Trajanje odprtega intervjuja - The duration of an open interview

Koliko časa naj traja intervju, se glasi eno naslednjih vprašanj slušateljic magistrskega seminarja VŠZN-J (2013). Ni vnaprej določenih meril za trajanje odprtega intervjuja. Lahko bi rekli: dokler oba zdržita. Trajanje torej ni omejeno s kakimi metodološkimi pravili, temveč le z okoliščinami in stanjem obeh sogovornikov. Ravnamo se po zdravorazumski presoji. Pogovora z bolnikom v postelji najbrž ne bomo vlekli v nedogled. Po drugi strani pa se ob živahnem starostniku, ki nam pripoveduje o svojem življenju, lahko dolgo zadržimo. Redko se bomo pogovarjali več kot eno uro, saj se ob tem oba sogovornika utrudita. Lahko naredimo odmor in potem nadaljujemo, še bolje pa je, če se dogovorimo za ponovno srečanje. Eno izkušnjo pa naj vendarle poudarimo: če je intervju zelo kratek, ni dovolj gradiva za analizo. Za eno tipkano stran zapisa že mora biti. Zapis intervjuja s praktikantko zdravstvene nege, ki smo ga analizirali za vajo, je nekako na spodnji meji obsega, ki še omogoča analizo in da dovolj bogato poskusno teorijo. Toda spomnimo se analize Dan na psihiatriji, navedene v knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje... Tam smo iz enega samega stavka "potegnili" daljnosežne sklepe - kot hipoteze za nadaljnje raziskovanje. Spomnimo se tudi metodološkega pravila nasičenosti: novo gradivo bomo dodajali toliko časa, da bomo imeli občutek, da ni treba več kaj dodati; da je zgodba vsebinsko dovolj popolna in zaokrožena. To velja tudi za trajanje intervjuja in njegovo podaljševanje. Ko imamo občutek, da je vprašanec povedal vse, kar o dani temi lahko pove, ali da smo mi zvedeli vse, kar potrebujemo, končamo pogovor.

Tehnike kodiranja - Coding techniques

To je naslednje vprašanje udeleženk letošnjega magistrskega seminarja VŠZN-J. O tem sem že pisal, a ni odveč ponoviti in povzeti bistveno. Predstavljajmo si, da je pred nami zapis intervjuja, ena ali dve tipkani strani, lahko seveda več. Postopek kodiranja, to je pripisovanja pojmov k izjavam v intervjuju in analize kod, obsega tematsko, odprto, osno, selektivno in odnosno kodiranje.

