Opombe h Kvalitativno raziskovanje... (5): fokusne skupine - Notes to the book Qualitative... (5): Focus groups

Naslednji v zborniku Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi je sestavek o kvalitativnem raziskovanju v medicini s predstavitvijo metode fokusnih skupin in delfske metode (Tonka Poplas Susič). V dosedanjih besedilih o kvalitativnem raziskovanju - mislim na razpravo F. Adama in na svoj Uvod ... - je bilo sorazmerno malo pozornosti posvečene metodam in tehnikam zbiranja empiričnega gradiva, več epistemološkim osnovam (Adam) ter metodam in tehnikam analize kvalitativnega gradiva (Mesec). To praznino v domačih besedilih je vsekakor treba zapolniti, zato je obravnavani sestavek dobrodošel. To, da se tematsko omejuje na področje medicine oziroma zdravstva, mu ni v škodo, saj z omejitvijo na konkretno področje preprečuje preveč splošno razpravljanje.
Fokusna skupina je mala skupina ne manj kot štirih in ne več kot 12 članov, ki so povabljeni k sodelovanju pri pogovoru z določeno temo. Pogovor naj ne bi trajal več kot uro ali uro in pol. Skupino usmerja moderator, ki naznači temo z odprtimi vprašanji, naslovljenimi na celotno skupino, in v nadaljevanju skrbi za to, da se razpravljalci ne oddaljijo od teme; spodbuja njihovo interakcijo in skrbi, da pridejo vsi do besede. Sam se med razpravo vsebinsko ne opredeljuje in razprave ne usmerja k določenim vsebinskim zaključkom.
Fokusne skupine so oblika skupinske razprave, tj. - po naši opredelitvi - nestandardiziranega, odprtega spraševanja (intervjuja) s popolno ali delno možnostjo metakomunikacije, pogovora o pogovoru. Razpravlja se sicer o določeni temi, razprava je osredotočena ali fokusirana (od tod naziv), vendar se spodbuja čim bolj odprta in vsestranska razprava. Po drugi strani je dana možnost metakomunikacije, tj. pogovora o tem, kako deluje skupina in kako se pogovarjamo; to vprašanje postavimo z namenom, da bi odstranili možnost nesporazuma o temi, namenu in pomenu posameznih vprašanj in izjav. Učinki skupine na posameznike so različni, vodijo pa lahko do tega, da se lahko nekateri člani prikrijejo, da misli ostanejo neizrečene. Skupina deluje po eni strani kot spodbujevalec izražanja mnenj (več glav več mnenj, interakcija), po drugi pa se lahko kmalu pojavi težnja h konformiranju z vplivnim ali večinskim mnenjem, saj deluje skupina kot ščit pred moderatorjem ali blažilec (buffer). Avtorica poudarja, da fokusne skupine ali skupinske razprave ne gre zamenjevati s skupinskim intervjujem. Pri slednjem "sodelujoči odgovarjajo neposredno na raziskovalčevo vprašanje", medtem ko se v fokusni skupini razvije odprta razprava med člani skupine in "moderator ne sprašuje udeležencev posamezno". "Dinamika v skupini pomaga udeležencem ugotoviti in raziskati svoja stališča v takem obsegu, ki ne bi bil mogoč pri navadnem intervjuju (str. 101)."
V nadaljevanju razpravlja avtorica o številu fokusnih skupin, ki naj bi jih zajeli v raziskavi in poudari, da gre pri tem za teoretično vzorčenje in ne statistično reprezentativno. Opiše postopek kodiranja, pri katerem sodelujeta dva raziskovalca, in načine zagotavljanja veljavnosti in zanesljivosti rezultatov s triangulacijo raziskovalcev, analitikov in virov. Posebej informativen je seznam raziskav, ki jih je izvedla ali pri njih sodelovala (mednarodne) Katedra za družinsko medicino v Ljubljani.
V nadaljevanju je v članku opisana sicer v literaturi znana metoda Delfi, to je metoda, s katero na različnih področjih, v tem primeru v medicini, "načrtno zbiramo stališča in mnenja sodelujočih" o kakem problemu, recimo preventivi alkoholizma, da bi po treh krogih brez razprave z izločanjem stališč ali predlogov, ki nimajo širše podpore, prišli na koncu do stališč, s katerimi se strinja velika večina sodelujočih (str. 113-114). Ta metoda sicer po mojem ni kvalitativna, saj gre za vrsto ocenjevalnih lestvic, ki dajo povsem kvantitativne rezultate (povprečja ipd.). Na koncu članka je navedenih 20 izključno tujih virov.

