Imam občutek, da se pri nas vse preveč uporablja kvantitativna metoda. Je kvalitativna zapostavljena? Ali je ni mogoče tako množično uporabiti? Kakšno veljavo imajo kvalitativne raziskave glede na objavo? Ali ima kvalitativna raziskava res manjšo težo kot kvantitativna?
Vprašanje je zahtevno in nanj ni mogoče izčrpno odgovoriti na tem mestu, saj bi tak odgovor obsegel primerjavo obeh metod glede na različne vidike metodologije raziskovanja vključno z njeno zgodovino. Poskusim torej na kratko in se pri tem omejim na področje zdravstvene nege.
Nimam podatkov o razširjenosti obeh metod. (Bilo bi pa to zanimivo raziskati, saj so viri dostopni, npr. bibliografija člankov s povzetki, objavljenih v Obzorniku zdravstvene nege.) Nekoliko je to vprašanje osvetlil članek Danice Rotar Pavlič o kvalitativni metodi v slovenski medicini (Rotar Pavlič 2012, v: Adam idr. 2012), iz katerega je razvidno, da so se kvalitativne raziskave v slovenski medicini začele kontinuirano pojavljati šele po letu 2000 oz. 2005. Tudi sam pa imam vtis, da se kvalitativna metoda pri nas sicer vse bolj uveljavlja (Adam idr. 2012), da pa se kvantitativna metoda uporablja pogosteje kot kvalitativna. Razlogov za to je več.
Eden od njih je narava stroke zdravstvene nege. Zdravstvena nega vključuje dva vidika: zdravstveno tehničnega in odnosnega. Zdravstveno tehnični vidik se nanaša na uporabo tehničnih postopkov, odnosni pa v ožjem pomenu na odnos med zdravstvenim delavcem in pacientom. Pri odvzemu krvi ali kakem drugem posegu mora sestra obvladati tehnični postopek, poleg tega pa mora znati pacienta umiriti, mu pojasniti postopek, vzbuditi zaupanje ipd. Za proučevanje naravnih procesov, ki se odvijajo "sami od sebe", neodvisno od opazovalca, je primerna objektivna, kvantitativna metoda. Pri proučevanju odnosa ljudi do teh procesov ali odnosov med ljudmi pa je kvalitativna metoda nepogrešljiva. Rotar Pavličeva (2011) navaja raziskavo o tem, zakaj zdravniki splošne prakse neupravičeno predpisujejo antibiotike (Zaletel-Kragelj, Božikov 2010, po Rotar Pavlič 2012). V taki raziskavi nas zanima, kaj si pri tem mislijo zdravniki, kako upravičujejo svoje ravnanje, kakšne so njihove "vsakdanje teorije". Težko si predstavljam, da pri raziskovanju tega pojava ne bi uporabili kvalitativne metode, kot si ne morem predstavljati, da bi z intervjuji raziskovali biološki proces, ki vodi do "prilagoditve bakterij" na antibiotike. Zanimanje za raziskovanje zavesti udeleženih, njihovega doživljanja, medosebnih odnosov v zdravstvu je sorazmerno novo, saj je naravno, da se je medicina osredotočala na raziskovanje bioloških procesov pri boleznih in zdravljenju, nega pa prav tako bolj na tehnično-postopkovni kot na odnosni vidik. Zato ni bilo potrebe po uporabi kvalitativnih metod.
