkov o njihovih raziskavah in/ali objavah. To danes, ko obstajajo baze podatkov (COBISS  in druge) in pregledi raziskovalne dejavnosti, ni tako težko. 3. Ob omembi Matije Goloba sem obžaloval, da ga ni več med nami. Bil je živahen in zanimiv pripovedovalec, ki bi svoje delo osvetlil bolje, kot ga zmorejo črke na papirju. Zgodovinar naj bi se ne ognil živih prič. "Ustna zgodovina" je danes 'in'.
Viri:
Kunič, Lidija (ured.). Pregled raziskovalnega dela 1969- 2010. Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2011.
STRITIH, Bernard, ČAČINOVIČ VOGRINČIČ, Gabi, KUNIČ, Lidija, FLAKER, Vito, KAVAR-VIDMAR, Andreja, MESEC, Blaž, MILOŠEVIČ-ARNOLD, Vida, RAPOŠA-TAJNŠEK, Pavla, STOPAJNIK, Franc. Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani, 1980. 259 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 9858816] 
STRITIH, Bernard. PROSTOVOLJNO SOCIALNO DELO. Ljubljana: RSS, 1981. 276 str. [COBISS.SI-ID 10096896] 

Opombe k pregledu zgodovine kvalitativnega raziskovanja pri nas (1)

Poglavje Kvalitativne metode v slovenskem družboslovnem raziskovanju (Adam, ured. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana, IRSA 2012) je informativen pregled razvoja in stanja kvalitativnega raziskovanja v Sloveniji. Ne more pa nadomestiti sistematičnega raziskovanja uveljavljanja te metodologije na različnih strokovnih področjih "družboslovja". Za spodbudo naj prispevam samo nekaj opomb k temu poročilu.


Matija Golob. S področja kvalitativne metodologije je v COBISSU ena sam članek tega sociologa, ki je deloval na Inštitutu za sociologijo in filozofijo, isc. izvirni znanstveni članek v Teoriji in praksi (1972, letn. 9, št. 5, str. 822-836), Neposredno opazovanje z udeležbo (v družboslovju podeželja). Odlomek iz tega članka, v katerem obravnava vprašanje vstopa raziskovalca v raziskovano polje in akceptiranja s strani opazovanih, sem navedel v svojih skriptih Opazovanje (1987) pri predmetu Raziskovanje v socialnem delu še na nekdanji Višji šoli za socialne delavce. Golob se je vaščanom, katerih kooperativne odnose je raziskoval, približal in ustvaril zaupljiv odnos tako, da je sodeloval pri njihovih poljskih opravilih. Tako je dosegel, da so ga prenehali imeti za 'špiclja' od policije ali davkarije. (Ironija je v tem, da je bil v resnici miličnik, preden je postal sociolog.) Njegovi inštitutski kolegi so se mu zategadelj posmehovali,  češ da se znanstveniku ne spodobi, da pobira krompir. Raziskavo o kooperativnih odnosih je izvajal več let, prvo poročilo nosi letnico 1967, zadnje pa 1970. Golob je na osnovi francoskih virov razvil - če se prav spomnim njegovega pripovedovanja - samostojen postopek kodiranja. Njegova raziskovalna poročila so v COBISSU navedena pod Nerazporejeno gradivo. Njegovo v glavnem prezrto delo bi bilo vredno podrobneje raziskati in ovrednotiti prav z vidika razvoja kvalitativne metodologije pri nas.