ZAPIS INTERVJUJA IN PRIPRAVA NA KODIRANJE
1. Intervju zapišemo. Na področju zdravstvene nege ga bomo v splošnem zapisali v knjižni slovenščini, ne v dialektu ali slengu, vendar blizu pogovornemu jeziku (več o tem, na drugem mestu). Sicer pa si pripravimo beležko oziroma liste ali obrazce za zapise (kodirni, teoretični, operativni); prav priročni za ta namen so lističi (lahko samolepilni) treh različnih barv za vsako vrsto zapisov druge barve. Na kodirne lističe bomo zapisovali kode in njihove definicije; na drugo vrsto lističev misli, ki imajo značaj teoretičnih razmišljanj; na tretjo pa opravila, ki jih moramo izvršiti.
2. Zapis intervjuja najprej preberemo, da si ustvarimo vtis o vsebini in temah. Ob tem se nam morda že porodijo prve misli, o čem bo govorila končna poskusna teorija. Lahko jih zapišemo. Lahko naredimo začasni seznam tem, ki se pojavljajo v intervjuju.
TEMATSKO KODIRANJE
3. Če je intervju obsežen, ga uredimo po temah, tj. po vsebinskih celotah (o čem govori: npr. o življenju pred operacijo, zaznavanju bolezenskih znakov, preiskavah in diagnosticiranju, pripravi na operacijo itd.). Teme še niso kode, pojmi, so samo pripovedne, vsebinske celote, poglavja v pripovedi. Če intervju ni obsežen, bomo teme določali spotoma, ob kodiranju.
4. Intervju sedaj razdelimo na posamezne povedi. To so lahko stavki, deli stavkov (v priredjih ali podredjih) ali več vsebinsko povezanih stavkov. Povedi oštevilčimo z zaporednimi številkami.
Ob strani povedi pa pustimo dovolj prostora za vpisovanje kod. Najbolje je, da si uredimo tabelo, v kateri so v enem stolpcu oštevilčene povedi, v naslednja dva ali celo tri pa vpisujemo kode različnih stopenj abstraktnosti.
ODPRTO KODIRANJE
5. Beremo poved za povedjo in ob vsaki pripišemo eno ali več kod, iste ali različnih ravni abstraktnosti. Kode (pojmi) so v bistvu nazivi spremenljivk. Vsaka spremenljivka ima dve ali več modalitet ali vrednosti. Ko pripisujemo kode, si prizadevamo zapisati naziv spremenljivke in njene modalitete. Pri izjavi "Niso me psihično pripravili na operacijo" bomo zapisali "psihična priprava na operacijo: da, ne"; čeprav je v danem primeru dejansko samo "ne", se spomnimo tudi na možnost "da". V nadaljevanju raziskave bomo morda primerjali obe vrsti pacientov, tiste, ki so jih pripravili in tiste, ki jih niso.
OSNO KODIRANJE
6. Pri osnem kodiranju podrobneje analiziramo pojme, ki se nam zde pomembni. Vprašamo se, katere so dimenzije nekega pojma, njegove modalitete, nadrejeni in podrejeni pojmi.  Osnega kodiranja ni mogoče popolnoma ločiti od odprtega kodiranja. V gornjem primeru smo že posegli v osno kodiranje. Ob kodi "psihična priprava" se spomnimo tudi, da lahko razlikujemo psihično in fizično pripravo; nadrejeni pojem obeh pa je "priprava na operacijo: psihična, fizična" - to kodo zapišemo v stolpec za bolj abstraktne pojme, saj je višje v hierarhiji pojmov. V raziskavi o doživljanju družbene krize, smo pri kodi "družbena kriza" razlikovali naslednje dimenzije: trajanje, razširjenost, globina.
SELEKTIVNO KODIRANJE
7. Pri selektivnem kodiranju izmed vseh pojmov izberemo tiste, ki se nam zdijo najbolj pomembni, najbolj vsebinski, povedni. To so kategorije. V intervjuju o doživljanju prakse so take povedne kategorije med drugim: doživljanje stresa, obvladovanje stresa, refleksija prakse, socialna opora.
Navedene oblike kodiranja se med seboj pogosto prepletajo.
ODNOSNO KODIRANJE
8. Obravnavamo lahko tudi kot del selektivnega kodiranja. Pri tem se vprašamo, v kakšnem odnosu je dana kategorija do drugih kategorij ali pojmov; kaj so njeni vzroki ali kategorije, ki so pred njo; kaj njene posledice, pogoji ipd.
DEFINIRANJE
9. Kategorije in druge pomembnejše pojme sedaj definiramo. V definicijo kode sodijo vse izjave, ki smo jih kodirali z isto kodo. Temu seznamu izjav pa dodamo besedilo, v katerem skušamo izraziti bistveno vsebino teh izjav oziroma te kode. Lahko si pomagamo z obliko slovarskih definicij.
PISANJE POSKUSNE TEORIJE
10. Zapis kod oziroma kategorij z definicijami sestavlja že večji del poskusne teorije. Razporedimo jih po poglavjih in dodamo vezno besedilo, da se pripoved gladko bere.