Toda tudi sociologija in psihologija sta svojo znanstvenost utemeljevali tako, da sta prevzeli kvantitativno, naravoslovno metodo. (Nekatere druge družboslovne vede, kot so etnologija, antropologija idr. so v večji meri ohranile svoj kvalitativni značaj in bile zato neupravičeno obravnavane kot "zgolj opisne"; prim. npr. pomembne antropološke teorije: Levy Strauss, Taylor.) Kvalitativna metoda se je razvila v okviru družboslovja deloma že v samem začetku družbenih ved, deloma pa kot reakcija na pozitivizem, ki se je pri proučevanju družbenih pojavov opiral na naravoslovne metode. Družbeni ali duhovni pojavi se namreč razlikujejo od naravnih pojavov po tem, da vključujejo zavedajoče se ljudi, ki osmišljajo svet okrog sebe in sledijo smislu. Zato bi jih morali proučevati z drugimi metodami kot obnašanje podgan. Marsikaj, kar velja za človeka, se da ugotoviti s preučevanjem podgan, ne pa prav tistega, kar se dogaja v človeku kot zavestnem, duhovnem, kulturnem bitju, ki osmišlja svet okrog sebe. Zato je Trstenjak upravičeno zavrnil behavioristično psihologijo kot "podganjo psihologijo". To je psihologija, ki v imenu naravoslovno, objektivistično pojmovane znanstvenosti reducira človeka na biološko bitje in spregleduje druge njegove komponente. Kvalitativna, interpretativna metoda se je torej pojavila kot kritika prevladujoče pozitivistične, kvantitativne metode v družboslovju. Ni pričakovati, da bo sprejeta z odprtimi rokami.
Kvalitativni metodi očitajo, da je "manj znanstvena"; vendar po kriterijih kvantitativne metodologije, ki se s tem proglaša za edino veljavno. Kvantitativna metoda se osredotoča na preverjanje hipotez. Kvalitativna metoda naj ne bi imela tako dobro izdelanih postopkov za preverjanje hipotez. To velja preiskati; nisem prepričan, da je tako. Še pomembneje se je vprašati: Od kod izvirajo hipoteze? "Kvantitativci" pravijo, da jih izpeljemo iz teorije. Teorija je zapisana in objavljena posplošitev iz dosedanjih raziskav. A kakšna je dosedanja teorija, ki domnevno pojasnjuje, zakaj zdravniki predpisujejo antibiotike? Morda take teorije sploh še ni; jo je šele treba ustvariti. To je sicer možno storiti tako, da si raziskovalec izmisli teorijo; bolje empirično utemeljeno pa je, če o tem povprašamo zdravnike in ugotovimo, kakšne so njihove "vsakdanje teorije", s katerimi utemeljujejo svoje ravnanje. Kvalitativna metoda torej prispeva k ustvarjanju teorij, iz katerih izpeljemo hipoteze, ki jih nato preverjamo. Kvalitativna metodologija tudi oblikuje svoje kriterije "znanstvenosti", ki vključujejo pozitivistične kriterije in jih nadgrajujejo. Današnja kvalitativna metodologija ima izdelane metodološke postopke in kriterije in, to si upam trditi, v ničemer ne zaostaja za kvantitativno. Zapostavljanje kvalitativne metode je torej vse manj upravičeno.
Res pa je, da postopki kvalitativnega raziskovanja niso tako mehanični kot pri kvantitativnem raziskovanju. Zahtevajo več osebne občutljivosti in iznajdljivosti in sprotnega prilagajanja gradivu. Za kvantitativne raziskave imamo npr. izdelane zbirke merskih instrumentov za različna področja in različne spremenljivke. Apliciraš merski instrument iz priročnika, vložiš podatke v računalnik, klikneš na nekaj gumbov, računalnik ti prikaže rezultate. Samo še prebrati jih moraš znati (ali pa prosiš za pomoč tistega, ki to zna) in raziskava je opravljena. Pri kvalitativni raziskavi moraš že takoj z mučnim razmišljanjem oblikovati kode - temu se ne moreš izogniti, četudi potem vse skupaj vpišeš v računalnik, ki sam dela naprej. Malo se šalim.
Da kvantitativna metoda še vedno prevladuje, je torej posledica predmetne usmerjenosti določenih področij (na bio-fizični svet v nasprotju z družbeno-kulturnim, odnosnim), seznanjenosti s kvalitativno metodologijo in institucionalnih praks. Še beseda o teh slednjih. Kvantitativne raziskave imajo izdelane postopke, ki v največji možni meri avtomatizirajo raziskovalni postopek, kot je razvidno iz zgornjega zgleda. Ker zahtevajo manj truda, tudi manj znanja (čeprav so navidezno "kunštne", ker vsebujejo poplavo mehanično produciranih številk), so bolj priljubljene. Če hočete hitro diplomirati, se ne lotite kvalitativne raziskave. Ne izvajajte intervjujev, ne obdelujte jih, ne konstruirajte "utemeljene teorije". Vzemite vprašalnik iz priročnika, anketirajte ljudi, vse ostalo bo opravil računalnik. Za to, da bi bolj uporabljali kvalitativno metodologijo je potrebna odločitev ustanove (šole), da bo spodbujala njeno uporabo. To pa pomeni, da učitelji ne bodo vsiljevali kriterijev znanstvenosti "kvantitativne metodologije", ampak da se bodo poučili o kvalitativnih kriterijih znanstvenosti in kot mentorji skrbeli, da bodo v nalogah upoštevani.
