Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (8): akcijsko raziskovanje - Notes to the book Qualitative... (8): action research

Zadnji članek zbornika o kvalitativnem raziskovanju v interdisciplinarni perspektivi je prispeval Frane Adam, ki je akcijsko raziskovanje tematiziral že v svoji doktorski disertaciji in ga že tedaj povezal s kvalitativnim raziskovanjem. Pričujoči članek temelji, kot v opombi pove avtor, na že objavljenem članku iz leta 1992, a bo kar držalo, da je še vedno aktualen. Vedno je namreč koristno, če ta raziskovalni pristop, v okviru katerega obstaja veliko različic, pogledamo z nove teoretične ali epistemološke perspektive, saj smo praktični metodologi navadno preveč zaposleni s tehnikalijami in pozabljamo na širše pomenske vidike in osmislitev tehnik. Ker sva s Frankom tako rekoč od vsega začetka uveljavljanja AR pri nas vsaj oddaljena sodelavca ali sorazmišljujoča, je vsako njegovo razmišljanje o tej temi zame zanimivo in vznemirljivo. Tako se ne bom mogel izogniti bolj osebnemu pristopu. Že prvi stavek zadene ob struno. "Ena od opredelitev akcijskega raziskovanja bi lahko izhajala iz radikalne oblike opazovanja z udeležbo. Gre za primere, ko se pasivna udeležba prelevi v iskanje novih organizacijskih rešitev in načrtovanje sprememb na podlagi sodelovanja z zainteresiranimi akterji v okolju, ki ga raziskovalec opazuje." (Adam, 2012, str. 177) V svojih skriptih o metodologiji raziskovanja sem med vrstami opazovanj glede na stopnjo in vrsto aktivnosti opazovalca kot eno od možnosti navedel "opazovanja, pri katerih se opazovalec vključi v skupino in skuša s položaja člana namerno in zavestno vplivati na spreminjanje posameznih vidikov življenja v skupini ali celo bistvenih potez njene kulture, tako da si pridobiva somišljenike in 'soborce' in se zaplete tudi v konflikt z nasprotniki (opazovalec-aktivist)" (Mesec, 1995, 2009: str. 168). Ta trditev se opira na moje izkušnje pri akcijskoraziskovalnem delu s taborniki, kjer se je dogajalo prav to: nismo bili samo pasivni opazovalci, ampak smo skušali vplivati na spreminjanje organizacije, pri čemer smo med člani organizacije imeli tako pristaše kot nasprotnike. Nismo pa jasno definirali teh fluidnih zavezništev kot akcijskoraziskovalne skupine. Prav na osnovi izkušnje z bolj ali manj prijaznim "vnašanjem demokracije od zunaj" po okusu aktivističnih raziskovalcev in samorefleksije tega dogajanja, sem tudi prišel do uvida o značaju akcijskoraziskovalne skupine, kakršnega zdaj teoretsko podkrepljeno opisuje Adam. 
Ključnega pomena je uvid, ki izhaja iz sistemske teorije (H. Willke), "da je v samoreferenčne sisteme mogoče intervenirati samo indirektno, s tem da se jih spodbudi k bolj refleksivnemu opazovanju (in krmiljenju) njihovih učinkov na učinke okolja (konteksta)" (ibid. str. 178). Drži tudi - in v primeri z naivnimi začetnimi poskusi AR pri nas je to bistven konceptualni napredek - "da gre pri akcijskem raziskovanju za interakcijo med ekspertnim in klientnim sistemom" in da je "akcijskoraziskovalna skupina sestavljena iz predstavnikov obeh sistemov" (ibid. str. 178). V nadaljevanju Adam konceptualizira AR-skupino kot posredniško, "interpenetracijsko območje (cono) med ekspertnim in klientnim sistemom". Naslednji poudarek se nanaša na avtonomijo obeh sistemov: "interpenetracija ne postavlja pod vprašaj avtonomije in samoselekcije enega ali drugega sistema" (ibid., str. 179). To poudarjam, ker sem svoj čas našim posegom v delovanje taborniške organizacije očital prav to, da smo samovoljno in z zgolj formalnim pokritjem v imenu višjih ciljev posegli v avtonomijo organizacije. To pa vodi še do tretjega poudarka, namreč, da sta tako klientski kot ekspertni del AR-skupine odgovorna vsak svojemu 'domicilnemu' sistemu, eksperti znanosti ali znanstveni skupnosti, klienti svoji organizaciji oziroma širšemu sistemu. Vse to sem - ne sicer v jeziku sistemske teorije pa vendar povsem skladno z gornjimi poudarki - opisal v svojem zadnjem članku o AR (Mesec, 2006), zato me čudi, da je Adam v mojem članku iz leta 1990 prebral, da pojmujem AR kot nekakšno emocionalno, "divje" samoraziskovanje. Res je, da tam omenjam samoraziskovanje a le kot do absurda zvedeno različico med vrstami AR in jo kot tako problematiziram. 