Od kod do poskusne teorije - From codes to tentative theory

Kako uporabimo kode v razpravi, sprašuje kolegica. Ne uporabimo jih v razpravi ampak pri pisanju poskusne ali tentatativne teorije. To sta dve različni zadevi. Kot že povedano, z izrazom "poskusna teorija" označujemo končni rezultat kvalitativne raziskave. Teorijo te vrste imenujemo "poskusna" ali "tentativna", da bi jo razlikovali od "velike" teorije. Od te se razlikuje po tem, da si ne domišljamo, da je splošno veljavna, ampak upamo, da velja za neko povsem konkretno okolje, npr. za prakso, ki jo opravljajo študentke določene šole; za doživljanje bolnikov z določeno vrsto bolezni na določenem oddelku določene klinike; za doživljanje svojcev pacientov na določenem oddelku ipd. Ker tako teorijo lahko posplošujemo le na določeno omejeno okolje, jo imenujemo tudi "kontekstualna" ali "kontekstualno vezana" teorija. To pa ne pomeni, da ni tudi širše "uporabna", če bralec (uporabnik teorije) prepozna v njej tudi položaj, razmere in doživljanje ljudi v svojem okolju. Taki teoriji pravimo "poskusna" tudi zato, da bi poudarili, da se zavedamo, da je zgolj začasno besedilo, katerega trditve je treba preveriti v nadaljnjem raziskovanju.
V raziskovalnem poročilu, ki je oblikovano po shemi UPMRR (uvod, problem, metoda, rezultati, razprava), razprava sledi poskusni teoriji (=rezultatu). V razpravi se samokritično ozremo na svojo raziskavo in na poskusno teorijo; omenimo metodološke omejitve, drugačne možne razlage in predlagamo smeri nadaljnjega raziskovanja.
Kako uporabimo kode pri pisanju poskusne teorije? Kode so pojmi; koda je samo drug izraz za pojem. Posebno pomenljive kode ali kode, ki združujejo več drugih kod, imenujemo kategorije.
Pri analizi doživljanja praktikantke, je bila koda REFLEKSIJA PRAKSE taka pomembna in pomenljiva koda, to je kategorija. Kode in kategorije so zidaki poskusne teorije. Kode s svojimi definicijami so že deli, stavki, odstavki, točke poskusne teorije. Ko pišemo teorijo, jih samo uredimo v smiselna poglavja in jim dodamo vezno besedilo. Kodo definiramo tako, da navedemo konkretne izjave, iz katerih smo jo abstrahirali in nekaj veznega besedila, v katerem jasno izrazimo pomen kode. Ko v poskusni teoriji opisujemo določeno kodo, ne navedemo vseh izjav, na katere se nanaša, ampak samo najbolj značilno, to pa v premem govoru, tj. v narekovajih. Tako je besedilo poskusne teorije, ki vsebuje definicije kod in povezovalne stavke, posejano z dobesednimi izjavami. Tak način pisanja da besedilu plastičnost, živahnost in prepričljivost.