Sicer pa velja: Bodi pogumen! Drzni si!
Viri:
Adam, F. idr. 2012. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: IRSA.
Rotar Pavlič, B. 2012. Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. V: Adam, F. idr. 2012: 43-64.
sobota, 17. november 2012
torek, 13. november 2012
Tretja generacija VŠZNJ
Včeraj (12.11.12) sem se na seminarju o kvalitativni metodi srečal s tretjo generacijo prvega letnika magistrskega študija Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice (izpostava Ljubljana). Upokojencu so ta srečanja poživilo in preskus "zarjavelosti". Seminarja se je udeležilo 10 študentov (od 12). V začetku sem jih prosil, naj mi zastavijo vprašanja, na katera bi želeli odgovor. Pred tem so namreč že poslušali predavanja iz kvalitativne metodologije pri dekanji prof. Brigiti Skela Savič. Potem smo izvedli majhno anketo o njihovem zanimanju za različne teme s področij zdravstvene nege, da bi ugotovili, kje je težišče njihovega zanimanja; ali jih bolj zanimajo značilnosti in okoliščine pacientov, ali bolj statusna vprašanja profesije, ali pa vprašanja nege, kot osrednjega področja vede o zdravstveni negi. Sledil je pregled izvajanja kvalitativne raziskave, da bi se sporazumeli o jeziku, ki ga bomo uporabljali. Potem smo izvedli vajo kodiranja intervjuja s študentko nege o njeni študijski praksi, pri čemer smo uporabili didaktično tehniko miselnega vzorca; za tem pa še kodiranje intervjuja s pacientom s kolostomo.
Malo pred peto smo naredili nekajminutno pavzo, naslednjo pavzo smo izpustili. Seminar naj bi trajal do 20:30. Dolgo za ljudi, ki so bili dopoldne v službi. Malo pred sedmo je odšla ena študentka. Nato sem uspel za nekaj minut zadržati skupino štirih študentk, ki so hotele oditi okrog sedmih; toliko, da dokončam predstavitev kodiranja intervjuja o praksi. Te so potem tudi odšle, češ da morajo iti skupaj, ker se vozijo z enim avtom. Ali pač z vlakom? Mislim, da na Jesenice, eno uro vožnje. S preostalimi petimi smo uspeli dokončati vajo kodiranja, nato pa so jo tudi ti, približno ob tri četrt na osem, jadrno popihali. Vprašalnika o interesih nismo obdelali, ker so tiste, ki so prej odšle, odnesle vprašalnike s seboj.
Nisem bil zadovoljen. Spraševal sem se, kaj se je zgodilo. Zakaj so pobegnili? Jih ne zanima? Sem morda preveč zatežil? Dolgočasil? Sem res že preveč zarjavel za delo s študenti? Ko sem se pripeljal domov, sem ravno ujel začetek Gostilna išče šefa. Aha. Te oddaje sicer ne gledam, razen morda mimogrede včasih nekaj minut, vem pa, da jo gledajo mnogi. Pasionirano. Vročega stola ne smeš zamuditi. Kdo bo šel ven?
