PRIMERI KATEGORIJ

V istem zapisu intervjuja najdemo še druge močne pojme ali kategorije poleg pojma REFLEKSIVNA PRAKSA.
Drugi tak pojem je SOCIALNA OPORA. Praktikantka pravi: "... dobro sodelujemo med seboj in si pomagamo", "se radi pogovarjamo o izkušnjah", "se pogovarjamo doma", "šolske mentorice ... govorijo o pripetljajih". Deloma so to iste izjave, ki smo jih že upoštevali pri pojmu REFLEKSIVNA PRAKSA. Nič ne de. Tu gre zdaj za drug vidik. Ko smo konstruirali pojem refleksivne prakse, smo bili pozorni na to, da se o praksi pogovarjajo. Zdaj pa smo pozorni na to, da imajo na praksi in ob njej okrog sebe krog ljudi: kolegice, mentorico, domače. Z vsemi temi ljudmi so v stikih, z njimi se pogovarjajo o praksi. Ti ljudje sestavljajo njihovo socialno oporno mrežo, katere funkcija je socialna opora. 
Če bi upoštevali samo kolegice in mentorico in morda sodelavke na delovnem mestu (ki sicer niso omenjene), bi to poimenovali s pojmom KOLEGIALNA OPORA ali s še ožjim VRSTNIŠKA OPORA, če bi upoštevali samo druge praktikantke. Ti trije pojmi sestavljajo pojmovno hierarhijo:

SOCIALNA OPORA

KOLEGIALNA OPORA

VRSTNIŠKA OPORA

Zakaj je SOCIALNA OPORA pomemben pojem, kategorija? Stvar je precej očitna: zato, ker praksa doseže svoj namen samo, če obstaja taka opora. Praktikantke se na praksi srečajo z novimi izzivi, naletijo na težave, včasih na hude obremenitve (npr. smrt pacienta), ki jih lahko obvladajo samo ob pomoči drugih in njihovi empatični opori. Ko mislimo na izboljševanje pogojev prakse, moramo upoštevati tudi zagotavljanje in izboljševanje socialne opore.

Tretji pomemben pojem so OBREMENITVE (STRES), pojem-dvojček s pojmom socialne opore. Praktikantka omenja "žalostne trenutke", ko se "navežeš na pacienta ... in nenadna smrt ali poslabšanje te lahko zelo pretrese"; "lahko se nalezeš raznih bacilov..."; temu se pridruži "strah pred napakami" in novi izzivi: "spomnim se, kako sem prvič vzela pacientu kri. Bilo me je zelo strah, tresla sem se, potila, nisem upala pičiti..." Lep opis psihofizičnega stresa.