Viri:
ADAM, F. 2012. Ekspertna in participativna dimenzija akcijskega raziskovanja v luči sistemske teorije. V: Adam, F. idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
MESEC, Blaž, RAPE, Tamara (ur.), RIHTER, Liljana (ur.). Načrtovanje raziskave : študijsko gradivo za interno uporabo, Metodologija raziskovanja v socialnem delu 1. Ljubljana: Univ. v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo, 2009. 287 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 3221349] 
MESEC, Blaž. Action research. V: FLAKER, Vito (ur.), SCHMID, Tom (ur.). Von der Idee zur Forschungsarbeit : Forschen in Sozialarbeit un Sozialwissenschaft, (Böhlau Studienbücher BSB). Wien: Böhlau Verlag, Herbst 2006, str. 191-222. [COBISS.SI-ID 2622053] 
MESEC, Blaž. Model akcijskega raziskovanja. Soc. delo, 33, št. 1 (1994), str. 3-16. [COBISS.SI-ID 299613] 
MESEC, Blaž. Akcijsko raziskovanje med socialnim inženirstvom in revolucionarnim aktivizmom. Soc. delo, 1993, let. 32, št. 1/2, str. [61]-90. [COBISS.SI-ID 73454336] 
MESEC, Blaž. Vrste akcijskih raziskav. Soc. delo, 1988, let. 27, št. 2, str. 93-102. [COBISS.SI-ID 8723970] 
MESEC, Blaž. Akcijsko raziskovanje med navdušenjem in dvomom. V: CERAR, Marjeta (ur.), MARENTIČ-POŽARNIK, Barica (ur.). Akcijsko raziskovanje v vzgoji in izobraževanju : zbornik kolokvija, [Ljubljana, 9. november 1989]. Ljubljana: Slovensko društvo pedagogov, 1990. [COBISS.SI-ID 3301221] 
MESEC, Blaž. Metodologija raziskovanja v socialnem delu I : študijsko gradivo : (osnutek - samo za študente VŠSD). Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1995. 201 str. [COBISS.SI-ID2953573] 

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (7): utemeljena teorija - Note to the book Qualitative... (7): The grounded theory

Prav vesel sem bil sestavka Matica Kavčiča Utemeljena teorija: kratek vpogled v epistemološka izhodišča in predstavitev t. i. Grounded Theory. To je kar nujno besedilo za vse, ki pri nas pri analizi kvalitativnega gradiva uporabljamo postopek(ke?) utemeljene teorije po Glaserju in Straussu. Takoj ko sem to zapisal, bi moral že upoštevati Kavčičevo opozorilo, da "... ne gre zgolj za metodo v ožjem pomenu, še manj samo za vrsto analize kvalitativnih podatkov ali tehniko zbiranja podatkov, pač pa za celosten raziskovalni znanstveno-spoznavni pristop" (str. 163). Poleg omenjenega bi za ta prikaz izbral še tri poudarke. 1) Pri tem pristopu gre za gradnjo teorije, vendar se to oblikovanje teorije ne opira samo na indukcijo, temveč se v njem pojavljata prav tako tudi dedukcija in verifikacija. Gre torej za polnokrvno oblikovanje teorije, ne zgolj za nekakšno induktivno pripravljanje teorije za kasnejšo dedukcijo, operacionalizacijo in verifikacijo, ki naj bi bila po pričakovanju kvantitativna. 2) Ob vprašanju, kakšno vlogo ima pri oblikovanju UT "predznanje" ali predrazumevanje, tj. poznavanje drugih teorij, je prišlo, tako Kavčič, do spora med Glaserjem in Straussom; prvi je zastopal bolj strogo stališče, da mora raziskovalec suspendirati predznanje in se brez vseh "predsodkov" odpreti gradivu, drugi pa je "teoretsko predznanje označil celo kot dobrodošlo" (str. 166). S tem v zvezi imam nekaj izkušenj, saj sem eno od kvalitativnih analiz izvedel ob navezavi na teorijo Straussa in Corbinove o uravnavanju življenja s kronično boleznijo (Mesec, 2001). Lahko rečem, da sta oba pristopa možna in lahko plodna. Velja tudi, da tudi v primeru, ko izhajamo iz povsem določne teorije kot konceptualnega okvira, ostaja še vedno dovolj prostora za odkrivanje pojavov, ki jih teorija ne predvideva. 3) Poudarek, da je epistemološko izhodišče UT v ameriškem pragmatizmu, nas opozarja na "konstruktivistično" naravo UT in na pomemben kriterij njene verifikacije, to je praktično uporabnost v kontekstu (kontekstih), kjer je nastala.