Kode, kodiranje - kako naj se tega lotim - Codes, coding - how to manage this

"Kako najdemo kode", sprašuje kolegica. Če bi vprašala, kje jih najdemo, bi pikro odgovoril: v glavi. Enako piker odgovor na vprašanje "kako jih najdem", bi bil: tako, da pobrskamo v glavi. Naj bom resen in potrpežljiv.
Kode so pojmi, ki jih pripišemo konkretnim empiričnim, v pogovoru ali kako drugače dobljenim in zapisanim izjavam. "O praksi se pogovarjam z domačimi" smo v poročilu praktikantke kodirali s kodami POGOVOR O PRAKSI, REFLEKSIJA PRAKSE. Kje smo dobili te kode? Izmislili smo si jih. Prva koda "pogovor o praksi" je preprosto prepisan del izjave, malce preoblikovan iz glagola v samostalniško obliko. Je blizu temu, kar imenujemo "in vivo" koda, koda (beseda) dobesedno prevzeta iz empirične izjave. Zdelo se nam je pomembno v skrajšani obliki zabeležiti, da se praktikantka pogovarja o praksi. Pogovor o praksi utegne imeti kak pomen v našem končnem opisu doživljanja prakse, v naši "poskusni teoriji" o doživljanju prakse.
Druge kode smo se lahko domislili samo, če smo prej kaj brali o strokovni praksi. Saj to se pričakuje od človeka, ki bi rad na osnovi poročil praktikantk o praksi napisal kaj splošneje veljavnega. Pričakuje se, da bo prebral kakšno strokovno literaturo o tem vprašanju. Mogoče smo pri spremljanju literature o zdravstveni negi (ali kateri koli drugi stroki) naleteli na knjigo, ki govori o refleksivni praksi. Morda smo videli samo njen naslov: Refleksivni praktik (Reflexive practitioner). Ta spomin na nekoč zaznani bežni vtis, je ob stiku s konkretno izjavo vodil do prebliska: saj to je to. Pogovarjati se o praksi pomeni reflektirati prakso. Torej bom to izjavo kodiral REFLEKSIJA PRAKSE. S tem sem tudi nakazal, da se ukvarjamo z istim ali podobnim vprašanjem kot tista knjiga; da lahko uporabimo tam opisana spoznanja.
Kaj pravzaprav počnemo, ko empiričnim izjavam pripisujemo pojme, kode? Ko pripisujemo pojme, vsakokrat, pri vsaki izjavi posebej, PRESKOČIMO z empirične ravni na pojmovno raven. Empirična raven je to, kar vidimo, slišimo, otipamo; to kar je praktikantka rekla ali napisala.
Na pojmovno raven preskočimo, ko se vprašamo, KAJ TO POMENI. Kaj pomeni dejstvo, da se z domačimi pogovarja o praksi? Pomeni, da v tem pogovoru podrži zrcalo svojemu ravnanju na praksi in doživljanju prakse - s tujko: da svoje ravnanje reflektira. Ponovno se zagleda; zagleda se tudi z očmi svojih domačih oziroma drugih sogovornikov, kolegic, mentoric. S tem bolje vidi, kaj počne in kaj doživlja.
Kaka druga praktikantka se morda ne pogovarja o praksi z nikomer. Morda le sama s seboj ali pa še to ne. Kaj to pomeni? Da ostajajo izkušnje iz prakse "pokopane" v njej, neozaveščene, na neki nižji, nezavedni čustveni ravni, nedostopne razumskemu ovrednotenju in usmerjanju. To da praktikantke v vsakdanjih pogovorih reflektirajo prakso, je torej pomembno odkritje za vrednotenje in usmerjanje praktičnega pouka.
Vidite: na videz nepomembna vsakdanja izjava je odkrila pomembno značilnost praktičnega pouka.