PRAVI (MOČNI) POJMI: KATEGORIJE

Še vedno govorimo o kodiranju. V neurejenem besedilu najprej poiščemo TEME. Vprašamo se, o čem se pripoveduje. Nato znotraj tem identificiramo posamezne VARIABLE in njihove MODALITETE. Vse to so v širokem pomenu besede pojmi ali kode. V raziskavi pa iščemo predvsem "močne", povedne pojme; pojme, ki izrazijo bistvo povedanega in ki dodajo nekaj novega.
Kaj nam pove besedilo v prvem okviru prejšnjega članka? Praktikantka pripoveduje o tem, da se o praksi pogovarjajo med študenti, doma in z mentorico. Nadaljnje kodiranje nam pove, da so ti pogovori lahko takšni in drugačni; opiše nekaj značilnosti teh pogovorov. Kakšen je smisel vsega tega pripisovanja pojmov? K čemu to vodi? Kaj pomembnega lahko ugotovimo? To iz vsega tega kodiranja ni razvidno. Potreben je premislek. 
Ali bi lahko praksa potekala tudi tako, da se o njej ne bi pogovarjali? Teoretično je to možno. Kaj je bolje: da se pogovarjajo, ali da se ne pogovarjajo? Rekli bomo: da se pogovarjajo, saj to pomeni, da o praktičnem delu razmišljajo; se ozavestijo njegovih prednosti in pomanjkljivosti; zvedo, kaj so storile prav in kaj ne; kako bi lahko delale boljše itd. Pogovor o praksi je nujen sestavni del prakse same. Ni dovolj, da delamo, o delu je treba govoriti, da bi lahko delali boljše in/ali da bi se ob njem počutili boljše, da bi bolje videli smisel svojega dela. Gre torej za prakso s pogovorom. To je REFLEKSIVNA PRAKSA. "Refleksivna praksa" je pravi, močni pojem; je KATEGORIJA. 
Ta intervju odkriva, da poteka praksa zdravstvene nege kot refleksivna ali reflektirana praksa, kot praksa, o kateri se pogovarjajo in o njej razmišljajo. Na osnovi tega, kar smo zvedeli o tem, s kom se praktikantke pogovarjajo in kako in kaj si mislijo o tem, lahko izboljšamo študijsko prakso. Kategorije so torej pojmi, ki povezujejo in usmerjajo spoznavanje h končnemu smotru raziskave. V njih je jasneje kot v ostalih pojmih izražen namen (intenca) in zveza z razlogom in smotrom raziskave.
Lahko bi torej definirali: REFLEKSIVNA PRAKSA je praksa, o kateri se praktikantke pogovarjajo, o kateri razmišljajo. Ti pogovori lahko potekajo v različnih kontekstih, krogih, z različnimi osebami: z drugimi praktikantkami, z mentorico v šoli, s sodelavkami na delovnem mestu, s svojci doma. Pogovori imajo lahko različno vsebino, recimo o splošnih pogojih in okvirih prakse, o delovni organizaciji, sodelavcih, poteku dela, posebnih vidikih dela. Pogovori so lahko bolj ali manj sistematični. Lahko imajo značaj vsakdanjih nesistematičnih, naključnih opazk; pripovedovanje zgodb in anekdot; lahko so bolj sistematični in analitični; lahko potekajo po vnaprej pripravljenih obrazcih. Itd.

Variable in modalitete

V prejšnjem članku smo opisali tematsko kodiranje. Pri tematskem kodiranju identificiramo v gradivu širše teme ali poglavja; običajno obsegajo več povedi, več stavkov. Znotraj posameznih tem nato identificiramo variable in njihove modalitete (ali vrednosti, če naletimo na kvantificirano variablo). Priporočljivo je, da ob dani variabli napišemo tudi njene modalitete. Lahko napišemo samo modaliteto, ki se dejansko pojavlja v besedilu, lahko pa dopolnimo dejanski nabor modalitet z možnimi modalitetami.

V prejšnjem članku je v prvem okviru navedeno, da se praktikantke pogovarjajo o praksi - tema: POGOVORI O PRAKSI. Med drugim lahko znotraj te teme identificiramo naslednje variable in modalitete:

BESEDILO: "Med študenti...", "Tudi doma...", "...šolske mentorice ... govorijo"

VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA SOGOVORNIKE: med študenti, s starši, z mentorico

BESEDILO: "... tako dobre, smešne kot tudi žalostne zgodbe..."

VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA VSEBINO: smešno, žalostno; pozitivno, negativno; dobro, slabo

BESEDILO: "... se radi pogovarjamo...", "... saj so zelo zanimive..."

VARIABLA in MODALITETE: VRSTA POGOVOROV GLEDE NA ZANIMIVOST: zanimivi, nezanimivi.

V drugem okviru v okviru teme NEVARNOSTI OKUŽBE najdemo naslednje variable in modalitete:

BESEDILO: "... se lahko nalezeš..."