Vprašanja, ki so jih zastavili kolegi in kolegice, so naslednja:
Malo pred peto smo naredili nekajminutno pavzo, naslednjo pavzo smo izpustili. Seminar naj bi trajal do 20:30. Dolgo za ljudi, ki so bili dopoldne v službi. Malo pred sedmo je odšla ena študentka. Nato sem uspel za nekaj minut zadržati skupino štirih študentk, ki so hotele oditi okrog sedmih; toliko, da dokončam predstavitev kodiranja intervjuja o praksi. Te so potem tudi odšle, češ da morajo iti skupaj, ker se vozijo z enim avtom. Ali pač z vlakom? Mislim, da na Jesenice, eno uro vožnje. S preostalimi petimi smo uspeli dokončati vajo kodiranja, nato pa so jo tudi ti, približno ob tri četrt na osem, jadrno popihali. Vprašalnika o interesih nismo obdelali, ker so tiste, ki so prej odšle, odnesle vprašalnike s seboj.
Nisem bil zadovoljen. Spraševal sem se, kaj se je zgodilo. Zakaj so pobegnili? Jih ne zanima? Sem morda preveč zatežil? Dolgočasil? Sem res že preveč zarjavel za delo s študenti? Ko sem se pripeljal domov, sem ravno ujel začetek Gostilna išče šefa. Aha. Te oddaje sicer ne gledam, razen morda mimogrede včasih nekaj minut, vem pa, da jo gledajo mnogi. Pasionirano. Vročega stola ne smeš zamuditi. Kdo bo šel ven?
Vprašanja, ki so jih zastavili kolegi in kolegice, so naslednja:
- Imam občutek, da se pri nas vse preveč uporablja kvantitativna metoda. Je kvalitativna zapostavljena? Ali je ni mogoče tako množično uporabiti? Kakšno veljavo imajo kvalitativne raziskave glede na objavo? Ali ima kvalitativna raziskava res manjšo težo kot kvantitativna?
- Povezava kvalitativnih in kvantitativnih raziskav.
- Kakšne tehnike za zbiranje podatkov v kvalitativni raziskavi poznamo?
- Kako pogosto se uporabljajo intervjuji kot tehnika zbiranja podatkov v zdravstvu?
- Kako obdržati receptivno držo, kljub temu, da problem dobro poznamo?
- Koliko subjektivne ocene raziskovalca je lahko prisotno?
- Problem zanesljivosti kvalitativne raziskave. Nekateri avtorji zagovarjajo, da je kriterij zanesljivosti težko oziroma nemogoče doseči, saj je ponovljivost situacije nemogoča.
- Kako pogosto se uporablja računalniške programe za kvalitativno obdelavo?
- Ali sta metodi študije primera in akcijskega raziskovanja podobna oziroma ali se dopolnjujeta?
Na ta vprašanja bom odgovoril v naslednjih prispevkih.
ponedeljek, 12. november 2012
Plagiatorstvo
Opazil sem, da nekateri navajajo iz mojih del v svojih nalogah, člankih in študijskih gradivih, ne da bi pri tem korektno citirali avtorja in delo, od koder prepisujejo. Moja dela so tu brezplačno na voljo vsem, ker sodim, da naj bo znanje dostopno vsem brez omejitev. V čast in veselje mi je, če se drugi opirajo na moje delo. Minimalna spodobnost pa zahteva, da se pri prepisovanju in povzemanju to navede in korektno citira vir.
Ne prilaščajte si mojih besedil.
To velja tudi za navajanje iz gradiv na mojih spletnih straneh.
http://blog.questia.com/2012/11/dont-derail-your-research-papers-how-to-avoid-citation-errors/
Ne prilaščajte si mojih besedil.
To velja tudi za navajanje iz gradiv na mojih spletnih straneh.
http://blog.questia.com/2012/11/dont-derail-your-research-papers-how-to-avoid-citation-errors/
torek, 6. november 2012
Opombe k pregledu... (3): Kvalitativno raziskovanje v slovenski medicini
Po daljšem premoru, ki si ga lahko privošči le upokojenec (in je s tem treba računati), nadaljujem opombe k zborniku F. Adama i.dr. Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi s člankom Danice Rotar Pavlič, Kvalitativna metodologija v slovenski medicini. Zdravje in bolezen v kvalitativnem raziskovanju. Članek je zame poučen, saj doslej nisem nič vedel o kvalitativnem raziskovanju v medicini pri nas, čeprav sem se tega področja dotaknil v več kot eni svojih kvalitativnih raziskav oziroma prispevkov v okviru raziskav na tem področju (gl. spodaj). Naj za trenutek preskočim prvi odstavek o začetkih kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini, k čemur se bom vrnil kasneje, in povzamem pregled raziskav.