Karikatura, ki jo prilagam, je skeptični komentar o fokusnih skupinah, ki pravi: Če bi Henry Ford ("oče avtomobila") uporabljal (za generiranje idej in inovacij) fokusne skupine, bi imeli hitrejše konje. Opozarja na pojav niveliranja sodb v skupini okrog povprečja ali celo spust k bolj konservativnim sodbam.

Vir: Tonka Poplas Susič. 2012. Kvalitativno raziskovanje v medicini: fokusne skupine in delfska metoda. V: Adam, F. idr., Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana IRSA.

Preglednica življenja (2)

Bell je poskusno izvedel intervjuje s tremi zakonskimi pari na njihovih domovih. Pri prvih dveh parih je najprej intervjuval oba zakonca hkrati, nato pa vsakega posebej, pri zadnjem paru pa je najprej intervjuval vsakega posebej in nato oba skupaj. Po intervjujih je izvedel tematsko analizo s  posebnim ozirom na to, kako je raba preglednice pozitivno ali negativno vplivala na kakovost podatkov in potek intervjuja. Najprej je izvedel analizo vsakega intervjuja posebej, potem pa še primerjavo med intervjuji.

Zanimalo ga je, ali raba preglednice (1) izboljša kakovost podatkov in (2) ali izboljša raport, zaupljiv odnos med spraševalcem in vprašancema in potek intervjuja.

Prvi vtis je bil, da je izpolnjevanje preglednice pomagalo intervjuvancem, da so se spomnili posameznih dogodkov in njihovega zaporedja, pri čemer so si pomagali tudi z datumi javnih dogodkov, ki so se jih spomnili. Ko pa sta zakonca skupaj izpolnjevala preglednico, je prišlo do nesoglasij in raziskovalec je dobil vtis, da vse skupaj bolj moti potek intervjuja, kot da ga olajšuje. Pri enem paru, kjer sta zakonca izpolnjevala preglednico najprej vsak posebej, nato pa oba skupaj, je raziskovalec ugotovil, da se je ujemalo samo 6 datumov od skupno 11, ki sta jih navedla. Prav tako se je šele na koncu po primerjavi obeh izpolnjevanj odkrila napaka enega od zakoncev. To pomeni, da ni jasno, v kolikšni meri preglednica izboljša točnost kronoloških navedb.

Pri izpolnjevanju preglednice stopi v ospredje časovna perspektiva; vprašanci razmišljajo o zaporedju dogodkov in s tem o spremembah v njihovem življenju, kar je pomembna tema. Istočasno pa jih to ne ovira, da se ne bi zavedali večje ali manjše pomembnosti dogodkov. Po drugi strani pa izpolnjevanje preglednice ni olajšalo pogovora o občutljivih zakonskih temah. Prej je omogočalo zakoncema, da se takim temam izogneta. Pokazalo se je tudi, da se vprašanci niso radi vračali na dogodke, ki so jih omenili prej, da bi se o njih bolj poglobljeno pogovorili. namesto tega  so začeli navajati dogodke, ki jih še niso bili navedli, da bi bila preglednica čim bolj popolno izpolnjena. Zdelo se jim je, da je poudarek na številu dogodkov in njihovem zaporedju, ne na pomenu in podrobnejšem razglabljanju o dogodkih. 

Celoten intervju je bil "osredotočen na dogodke", ni pa se razvil pogovor o vsakdanjem življenju, ki poteka brez posebno pomembnih dogodkov. To "osredotočenost na dogodke" je spremljal dokaj stvaren odnos, pri katerem ni bilo dovolj možnosti za raziskovanje čustvenega odnosa, kar pa bi bilo pri svetovalno usmerjenih intervjujih nujno. Zdi se, da izpolnjevanje preglednice prej ovira kot spodbuja poglobljen pogovor.

Sklenemo lahko, da je izpolnjevanje življenjske preglednice lahko prav koristna tehnika, kadar nam gre za ugotovitev stvarne kronologije dogodkov, manj koristna pa je, če se želimo pogovarjati o čustveni in odnosni vsebini in pomenu dogodkov. Prav uporabna bo v biografskih ali avtobiografskih raziskavah, v zdravstvenih raziskavah, manj koristna pa pri raziskavah odnosov, njihovih čustvenih vidikov v svetovalni dejavnosti.