Odprti intervju: kako spraševati - Open interview: how to ask questions

"Kako si pomagamo, da ne vplivamo preveč s podvprašanji na intervjuvanca", je vprašala kolegica.
Vprašanje se navezuje na moje pojasnjevanje, da pri odprtem intervjuju pustimo intervjuvanca, da prosto pripoveduje o temi, ki smo mu jo nakazali. Čim manj naj bi se vpletali v njegovo pripoved.
Naj ponovim: če imamo vrsto konkretnih vprašanj, na katera želimo dobiti odgovor, potem odprti intervju ni ustrezna opcija; raje sestavimo vprašalnik in izvedimo strukturirani intervju. To bo pogosta situacija v zdravstvu. Radi bi zvedeli, ali bolnik jemlje zdravila ali ne; ali kadi ali ne; ali skrbi za zadostno gibanje ali ne itd. Če bi to radi zvedeli, sestavimo vprašalnik in izvedimo strukturirani intervju. Če pa nas zanima pacientovo doživljanje bolezni, celotna njegova življenjska situacija, njegovo obvladovanje življenja z boleznijo; če nas zanimajo njegovi postopki samozdravljenja ipd., tedaj izvedimo odprti intervju. In tedaj se pojavi vprašanje, koliko naj se vpletamo. Odgovor je: čim manj; toliko, da sogovornika usmerjamo k podtemam. Mogoče se sam ne bo spomnil, da bi govoril o samozdravljenju, zato ga v primernem trenutku vprašamo: si tudi sami na kak način lajšate bolečine? In potem pustimo, da pripoveduje o tem. Če odgovori s kratkim "da" in obmolkne, ga spodbudimo: "Malo več mi povejte o tem, kako to počnete." Včasih zadostuje že to, da molčimo in ga vprašujoče gledamo, ob tem pa smo pričakujoče obrnjeni k njemu (receptivna drža). S to držo mu damo vedeti, da smo odprti zanj, da nam lahko zaupa, da imamo čas za pogovor in da pričakujemo, da se bo razgovoril. Ljudje velikokrat vstopamo v ordinacijo z občutkom, da zdravniku ali sestri krademo čas, saj smo samo en člen v dolgi čakajoči vrsti. Hitro zaznamo signale, ki nas v tem mnenju potrjujejo: zdravnikovo ali sestrino nervozo, hitre gibe, ukvarjanje z drugimi opravki (prekladanje kartotek, telefoniranje ipd.). Če dobi pacient občutek, da želimo reči "hitro povejte, ker nimam veliko časa", se seveda ne bo razgovoril.

Vprašanja za intervju - Questions for an openended interview

Kolegica, ki skrbi za bolnike s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB), je vprašala, kako pripravimo vprašanja za intervju. Govorimo o odprtem intervjuju z bolnikom s KOPB, velja pa tudi za odprti intervju v mnogih drugih situacijah. Odprti intervju se razlikuje od "zaprtega", to je, strukturiranega in standardiziranega intervjuja, v katerem uporabljamo pri vseh vprašancih enak, vnaprej pripravljen vprašalnik po možnosti z vnaprej navedenimi možnimi odgovori. Torej bi bil nekoliko neprijazen odgovor na gornje vprašanje, da pri takem odprtem intervjuju ne pripravljamo vprašanj vnaprej. Zamislimo si samo temo, o kateri se želimo s človekom pogovarjati. V danem primeru nas zanima, kako človek živi s svojo boleznijo; kako jo obvladuje; kako vpliva na njegovo življenje, kako ga omejuje, ali pa, nasprotno, kako so se mu s tem odprle nove življenjske možnosti. Ko govorimo o teh, pomislimo na ljudi s tetraplegijo, ki slikajo z usti. Bi slikali, če jim prizadetost ne bi odvzela številnih drugih možnosti in odprla to novo možnost kot eno redkih preostalih?
Seveda si moramo biti na jasnem o namenu raziskave. Če nas zanima samo, ali se bolnik ravna po naših navodilih, ali jemlje zdravila, ali je opustil kajenje itd., bomo raje izvedli zaprti intervju. Pripravili bomo pet ali deset vprašanj o konkretnem ravnanju in v skladu z odgovori odkljukali, v kolikšni meri nas "uboga". Seveda moramo vedeti tudi, kaj bomo potem s tem počeli. Ga bomo "prisilili", da bo bolj priden? Če pa nas zanima njegovo življenje z boleznijo, okoliščine, v katerih živi in naj bi se zdravil, njegova motivacija za zdravljenje in podobno, s čimer bomo posredno dobili tudi odgovor na vprašanje o tem, zakaj se ne drži naših napotkov, je bolje da izvedemo odprti intervju.