V kombinaciji s kvantitativnim pristopom je bila kvalitativna metodologija uporabljena pri proučevanju predpisovanja antibiotikov (2010 - navajam samo letnico raziskave, bibliografski podatki so v članku). Raziskovalec je odkrival "'skrita' prepričanja in stališča zdravnikov, ki jim sledijo tudi njihovi ukrepi". To je vsekakor zgleden primer funkcije kvalitativne metode. Prav tako je zanimivo raziskovati sporazumevanje med zdravnikom in bolnikom preko tretje osebe (svojca), ki ni redek primer komunikacije v zdravstvu (2008). Tudi ta primer kaže, kako je za raziskovanje nekaterih problemov kvalitativni pristop primernejši od kvantitativnega. Nadalje omenja avtorica kvalitativno raziskovanje zdravstvenega vedenja in stališč v težje dostopnih skupnostih, npr. romski, o samozdravljenje Romov (2006); podobno tudi zdravstvenih težav in doživljanja delavcev, ekonomskih imigrantov (2011); raziskovanje na področju duševnega zdravja, posebej odvisnosti (2009). Tudi za raziskovanje komunikacije, procesa odločanja, npr. soodločanje starejših ljudi v procesu zdravljenja, je primerna kvalitativna metoda.
Ob vsebinski usmerjenosti raziskav omenja članek tudi metodološka vprašanja kvalitativne metode: razmerje med kvantitativno in kvalitativno metodo, izvedbo intervjuja, vzorčenje, pomen zgodovinskega in kulturnega ozadja pri raziskovanju skupnosti, analize (sekvenčne, intermediarne, iterativne), njene kontinuiranosti in na koncu validacije podatkov.
Zanimivo je, da avtorica v poglavju o začetkih kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini navaja akcijsko raziskavo o rakitniški socialnoterapevtski koloniji za otroke v letih 1975-76 kot prvo kvalitativno raziskavo v tej stroki. Formalno je bila ta raziskava res opredeljena kot del raziskovalnega projekta "socioloških raziskav v zdravstvu", ki ga je vodil zdravnik dr. D. Repovž, pobudnica in ena od vodij kolonije je bila pedopsihiatrinja dr. A. Kos, raziskava je potekala v zdravstveni koloniji za otroke s psihosocialnimi motnjami v zdravilišču na Rakitni. Vendar pa bi se čudil, če bi kdo od raziskovalcev in siceršnjih udeležencev tedaj ali danes sodil, da je bila to medicinska raziskava. Bila je "sociološka raziskava", izrazito kritična do medicinskega modela obravnave otrok, ki so bili napoteni v kolonijo. Če pa je bila to prva medicinska kvalitativna raziskava, kot izhaja iz avtoričine uvrstitve, se sprašujem, kako to, da je naslednja, ki je omenjena v "pregledu raziskav in pristopov" (prvo podpoglavje članka), raziskava iz leta 2005 (Poplas Susič et al.). Vmes je 30 let brez kvalitativnih raziskav v slovenski medicini. Bo prej držalo, da se je kvalitativno raziskovanje v slovenski medicini začelo šele po letu 2000.
Če namreč tako postavimo stvari, namesto da bi prikrili kritično dejstvo, se šele lahko pojavi vprašanje, zakaj tolikšen zaostanek kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini za nekaterimi drugimi vedami. Kot odgovor na to vprašanje lahko ponudim le hipotezo. Dva razloga sta: prvič, bolj ali manj izključna usmerjenost medicinskih raziskav na biološke, tehnične in postopkovne vidike zdravljenja ob manjši pozornosti na raziskovanje odnosnih vidikov. To se v veliki meri ujema z usmerjenostjo medicinske prakse, v kateri so odnosni vidiki, za katerih raziskovanje je primerna kvalitativna metoda, zanemarjeni (posledica tega je tudi neživljenjsko stališče do vključevanja "komplementarne medicine", ki temelji na nespecifičnih dejavnikih zdravljenja, tj. odnosu med zdravnikom ali zdravilcem in bolnikom). Drugi razlog, povezan s prvim, je "naravna" metodološka usmerjenost medicinskega raziskovanja na naravoslovno, pozitivistično metodologijo. Kvalitativna metodologija se je razvila kot kritika pozitivistične metodologije pri raziskovanju družbenih odnosov. Kot taka, tj. kot kritika pozitivizma, tudi še sedaj ni sprejeta v medicinskem raziskovanju. Prav iz obravnavanega pregleda je razvidno, da je kvalitativna metoda vključena v medicinsko raziskovanje, če že ne zgolj kot dopolnilo kvantitativne metode, vsekakor ne kot kritika pozitivističnega raziskovanja.