VARIABLA in MODALITETE: STRAH PRED OKUŽBO: prisoten, odsoten

BESEDILO: "... lahko prenesemo na svojce"

VARIABLA in MODALITETE: STRAH PRED PRENOSOM OKUŽBE: prisoten, odsoten

BESEDILO: "... če upoštevam pravila..."

VARIABLA in MODALITETE: UPOŠTEVANJE PRAVIL KOT OBRAMBA PRED OKUŽBO: upošteva, ne upošteva.

Tudi variable in modalitete so pojmi-kode. Tudi tu velja, da bi mogoče kdo drug, z drugega zornega kota, z drugim namenom ali natančnejši uzrl druge variable in modalitete. V zadnjem primeru iz prvega okvira bi mu morda pozornost vzbudila formulacija "...se radi pogovarjamo..." in bi v njej videl naslednjo variablo z modalitetami: "motivacija za pogovor: visoka, nizka; močna, šibka".

Tematsko kodiranje

Kako se lotiti kvalitativne analize zapisa odprtega intervjuja, eseja, dnevniškega zapisa ali podobnega nestrukturiranega (neurejenega) ali slabo strukturiranega gradiva? Tako gradivo ni urejeno po vprašanjih, po temah, vsebinskih točkah ali kako podobno. Nima podnaslovov, nima poglavij in podpoglavij. Obravnava več različnih tem, ki niso jasno ločene, ampak se prepletajo in so med seboj pomešane. Do zdaj sem priporočal "odprto kodiranje" (gl. prejšnji članek). Besedilo razdelimo na vsebinsko zaključene celote, povedi, ki približno ustrezajo stavkom ali delom stavkov. Ob robu besedila (to je najpreprostejši "peš" način) pripisujemo tem povedim pojme, gesla ali kode, ki z eno besedo (lahko tudi več) povzamejo ali izrazijo bistvo povedi. Opazil pa sem, da so na ta način pripisani pojmi različnih ravni abstrakcije in različnega logičnega statusa. Zato svetujem, da v besedilu najprej poiščemo širše teme in presodimo, h kateri temi spada določena poved. 
Da bi opredelili teme, se vprašamo, kaj oseba pripoveduje; o čem govori. Tema je kakor naslov ali podnaslov dela intervjuja; je kakor vprašanje, na katerega je odgovorjeno, ki pa samo ni razvidno.
V prvem okviru je odlomek iz intervjuja s praktikantko zdravstvene nege. Tema, o kateri govori, so "pogovori o praksi".

V drugem okviru praktikantka govori o "nevarnosti okužbe", ki so ji izpostavljene praktikantke zdravstvene nege na praksi. To je druga tema.

ODPRTO KODIRANJE

Na tečaju kvalitativnega raziskovanja v zdravstveni negi (VŠZN-Jesenice, gl. post 13.11.10) smo obravnavali zapis odprtega intervjuja s študentko-praktikantko o njeni študijski praksi. Nato sem pokazal, kako tako gradivo kodiramo. Kodirati pomeni v gradivu poiskati pojme, ki se v njem pojavljajo, da bi iz njih nato zgradili poskusno teorijo - v tem primeru teorijo o tem, kako študijsko prakso doživljajo praktikantke. Ko kodiramo odprto, to pomeni, da izjavam v intervjuju pripisujemo pojme, kakor nam prihajajo na pamet. Ti pojmi ali kode so lahko bolj ali manj posrečeni in bolj ali manj uporabni za gradnjo teorije. Kateri so boljši in kateri slabši, se bo izkazalo spotoma, ko bomo začeli oblikovati teorijo. Nekaj pa bomo o tem rekli v nekaj naslednjih člankih.
Tu je zgled odprtega kodiranja:

De Bono in kvalitativno raziskovanje

Intervju z Edwardom de Bonom v današnji Oni (Delo) me je spodbudil k temu kratkemu komentarju o zvezi med njegovimi idejami o mišljenju in teorijo kvalitativnega raziskovanja.