Naj se v nadaljevanju zadržim pri terminološkem vprašanju. Vesel sem, da se tudi Kavčič nagiba k prevajanju "grounded theory" z "utemeljena teorija", čeprav še vedno raje previdno uporablja kar kratico po angleškem izrazu, torej "GT" spričo prav plodovite zbirke novih poimenovanj. Imam slab občutek, da sem zmedo povzročil jaz. 

Moj glavni pomislek proti izrazu "utemeljena teorija" je bil, da ta izraz ne označuje ničesar specifičnega; vsaka teorija naj bi bila utemeljena.

Teorija, za katero se zavzemata Glaser in Strauss, naj ne bi bila torej nič posebnega, kar pa je v protislovju z njuno pozicijo, ki je prav v tem, da se zavzemata za drugačno razvijanje teorije, za poseben način, ne preko preverjanja dedukcij iz abstraktne teorije ali izmišljenih predpostavk.

Moj argument temelji pravzaprav na nerazlikovalni vsakdanji rabi izraza "utemeljen", "utemeljena teorija", rabi, ki enači in zamenjuje izraza "utemeljen" in "preverjen". Ko rečem "vsaka teorija naj bi bila utemeljena", hočem pravzaprav reči, naj bi bila vsaka teorija "preverjena". Avtorja utemeljene teorije pa uvajata dosledno razlikovanje med izrazoma "utemeljen" (grounded) in "preverjen" (verified). Nastopata proti prevladujočemu preverjanju teorij ob zanemarjanju njihovega utemeljevanja oziroma razvijanja z utemeljevanjem.

Moj "argument" pomeni pravzaprav, da skušam popravljati avtorja, namesto da bi pač v prevodu prevzel njun izraz. Isti argument velja namreč tudi v angleščini; tudi v angleščini naj bi bila v vsakdanjem pomenu besede vsaka teorija "grounded". Čemu sta torej avtorja izbrala ta izraz, če je dvoumen? Izbrala sta ga pač, njegovi dvoumnosti (v vsakdanjem govoru) navkljub, saj sta mu z vsem svojim delom dala dovolj določen poseben pomen.

"Prepričana sva, da je odkrivanje teorije iz podatkov - kar imenujeva utemeljena teorija - ena od pomembnih nalog, pred katerimi je današnja sociologija..." (Glaser/Strauss, 1967, str. 1)

Mislim, da moramo kar vztrajati pri izrazu "utemeljena teorija" in ga uporabljati v njegovem specifičnem pomenu "utemeljene teorije po Glaserju in Straussu". Naj ponovim argument. Ne velja, da naj bi bila vsaka teorija utemeljena; vsaka teorija mora biti preverjena. Utemeljena pa je, če je generirana po postopku oblikovanja utemeljene teorije po Glaserju in Straussu.

Viri:
Barney G. Glaser / Anselm L. Strauss. 1967. The Discovery of Grounded Theory: Strategies for Qualitative Research. New York: Aldine de Gruyter.
Matic Kavčič. 2012. Utemeljena teorija: kratek vpogled v epistemološka izhodišča in predstavitev t. i. Grounded Theory. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Blaž Mesec, Sanja Kaube. 2001. Doživljanje bolnikov s kolostomo z vidika teorije Corbinove in Straussa o urejanju kronične bolezni: poskusna teorija na osnovi kvalitativne analize. Soc. delo 40 (2001), 2-4: 159-180.