Avtorica članka se zavzema za interdisciplinarnost v kvalitativnem medicinskem raziskovanju. Pričakoval bi, da bi se ta začela s korektnim pregledom objav v mejnih vedah medicine. Tri naslove sem prispeval h kvalitativnemu raziskovanju na področju zdravstva (vse tri pred letom 2000, kar pomeni, da bi se tako pomembni začetek lahko bolj prepričljivo pomaknil navzdol):
Morda bi kazalo v bibliografiji članka navesti tudi do zdaj še vedno edini slovenski učbenik kvalitativnega raziskovanja (ne v medicini, v socialnem delu), če je, seveda, kakor koli relevanten:
MESEC, Blaž. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1998. 470 str., graf. prikazi. ISBN 961-90257-5-X. [COBISS.SI-ID 75849472]
V kombinaciji s kvantitativnim pristopom je bila kvalitativna metodologija uporabljena pri proučevanju predpisovanja antibiotikov (2010 - navajam samo letnico raziskave, bibliografski podatki so v članku). Raziskovalec je odkrival "'skrita' prepričanja in stališča zdravnikov, ki jim sledijo tudi njihovi ukrepi". To je vsekakor zgleden primer funkcije kvalitativne metode. Prav tako je zanimivo raziskovati sporazumevanje med zdravnikom in bolnikom preko tretje osebe (svojca), ki ni redek primer komunikacije v zdravstvu (2008). Tudi ta primer kaže, kako je za raziskovanje nekaterih problemov kvalitativni pristop primernejši od kvantitativnega. Nadalje omenja avtorica kvalitativno raziskovanje zdravstvenega vedenja in stališč v težje dostopnih skupnostih, npr. romski, o samozdravljenje Romov (2006); podobno tudi zdravstvenih težav in doživljanja delavcev, ekonomskih imigrantov (2011); raziskovanje na področju duševnega zdravja, posebej odvisnosti (2009). Tudi za raziskovanje komunikacije, procesa odločanja, npr. soodločanje starejših ljudi v procesu zdravljenja, je primerna kvalitativna metoda.
Ob vsebinski usmerjenosti raziskav omenja članek tudi metodološka vprašanja kvalitativne metode: razmerje med kvantitativno in kvalitativno metodo, izvedbo intervjuja, vzorčenje, pomen zgodovinskega in kulturnega ozadja pri raziskovanju skupnosti, analize (sekvenčne, intermediarne, iterativne), njene kontinuiranosti in na koncu validacije podatkov.
Zanimivo je, da avtorica v poglavju o začetkih kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini navaja akcijsko raziskavo o rakitniški socialnoterapevtski koloniji za otroke v letih 1975-76 kot prvo kvalitativno raziskavo v tej stroki. Formalno je bila ta raziskava res opredeljena kot del raziskovalnega projekta "socioloških raziskav v zdravstvu", ki ga je vodil zdravnik dr. D. Repovž, pobudnica in ena od vodij kolonije je bila pedopsihiatrinja dr. A. Kos, raziskava je potekala v zdravstveni koloniji za otroke s psihosocialnimi motnjami v zdravilišču na Rakitni. Vendar pa bi se čudil, če bi kdo od raziskovalcev in siceršnjih udeležencev tedaj ali danes sodil, da je bila to medicinska raziskava. Bila je "sociološka raziskava", izrazito kritična do medicinskega modela obravnave otrok, ki so bili napoteni v kolonijo. Če pa je bila to prva medicinska kvalitativna raziskava, kot izhaja iz avtoričine uvrstitve, se sprašujem, kako to, da je naslednja, ki je omenjena v "pregledu raziskav in pristopov" (prvo podpoglavje članka), raziskava iz leta 2005 (Poplas Susič et al.). Vmes je 30 let brez kvalitativnih raziskav v slovenski medicini. Bo prej držalo, da se je kvalitativno raziskovanje v slovenski medicini začelo šele po letu 2000.