Rakitniški koloniji. V članku beremo, da "so prvi uporabili kvalitativne metode raziskovanja na Inštitutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je bil tudi izpeljan prvi veliki raziskovalni projekt Preventivno prostovoljno terapevtsko socialno delo z otroki, ki je temeljil samo na kvalitativni metodologiji." (16-17)  Mislim, da bomo to brez pridržkov upravičeno trdili, ko bomo raziskali in ovrednotili delo Matije Goloba, ki je uporabljal opazovanje z udeležbo in sistem kodiranja kvalitativnega gradiva. Verjetno se bo izkazalo za nesporno, da je Frane Adam prvi v našem prostoru predstavil kvalitativno metodologijo kot vejo metodologije, historično, epistemološko in občemetodološko kot kritiko pozitivistične paradigme v svoji disertaciji in uvodu v raziskovanje v omenjeni koloniji. Verjetno pa je kvalitativne metode pred tem, ne da bi jih pojmoval kot del korpusa nove paradigme, nasprotne pozitivistični, uporabil vsaj že Matija Golob. Veljalo pa bi pregledati tudi dela na področju sociologije lokalnih skupnosti (Mlinar). (Ob tem vprašanju zgodovine se izkaže, da sta tehnična (metodična) in epistemološka raven sorazmerno avtonomni in da so kvalitativne metode in tehnike uporabljali neodvisno od interpretativne paradigme, ki jo ne povsem korektno enačijo s pojmom "kvalitativna".

V svoji doktorski disertaciji (1990) sem skušal prikazati in ovrednotiti socialnoterapevtske kolonije v sedemdesetih letih kot akcijskoraziskovalne skupnostnopsihološke projekte. (Disertacija ni bila objavljena, njen empirični del je bil objavljen v obliki skript (gl. vire)  najdete pa ga tudi na moji spletni strani pod naslovom Od Rakitne do Ploščadi.) 

Rakitniški koloniji sta bili leta 1975 in 1976. Raziskovalno poročilo (1977) se nanaša na prvo kolonijo (1975), v drugi (1976) ni bilo raziskovalnih dejanj, tako da velja, da sta bili dve koloniji, ne pa tudi, da je bila raziskava ponovljena. V svoji oceni raziskovalnega vidika kolonije pišem:

"Vsekakor je treba poudariti, da je primarna empirična evidenca, na kateri temelje poročila o posameznih vidikih kolonije v raziskovalnem poročilu, dokaj nesistematična. K primarni evidenci sodijo: odlomek iz dnevnika, nekaj anekdotskih zapisov pogovorov z otroki, zapis dveh intervjujev (s pedagoškim vodjem in enim vzgojiteljem), kratki sestavki, v katerih so vzgojitelji opisali poglede na svoje delo ali svoje doživljanje, rezultati ankete med vzgojitelji o motivih za sodelovanje in ne dosti več. Ni sistematično vodenih dnevnikov, zapisnikov sestankov ali transkripcij posnetkov sestankov, intervjujev in podobnega, ni izpolnjenih in priloženih opazovalnih shem in druge dokumentacije. Drugo kategorijo sestavljajo analize posameznih vidikov kolonijskega življenja, kot na primer esej Okolje: protiokolje (Baskar, Fišer), ali Srečanje motečih z motenimi (Podmenik) in podobni. Teh analiz ne moremo imeti za primarno empirično evidenco, ampak so to že posplošitve, ki temelje na taki evidenci. Žal pa evidenca, na kateri temelje, ni prezentirana na sistematičen način. Kolonija je očitno sprostila veliko ustvarjalne energije tudi pri sodelujočih študentih, ki so prispevali tehtne analize; toda v celoti so analize (ki so lahko točne) v metodološkotehničnem pogledu slabo empirično utemeljene in prezentirane, tako da ni omogočeno preverjanje sklepov iz primarnega gradiva neodvisnim ocenjevalcem. To velja tudi za posplošitve, ki tičejo procesnih faz, odnosov z okoljem in druge, kjer nam ne ostane drugega, kot da verjamemo piscem na besedo. Sodimo, da uporabe kvalitativne metodologije ne smemo enačiti z esejističnim in impresionističnim posredovanjem opažanj, pomešanih z mnenji in z zanemarjanjem strogosti in sistematičnosti prezentiranja empirične evidence in njene sistematične analize. To pa je šibka stran metodologije v prvi in naslednjih terapevtskih kolonijah."
Ta ugotovitev me je spodbudila k iskanju načinov, metod in tehnik za empirično utemeljevanje teorij, ki sem jih potem nekaj opisal v svoji knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje..."
Viri:
https://sites.google.com/site/kvalitativnametodologija/akcijsko-raziskovanje/od-rakitne-do-ploscadi---akcijske-raziskave-socialnoterapevtskega-dela-z-otroki
MESEC, Blaž. Od Rakitne do Ploščadi : akcijskoraziskovalni projekti prostovoljnega socialnoterapevtskega dela z otroki in mladino v Sloveniji od 1975 do 1980, (Prispevki k zgodovini socialnega dela v Sloveniji). Ljubljana: UL, Fakulteta za socialno delo, 2006. 163 str. [COBISS.SI-ID 2631013] 
MESEC, Blaž. Raziskovanje v socialnem delu : II. del : opazovanje : 1. zvezek, (Skripta). Ljubljana: Višja šola za socialne delavce, 1987. [COBISS.SI-ID 2799205] 