Čeprav je De Bono znan tudi pri nas, saj je, kot piše Ona, že štirikrat tudi pri nas vodil seminarje ustvarjalnega mišljenja, nekaj podatkov o njem ne bo odveč. Rojen 1933 na Malti v aristokratski družini izobražencev, potomcev več evropskih kraljevskih rodbin, je, očitno nadarjen, blestel že v osnovni in srednji šoli, večkrat preskočil razred in maturiral s 15 leti. Nato je z 21 leti doštudiral medicino, nadaljeval študij v Veliki Britaniji, delal kot kardiolog, nato pa se, po več pridobljenih znanstvenih nazivih, začel ukvarjati s proučevanjem ustvarjalnega mišljenja. O tem je do danes napisal prek 80 knjig. Pridobil si je tudi precejšnje premoženje in je znan kot lastnik več otokov v različnih morjih sveta.


Osnovna njegova misel izvira iz nezadovoljstva z načinom mišljenja, katerega korenine so pri starih Grkih (De Bono šaljivo govori o očetih tega mišljenja, Sokratu, Platonu in Aristotelu, kot o 'bandi treh') in ki še danes prevladuje v zahodni kulturi na vseh ravneh šolstva in v znanosti. To je v svojem bistvu bojevito, prepirljivo mišljenje, ki temelji na kritiki in logičnem argumentiranju (v angleščini 'to argument' pomeni argumentirati, dokazovati, pa tudi prepirati se) in skuša ovreči neko tezo, naj bo to teorija v znanosti ali ideološka pozicija v politiki ali tudi kakršno koli vsakdanje mnenje. To mišljenje izhaja iz hipotez, ki jih preverja, ocenjuje, je linearno, vertikalno in se ravna po pravilih logike. Na koncu se dokaže, kdo ima prav in kdo ne. De Bono ne misli, da logika ni močno orožje - čeprav on raje govori o svojih tehnikah kot o orodjih - in ne zavrača argumentiranja in iskanja resnice, meni le, da samo zase ni dovolj dobro in ni edina oblika mišljenja. Resnica je odlična, a ni dovolj, je -  ebne (excellent but not enough). 


Svojo prvo knjigo je zato že leta 1967 posvetil drugi obliki mišljenja, ki ga je imenoval lateralno ali stransko mišljenje. To je mišljenje, v katerem ne dokazujemo in ne kritiziramo, ampak ustvarjamo nove ideje. To storimo tako, da skušamo na problem pogledati z drugega vidika, z več vidikov, ga zagledati v novi luči. Ne gre nam za dokazovanje svojega prav ali za kritiziranje nasprotnikovega mnenja, ampak za to, da pridemo do kake koristne zamisli, do nečesa novega. Kritično mišljenje je namenjeno preverjanju obstoječih pojmov in teorij, lateralno mišljenje pa odkrivanju novih; v njegovem okviru skušamo spremeniti pogled na problem, na zadevo, zastaviti na novo na drugem koncu. Kasneje je ta nazor dopolnil s pojmom paralelno (vzporedno) mišljenje. Njegovo osnovno orodje je "tehnika šestih klobukov". Na problem pogledamo z vidika novih podatkov, s čustvenega vidika in intuitivno, z negativnega, kritičnega vidika, s pozitivnega, optimističnega vidika, ustvarjalno, pri tem pa se ves čas sprašujemo tudi, ali naše razmišljanje poteka v pravi smeri. 

Podobnost s kvalitativnim raziskovanjem je očitna. Tudi pri tem nam ne gre v prvi vrsti za preverjanje hipotez ampak za odkrivanje novih pojmov, novih pojavov in novih zornih kotov. Pri tem se lahko s pridom poslužujemo prav de Bonovih spoznanj. Z vidika raziskovanja kot celotnega družbenega "podjetja" sta seveda nujna oba pristopa. Zdi pa se, da je bilo prav odkrivanje novih pojmov in teorij zapostavljeno; mislili so, da se ti porodijo pač v glavah ustvarjalnih ljudi. Vendar ni tako. De Bono pravi, da se moramo ustvarjalnemu mišljenju namerno posvetiti in obvladati njegove pripomočke (tehnike ali orodja), pripomočke, ki jih je prav on "izdelal". Podobno velja tudi za kvalitativno metodologijo. Njene postopke je bilo šele treba izdelati kot sestavine znanstvenoraziskovalne "orodjarne".