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (6): računalniški programi - Notes to the book Qualitative (6): computer programs

Sestavek Urše Lamut z naslovom Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti (na straneh 123-162 zbornika Kvalitativno raziskovanje...) je več kot to, kar napoveduje naslov. V prvem podpoglavju z naslovom "Različni pristopi k analizi kvalitativnega gradiva" navaja najprej Milesa in Hubermana, ki ločita tri pristope pri analizi kvalitativnih podatkov: interpretivisičnega (npr. fenomenološko interpretacijo, interakcionistično interpretacijo), socialnoantropološko raziskovanje in  sodelovalno raziskovanje, ki je sinonim za akcijsko raziskovanje ali njegova različica. V okviru interpretivističnega raziskovanja razlikujeta prej omenjena avtorja hermenevtično (pomen besedila) in semiotično raziskovanje (pomen simbolov). V nadaljevanju avtorica zgolj informativno omenja še druge delitve in vrste analize, kot so: vsebinska analiza pogostosti pojavljanja posameznih kategorij v besedilu, dalje, "pregledna mreža" (repertory grid), metoda kognitivnega vzorca, kvalitativna analiza vsebine, utemeljitvena analiza itd. 
V zvezi z metodo kognitivnega vzorca omenja metodo GABEK in računalniški program WINRELAN, razvit v podporo tej metodi. To metodo je razvil Josef Zelger na Univerzi v Innsbrucku; z njo se je seznanilo tudi nekaj naših raziskovalk, med njimi kot prva dr. Lea Šugman Bohinc in za njo mag. Simona Žnidarec, obe s Fakultete za socialno delo. Leta 2005 smo na Fakulteti za socialno delo priredili usposabljanje za uporabo programa WINLERAN. Usposabljanje je vodil sam prof. Zelger. Pred tem se je bil prof. Zelger udeležil konference o kvalitativnem raziskovanju na Bledu leta 2000 in v zbornik o konferenci (Fikfak, Adam, Garz, eds. 2004) prispeval opis svoje metode. Simona Žnidarec je uporabila to metodo v svoji magistrski nalogi pri analizi skupnostnih projektov. Lamutova povzame Zelgerjev opis te metode, ki se v grobem ujema s postopkom analize v okviru utemeljitvene teorije, to je od odprtega kodiranja do oblikovanja pojmovnih struktur, je pa precej komplicirana.
Nadaljevanje svojega članka posveti avtorica opisu kvalitativne analize vsebine po metodi utemeljitvene teorije (načela, faze: urejanje gradiva, določanje tem, enot kodiranja, kodiranje, izbira in definiranje pojmov in kategorij, odnosno kodiranje, oblikovanje teoretične formulacije). Ob tem navaja izkušnje s programom ATLAS.ti, ki bolj zvesto kot GABEK podpira analizo po fazah oblikovanja utemeljitvene teorije.
"Prednost uporabe programov za kvalitativno analizo se kaže predvsem v razbremenitvi raziskovalca z opravili, ki jih izpelje program veliko učinkoviteje (npr. iskanje besed/odstavkov, priklic kodiranih delov besedila in/ali kod" (Friese, cit. po Lamut,  2004). Strinjam se s temle njenim nasvetom: "Toda, da lahko raziskovalec presodi, kateri izmed ponujenih računalniških programov mu najbolj ustreza pri analizi podatkov, je koristno (če ne celo priporočljivo), da sprva izvede analizo podatkov brez uporabe računalniških programov." Računalniški program "ne more nadomestiti presoje raziskovalca."
Avtorica korektno po več virih povzame postopek analize, tako da je njeno besedilo tudi s tega vidika informativno za začetno seznanjanje z metodo. Ko govori o razčlenjevanju transkripta na sestavne dele, deli to fazo na dve sekvenci: najprej naj bi besedilo razčlenili na širše vsebinske ali pomenske celote - teme, šele za tem na povedi oziroma ožje pomenske celote. Pri tem omenja, da sam te faze nisem delil na dve sekvenci, kar je točno. Šele kasneje sem ugotovil, da je to smiselno. 