Uveljavitev kvalitativne metode: pogled od spodaj

V uvodu v novi zbornik Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi (Adam, ured. 2012) urednik najprej ugotavlja, da so se kvalitativne metode v zadnjih 20 letih uveljavile, kar pomeni, da so si pridobile status znanstveno verodostojnih metod ("... je res težko najti nekoga, ki bi odkrito zanikal znanstveni status kvalitativnih metod"), ki se samorefleksivno zavedajo svoje falsifiabilnosti in da se je hkrati razširila njihova uporaba v družboslovnih in humanističnih vedah pa tudi zunaj njih, v naravoslovju, zlasti v medicini (ki ima poleg naravoslovnega tudi psiho-socialni vidik). Urednik pripisuje to paradigmatskem epistemološkem obratu od pozitivizma k postpozitivizmu in spremembam v družbenem statusu znanosti (funkciji, strukturi, vrednotenju): v odnosu med akademsko in 'postakademsko' znanostjo, med pojmovanjem teorije in prakse, v refleksiji relevantnosti teorije za prakso, v upoštevanju 'laičnega' znanja, participaciji 'laikov' v raziskavah itd.
V tem prispevku bi rad opisal, zakaj se je po mojem kvalitativna metoda uveljavila v socialnem delu (in nekaterih sorodnih strokah). Socialni delavci, pedagogi, medicinske sestre niso, z njihovimi učitelji vred, v času, ko se je pri nas začela uveljavljati kvalitativna metodologija, kaj dosti vedeli o epistemologiji in o kritiki pozitivizma. K uporabi kvalitativnih metod jih ni gnal upor proti okosteneli tradiciji, ni jih nosilo poslanstvo uveljaviti novo metodološko paradigmo. Te metode so začeli uporabljati iz povsem praktičnih razlogov; da pa so jih lahko spoznali in začeli uporabljati, pa je seveda zaslužna vse večja epistemološka in občemetodološka utemeljenost teh metod - njihova prepričljivost, bi dejali kvalitativni metodologi. Dva dejavnika sta bila odločilna:
funkcija nove metodologije v strokovni refleksiji in njena funkcija v nastajanju novih ved o ravnanju.
a. Refleksivna praksa. Do začetkov uveljavljanja kvalitativnih metod v kurikulum ljubljanske šole za socialno delo v 70-tih in 80-tih letih so bile diplomske naloge študentov (pa tudi raziskovalni projekti učiteljev) v grobem dveh ali treh vrst: empirične naloge so bile praviloma statistični pregledi kakovosti življenja (standarda) različnih populacij, s katerimi so imeli socialni delavci opraviti (prejemniki denarnih socialnih pomoči, starejši občani, matere samohranilke, invalidi ipd.); drugo vrsto empiričnih nalog so sestavljali opisi organizacij in institucij in njihove dejavnosti in postopkov uveljavljanja različnih pravic po zakonodaji; v tretji vrsti so bile zgodovinske naloge po virih ali teoretične naloge po literaturi. Za tisto, kar bi bili socialni delavci morali v prvi vrsti preučevati, to je delo s posameznimi osebami, družinami, skupinami, ni bilo metode. Kazuistika ni bila razvita. Opisi primerov, zgodovine primerov, anamneze so se pojavljali v okviru