Če namreč tako postavimo stvari, namesto da bi prikrili kritično dejstvo, se šele lahko pojavi vprašanje, zakaj tolikšen zaostanek kvalitativnega raziskovanja v slovenski medicini za nekaterimi drugimi vedami. Kot odgovor na to vprašanje lahko ponudim le hipotezo. Dva razloga sta: prvič, bolj ali manj izključna usmerjenost medicinskih raziskav na biološke, tehnične in postopkovne vidike zdravljenja ob manjši pozornosti na raziskovanje odnosnih vidikov. To se v veliki meri ujema z usmerjenostjo medicinske prakse, v kateri so odnosni vidiki, za katerih raziskovanje je primerna kvalitativna metoda, zanemarjeni (posledica tega je tudi neživljenjsko stališče do vključevanja "komplementarne medicine", ki temelji na nespecifičnih dejavnikih zdravljenja, tj. odnosu med zdravnikom ali zdravilcem in bolnikom). Drugi razlog, povezan s prvim, je "naravna" metodološka usmerjenost medicinskega raziskovanja na naravoslovno, pozitivistično metodologijo. Kvalitativna metodologija se je razvila kot kritika pozitivistične metodologije pri raziskovanju družbenih odnosov. Kot taka, tj. kot kritika pozitivizma, tudi še sedaj ni sprejeta v medicinskem raziskovanju. Prav iz obravnavanega pregleda je razvidno, da je kvalitativna metoda vključena v medicinsko raziskovanje, če že ne zgolj kot dopolnilo kvantitativne metode, vsekakor ne kot kritika pozitivističnega raziskovanja.
Avtorica članka se zavzema za interdisciplinarnost v kvalitativnem medicinskem raziskovanju. Pričakoval bi, da bi se ta začela s korektnim pregledom objav v mejnih vedah medicine. Tri naslove sem prispeval h kvalitativnemu raziskovanju na področju zdravstva (vse tri pred letom 2000, kar pomeni, da bi se tako pomembni začetek lahko bolj prepričljivo pomaknil navzdol):
MESEC, Blaž (z vključitvijo prispevkov Franka Adama in Darke Poďmenik). Metodologija akcijskoraziskovalnega projekta. V: Stritih, B., Kos, A., Adam, F., Podmenik, D. (1977) Prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki - Rakitna: akcijskoraziskovalna naloga - socialnoterapevtska kolonija. Sociološke raziskave v zdravstvu. Repovž, D. 8ured.). Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo. idr. (v COBISS pod imeni urednikov)
MESEC, Blaž. "Dan na psihiatriji": primer kvalitativne analize. Soc. delo, 1994, let. 33, št. 6, str. 463-474. [COBISS.SI-ID 548701]
MESEC, Blaž, KAUBE, Sanja. Doživljanje bolnikov s kolostomo z vidika teorije Corbinove in Straussa o urejanju kronične bolezni : poskusna teorija na osnovi kvalitativne analize. Soc. delo, april-avgust 2001, let. 40, št. 2-4, str. 159-180. [COBISS.SI-ID 406629]
MESEC, Blaž. Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1998. 470 str., graf. prikazi. ISBN 961-90257-5-X. [COBISS.SI-ID 75849472]
sobota, 27. oktober 2012
sreda, 24. oktober 2012
Khanova akademija
Občutek imam, da so nekatere bralce pritegnili članki s področja pedagogike bolj kot oni o kvalitativnem raziskovanju, zato jim priporočam v branje ta članek na mojem blogu Efemeride:
Naročite se na:
Objave (Atom)