Vesel sem, ko sem videl, da smiselno navaja tudi iz mojih besedil. Saj veste, človek ne želi biti napačno razumljen, še manj pa popolnoma prezrt. :)

Viri:
Urša Lamut. 2012. Kvalitativna vsebinska analiza z računalniškim programom ATLAS.ti. V: F. Adam idr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Jurih Fikfak, Frane Adam, Detlef Garz (eds.). 2004. Qualitative Research. Ljubljana: ISN ZRC SAZU, Založba ZRC, FSD, PI Mainz, Politehnika Nova Gorica.
Simona Žinidarec Demšar. 2003. Skupnostna usmeritev v socialnem delu : (analiza skupnostnih projektov in skupnostne skrbi na celjskem območju) : magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (5): fokusne skupine - Notes to the book Qualitative... (5): Focus groups

Naslednji v zborniku Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi je sestavek o kvalitativnem raziskovanju v medicini s predstavitvijo metode fokusnih skupin in delfske metode (Tonka Poplas Susič). V dosedanjih besedilih o kvalitativnem raziskovanju - mislim na razpravo F. Adama in na svoj Uvod ... - je bilo sorazmerno malo pozornosti posvečene metodam in tehnikam zbiranja empiričnega gradiva, več epistemološkim osnovam (Adam) ter metodam in tehnikam analize kvalitativnega gradiva (Mesec). To praznino v domačih besedilih je vsekakor treba zapolniti, zato je obravnavani sestavek dobrodošel. To, da se tematsko omejuje na področje medicine oziroma zdravstva, mu ni v škodo, saj z omejitvijo na konkretno področje preprečuje preveč splošno razpravljanje.
Fokusna skupina je mala skupina ne manj kot štirih in ne več kot 12 članov, ki so povabljeni k sodelovanju pri pogovoru z določeno temo. Pogovor naj ne bi trajal več kot uro ali uro in pol. Skupino usmerja moderator, ki naznači temo z odprtimi vprašanji, naslovljenimi na celotno skupino, in v nadaljevanju skrbi za to, da se razpravljalci ne oddaljijo od teme; spodbuja njihovo interakcijo in skrbi, da pridejo vsi do besede. Sam se med razpravo vsebinsko ne opredeljuje in razprave ne usmerja k določenim vsebinskim zaključkom.
Fokusne skupine so oblika skupinske razprave, tj. - po naši opredelitvi - nestandardiziranega, odprtega spraševanja (intervjuja) s popolno ali delno možnostjo metakomunikacije, pogovora o pogovoru. Razpravlja se sicer o določeni temi, razprava je osredotočena ali fokusirana (od tod naziv), vendar se spodbuja čim bolj odprta in vsestranska razprava. Po drugi strani je dana možnost metakomunikacije, tj. pogovora o tem, kako deluje skupina in kako se pogovarjamo; to vprašanje postavimo z namenom, da bi odstranili možnost nesporazuma o temi, namenu in pomenu posameznih vprašanj in izjav. Učinki skupine na posameznike so različni, vodijo pa lahko do tega, da se lahko nekateri člani prikrijejo, da misli ostanejo neizrečene. Skupina deluje po eni strani kot spodbujevalec izražanja mnenj (več glav več mnenj, interakcija), po drugi pa se lahko kmalu pojavi težnja h konformiranju z vplivnim ali večinskim mnenjem, saj deluje skupina kot ščit pred moderatorjem ali blažilec (buffer). Avtorica poudarja, da fokusne skupine ali skupinske razprave ne gre zamenjevati s skupinskim intervjujem. Pri slednjem "sodelujoči odgovarjajo neposredno na raziskovalčevo vprašanje", medtem ko se v fokusni skupini razvije odprta razprava med člani skupine in "moderator ne sprašuje udeležencev posamezno". "Dinamika v skupini pomaga udeležencem ugotoviti in raziskati svoja stališča v takem obsegu, ki ne bi bil mogoč pri navadnem intervjuju (str. 101)."
V nadaljevanju razpravlja avtorica o številu fokusnih skupin, ki naj bi jih zajeli v raziskavi in poudari, da gre pri tem za teoretično vzorčenje in ne statistično reprezentativno. Opiše postopek kodiranja, pri katerem sodelujeta dva raziskovalca, in načine zagotavljanja veljavnosti in zanesljivosti rezultatov s triangulacijo raziskovalcev, analitikov in virov. Posebej informativen je seznam raziskav, ki jih je izvedla ali pri njih sodelovala (mednarodne) Katedra za družinsko medicino v Ljubljani.
V nadaljevanju je v članku opisana sicer v literaturi znana metoda Delfi, to je metoda, s katero na različnih področjih, v tem primeru v medicini, "načrtno zbiramo stališča in mnenja sodelujočih" o kakem problemu, recimo preventivi alkoholizma, da bi po treh krogih brez razprave z izločanjem stališč ali predlogov, ki nimajo širše podpore, prišli na koncu do stališč, s katerimi se strinja velika večina sodelujočih (str. 113-114). Ta metoda sicer po mojem ni kvalitativna, saj gre za vrsto ocenjevalnih lestvic, ki dajo povsem kvantitativne rezultate (povprečja ipd.). Na koncu članka je navedenih 20 izključno tujih virov.