študij dejavnosti organizacij, pravne ureditve ipd., niso pa bili analizirani kot primeri socialnega dela. In vendar je analiza primerov socialnega dela jedro refleksije te stroke. Ko sem študente seznanil, na primer, z analizo (skupaj z Gabi Čačinovič Vogrinčič) primera socialnega dela z družino, v kateri sta bila alkoholizem in nasilje (gl. Mesec 2004, v: Fikfak et al.), se je vsul plaz diplomskih nalog s podobnimi analizami posameznih primerov dela. Socialno delo ima opraviti s sorazmerno majhnimi populacijami, tako da je bila statistična analiza že vnaprej hendikepirana, posameznih primerov pa nismo znali analizirati. Prav tako nismo znali iz intervjujev, dnevnikov, zapisnikov opazovanj potegniti nič drugega kot grobe in pogosto nepomembne kvantifikacije. Vse drugo razpravljanje bi bilo pojmovano kot 'pesnjenje'. Kvalitativne metode so torej bistveno prispevale k refleksiji postopkov socialnega dela in doživljanja tako uporabnikov kot socialnih delavcev.
b. Vede o ravnanju. Uveljavljanje kvalitativne metodologije je sovpadalo s prizadevanjem nekaterih 'pol-profesij' (semi-professions) in 'pol-znanosti', med njimi socialnega dela in zdravstvene nege, da bi nadgradile svoje izobraževalne sisteme, in se razvile v profesije z možnostjo doseganja najvišjih akademskih nazivov. Zato so morale razviti svojo raziskovalno osnovo, hkrati s tem pa tudi prevrednotiti svoj podrejeni položaj v strukturi ved. Akademski znanstveniki so tedaj govorili, da je socialno delo aplikacija sociologije (celo v abstraktih je bilo socialno delo klasificirano kot 'applied sociology'). Temu pojmovanju sem se uprl. Socialno delo se uči in razvija s kritično raziskovalno refleksijo svoje prakse. Sociološka (psihološka, antropološka etc.) teorija mu pride prav, vendar tok informacij ni enosmeren in obsega ne en sam ampak več krogov (kar sem tudi narisal). To pojmovanje se popolnoma ujema z ugotovitvami Adama v Uvodu, o spremenjenem odnosu med 'teorijo' in 'prakso'. 'Praksa' socialnega dela ima svojo lastno teorijo, ki jo gradi z raziskovanjem same sebe. Kvalitativna metodologija je utemeljila spoznavanje in upoštevanje laičnih teorij, ne samo teorij strokovnjakov-praktikov ampak tudi teorij uporabnikov. Vabila je k participativnemu raziskovanju in k upoštevanju raziskovalca kot raziskovalnega instrumenta. Odločilen pa je bil morda premik (ki sta ga izvršila Glaser in Strauss) od velike teorije k malim, kontekstualno vezanim teorijam, ki je omogočil izdelovanje 'teorij za domačo rabo', malih zgodb, ki so osvetljevale konkretno delo brez velikih pretenzij po univerzalni veljavnosti. Vse  to je dejansko pomenilo paradigmatično spremembo v samozavedanju socialnega dela. Ta 'sinergija' kvalitativne metodologije in uveljavljanja vede o socialnem delu kot raziskovalne samorefleksije stroke je bila osnovni razlog, da se je ta metodologija uveljavila in razširila v socialnem delu.