Vir: Andrew J. Bell. 2005. “Oh yes, I remember it well!” Reflections on using the life-grid in qualitative interviews with couples. Qualitative Sociology Review. Volume I, Issue 1 (2005), str 51-67.

Preglednica življenja (1)

Preglednica življenja ali kronologija življenja je pripomoček, ki ga uporabljamo pri intervjuju, da bi natančneje določili zaporedje in vrsto življenjskih dogodkov. Na listu A4 formata lahko obsega približno 30 vrst in do 5 stolpcev. Vanjo vpisujemo življenjske dogodke na različnih področjih, npr.: zaposlitve oz. kariero, družinske dogodke, potovanja, športne dogodke ipd. Podobna je časovnim preglednicam, kakršne najdemo v zgodovinskih knjigah. Videti je na primer takole (okrnjena):

LETO	DRUŽINA	SLUŽBA	POTOVANJA	ŠPORT

Vprašanca prosimo, na primer, naj nam pripoveduje, kako je potekalo njegovo življenje.  Med intervjujem vpisujemo dogodke v tabelo, tako da zapišemo približen čas (leto) dogodka. Pri tem damo vprašancu na voljo, bodisi da za določeno leto navede dogodke v družini, službi in v prostem času, bodisi da navede dogodke na določenem področju, kot so se zvrstili v celem življenju in potem preide na naslednje področje. Večinoma bodo ljudje kombinirali oba pristopa in skakali s področja na področje in z leta na leto. Tabelo izpolnjujemo skupaj z vprašancem, pri čemer običajno podatke zapisuje intervjuvar, vprašanec pa ima vpogled v tabelo in lahko popravlja vnose. 

Kdo se je prvi spomnil tega načina, ni znano. Tudi ne gre za kakšno posebno inovacijo, saj so ljudje od nekdaj sestavljali časovne preglednice različnih vrst. Tudi sam sem na osnovi dokumentacije sestavil podobno preglednico pri analizi primera dela z družino, v kateri je bilo nasilje in jo imenoval "sinhronična kronologija". Avtor zgoraj navedene, približno posnete preglednice pa je A. L. Bell (2005), ki je na majhnem številu devetih intervjujev s tremi zakonskimi pari tudi raziskal značilnosti njene uporabe. (Njegova preglednica ima naslednje rubrike: Leto / starost / življenjski dogodek / zakon in družina / počitnice / odnosne zadeve). Bell tudi navaja, kdo naj bi to metodo prvi uporabil v Angliji, a to za nas ni ravno pomembno.

Preglednica naj bi bila v prvi vrsti pripomoček za spominski priklic oddaljenih dogodkov. Znano je namreč, da pri spominjanju deluje tako imenovana "teleskopska napaka priklica": priklic oddaljenih dogodkov je pod vplivom dogodkov v sedanjosti; oddaljeni dogodek se zdi bližji, kot je v resnici. S pomočjo časovne preglednice naj bi korigirali to pristranskost. Funkciji preglednice sta dve: 1. povečala naj bi veljavnost, zanesljivost in objektivnost podatkov in 2. olajšala ustvarjanje primernega odnosa med spraševalcem in vprašancem (raport) in s tem izvedbo intervjuja (Bell 2005: 52-53).

Zdi se, da je ta tehnika prav primerna na področju socialne gerontologije za raziskovanje življenjskih zgodb. Bell pa navaja, da je bila uporabljena pri raziskovanju zaposlitvene zgodovine in v medicinskih raziskavah, kjer so s to tehniko ugotavljali dejavnike in dogodke, ki so se zgodili, preden se je pri posamezniku pojavila določena bolezen.
(se nadaljuje)
Vir: Andrew J. Bell. 2005. “Oh yes, I remember it well!” Reflections on using the life-grid in qualitative interviews with couples. Qualitative Sociology Review. Volume I, Issue 1 (2005), str 51-67.

Magistrski in doktorski študij Socialne gerontologije na AME ECM

Danes smo se slikali s prvo "mojo" generacijo slušateljev magistrskega in doktorskega študija na Alma Mater Europea, Evropski center Maribor (izpostava Ljubljana) med predavanji iz kvalitativne metodologije. Se mi dobro zdi, da niso videti zamorjeni.

Študija primera in akcijska raziskava

Ali sta metodi študije primera in akcijskega raziskovanja podobni oziroma ali se dopolnjujeta?