Karikatura, ki jo prilagam, je skeptični komentar o fokusnih skupinah, ki pravi: Če bi Henry Ford ("oče avtomobila") uporabljal (za generiranje idej in inovacij) fokusne skupine, bi imeli hitrejše konje. Opozarja na pojav niveliranja sodb v skupini okrog povprečja ali celo spust k bolj konservativnim sodbam.

Vir: Tonka Poplas Susič. 2012. Kvalitativno raziskovanje v medicini: fokusne skupine in delfska metoda. V: Adam, F. idr., Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana IRSA.

Preglednica življenja (2)

Bell je poskusno izvedel intervjuje s tremi zakonskimi pari na njihovih domovih. Pri prvih dveh parih je najprej intervjuval oba zakonca hkrati, nato pa vsakega posebej, pri zadnjem paru pa je najprej intervjuval vsakega posebej in nato oba skupaj. Po intervjujih je izvedel tematsko analizo s  posebnim ozirom na to, kako je raba preglednice pozitivno ali negativno vplivala na kakovost podatkov in potek intervjuja. Najprej je izvedel analizo vsakega intervjuja posebej, potem pa še primerjavo med intervjuji.

Zanimalo ga je, ali raba preglednice (1) izboljša kakovost podatkov in (2) ali izboljša raport, zaupljiv odnos med spraševalcem in vprašancema in potek intervjuja.

Prvi vtis je bil, da je izpolnjevanje preglednice pomagalo intervjuvancem, da so se spomnili posameznih dogodkov in njihovega zaporedja, pri čemer so si pomagali tudi z datumi javnih dogodkov, ki so se jih spomnili. Ko pa sta zakonca skupaj izpolnjevala preglednico, je prišlo do nesoglasij in raziskovalec je dobil vtis, da vse skupaj bolj moti potek intervjuja, kot da ga olajšuje. Pri enem paru, kjer sta zakonca izpolnjevala preglednico najprej vsak posebej, nato pa oba skupaj, je raziskovalec ugotovil, da se je ujemalo samo 6 datumov od skupno 11, ki sta jih navedla. Prav tako se je šele na koncu po primerjavi obeh izpolnjevanj odkrila napaka enega od zakoncev. To pomeni, da ni jasno, v kolikšni meri preglednica izboljša točnost kronoloških navedb.

Pri izpolnjevanju preglednice stopi v ospredje časovna perspektiva; vprašanci razmišljajo o zaporedju dogodkov in s tem o spremembah v njihovem življenju, kar je pomembna tema. Istočasno pa jih to ne ovira, da se ne bi zavedali večje ali manjše pomembnosti dogodkov. Po drugi strani pa izpolnjevanje preglednice ni olajšalo pogovora o občutljivih zakonskih temah. Prej je omogočalo zakoncema, da se takim temam izogneta. Pokazalo se je tudi, da se vprašanci niso radi vračali na dogodke, ki so jih omenili prej, da bi se o njih bolj poglobljeno pogovorili. namesto tega  so začeli navajati dogodke, ki jih še niso bili navedli, da bi bila preglednica čim bolj popolno izpolnjena. Zdelo se jim je, da je poudarek na številu dogodkov in njihovem zaporedju, ne na pomenu in podrobnejšem razglabljanju o dogodkih. 

Celoten intervju je bil "osredotočen na dogodke", ni pa se razvil pogovor o vsakdanjem življenju, ki poteka brez posebno pomembnih dogodkov. To "osredotočenost na dogodke" je spremljal dokaj stvaren odnos, pri katerem ni bilo dovolj možnosti za raziskovanje čustvenega odnosa, kar pa bi bilo pri svetovalno usmerjenih intervjujih nujno. Zdi se, da izpolnjevanje preglednice prej ovira kot spodbuja poglobljen pogovor.

Sklenemo lahko, da je izpolnjevanje življenjske preglednice lahko prav koristna tehnika, kadar nam gre za ugotovitev stvarne kronologije dogodkov, manj koristna pa je, če se želimo pogovarjati o čustveni in odnosni vsebini in pomenu dogodkov. Prav uporabna bo v biografskih ali avtobiografskih raziskavah, v zdravstvenih raziskavah, manj koristna pa pri raziskavah odnosov, njihovih čustvenih vidikov v svetovalni dejavnosti.