Ponovitev ne objavljamo!

Pri včerajšnjem pogovoru ob izidu nove knjige o kvalitativnem raziskovanju je beseda nanesla tudi na težave in stranpoti objavljanja v znanstveni periodiki. Ob tem sem se spomnil na članek, pred kratkim objavljen v novi Delovi ediciji De facto (2/2012). V njem Christopher French, raziskovalec parapsihologije, v intervjuju z Leonardom Kučićem opisuje svoje peripetije z objavo kritičnih raziskovalnih študij. Pred tem pa sem v reviji Globus prebral prevod članka Boba Holmesa, Nazaj v prihodnost, iz New Scientist. Začnimo kar s tem. 
Daryl Bem, ugleden psiholog z univerze Cornell v ZDA, raziskuje parapsihološki pojav prekognicije. Prekognicija pomeni vedenje, zavest o prihodnosti, o tem, kaj se bo zgodilo. Če boš pri igrah na srečo postavil kocko na rdeče polje, boš dobil. Koristno vedenje, ni kaj! Bem je izhajal iz veljavne ugotovitve, da si niz besed bolje zapomnimo, če jih pred tem zapišemo. Ali je možno, da bi si ZDAJLE bolje zapomnili tiste besede, ki jih šele BOMO potem zapisali? Kasnejše pisanje bi vplivalo na sedanjo zapomnitev; kasnejši dogodek bi vplival na sedanjega. V  običajnem, metodološko neoporečnem, eksperimentu je Bem subjektom na hitro prikazal dolg seznam besed in jim dejal, naj si jih skušajo čim več zapomniti. Preveril je, katere so si zapomnili. Takoj zatem jim je prikazal krajši seznam iz prejšnjega seznama naključno izbranih besed. Rekel jim je, naj si jih zapišejo in si jih skušajo zapomniti. Spet je preveril, kaj so si zapomnili. Subjekti so si pri tem drugem delu poskusa bolje zapomnili tiste besede, ki so si jih zapomnili že pri prvem delu, in sicer v majhnem ampak statistično značilnem odstotku. Bem je to interpretiral kot dokaz prekognicije: kasnejše pisanje je vplivalo na sedanjo zapomnitev besed. (Tu se bomo vzdržali interpretacije in jo preložili na konec, saj bi radi pokazali, kaj se zgodi s kritiko senzacionalnih eksperimentov.) Bem je opisal devet takih poskusov, ki naj bi dokazovali, da kasnejši dogodki vplivajo na predhodno vedenje ljudi - v majhnem odstotku a statistično značilno. "Ljudje dejansko 'čutijo prihodnost'", piše v članku. Potem so o podobnih rezultatih na drugačnem gradivu poročali še drugi raziskovalci (gl. članek). Skratka: poskusi dokazujejo časovno obrnjeno vzročnost oziroma prekognicijo.
Christofer French je ponovil Bemove poskuse in ni prišel do enakih ugotovitev. Bemu v prid je treba povedati, da je pozval kolege, naj njegove poskuse ponovijo in preverijo in jim je v ta namen dal na voljo vso opremo in vse podatke. French: "Izziv so sprejele tri raziskovalne skupine, med katerimi je bila tudi naša, a nobeni ni uspelo ponoviti Bemovih sklepov. Podobno neuspešni so bili pozneje tudi drugi posnemovalci." V zvezi s tem French opozarja na vse bolj razširjeno "matranje podatkov". Raziskovalci toliko časa z vsem možnim statističnim arzenalom obračajo podatke, da potrdijo svojo delovno hipotezo; da se sicer majhne razlike s čaranjem pokažejo kot vendarle statistično značilne. Ko je hotel French svoje izsledke objaviti v isti reviji, v kateri je bila objavljena Bemova študija, mu je urednik odvrnil, da ne objavlja ponovitev. Enak odgovor je dobil še pri nekaj drugih revijah (več v članku).
Taka uredniška politika, ki očitno podlega kriteriju zanimivosti, senzacionalnosti - tako kot rumeni tisk, kot je pripomnila neka kolegica - je katastrofalna, saj onemogoča spoštovanje enega temeljnih znanstvenih načel, namreč preverjanja ugotovitev z neodvisno ponovitvijo poskusa. S tem uredništva resnično tlakujejo pot v rumeno znanost.
Vrnimo se k Bemovemu poskusu. On je domneval, da bo kasnejši dogodek vplival na prejšnjega, kasnejše pisanje na sedanjo zapomnitev. Obrnil je časovno vzročno zaporedje. Vprašajmo se, kako to, da si človek zapomni določene besede, drugih pa ne? Recimo, da je to posledica neznanega dejavnika X (morda kakšnih nezavednih asociacij, zaradi katerih so nekatere besede za dano osebo bolj zapomnljive). Osebi za kratek čas prezentiramo seznam besed in ona si nekatere zapomni, drugih ne. Čez čas to ponovimo ali pa, kot Bem, prezentiramo reduciran seznam, na katerem so le nekatere od besed, ki si jih je oseba že prej  zapomnila. Mar ni upravičeno pričakovati, da si bo zapomnila prav besede, ki si jih je že enkrat zapomnila, naj jih je potem zapisala ali ne? Je Bem uporabil kontrolno skupino oseb, ki bi jim preprosto dvakrat pokazali seznam istih besed in nato prešteli besede, ki so si jih ponovljeno zapomnili v obeh delih poskusa - brez vmesnega pisanja. Najbrž bi ugotovili precejšnjo stopnjo skladnosti. Ali, če se pošalimo: namesto pisanja, bi Bem lahko med oba dela poskusa vrinil pomivanje posode. Ugotovil bi, da je kasnejše pomivanje posode značilno vplivalo na sedanjo zapomnitev imen. Toda, če je deloval poleg ali mimo pisanja kak tretji dejavnik (v nezavednem), kako to, da Frencheve ponovitve niso pokazale skladnosti v zapomnjenju besed v obeh delih poskusa? To pomeni, da tudi hipoteza o tretji variabli nima osnove in da je šlo v resnici za "matranje podatkov".  Žal ne morem kritično oceniti drugih podobnih poskusov, ker nimam originalnih besedil. A gotovo so povsod kakšni hakeljci bodisi v razmišljanju (kot pri Bemu) bodisi v postopku.

Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi

Na vabilo urednika knjige Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi dr. Franeta Adama sem se včeraj, 20. junija 2012, udeležil predstavitve tega zbornika v prostorih Inštituta za razvojne in strateške analize v Ljubljani. Urednik je poudaril, da je pobuda za izdajo zbornika pravzaprav v čudenju (ki je klasičen aristotelovski motiv za modrovanje in raziskovanje), kako hitro se je kvalitativna metodologija uveljavila v našem prostoru in v potrebi, da bi obeležili nov val prizadevanj na tem področju. Od 70-tih let dalje se je kvalitativno raziskovanje uveljavilo na družboslovnih področjih, razširilo pa se je tudi na nedružboslovna področja, kot so medicina, biomedicina, dodal bi še zdravstveno nego. Ob tem je urednik spomnil, da so že raziskave avtorjev 'utemeljene teorije', Glaserja in Straussa (Strauss in Corbinova) segle na področje medicine in zdravstvene nege (gl. moje prejšnje bloge), tako da sedanje aplikacije na tem področju pravzaprav nadaljujejo neko tradicijo, ki je sicer bolj akcidentalne narave in ni povezana z bistvom te metodologije.

Bistveno za to metodologijo pa je, da je - kljub temu, da je tehnična raven raziskovanja in analize relativno neodvisna od epistemološke, kar sem pripomnil - vendarle epistemološka nadgradnja pozitivistične metode. Kot po mojem ustrezno poudarja Adam, tako imenovani kvalitativni pristop ne zamenjuje pozitivistične metode, ampak jo vključuje in obenem presega na način Heglovske 'Aufhebung'. Zato je danes zelo aktualna kombinacija kvalitativnih in kvantitativnih metod, pa spet ne mehanična 'souporaba' ampak se razvijajo metodologije, ki skušajo smotrno povezati obe metodi v okviru dane raziskave. 

Ker nameravam posameznim prispevkom iz tega zbornika posvetiti še naslednje sestavke, naj tu navedem le poglavja te knjige.

Struktura delovnega časa medicinske sestre

"Koliko dni je smiselno spremljati delo medicinske sestre v obliki pisanja dnevnika, da bi na podlagi tega prišli do uporabnega rezultata o področjih, ki jih medicinska sestra resnično opravi, npr. delo s pacientom, izpolnjevanje dokumentacije, odzivi na telefonske klice itd. Koliko sester je smiselno zajeti?" 

Tako se je glasilo vprašanje slušateljice. Na osnovi dnevniških zapisov bi želela ugotoviti strukturo, izrabo, delovnega časa MS. Iz vprašanja, koliko sester je smiselno zajeti, ni razvidno, ali misli na kvalitativno ali kvantitativno raziskavo, saj je za vsako teh raziskav 'smiseln' drugačen izbor.