Ko se torej srečamo z bolnikom s KOPB in opravimo formalnosti, bomo pri odprtem intervjuju pogovor začeli nekako takole: "Dolgo se že nisva videla. Kako kaj shajate s to boleznijo?" Pričakujemo lahko, da bo odgovoril prav na kratko, npr.: "Kar gre," ali pa: "Bolj slabo je". Lahko nadaljujemo tako, da ga vprašamo, če jemlje zdravila, ali pa, s čim se ukvarja v prostem času. Mogoče bi nadaljevali takole: "Malo mi povejte, kako preživljate dan. A v redu spite? Imate ponoči kakšne težave?" Potem pričakujemo, da bo opisal, kako je s spanjem, in nadaljujemo: "Kako pa gre potem, ko vstanete?" Itd. S takim načinom damo vprašancu potrebno usmeritev in strukturo, hkrati pa v tem okviru lahko prosto pripoveduje. Ve, da se bomo skupaj z njim pri opisovanju pomikali skozi ves dan. Ob tem se bomo dotaknili družinskih zadev; pogovor o tem lahko kasneje poglobimo. Ni na milost in nemilost prepuščen našim vprašanjem, katerih zaporedja in namena ne pozna, ampak sam nadzira tok pogovora. Pogovor bomo snemali, ali po spominu obnovili in zapisali takoj po koncu in nato kvalitativno analizirali, to je, uredili po temah in kodah. Na ta način bomo dobili vpogled v pacientovo dojemanje smisla zdravljenja, v njegove zadržke do načina zdravljenja, v njegove posebne navade in okoliščine, materialne in odnosne, družinske, ki olajšujejo in otežujejo zdravljenje. Bolje bomo razumeli njegovo motivacijo za zdravljenje.

Iz kakšnega razpoloženja sestre izvira gornje vprašanje? Človek, ki se pripravlja na intervju, se boji, da mu ne bo "uspel". Boji se, da ne bo vedel kaj vprašati. Da bo zašel v zadrego, kako nadaljevati. Zato bi rad imel pred seboj spisek podrobnih vprašanj. Če bo taka vprašanja zastavljal enega za drugim, bo na vsako dobil kratek odgovor - prav primerno za KVANTITATIVNO obdelavo, ne pa za KVALITATIVNO analizo. Poleg tega bo z vprašalnikom, v katerega pogleduje, ali ga drži pred seboj, ustvaril bariero med seboj in bolnikom in mu dal ves čas vedeti, da je on strokovnjak, ki ve več. Pacient si bo mislil: Saj vse veš bolje od mene, kaj me sprašuješ.

Če torej hočeš opraviti ODPRTI intervju, svetujem: Razmisli o namenu raziskave, zamisli si temo, sprosti se in začni pogovor, kot kateri koli vsakdanji pogovor, pri katerem te iskreno zanima doživljanje drugega človeka. Bo šlo?

Magistrski seminar VŠZNJ 2013 - Master's seminar at CNJ 2013

Da bi se lahko pripravil na magistrski seminar, to je seminar pred pripravo magistrske naloge, sem študente - s posredovanjem - prosil, naj mi en teden prej pripravijo vprašanja, na katera želijo odgovor. Saj naj bi bil seminar namenjen predvsem temu, da jih kolikor mogoče konkretno uvede v izdelavo kvalitativne raziskovalne naloge. En dan pred začetkom seminarja sem prejel vprašanja ene študentke. Ta vprašanja so:

1. Kako pripravimo vprašanja za intervju?
2. Kako si pomagamo, da ne vplivamo preveč s podvprašanji na intervjuvanca?
3. Kako najdemo kode?
4. Kako jih uporabimo v razpravi?

Ob začetku seminarja so mi druge kolegice zastavile še naslednja tri vprašanja:

5. Zanesljivost in veljavnost kvalitativne raziskave
6. Koliko časa naj traja intervju?
7. Tehnike kodiranja.

Sporočile so mi tudi predvidene teme svojih magistrskih nalog:

1. Bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) v referenčni ambulanti
2. Obveščenost pacientov-otrok o diabetesu
3. Doživljanje izolacije v postopku obsevanja pri rakavih bolnikih
4. Nefarmakološki ukrepi pri lajšanju kronične bolečine
5. Medosebni odnosi na oddelku za anestezijo
6. Poznavanje paliativne oskrbe pri zdravi populaciji
7. Kakovost življenja starostnikov v domu (doživljanje).