Kakšen je odnos med tema dvema metodama? Vprašanje je sitno, ker ne vidim, kakšen naj bi bil njegov pomen. Naj poskusim. 
Konkretna akcijska raziskava je lahko predmet raziskovanja; v tem primeru bi bila to študija enega primera akcijske raziskave - metodološka raziskava poteka akcijske raziskave bodisi z namenom, da se poučimo, kako poteka akcijska raziskava, ali pa z namenom evalvacije, to je, da ocenimo, ali je konkretna raziskava res akcijska in kako dobro ustreza kriterijem akcijske raziskave. Nedavno tega sem tu predstavil akcijsko raziskavo o učencih z učnimi težavami. Vprašal sem se, ali je bila to v resnici akcijska raziskava. Na osnovi njenega opisa sem sklenil, da je bila zgledna akcijska raziskava. Lahko pa se ne bi zadovoljil z opisom, ampak bi se lotil podrobnega raziskovanja, kako je bila izvedena. V tem primeru bi bila to študija primera konkretne akcijske raziskave o učencih z učnimi težavami. 
Katerakoli akcijska raziskava lahko vključuje eno ali več študij posameznih primerov. V omenjenem primeru bi lahko delo z vsakim od obravnavanih učencev z učnimi težavami izvedli kot študijo primera, to delo proučili in opisali posebej. Tedaj bi bila akcijska raziskava sestavljena iz niza študij primerov in obravnavanja teh raziskavic v akcijskoraziskovalni skupini.
V študiji primera je "primer" lahko posameznik, skupina (in interakcija v njej) ali skupnost oziroma organizacija kot celota v svojem delovanju, torej tudi delo akcijskoraziskovalne skupine. V akcijski raziskavi lahko uporabimo različne metode zbiranja empiričnega gradiva, med njimi tudi študijo primera.
To so bili primeri, ko ena metoda vključuje drugo. Ali sta študija primera in akcijska raziskava neodvisni metodi? Če v obliki študije primera analizirate učne navade konkretnega učenca, ni treba, da bi bilo to kakor koli povezano s kako akcijsko raziskavo. Nasprotno pa je akcijska raziskava vedno samoraziskava delovanja konkretne skupine med delovanjem in situ. Je torej hkrati tudi študija primera.

Zanesljivost kvalitativne raziskave

Problem zanesljivosti kvalitativne raziskave. Nekateri avtorji zagovarjajo, da je kriterij zanesljivosti težko oziroma nemogoče doseči, saj je ponovljivost situacije nemogoča.