Na istem spoznanju kot je de Bonovo, temelji tudi razlikovanje med algoritmičnim in hevrističnim (heurisko, gr. najdem) delom. Algoritmično delo, npr. večina dela računovodje, poteka po jasno določenih postopkih, ki jih je mogoče nadomestiti tudi z računalniškim programom. Pri hevrističnem delu, npr. delu znanstvenika, pa moramo poiskati različne možnosti za rešitev problema, jih preučiti in izdelati inovativno rešitev. Tradicionalna validacijska raziskava poteka algoritmično. Kvalitativna raziskava pa je hevristična.
Viri:
Nastja Mulej, Edward de Bono: Resnica je odlična, a ni dovolj. Delo (Ona) 14.2.2012: 12-16.
D. H. Pink, Zagon. Videotop, Maribor, 2011.
http://www.debonosociety.com/
http://www.edwdebono.com/

"KROG X POLJ" (KXP) / MOJA SOCIALNA MREŽA (MSM)

Med tehnikami za evalvacijo ekoloških raziskavic učencev sem zasledil tudi tehniko "FIVE FIElDS MAP" (ali FOUR FIELDS MAP"). Namenjena je ugotavljanju učenčeve socialne mreže ali socialne podpore. Sestoji iz 3-5 koncentričnih krogov, lahko tudi več, razdeljenih na štiri ali pet polj. Učenec vpisuje v to shemo v ločena polja imena svojih DRUŽINSKIH ČLANOV ALI SORODNIKOV, SOŠOLCEV ALI PRIJATELJEV, UČITELJEV IN SODELAVCEV ŠOLE, in DRUGIH OSEB (npr. v ustanovah, organizacijah) in sicer na koncentrične kroge tem bližje središču, čim tesnejši odnos ima z njimi.
Ob tem sem se spomnil, da sem že pred vsaj 30 leti s študenti izvajal vajo "Osebna skupnost", v kateri so v enako shemo vnašali imena članov svoje socialne mreže po istih kategorijah (zadeve seveda nisem patentiral!).
Pri evalvaciji raziskave bi učence lahko vprašali, pri kom so dobili informacije o raziskovalni temi, s kom so se o tem pogovarjali ipd. Osebe, ki so jim najbolj pomagale, bi napisali v središče, druge pa na bolj oddaljene kroge. Pri otrocih so po mojem dovolj trije krogi, saj težko natančneje ocenijo bližino oz. oddaljenost osebe kot z grobimi ocenami "zelo blizu", "srednje blizu", "najmanj blizu" ali "veliko pogovarjal (veliko zvedel)", "srednje veliko", "ne veliko". To tehniko lahko uporabimo tudi sicer za raziskovanje socialne opore, vrste opore (informacijska, stvarna, emocionalna), kakovosti odnosov otroka s posameznimi člani mreže, konfliktov ipd. Podatke, ki jih zberemo, je mogoče analizirati na različne načine, kvalitativno in kvantitativno. V splošnem pa jih lahko uporabimo za spoznavanje posameznega učenca ali pa za pregled nad celotno skupino.

Vir:
http://jbd.sagepub.com/content/19/2/327.abstract
Margareta Samuelsson, Gunilla Thernlund, Jerker Ringström (1996). Using the Five Field Map to Describe the Social Network of Children: A Methodological Study. International Journal of Behavioral Development, June 1996 vol. 19 no. 2327-345.