Vir: Andrew J. Bell. 2005. “Oh yes, I remember it well!” Reflections on using the life-grid in qualitative interviews with couples. Qualitative Sociology Review. Volume I, Issue 1 (2005), str 51-67.

Preglednica življenja (1)

Preglednica življenja ali kronologija življenja je pripomoček, ki ga uporabljamo pri intervjuju, da bi natančneje določili zaporedje in vrsto življenjskih dogodkov. Na listu A4 formata lahko obsega približno 30 vrst in do 5 stolpcev. Vanjo vpisujemo življenjske dogodke na različnih področjih, npr.: zaposlitve oz. kariero, družinske dogodke, potovanja, športne dogodke ipd. Podobna je časovnim preglednicam, kakršne najdemo v zgodovinskih knjigah. Videti je na primer takole (okrnjena):

LETO	DRUŽINA	SLUŽBA	POTOVANJA	ŠPORT

Vprašanca prosimo, na primer, naj nam pripoveduje, kako je potekalo njegovo življenje.  Med intervjujem vpisujemo dogodke v tabelo, tako da zapišemo približen čas (leto) dogodka. Pri tem damo vprašancu na voljo, bodisi da za določeno leto navede dogodke v družini, službi in v prostem času, bodisi da navede dogodke na določenem področju, kot so se zvrstili v celem življenju in potem preide na naslednje področje. Večinoma bodo ljudje kombinirali oba pristopa in skakali s področja na področje in z leta na leto. Tabelo izpolnjujemo skupaj z vprašancem, pri čemer običajno podatke zapisuje intervjuvar, vprašanec pa ima vpogled v tabelo in lahko popravlja vnose. 

Kdo se je prvi spomnil tega načina, ni znano. Tudi ne gre za kakšno posebno inovacijo, saj so ljudje od nekdaj sestavljali časovne preglednice različnih vrst. Tudi sam sem na osnovi dokumentacije sestavil podobno preglednico pri analizi primera dela z družino, v kateri je bilo nasilje in jo imenoval "sinhronična kronologija". Avtor zgoraj navedene, približno posnete preglednice pa je A. L. Bell (2005), ki je na majhnem številu devetih intervjujev s tremi zakonskimi pari tudi raziskal značilnosti njene uporabe. (Njegova preglednica ima naslednje rubrike: Leto / starost / življenjski dogodek / zakon in družina / počitnice / odnosne zadeve). Bell tudi navaja, kdo naj bi to metodo prvi uporabil v Angliji, a to za nas ni ravno pomembno.

Preglednica naj bi bila v prvi vrsti pripomoček za spominski priklic oddaljenih dogodkov. Znano je namreč, da pri spominjanju deluje tako imenovana "teleskopska napaka priklica": priklic oddaljenih dogodkov je pod vplivom dogodkov v sedanjosti; oddaljeni dogodek se zdi bližji, kot je v resnici. S pomočjo časovne preglednice naj bi korigirali to pristranskost. Funkciji preglednice sta dve: 1. povečala naj bi veljavnost, zanesljivost in objektivnost podatkov in 2. olajšala ustvarjanje primernega odnosa med spraševalcem in vprašancem (raport) in s tem izvedbo intervjuja (Bell 2005: 52-53).

Zdi se, da je ta tehnika prav primerna na področju socialne gerontologije za raziskovanje življenjskih zgodb. Bell pa navaja, da je bila uporabljena pri raziskovanju zaposlitvene zgodovine in v medicinskih raziskavah, kjer so s to tehniko ugotavljali dejavnike in dogodke, ki so se zgodili, preden se je pri posamezniku pojavila določena bolezen.
(se nadaljuje)
Vir: Andrew J. Bell. 2005. “Oh yes, I remember it well!” Reflections on using the life-grid in qualitative interviews with couples. Qualitative Sociology Review. Volume I, Issue 1 (2005), str 51-67.

Magistrski in doktorski študij Socialne gerontologije na AME ECM

Danes smo se slikali s prvo "mojo" generacijo slušateljev magistrskega in doktorskega študija na Alma Mater Europea, Evropski center Maribor (izpostava Ljubljana) med predavanji iz kvalitativne metodologije. Se mi dobro zdi, da niso videti zamorjeni.