Kvalitativno - kvantitativno. V kvalitativni raziskavi bomo skušali dobiti čim širši razpon različnih opravil, ne da bi skušali odgovoriti na vprašanje, kako pogosto se to in ono opravilo pojavlja. Poleg tega bomo raziskali, kakšen pomen imajo posamezne vrste opravil za sestro, kako ta opravila doživljajo. V kvantitativni raziskavi bomo skušali dobiti sliko o tem, katera opravila in v kakšnih kombinacijah prevladujejo; skušali bomo dobiti podatke o povprečni, tipični izrabi delovnega časa, ob tem seveda nujno, saj enega brez drugega ne moremo določiti, o manj pogostih in redkih opravilih. V danem primeru bo verjetno najprimerneje, da začnemo s kvalitativno raziskavo in nadaljujemo s kvantitativno.

Izbor. Opraviti imamo z dvema vprašanjema. 1. kako izbrati sestre, ki bi pisale podroben dnevnik svojih opravil; 2. kako izbrati dneve, na katere naj se dnevnik nanaša. K prvemu: če  želimo opisati čim širši razpon različnih opravil, bomo izbirali sestre na različnih delovnih mestih, z različnimi nalogami, na različnih položajih v hierarhiji. Tako bi prišli do opisa bogastva nalog in opravil MS, do predstave o zahtevnosti in raznolikosti poklica in hkrati s tem, do opisa doživljajskega sveta medinskih sester. Če nam gre za kvantifikacijo te različnosti, bomo najprej definirali populacijo sester, na katero naj bi ugotovitve posplošili (gre za oddelek, bolnišnico?), potem pa izbrali reprezentativni, slučajnostni, recimo slojeviti vzorec. To je le prvi del izbora. Potem se moramo odločiti za časovno obdobje, na katerega naj bi se dobljeni podatki nanašali. To je lahko en teden, en mesec, eno četrtletje, eno leto itd. Če želimo zajeti sezonske fluktuacije, bomo morali razširiti obdobje opazovanja. Jasno je, da bi bilo skrajno zamudno, težko izvedljivo in tudi nepotrebno, da bi sestre pisale dnevnik za vsak dan v daljšem razdobju. Zato se bomo odločili za časovno vzorčenje. Če želimo podatke posplošiti na enomesečno obdobje, bo morda dovolj, da izbrane sestre beležijo opravila vsak drugi dan, morda ene v lihih druge v sodih dnevih; ali pa da beležimo prvi teden podatke za ponedeljek in torek, drugi teden v sredo in četrtek, tretji teden za petek in soboto in četrti teden za nedeljo; ali pa se odločimo za tipičen, povprečen teden v mesecu, pišemo dnevnik samo tisti teden in posplošimo na ves mesec pod predpostavko, da se ostali trije tedni ne razlikujejo bistveno od tega, v katerem smo beležili podatke.
Na ta način bomo ugotovili, katera opravila prevladujejo, kakšna je struktura delovnega časa, koliko časa zavzamejo posamezna opravila ali posamezne vrste opravil.

Dnevnik. Kako pisati dnevnik opravil? V kvalitativni raziskavi bi dali navodilo, naj sestre zapišejo vsako svoje, tudi najmanjše, opravilo. To je seveda zelo težka naloga, zato bi bilo možno z njo obremeniti le manjše število sester za krajši čas. Na osnovi teh zapisov bi sestavili provizoričen seznam opravil, ček-listo, tako da bi v nadaljevanju raziskave sestre samo s kljukicami označevale opravila, ki so jih izvedle, npr. za vsako uro za nazaj. Na tej osnovi bi za kvantitativno raziskavo sestavili ček-listo najpogostejših opravil in nato beležili samo ta opravila, za redkejša pa pustili možnost, da jih posebej vpišejo.

Kako zagotoviti anonimnost; kako pridobiti ljudi za sodelovanje?