Naj najprej na kratko komentiram te teme.

1. Bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) v referenčni ambulanti. - Kot je povedala kolegica, bi rada primerjala skupino mlajših bolnikov, ki so šli skozi postopek seznanjanja in osveščanja o bolezni in škodljivosti kajenja, katerega posledica je, s skupino starejših, ki niso bili deležni take obravnave. Srečuje se namreč s tem, da posebno starejši bolniki ne kažejo nobenega nagnjenja k temu, da bi se odpovedali kajenju, medtem ko ima vtis, da so mlajši bolj pripravljeni, da bi kaj storili v tej smeri. Starejšim je terapija, ki jim olajšuje dihanje, predvsem sredstvo, ki jim omogoča nemoteno kajenje. V kratkem pogovoru smo omenili možnost, da so starejši bolniki povsem obupali nad možnostjo, da bi se njihovo zdravstveno stanje izboljšalo; v tej resignaciji jim je kajenje še edini užitek, ki ga imajo - kot izpolnitev zadnje želje obsojenemu na smrt. Smiselno bi bilo torej raziskati, kako doživljajo svoje življenje in življenjske okoliščine, da bi našli način, kako jim vzbuditi upanje in jih motivirati za bolj zdrav način življenja. Taka raziskava bi bila seveda kvalitativna.

2. Poučenost pacientov-otrok o diabetesu. - Kolegica se je že vnaprej odločila za kvantitativno raziskavo, v kateri bi aplicirala test poučenosti (znanja) in njegove rezultate primerjala z drugimi variablami, da bi ugotovila povezave med njimi in s poučenostjo. Poučenost bi ibla v taki raziskavi hkrati odvisna in neodvisna (oziroma intervenirajoča) variabla. V pogovoru pa smo nakazali možnost, da bi poizvedeli, kako otroci z diabetesom doživljajo svoje življenje s to boleznijo, saj najbrž otroku ali mladostniku v družbi vrstnikov in ob vseh dejavnostih ni preprosto neprestano skrbeti, da ne bi prišlo do zapletov. Celovito proučiti odnosne in čustvene težave teh otrok bi bilo morda zanje koristneje kot odkriti morebitne pomanjkljivosti v njihovi seznanjenosti z boleznijo in vsakdanjimi ukrepi v zvezi z njo. Indicirana je kombinirana raziskava.

3. Doživljanje izolacije v postopku obsevanja pri rakavih bolnikih. - Pri določeni vrsti kanceroznih obolenj pacienta med obsevanjem z radioaktivnimi snovmi izolirajo v posebni sobi, kamor po potrebi vstopa samo zdravstveno osebje. Poleg tega leži nepremično na postelji; premika lahko samo roke, npr. pri jedi, ko upravlja daljinec za TV ipd. V pogovoru smo dognali, da izolacija ni taka težava; prava težava je prisilna drža. Kolegica je potožila, da o tem razen dveh, treh člankov ni odkrila nobene literature. Svetoval sem iskanje v dveh smereh: po drugih medicinskih panogah, kjer se pojavlja prisilna drža (npr. po poškodbah) in po psihološki oziroma socialno psihološki literaturi. Tudi tu se je kolegica odločila za kvalitativno raziskavo, intervjuje s pacienti, da bi ugotovila, kako jim ta mučni postopek olajšati.

4. Nefarmakološki ukrepi pri lajšanju kronične bolečine. - Ljudje, ki doživljajo kronične bolečine različne intenzitete, si teh ne lajšajo samo z zdravili ampak tudi na druge načine; ali pa iščejo načine, ki bi jim pomagali. Na kakšne načine vse si pomagajo in s kakšnim uspehom, je vredno spoznati. Tudi za raziskovanje tega vprašanja je primerna kvalitativna metoda - odprti intervjuji s prizadetimi.