V prihodnje nameravam nekaj zapisov bolj sistematično posvetiti kriterijem kakovosti kvalitativne raziskave, a tokrat moram odgovoriti na vprašanje, zastavljeno ob srečanju s tretjo generacijo slušateljev VŠZNJ.
Zanesljivost raziskave je eden od več kriterijev kakovosti, "dobrosti" ali znanstvenosti raziskave; drugi kriteriji so veljavnost, objektivnost in drugi. V okviru "kvantitativnega" raziskovanja definirajo, da je raziskava zanesljiva, če so zanesljiva njena ugotavljanja dejstev oziroma če so zanesljivi njeni merski postopki. Merski postopek je tem bolj zanesljiv, čim bolj podobne rezultate da ob ponovljenih merjenjih iste značilnosti na isti populaciji. Zanesljivost se torej nanaša na stabilnost rezultatov oziroma na njihovo nespremenljivost v času oziroma - če merimo lastnost, ki se v času napovedljivo spreminja (veča ali manjša) - napovedljivo spreminjanje; v slednjem primeru je merilo zanesljivosti korelacija med ponovljenimi meritvami.
Problem ugotavljanja zanesljivosti, ki je omenjen v vprašanju, to je, da ni mogoče ponoviti situacije, velja tudi za kvantitativno raziskavo. Strogo vzeto nobena situacija ni v celoti ponovljiva, celo pri naravoslovnem eksperimentu ne. Ni mogoče natanko ponoviti vseh pogojev eksperimenta. Gre za to, ali so ponovljive bistvene značilnosti situacije. V tem smislu so meritve v naravoslovju ponovljive, v družboslovju pa mnogokrat sploh ne vemo, katere so bistvene značilnosti neke situacije in kaj mora ostati konstantno, da bi lahko rekli, da imamo opraviti z enako, čeprav ne isto situacijo. (Prav razlika med pojmoma "enako" in "isto" lepo nakaže, v čem je problem; ponovljena situacija nikoli ni ista, je pa lahko enaka po bistvenih značilnostih.)
Pri kvantitativnih raziskavah ta problem ugotavljanja zanesljivosti, to je, da situacije ne moremo ponoviti, rešimo na primer tako, da koreliramo odgovore na lihih postavkah testa z onimi na sodih (metoda dveh polovic -"split-half"-metoda), ali pa tako, da primerjamo rezultate dveh ali več slučajnostnih vzorcev, vzetih iz iste populacije. Čim bolj podobni so ti rezultati, tem bolj zanesljiva je tehnika merjenja.
Problem ponovljivosti torej ni samo problem kvalitativnih raziskav. Gotovo pa je pri teh še bolj poudarjen, zato ker pri kvalitativni raziskavi pogosto iščemo prav posebne, individualne, izjemne značilnosti situacije, osebe ali skupine. Po definiciji take izjemne situacije ni mogoče ponoviti. Zdi se, da je v takem primeru protislovno zahtevati zanesljivost opisa, saj ta predpostavlja - vsaj idealno - ponovljivost situacije. Kako naj torej ugotovimo, ali so naši opisi zanesljivi? Ali je ta zahteva sploh upravičena? Kaj pomeni zanesljivo opisati enkraten, neponovljiv zgodovinski dogodek, če zanesljivost definiramo kot ponovljivost ugotovitev? 
Tu se srečamo z velikim razponom kvalitativnih raziskav, ki vključujejo tako idiografske kot nomotetske raziskave; prve skušajo čim verneje opisati enkraten dogodek, druge skušajo odkriti splošne zakonitosti. Ali lahko zanesljivost definiramo tako, da bi upoštevala oboje?
Razprave o kakovosti kvalitativnih raziskav, ki so mi bile dosegljive (Seale 1999; Flick 1998; Denzin&Lincoln 1994), predpostavljajo, da nam gre pri raziskovanju za odkrivanje splošnih zakonitosti; ti avtorji se ne ukvarjajo z zanesljivostjo zgodovinskih raziskav.
Ker se  zavedajo problema ponovljivosti in da bi razlikovali ta problem pri kvalitativnih raziskavah od istega problema pri kvantitativnih, so pojem zanesljivosti nadomestili s pojmom "avditabilnosti". "Avdit" je izvirno pregled računov, torej računovodska revizija ali inspekcija. "Avditabilnost" je torej tako stanje računov, ki omogoča pregled in presojo, ali so v redu. Mislim, da bi bil vsebinsko ustrezen prevod, da gre za "sledljivost".
Raziskava je zanesljiva, če je sledljiva, to je, če lahko za njene ugotovitve pokažemo empirično gradivo, na katerem temeljijo, in postopek sklepanja, ki je do njih privedel.
Drug vidik zanesljivosti kot avditabilnosti je doslednost klasificiranja ali kodiranja. In tretji vidik je dejanska ponovljivost.
Doslednost kodiranja povečamo s konstantnim primerjanjem kod (kar je osnovno pravilo kodiranja), tako da se kode jasno razlikujejo med seboj in da se množice izjav, ki sodijo pod posamezne kode, ne prekrivajo. Doslednost kodiranja povečamo, če pri opazovanju in opisovanju interakcij uporabljamo konkretne ne abstraktnih izrazov. Pravimo, da uporabljamo "nizkoinferenčne deskriptorje" ne "visokoinferenčnih". Primer: Bolje je, če zapišemo "Janez je udaril Petra", kot če zapišemo "Janez je izrazil agresijo do Petra". Doslednost kodiranja povečamo, če uporabimo več koderjev, ki se pri kodiranju glede vsake kode uskladijo.
Raziskava je sledljiva, če lahko drug raziskovalec sledi pripovedi in pride do istih ali podobnih ugotovitev. V poročilu o raziskavi mora biti povsem razvidno opisana pot od začetka do konca raziskave, predvsem od empiričnega gradiva preko kodiranja, oblikovanja pojmov in kategorij do zaključnih ugotovitev oziroma do tentativne teorije.
Sled raziskovalnih odločitev mora biti jasna; jasno mora biti, kaj je raziskovalec storil in zakaj. Zgodba mora biti notranje skladna, logična. 
V nekaterih primerih je možno zanesljivost ugotovitev preverjati s ponovitvijo raziskave. Tu seveda ne bo šlo za ponovitev "v enakih pogojih", ampak zgolj za nekakšno ponovitev. Tako so bili poskusi, da bi preverili pretekle raziskave s ponovnim obiskom. Neki etnolog je obiskal Samoo, da bi preveril ugotovitve Margaret Mead o odraščanju na Samoi (Coming of Age in Samoa). Drugi je ponovno obiskal predmestje Chicaga, v katerem se je odvijala Whyteova raziskava o družbi na uličnem oglu (Street Corner Society). V obeh primerih te replikacije niso bile uspešne, saj sploh niso bile ponovitve, zgolj ponovni obiski istega kraja. Vsi pogoji so se spremenili, vključno z metodo opazovanja.
Zanesljivost kvalitativne raziskave torej lahko povečamo z doslednostjo kodiranja in sledljivostjo vseh sklepov, to je, popolno transparentnostjo. K temu prispevajo na primer vnaprej izdelani pripomočki, kot so obrazci za zapise ipd. (Mesec 1999).
Iz povedanega sledi, da je o zanesljivosti mogoče smiselno govoriti tudi pri zgodovinskih raziskavah. K večji zanesljivosti le-teh prispeva čim večje število relevantnih virov, njihova ureditev po relevantnosti, kakor tudi logično povezovanje informacij iz različnih virov.
Viri:
Denzin, N. K., Y. S. Lincoln (eds.). 1994. Handbook of Qualitative Research. London: SAGE publ.
Flick, U. 1998. Qualitative Forschung. Reinbeck: Rohwolt Verlag.
Mesec, B. 1998. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Seale, C. 1999. The Quality of Qualitative Research. London: SAGE publ.