Anonimnost. Vprašanje je bilo zastavljeno na seminarju medicinskih sester; torej gre za zagotavljanje anonimnosti v raziskavah zdravstvene nege, na primer pri individualnih intervjujih s pacienti in svojci ali sploh pri objavljanju kakršnih koli podatkov o raziskovancih. Pravilo je zdravorazumsko: prikrijemo vse podatke, po katerih bi lahko kdor koli nepoklican prepoznal osebo, na katero se podatki nanašajo. V odvisnosti od širine kroga ljudi, za katerega domnevamo, da lahko pride do teh podatkov, določimo podatke, ki jih bomo prikrili. To so lahko poleg identifikacijskih in demografskih podatkov o osebi tudi podatki o njeni bolezni, ustanovi, kjer se je zdravila ipd. V splošnem je treba osebo seznaniti z načinom objave ali razširjanja podatkov kakor tudi z načinom varovanja zaupnosti že pred intervjujem, po njem pa ji dati v branje zapis pogovora z njo. Nato jo prosimo, da poda pripombe na zapis, ki ga popravimo v skladu z njimi. Pri tem se seveda lahko pogajamo, da ne bi izpustili ali spremenili delov besedila, ki so pomembni za razumevanje celote. Po možnosti damo raziskovancem v branje tudi končno poročilo ali vsaj tisti del poročila, v katerega je smiselno vključen pogovor z raziskovancem. Raziskovanci naj bi odobrili naše zapise intervjujev in tudi končno poročilo. To se v kvalitativni metodologiji imenuje 'članska validacija' - misli se na člane skupnosti, v kateri smo izvajali raziskavo. Drugo je vprašanje, ali naj damo 'odobritev' raziskovancu v podpis. Splošnega pravila o tem ni; presodili bomo glede na naravo teme in druge okoliščine, predvsem glede na tveganje morebitnih pritožb. Omeniti velja, da v pogovoru z raziskovancem ni dobro pretirano poudarjati, kaj vse smo ali bomo ukrenili v zvezi z varovanjem zaupnosti podatkov, da ga ne bi tako prestrašili, da bo raje odpovedal sodelovanje. 
Motivacija za sodelovanje. Raziskovanca prosimo, če bi nam naklonil nekaj časa, da bi se pogovorili z njim o temi naše raziskave, npr. o tem, kako mu poteka življenje v Domu starejših, s čim je zadovoljen in s čim malo manj. Pojasnimo mu, čemu bo raziskava služila.  V navedem primeru bi rekli, da se trudimo izboljšati kakovost življenja v domu in da se bomo v ta namen pogovarjali z več stanovalci. Ljudje, posebno starejši, jemljejo take zadeve lahko preveč osebno. Mislijo, da smo iz kakega posebnega razloga prišli ravno k njemu. Če je res tako, lahko pojasnimo: K vam sem prišel, ker ste že dolgo v domu in dobro poznate razmere. Če pa ni tako, rečemo: pogovarjali se bomo z več stanovalci, takimi, ki bi vedeli kaj povedati o tem. Vi ste eden med njimi. Stanovalcu se lahko vzbudi tudi neupravičeno upanje, da bomo uredili kak njegov poseben problem. Če pove, kaj ga teži, ga pozorno poslušamo, si zapišemo (če je primerno) in rečemo, da bomo obvestili pristojne (če se seveda strinja). Povemo mu, da nismo pristojni za reševanje te njegove težave, ali pa da ta trenutek nismo prišli s tem namenom. Potem ponovimo, kaj bi radi. Sogovorniku jasno povemo, da sodelovanje ni obvezno in da ga lahko brez posledic odkloni; lahko se tudi dogovorimo za drug termin. Ljudje pristanejo na pogovor iz občutka dolžnosti, solidarnosti, altruizma; zaupanja v to, da bodo s tem res prispevali k izboljšanju razmer. Drugi načini 'motiviranja' v takem okviru niso potrebni in so neprimerni, saj bi jih ljudje dojeli kot ponižujoče podkupovanje. Najboljša motivacija za sodelovanje v raziskavi je kakovosten odnos, ki smo ga s pacientom in svojci ustvarili ob rednem delu.