5. Medosebni odnosi in vodenje na oddelku za anestezijo. - "Kaj delate na oddelku za anestezijo", sem vprašal kolegico. "Kako, kaj delamo?" je odvrnila. "Zjutraj se dobimo anestezisti celotne bolnišnice na svojem oddelku in se razidemo po operacijskih dvoranah." "In potem? Se v pavzi spet dobite?" "Nimamo pavze." Hm. Nič mi ni bilo jasno. "Kaj pa je potem z odnosi? A imate sploh kakšne odnose?" "Ja, saj to je ravno vprašanje." Hec. Rada bi raziskala odnose, odnosov pa ni. V pogovoru smo vendarle ugotovili, da nekakšni odnosi so. Anestezisti delajo v paru (včasih trojki) z anesteziologom. Vedno z drugim. Ne bi strpela vedno z istim. S kakšnim se bolje ujame, s kakšnim slabše. Eni se ne ujamejo. Hm. Potem so vseeno nekakšni odnosi. Mogoče je to smiseln problem: kakšni so odnosi in kakšno je doživljanje odnosov v skupini, ki pravzaprav ne deluje kot skupina; ki je na meji vzpostavljanja skupinske interakcije. Socialnopsihološki problem ali psevdoproblem?

6. Poznavanje paliativne oskrbe pri zdravi populaciji. - O tej temi nismo nič govorili. Lahko se je lotimo kvalitativno,  z odprtimi intervjuji, lahko kvantitativno z zaprtimi intervjuji, z anketo. Ali ljudje vedo, kaj je to "paliativna oskrba"; kakšen je njihov odnos do nje: jo odobravajo, sprejemajo, ji nasprotujejo? Kakšen je pravzaprav namen te raziskave? Kaj bi na njeni osnovi storili? Če ljudje ne vejo, kaj pomeni beseda "paliativno", to ne pomeni, da je treba to statistično "dokazati".

7. Kakovost življenja starostnikov v domu (doživljanje). - Raziskava gre lahko v dveh smereh, lahko tudi obe kombiniramo. Eno je raziskovanje kakovosti življenja. Obstajajo vprašalniki, ki vsebujejo vprašanja o bivalnih razmerah, prehrani, dejavnostih, zadovoljstvu oskrbovancev itd.
Če hočemo ugotoviti, ali dom ustreza standardom kakovosti življenja, je najbolje, da uporabimo tak vprašalnik in anketiramo stanovalce. Drugo je raziskovanje doživljanja oskrbovancev - kvalitativno. Pri tem lahko pride do izraza njihovo subjektivno stališče; tisto, kar jim je res pomembno; razpoloženje, ki prevladuje; težave, ki jih ima dana oseba ipd. Lahko ugotovimo, da objektivno merjena kakovost življenja povsem ustreza standardom za domove, človek v domu pa je nesrečen. Kaj bi ukrenili, če bi to ugotovili?

Kvalitativni pristop zahteva spremembo "optike". Namesto da paciente merimo, testiramo, presojamo in ocenjujemo, ali znajo, ali vejo, ali ubogajo, in jih, če ne, grajamo, poučujemo, vzgajamo itd., se raje vživimo v njihov položaj, obujemo njihove čevlje, pogledamo na njihov položaj z njihovega vidika. Tedaj jih bomo bolje razumeli. Ugotovili bomo, da je marsikakšno njihovo ravnanje - od nejemanja zdravil, do neupoštevanja higienskih napotkov ipd. - povsem logična posledica njihovega položaja in ni znamenje njihove nemarnosti, nevednosti, nespoštljivosti itd. (Če ne verjamete, vam bom ob priliki razložil, zakaj sem samovoljno prepolovil dozo zdravil, ki bi jih moral jemati. Zdelo se vam bo logično in mi boste dali prav. Specialist pa mi je - kljub temu, da sem mu povedal, kaj sem storil in zakaj - še naprej predpisal isto, po mojem nepotrebno in pretirano dozo, in me ni vprašal, ali bom vse to tudi zares použil. Ne bom. Zdaj jaz ne razumem njegove logike.)