Raziskovalec kot raziskovalni instrument

Koliko subjektivne ocene raziskovalca je lahko prisotno?

To je naslednje vprašanje ene od slušateljic tretje generacije magistrskega  študija VŠZN Jesenice. Vprašanje ni ravno natančno in spet bom odgovarjal na tisto, kar jaz mislim, da misli slušateljica. Vprašanje govori o subjektivnem ocenjevanju. Subjektivno je nasprotno od objektivnega. Objektivno oceniti nekaj pomeni oceniti glede na neko širše sprejeto ali vsaj pojasnjeno merilo. Ker govorimo o stroki zdravstvene nege, bi to pomenilo oceniti nekaj glede na v stroki širše sprejeta merila. Raziskovanec nam na primer opisuje neko svoje ravnanje, ki je po njegovem zdravilno (npr. uživanje določene hrane, prehrambeni režim, režim vadbe ipd.), po doktrini stroke pa ni priporočljivo. Ne glede na to, ali bomo to sogovorniku povedali že med intervjujem (glej prejšnji blog) ali ne, seveda lahko v interpretaciji empiričnih ugotovitev zapišemo oceno: "Ljudje počnejo to in to, kar po doktrini stroke ni priporočljivo." Pri tej oceni smo se oprli na to, kar je zapisano in posredovano kot strokovna doktrina, torej na objektiven kriterij. Če pri preiskovancih ugotovimo povprečno težo, ki je višja od priporočljive, bomo to svojo oceno seveda zapisali.

Subjektivno oceniti nekaj pa pomeni oceniti nekaj na osnovi svojega kriterija, ki se ne opira na v stroki širše sprejeta merila, ampak izvira iz našega občutka, morda notranjega odpora do nekega ravnanja, osebne bojazni, čustvene prizadetosti, osebnih slabih izkušenj s takim ravnanjem in podobno. V takem primeru se moramo spomniti na tisto načelo kvalitativne metodologije, ki pravi, da je raziskovalec tudi raziskovalni instrument. To pomeni, da je doživljajski odziv raziskovalca ob raziskovanju, odziv med intervjuji, v skupinski razpravi, ob srečanju z raziskovanimi in v podobnih situacijah tudi relevanten raziskovalni podatek. To dalje pomeni, da je zaželeno, priporočljivo, če že ne obvezno, da raziskovalec opiše svoje doživljanje med raziskavo. Ta opis bo vseboval tudi njegove "subjektivne ocene", seveda pa naj bi vseboval tudi opis razlogov za te ocene. Raziskovalec se bo vsaj do določene mere razkril in to bo raziskavi v prid.

Opozoriti pa moramo, da mora opis svojega doživljanja jasno ločiti od drugih opisov, zapisov intervjujev in drugega gradiva. Nikakor ga ne sme vpletati me druge opise, ne da bi bilo popolnoma jasno, kaj je opis njegovega doživljanja.